Josip Osti
Poezija zastavlja prva in zadnja vprašanja
Doslej je objavil več kot 250 knjig, med njimi približno 30 knjig poezije, 5 knjig proze, 26 knjig esejev in literarnokritičnih besedil; iz slovenščine v hrvaščino oz. bosanščino je prevedel več kot 100 knjig. Svojo prvo pesem, napisano v maternem jeziku, je objavil pri petnajstih, od leta 1997 pa piše tudi poezijo v slovenščini – za to je med drugim zaslužna tudi njegova navezanost na Srečka Kosovela, kraško ozračje in eden od bivših direktorjev Radia Slovenija. Josip Osti je tudi eden izmed letošnjih častnih gostov festivala Dnevi poezije in vina na Ptuju.
Začniva tu, kjer sva se srečala. V Tomaju, kjer vas poznajo tudi kot Pepija Tomajskega. Pravite, da ste tu napisali večino svojih pesmi v slovenščini. Kaj trenutno ustvarjate?
Tomaj, v katerem občasno živim že devetnajst let, je zadnjih šest let tudi moje stalno prebivališče. Ob tem je rojstno mesto pesmi, ki sem jih napisal v slovenščini, kar pomeni, da je Tomaj tudi rojstno mesto mene kot slovenskega pesnika. V Ljubljani sem v zadnjih letih napisal le nekaj haikujev o snegu – kot sprehajalec zlate prinašalke Snežke moje sedanje življenjske sopotnice Urške. Sicer pa sem svoj celoten dosedanji pesniški opus v slovenščini (ta presega deset zbirk) napisal v Tomaju. Od nekaj več kot 1000 haikujev jih je doslej objavljena le dobra polovica. V nekdanjem ljubljanskem stanovanju sem lahko pisal prozo, ocene knjig, eseje, ne pa poezije. Za pisanje poezije v slovenščini je bilo spodbujajoče predvsem tomajsko ozračje, moja bralska in prevajalska navezanost na Srečka Kosovela in njegovo poezijo. V nekaterih pesmih ga le omenjam, v drugih pa je pravzaprav čutiti moje pogovarjanje z njim in z njegovo pesniško zapuščino. Skratka, zaradi Kosovela in njegovih pesmi sem se odločil živeti v Tomaju. On je skoraj vse svoje pesmi, tudi tiste s kraškimi motivi, napisal v Ljubljani; jaz pa sem vse svoje pesmi v slovenščini napisal v Tomaju. Pogosto se mi zdi, da gledam kraško pokrajino s Kosovelovimi očmi. Ena od bralk moje poezije je nekaj podobnega celo napisala v Kraškem obzorniku. In tega sem bil zelo vesel.
Trenutno, žal, nič ne ustvarjam. Veliko berem in se ukvarjam predvsem z urejanjem že napisanega: rokopisov knjig haikujev Majhna pesem, Panova piščal, Atrij … in še nekaterih. Pripravljal sem tudi izid knjige Sarajevo između Ljubljane i Beograda, ki vsebuje moje dopisovanje z Vero Zogović, žal že umrlo izvrstno prevajalko iz ruščine. Zaradi zapleta z urednikom knjiga pri eni izmed beograjskih založb žal ne bo izšla. Vseeno pa s prijateljem, pesnikom in založnikom iz Skopja, Igorjem Isakovskim, pripravljam objavo knjige v samozaložbi. Te dni končujem prevod izbora Kosovelovih pesmi. Knjiga bo pri črnogorski založbi OKF izšla jeseni. Občasno pokukam tudi v rokopis knjige esejev Življenje s knjigami, ki ga bo – če bo seveda dobila subvencijo – objavila mariborska založba Pivec. Hkrati pa pretipkavam intervjuje z mano, ki so bili objavljeni v Sloveniji od leta 1981 do zdaj. Naslovil sem jih Krmarjenje med čermi vprašanj in odgovorov, med katerimi bo tudi ta najin. Če se nama bo, seveda, posrečil.
Kako potekajo vaši dnevi v Tomaju?
Lahko bi rekel, da živim enolično vaško življenje. Zbujam se zgodaj, med peto in šesto uro. Prvo kavo spijem na kamnitih stopnicah, ki peljejo iz hiše na vrt. Poslušam petje vrabcev v krošnjah bambusovega gozdička v vrtu. Potem nahranim mačke, zalijem rože na oknih in v vrtu pred hišo, pa tiste v vrtu za hišo. Pometem in uredim svoje gnezdo. Pogovarjam se s prvimi sosedi, ki živijo v hiši, ki se dotika moje. Nekateri sicer pravijo, da to prinaša nesrečo, jaz pa imam to za srečo. Mogoče izjema potrjuje pravilo. Sosede imam za člane svoje družine. Od vselitve dalje imajo ključ od moje hiše. Imamo skupne mačke. Ko me ni, zalivajo moje rože. Pozimi, preden pridem v Tomaj, mi vklopijo centralno gretje. Občasno kosim pri njih ali oni pri meni. Poleti grem po zelenjavo na njihov vrt, kot da je moj. Soseda, ki ima kokoši, mi kdaj pa kdaj spotoma prinese kakšno jajce. In ta jajca dobrososedskih odnosov imam za zlata vredna. Skratka, v soseščini in nasploh v vasi se počutim dobro sprejetega. V tomajski hiši in na vrtu, kjer se dobesedno pogovarjam z mačkami, pticami, drevesi in rožami, se počutim prijetno in varno.
Kljub vsemu, kar sem doslej napisal in prevedel, se imam predvsem za strastnega bralca. Tudi v Tomaju ogromno berem. In se tako čez dan, pogosto pa tudi pozno v noč pogovarjam s pisatelji in njihovimi liki. Pri meni se življenje in literatura namreč nenehno prepletata in prežemata in se včasih zdi, da živim v nekem vzporednem svetu. Prav zaradi svojega neposrednega stika z naravo bi lahko rekel, da živim haiku življenje. Kot sem v nekaterih svojih pesmih povedal, živim tudi od spominov. Predvsem od lepih, ki zasenčijo tiste manj lepe (teh v mojem življenju ni malo). Ampak zame je vsaka prebrana knjiga kot še eno življenje. In prav zato se počutim bogatega.
Leta 1999 ste izdali prvo pesniško zbirko v slovenskem jeziku (sicer pa vašo trinajsto), naslovljeno Kraški narcis. Zanjo ste prejeli Veronikino in Župančičevo nagrado. V kakšnem spominu imate ta »novi pesniški začetek«?
To svojevrstno pesniško rojstvo je predvsem en majhen čudež, ki je presenetil mnoge, še najbolj pa mene. Pred tem sem bil namreč trdno prepričan, da ne bom nikoli niti enega samega verza napisal v katerem koli drugem jeziku. Večkrat sem to tudi povedal, predvsem ob pogostih srečanjih z Danetom Zajcem, Milanom Deklevo in Borisom A. Novakom. Velikokrat smo se namreč pogovarjali tudi o pisateljih, ki so začeli pisati v nematernem jeziku. Omenjali smo Josepha Conrada in Vladimirja Nabokova ter se spraševali o tem, kakšne sploh so možnosti pisanja v drugem jeziku. Potem pa se mi je zgodilo prav to – zarečenega kruha se največ poje.
Zgodilo pa se je takole: leta 1997 sva s soprogo Barbaro preživela vikend v tomajski hiški. Ona je v ponedeljek šla v Ljubljano v službo, jaz pa sem ostal v Tomaju. Ko se je v petek popoldne vrnila, sem ji pokazal pesmi, ki sem jih napisal v času, ko je ni bilo. Šlo je za dve tretjini knjige Kraški narcis. Ko je prebrala te pesmi, ni verjela, da sem jih napisal v slovenščini. Rekel sem ji, da ji verjamem, da ne verjame, ker tudi sam nisem verjel v to. Še danes ne vem, ali sem se pri pisanju teh pesmi sploh zavedal, da sem jih pisal v slovenščini.
Četudi ste pred tem veliko prevajali slovenske avtorje, je pisanje poezije v drugem, nematernem jeziku zelo pogumno dejanje.
Slovenščine sem se najprej učil z branjem izvirnih slovenskih del, potem z njihovim prevajanjem. Vojna v Bosni in Hercegovini (BiH) in razpad nekdanje Jugoslavije sta me zalotila v Sloveniji, v katero sem nekaj let pred tem prišel zaradi dvojne ljubezni: do Barbare, pozneje moje soproge, in do slovenskega jezika in literature. Leta 1991 sem se s takratnim direktorjem Radia Slovenija Francetom Vurnikom dogovoril, da bom delal kot stalni zunanji sodelavec literarnega uredništva s polno normo zaposlenega. In sem to normo (med 22 in 25 strani na mesec) izpolnjeval vse do leta 2001. Pred kratkim sem stiskal vse tekste, ki sem jih v enajstih letih napisal za radio. Tega je približno 3000 strani. No, nekaj tekstov je bilo že objavljenih v dveh knjigah. Do sredine devetdesetih sem tako oddajal besedila v nekdanji srbohrvaščini (od takrat jo imenujem »jezik mojih spominov«), najpogosteje pa jih je prevajal Jure Potokar. Ko so za direktorja Radia imenovali Andreja Rota, so mi to pogodbo prekinili. Vseeno sva se dogovorila za podaljšanje pogodbe pod pogojem, da bom odtlej pisal v slovenščini. Čeprav sem pri tem iz njegovih ust slišal veliko neresničnega, grenkega in neprijetnega, pogosto rečem, da je za moje pisanje v slovenščini zaslužen prav on. Posledično je zaslužen tudi za to, da sem postal slovenski pesnik.
Nikoli nisem veljal za strahopetca, kar potrjujeta tako moja udeležba v študentskem gibanju leta 1968 in poznejši spopadi s politiko in politiki v BiH (predvsem takrat, ko je šlo za cenzuro in prepoved objavljanja knjig). A vseeno imam začetek pisanja v slovenščini za svoje najbolj pogumno dejanje.
Pišete po navdihu?
Kot rečeno, sem v Tomaju napisal vse svoje pesmi v slovenščini. Ne dvomim, da gre za navdih okolja in za mojo prevajalsko in pesniško navezanost na Kosovela ter njegovo poezijo. Pri pisanju pesmi gre pri meni večinoma za navdih, vsekakor. Včasih se zgodi, da dlje časa (tudi leto, dve) ne napišem niti enega samega verza, zgodi pa se tudi, da v zelo kratkem času napišem celo zbirko. Tako se je zgodilo s Kraškim narcisom in mnogimi drugimi zbirkami.
Katera druga umetnost vas še navdihuje? V svojih pesmih omenjate likovnega umetnika Marca Chagalla, njegova slika Rojstni dan iz leta 1915 je celo natisnjena na naslovnici vaše pesniške zbirke Vse ljubezni so nenavadne.
Prav slikarstvo, čeprav pogosto poslušam glasbo. Rad imam tudi kiparstvo. Po mamini strani sem celo v sorodu z velikim kiparjem Ivanom Meštrovićem. Včasih sem pogosto hodil v kino in videl veliko filmov. Zdaj, ko jih je po televiziji mogoče gledati dan in noč, jih gledam zelo redko. Pravijo tudi, da sem v zgodnji mladosti dobro slikal. Po nagovoru profesorja likovnega pouka sem se celo vpisal na oblikovno šolo, a sem se kmalu zatem prepisal na gimnazijo.
V obdobju pisanja v »jeziku svojih spominov« – kot pravite vašemu maternemu jeziku – ste med drugim veliko pisali tudi o vojni v Sarajevu. Za pesmi iz zbirke Kraški narcis pa je Boris A. Novak zapisal, da se zdi, kot da vam je slovenščina pomagala, da vzpostavite distanco do tragedije z vojno uničene domovine. Kako vi to občutite?
Samemu sebi sem obljubil, da ne bom enega samega verza napisal o vojni. Strinjal sem se z mnenjem svojega prijatelja, pisatelja Mirka Kovača, da čas vojne ni namenjen pisanju leposlovja. Čas vojne je namenjen le pisanju besedil proti tistim, ki so vojno zanetili. A vseeno nisem držal obljube. Sredi leta 1992 sem namreč napisal Sarajevsko knjigo mrtvih, ki je bila ena izmed prvih napisanih knjig pesmi o tragediji Sarajeva. Najpogosteje sem ob posvetilu napisal: »Želel bi si, da mi te knjige ne bi bilo treba napisati.« Ampak mi vseeno ni bilo žal, da sem jo napisal. Čeprav ta knjiga govori o vojnih grozotah, je to predvsem knjiga o ljubezni do rojstnega mesta, do mame, drugih sorodnikov, prijateljev, znancev, ki so si delili usodo ostalih v obleganem in obstreljevanem mestu, najpogosteje brez hrane, vode in elektrike.
Ugotovitev Borisa A. Novaka je točna. Tako v knjigi Salamonov pečat (1995) kot v Sarajevski knjigi mrtvih govorim o vojni. No, pred Sarajevsko knjigo mrtvih sem objavil še knjigo ljubezenskih pesmi Barbara in barbar. Knjiga Kraški narcis pa deluje kot nekakšna lirska distanca do vojne. V njej se vračam k »prejšnjemu sebi« in se hkrati usmerjam na pot, ki je značilna tudi za moje poznejše pesmi, napisane v slovenščini.
Veliko ste pisali v prostem verzu, zadnja leta pa pišete tudi haikuje, ki so znani po navezavi na specifično občutenje narave in so natančno določeni s formo zlogov (5, 7, 5). Kaj vam takšna oblika pesnjenja ponuja?
S klasično obliko haikuja, v kateri piše vse manj pesnikov tudi na Japonskem, po eni strani obvladujem plaz jezika predvsem svojih daljših pesmi, napisanih v slovenščini. Po drugi strani pa mi ponuja pisanje haikujev prav to, da poskušam s kar se da malo besedami povedati čim več.
Izdali ste tudi pet proznih del (romana in zbirke zgodb) in več knjig esejev in literarnokritiških besedil, veliko tudi prevajate. Vam je tovrstno ustvarjanje pomagalo pri pesnjenju ali obratno?
Ne vem. Če bi manj prevajal (prevedel sem namreč več kot 100 knjig in 17 iger slovenskih avtorjev), bi morda več napisal. Če pa sploh ne bi prevajal iz slovenščine, ne vem, ali bi danes živel v Sloveniji. Tudi če bi, gotovo ne bi bil slovenski pesnik.
Kako se spominjate prvega stika s Slovenijo in slovenščino?
Čeprav je bil moj oče po rodu Slovenec, ni znal slovensko. Vseeno sem prav z njim v zgodnji mladosti prišel v stik s slovenščino. Kot otroka me je peljal v Ljubljano in dobro se spomnim, kako sva šla na Ljubljanski grad in kosilo pri Šestici … Spomnim se tudi tega, da sem se z njim in z njegovimi prijatelji planinci vzpel na več vrhov slovenskih gora (predvsem na očetovih ramenih). Še vedno hranim knjižico s pečati iz nekaterih planinskih koč, tako v BiH kot v Sloveniji.
Pozneje pa sem, prej kot pesnik in prevajalec, prihajal v Slovenijo kot atlet na priprave in tekmovanja. Prvič sem v Sloveniji tekel v Ljubljani na Plečnikovem stadionu leta 1962, zadnjič pa v Celju na atletskem srečanju Jugoslavijae in Švice leta 1968. Takrat sem imel med slovenskimi atleti veliko prijateljev. Pozneje še več prijateljev med slovenskimi pesniki/pesnicami in pisatelji/pisateljicami. In tako so se sčasoma moji stiki s Slovenijo in slovenščino vse bolj razraščali in poglabljali.
Od leta 1990 živite v Sloveniji. Kako ste v teh letih doživljali njen razvoj?
Pravzaprav v Sloveniji živim že od leta 1987, ko se je začela moja zveza z Barbaro. Res pa sem do leta 1990 živel med Ljubljano in Sarajevom. Takrat sem veliko časa preživel v stanovanju Tomaža Šalamuna. Predvsem takrat, ko je bil on dlje časa v Ameriki ali kje drugje. Od leta 1990 je bila Ljubljana moje stalno začasno bivališče. Že prej in tudi potem sem se udeleževal tribun v Cankarjevem domu in v prostorih Društva Slovenskih pisateljev, na katerih smo se borili za demokracijo. Pred prvo številko Nove revije sem v beograjskih Književnih novinah objavil separat s prevodi pesmi in proze šestnajstih slovenskih pesnikov in pisateljev, ki so bili med ustanovitelji ali podporniki Nove revije, pa tudi pogovor s takratnim kandidatom za glavnega urednika revije, Dimitrijem Ruplom.
Zgodilo se je tudi, da sem bil med izbrisanimi. Nikoli namreč ni bilo ugotovljeno, kje in kako je bilo med Predsedstvom Republike Slovenije in Mačkovo izgubljeno državljanstvo, ki sem ga dobil za zasluge za slovensko kulturo. Pozneje so mi dali drugo.
Ob vstopu Slovenije v Evropo unijo sem dejal, da ga podpiram, ker Slovenija nima druge alternative. Poleg tega sem tudi rekel, da bi Slovenija morala imeti plan B, ker nič v zgodovini ni združeno, ne da bi bilo prej ali slej razdruženo. Preden pa bi poskušal odgovoriti na vaše vprašanje, bi morala ugotoviti, ali gre sploh za razvoj. Bil bi vesel, če bi res šlo.
Katera je za vas najlepša slovenska beseda?
Seveda ljubezen, kot tudi v vsakem drugem jeziku, ker nas le ta naredi resnično vredne človeškega imena. Mnogi se tej besedi izogibajo, da jih ne bi imeli za preveč sentimentalne. Sam jo, prav nasprotno, pogosto zavestno omenjam. Zagotovo preveč pogosto za čas, v katerem živimo, ko se zdi, da je večji greh imeti nekoga rad, biti nežen, kot pa sovražiti in biti grob. Velikokrat jo tudi uporabljam v naslovih svojih knjig: v knjigi pesmi za otroke Ljubezensko dvorišče, v knjigi zgodb Učitelj ljubezni, v pesniških zbirkah Vse ljubezni so nenavadne in Na križu ljubezni. Ljubezen ostaja stalnica tako v moji poeziji kot v mojem življenju. Od prve pesniške zbirke Tat sanj iz leta 1971 pa do zadnje izdane pesniške zbirke iz leta 2012 Rad imam življenje, smrt pa rada mene. In to bo, o tem sem globoko prepričan, tudi ostala.
Poleg besede ljubezen mi je zelo ljuba tudi besedna zveza kljunčkati se. No, tudi to je ljubezenska beseda, seveda. Ptiči se kljunčkajo. Recimo v mojem maternem jeziku bi uporabili več besed, da bi opisali to »kljunčkanje«. V slovenščini pa obstaja prav beseda za to: kljunčkati se.
Zadnja pesem iz zbirke Salamonov pečat, naslovljena »Sem ostal brez jezika«, je hkrati tudi zadnja pesem, napisana v vašem maternem jeziku. Pozneje ste pisali v slovenščini. Še kdaj pišete v »jeziku vaših spominov«?
Od pesmi »Sem ostal brez jezika« sem vse pesmi napisal le v slovenščini. Veliko knjig, ki sem jih pozneje napisal v slovenščini, sem nato sam prevedel v »jezik mojih spominov«. Te knjige so izšle na Hrvaškem, v BiH, v Črni gori in Makedoniji. Tudi to je ena od nenavadnosti mojega literarnega življenja. Včasih se je zgodilo celo tako, da je najprej izšel prevod določene pesniške zbirke in nato izvirnik (recimo zbirka Na križu ljubezni).
Koliko je potemtakem vaš materni jezik še prisoten v vašem življenju?
Čeprav sem pesniška dvoživka, je moj celoten dosedanji pesniški opus mogoče razdeliti na pesmi, ki sem jih napisal v srbohrvaščini (to je bila pravzaprav hrvaščina sarajevske provenience), pesmi, ki sem jih v tem jeziku napisal v Sloveniji, in pesmi, ki sem jih napisal v slovenščini. Ko prebiram knjige v slovenščini in nekdanji srbohrvaščini oziroma hrvaščini, srbščini, bosanščini in črnogorščini, pa sploh ne opazim, da berem v različnih jezikih. Zanimivo je, da sva se z ženo Barbaro leta in leta pogovarjala tako, da je vsak govoril v svojem jeziku, ne da bi se tega sploh zavedala. Šele ko so naju na to opozorili prijatelji, sva se začela pogovarjati le v slovenščini. In sva se od takrat v slovenščini pogovarjala ves čas.
Zdaj redko govorim v svojem nekdanjem jeziku, čeprav se zavedam svojega jecljanja in jezikovnih napak, ki jih delam, ko govorim slovensko. A na to sem obsojen do konca svojih dni.
V mladosti ste se ukvarjali z atletiko, bili ste večkratni rekorder in prvak BiH v sprinterskih disciplinah na 400 metrov. Kdaj je atletiko zamenjala poezija? Ste že zelo zgodaj vedeli, da si želite ukvarjati z literaturo?
Z atletiko sem začel pri petnajstih in se z njo ukvarjal deset let. Med drugim sem bil tudi mladinski prvak Jugoslavije na 400 metrov in več let član mladinske in članske reprezentance Jugoslavije. Pred tem sem imel že nekaj objavljenih pesmi, kar kaže na to, da poezija ni zamenjala atletike. Pesmi sem namreč pisal tudi v času ukvarjanja z atletiko. Vse pesmi, izdane v mojem prvencu Tat sanj (1971), so bile napisane, ko sem bil na višku svoje atletske kariere – sredi šestdesetih. Knjigo pa sem namenoma objavil šele po koncu svojega ukvarjanja s športom, saj nisem želel, da bi mislili, da sem najboljši pesnik med atleti in/ali najboljši atlet med pesniki. Od mojih številnih rekordov pa je po skoraj petdesetih letih ostal le še rekord v štafeti 4 x 400 metrov. Ta je bil nekoč klubski rekord Jugoslavije, še vedno pa je državni rekord BiH. Upam pa, da bodo vsaj nekatere izmed mojih pesmi živele dlje časa.
Je bilo takratno ustvarjalno okolje spodbudno za mlade ustvarjalce? Kdaj ste aktivno vstopili na literarno prizorišče?
Težko je posploševati. Usoda vsakega posameznika je specifična. Enako težko je tudi primerjati literarno okolje nekoč in danes. Menim, da tega niti ni treba. Sam sem vsekakor začel zgodaj pisati in objavljati pesmi. Kot srednješolec sem jih objavljal v mladinskih in študentskih revijah. Ne le v študentskem glasilu BiH Naši dani, v katerem sem urejal kulturo, temveč tudi v drugih literarnih revijah v BiH, na Hrvaškem in tudi v Srbiji.
Generacija mojih pesniških vrstnikov v BiH je bila po mnenju mnogih najbolj številčna in najbolj nadarjena v tistem času na srbohrvaškem jezikovnem območju. Lahko bi rekli, da sem bil njen pripadnik zaradi tega, kar sem objavil, ne pa toliko zaradi tega, ker bi bil tesno vpet v literarno življenje tistega časa. Zelo intenzivno sem se namreč ukvarjal z atletiko, veliko treniral in bil pogosto na pripravah, veliko sem potoval in se udeleževal tekmovanj povsod po Jugoslaviji in v tujini. Zaradi vključenost v atletiko me ni bilo mogoče videti za generacijsko gostilniško mizo ali na literarnih branjih. Nekoliko bolj intenzivno sem se literarni sceni priključil šele po izidu knjige Tat sanj, ki je bila razglašena za najboljši pesniški prvenec v BiH. Dve leti pozneje sem postal urednik domače in tuje literature pri sarajevski založbi Veselin Masleša, ki je bila ob sarajevski Svjetlosti takrat največja v BiH. Potem sem bil dolgoletni direktor mednarodnega literarnega festival Sarajevski dnevi poezije, pa predsednik društva literarnih prevajalcev BiH. Postal sem prepoznaven na bosansko-hercegovskem in jugoslovanskem literarnem prizorišču.
Generacija mojih pesniških vrstnikov v BiH je bila seštevek mladih pesnikov različnih poetik in pesniških usmeritev. Eni so bili bolj tradicionalni, drugi bolj moderni. Eni bolj ruralni, drugi bolj urbani. Eni bolj, drugi manj estradni. Veliko med njimi je bilo zelo nadarjenih. In čeprav so nekateri prej ali slej nehali pisati ali objavljati, jih velika večina ustvarila zajetne in pomembne pesniške opuse. Vendar so prav različna nacionalna pripadnost, agresivni nacionalizem in sploh čas vojne te iste pesnike zelo oddaljili. V času obleganja Sarajeva so tako nekateri od njih streljali na mesto, v katerem so do takrat živeli. To pomeni tudi, da so streljali na marsikoga iz lastne pesniške generacije, s katerim so svoj čas sedeli za isto gostilniško mizo. Zame je tragedija Sarajeva s tem še večja.
Z besedami Mevlana Celaledina Rumija (»Prišel sem, da bi govoril o ljubezni«) začnete vaše Izbrane pesmi. Tudi sicer zbirko posvečate Duški, Biljani, Barbari in Urški. Četudi je ljubezen v vaših pesmih vseprisotna, do nje niste nekritični. Vselej je čutiti tudi njeno temnejšo plat in bridkost, ki jo prinaša.
Knjigo sem posvetil Duški, moji prvi ženi, s katero sem v Sarajevu živel osemnajst let, Biljani, izvrstni srbski pisateljici, s katero sem – čeprav je bila ona v Beogradu, jaz pa v Sarajevu – živel skoraj tri leta, Barbari, moji drugi ženi, s katero sem vse do njene smrti v Sloveniji živel dvajset let, in Urški, moji sedanji življenjski sopotnici, s katero sva skupaj že več kot pet let. One so moje štiri velike ljubezni in zato je zbirka izbranih pesmi posvečena prav njim. Rad povem, da je zame največja sreča v življenju prav to, da sem srečal in imel zelo globok, strasten in hkrati poduhovljen ljubezenski odnos s takšnimi ženskami, kot so one. Vse štiri so zelo močne in večstransko nadarjene osebnosti. In vsaka je bila na svoj način darilo neprecenljive vrednosti. Ob tem sem z vsako, tudi po razhodu, ostal v več kot prijateljskih odnosih. To se danes žal ne dogaja pogosto.
Z Urško, ki je, kot sem v eni izmed pesmi napisal, pomagala Barbari umreti brez bolečin, meni pa še naprej živeti z njimi, živiva narazen in skupaj hkrati. Ona v Ljubljani, jaz pa v Tomaju. Greva vsak po svoji poti in se ob tem podpirava. Si pomagava živeti. Jaz, ki sem si izbral Tomaj za svoje stalno, pa tudi zadnje bivališče, poskušam vztrajati v svoji samosti. Tako bom morda celo naslovil eno izmed svojih bodočih knjig.
Poleg ljubezni se v vaših pesmih velikokrat pojavlja tudi vprašanje doma, domovine. Kaj vam pravzaprav pomeni dom?
Zame kot pesnika in pisatelja je po vseh lepih in manj lepih življenjskih izkušnjah dom tam, kjer je moja delovna miza in kjer sem obkrožen s stenami, polnimi knjig.
Kako je na vas vplivalo Sarajevo in kako Tomaj?
Sarajevo je moje rojstno mesto in ga imam zelo rad. To je mesto, v katerem sem odraščal in v vseh pogledih dozoreval. Če bi lahko izbral svoje rojstno mesto, bi vseeno izbral Sarajevo. To je namreč mesto, kjer sem se seznanil z veliko religijami in različnimi kulturami.
Tomaj sem si izbral ne le za mesto življenja, temveč tudi smrti. Če me ta ne bo zalotila na poti do doma, seveda. In tu sem tudi dozorel. Čeprav sem živel trikrat dlje od Kosovela, me je prav on utrdil v lastni slutnji smrti. Tako kot v umetnosti gresta ljubezen in smrt tudi v moji poeziji ves čas z roko v roki.
Kakšno sliko o duhu tega časa bo po vašem mnenju dobil bralec, ki bo čez 50, 100 ali 200 let vzel v roke vaše pesmi oz. prozo?
Upam, da predvsem takšno, kot mi jo je uspelo upesniti oziroma vdihniti tako v poezijo kot tudi v prozo. Seveda bo marsikaj odvisno tudi od samega bralca in njegovega vedenja o času, v katerem je bilo določeno delo napisano, pa tudi od njegovih bralskih izkušenj.
Upam, da strastnemu bralcu, za kakršnega se imam tudi sam, moje videnje ne bo tuje. Tako kot tudi meni ni tuje videnje marsikaterega pesnika in pisatelja, ki je živel in ustvarjal pred sto ali več leti.
Kakšna se vam zdi vloga poezije danes?
Mene je literatura, kar pomeni tudi poezija, naredila takšnega, kakršen sem. Oblikovala me je ne samo kot pesnika, temveč tudi kot človeka. In verjamem, da ne slabega. Zdi se mi, da ima poezija enako vlogo, kot jo je imela skozi celotno zgodovino človeštva. Še vedno namreč zastavlja tako prva kot tudi zadnja vprašanja.
Pogledi, let. 4, št. 15-16, 7. avgust 2013