Barbara Hieng Samobor, direktorica Mestnega gledališča ljubljanskega
Po Evropi poteka tihi proces ukinjanja kulture
Barbara Hieng Samobor je po mednarodno odmevni diplomski uprizoritvi Pohujšanja v dolini šentflorjanski v večini gledališč po Sloveniji režirala tako sodobna kot klasična dela (Strniševe Žabe, Brechtov Gospod Puntila in njegov hlapec Matti, Kleistov Princ Homburški, Lorcova Krvava svatba), nato pa se je zaposlila v dramskem programu Radia Slovenija. V letih 1999–2007 je bila programska direktorica Lutkovnega gledališča Ljubljana, odtlej pa je v MGL. Širšemu slovenskemu gledališkemu občinstvu je med drugim predstavila tudi nekaj nadvse obetavnih režiserjev, predvsem Primoža Ekarta, Marka Manojlovića ter pred nedavnim Miloša Lolića, v letošnji sezoni pa s Shakespearovo Ukročeno trmoglavko (na presenetljivi Mali sceni) predstavlja še srbsko režiserko Anjo Suša in slovensko debitantko Zalo Sajko s projektom Ubij me nežno (dramatizacija filmskega scenarija Frančka Rudolfa izpod peresa Simone Semenič).
V nagovoru pred podelitvijo Dnevnikove nagrade za najbolj izstopajoči dosežek igralke ali igralca MGL v pretekli sezoni ste omenili, da vas je pred leti zanimala predvsem politika, zdaj pa vas bolj etika. Kako se je to poznalo pri vašem delu umetniške voditeljice in kakšen se vam zdi odnos med etiko in politiko?
Gre za osnovne razmisleke o repertoarnih vsebinah. Trditev, ki sem jo ponovila pred podelitvijo nagrade, je nastala med oblikovanjem pretekle sezone. Zadnje čase podobna stališča zasledim pri mnogih ljudeh, javno so izražena v intervjujih. Kriza politike ni več stvar poimenovanja režima ali družbene ureditve – zdi se mi, da izgubljamo stik z osnovno etiko in osnovno moralo. Smo v situaciji, ko arogantni bankirji in očitno krivi finančniki celemu svetu diktirajo, kaj je prav in kaj ni, kaj je vredno in kaj ni. In to v najširšem pomenu besed.
Frankenstein, prva premiera letošnje sezone v MGL, odpira nekatera vprašanja, povezana z bioetiko, kar je danes z razvojem genetike še precej bolj akutno kot v času nastanka predloge. Kako razumete vlogo umetnosti kot sooblikovalke javnega mnenja?
Trenutno sem odgovorna za repertoarje Mestnega gledališča ljubljanskega in ker ima to gledališče velikansko število rednih gledalcev, je povezava med ponujenimi vsebinami in možnostjo sooblikovanja javnega mnenja morda res povsem neposredna, logična. Bistvena. Tega se zavedam in o tem tudi največ razmišljam. Surova agitacija se mi zdi nekako preživeta. Recimo pa, da si želim korespondirati, se soočati, opozarjati, morda predlagati. Verjamem v različnost mnenj. Verjamem v demokracijo. Želim si je.
Vsaj v enaki meri kot etika je z umetnostjo povezana estetika. Ta je seveda predvsem filozofsko-psihološka kategorija, v umetniški praksi pa se kaže kot bolj ali manj zavezujoče sodobne prakse. Kaj trenutno zaznavate kot dominantne elemente v gledališkem jeziku?
K sreči vse redkeje naletimo na avtorje, ki bi neko delo preprosto in zgolj »uprizorili«, po liniji najmanjšega odpora. Pri kvalitetnih predstavah gre skoraj praviloma za intelektualno vznemirljive, resne in poglobljene interpretacije, v katere je vloženega veliko razmisleka in veliko znanja, ogromna želja po vsebinskem spopadu, po iskanju poti iz povprečnosti oziroma tope repetitivne samovšečnosti.
V segmentu izbora sredstev opažam naslednje: pri vseh pomembnih režiserjih in režiserkah – tako domačih kot tujih – se v središče zanimanja vrača igralec, torej človeško bitje v svoji unikatni pojavnosti. To se mi zdi zelo dobro. Počasneje, a vzporedno, poteka tudi proces vračanja čvrste fabule in morda tudi proces vračanja dramskega besedila kot osrednje ustvarjalne iztočnice.
Etična in estetska vprašanja umetniški vodja gledališča usklajuje tako z ansamblom kot z avtorskimi ekipami posameznih predstav. Seveda je izbor teh ekip domena gledališča, kako pa je potem z njihovo avtonomijo na eni strani in z osebnostjo gledališča na drugi? Ali obstaja meja, kjer se avtonomija neha?
Sama še nikdar nisem prišla v skušnjavo radikalnega poseganja v avtonomijo avtorjev. Vsaj kar se tiče »sporočila« predstave prav gotovo ne. Me je pa enkrat ali dvakrat imelo, da bi predstavo umaknila, ker se ni posrečila, ker je bila pač zanič. A to ni stvar vsebinske avtonomnosti ali neavtonomnosti. Vsakomur se lahko tudi ponesreči. In to pri najboljši volji, ob najboljših namenih.
Vsebine in avtorje poskušam spajati tako, da ostajata podpis avtorja in podpis gledališča oba nepoškodovana, še več: da nadgrajujeta in navdihujeta drug drugega. Ta vsebinsko napeta korespondenca z režiserkami in režiserji je poleg neposredne možnosti dela z igralci najlepši kos mojih trenutnih zadolžitev.
Poklicnim gledališčem zlasti mlajši dramski pisci očitajo, da težko »pridejo zraven«. Kako komentirate ta očitek in v kolikšni meri se štiričlanski dramaturški oddelek ukvarja s spodbujanjem nove slovenske dramatike?
Poklicna gledališča so iz dneva v dan bolj odvisna od priljubljenosti svojega programa, torej od prodaje vstopnic. Dvorezen meč! A sama sebi sem v okviru odgovornosti za usodo javnega zavoda MGL postavila en sam zelo jasen pogoj: kvaliteto. Tako pri izboru domačih kot pri izboru tujih tekstov. To je popolnoma pregledno in logično stremljenje. Izhodišče velja tudi za kolegice dramaturginje. Zadnja leta smo omogočili odrsko realizacijo kar velikega števila novih slovenskih besedil, nekaj smo jih tudi »naročili«. Nimam prav pretirano slabega občutka. Strinjam pa se s tistimi, ki menijo, da bi bilo treba organizirati poseben »fond« za vsaj skromne uprizoritve čim večjega števila slovenskih iger.
Režiser in učitelj na AGRFT Sebastijan Horvat odkrito priznava, da ga bolj zanimajo klasična besedila, saj da mu odpirajo širše interpretacijske potenciale. To je nesporno. Pa se vam zdi, da režiserji te potenciale izkoriščajo? Andrej Inkret je denimo dejal, da grožnjo za sodobno gledališče pomenijo ravno režiserji, ki »mislijo, da vedo več kot Molière«.
Hm. Menim, da imamo v Sloveniji trenutno nekaj zelo zanimivih in intelektualno kompetentnih režiserk ter režiserjev, ki v celoti in na privlačen način izkoriščajo potenciale klasičnih besedil. Klasiki so seveda bolj talentirani od nas, drugače bi sploh ne postali klasiki. In ravno njihova modrost in širina sta neke vrste varovalka – zdi se mi, da oni zrejo na nas brez skepse in nepotrebne arogance. Klasiki ne potrebujejo advokatskih storitev in posebnega varstva. Saj se samo izkaže – če režiser predlogi ni kos, ga ta vrže iz sedla.
Iz prakse pa lahko povem, da je hrepenenje po klasičnih tekstih velikokrat tudi posledica pomanjkanja kvalitetnih novosti. Sama zadnja leta preberem tako rekoč vse, kar v Evropi nastane novega, in lahko povem, da je bera kakšno sezono res prav klavrna.
Druga plat te zgodbe so igralske interpretacije velikih vlog v klasičnih igrah, ki v gledališkem spominu morda ostanejo zapisane še globlje kot režijski pristopi. Bi rekli, da je to v sodobnem gledališču še aktualno ali gre za ostalino iz časov, ko so igralski prvaki v mnogo večji meri usmerjali delovanje posameznih gledaliških hiš? Kaj pa je danes tisto, kar najbolj pritegne občinstvo v umetniško gledališče?
V gledališču me najbolj zanimajo igralci in mislim, da v tem nisem sama. »Igralski prvak«, to zveni arhaično in malenkost smešno, kajne. Zato raje rečem, da imamo Slovenci na svojih odrih nekaj prav izjemnih umetnikov. S širitvijo vsebinske angažiranosti posameznih projektov se je – to velja za tiste predstave, ki akterjem pustijo »dihati« – povečal tudi pomen nastopajočih. Obstaja nekaj režiserjev in režiserk, ki svoje uprizoritve dobesedno armirajo z idejno in izkustveno silo igralcev. Njihova individualnost je pomembna, je v centru zanimanja, je pogosto tudi transfer … Avtorji, ki svoje uprizoritve zgradijo na zaupanju v igralce, so praviloma tisti najbolj samozavestni. Vloga igralca se je torej povečala, ne da bi ogrozila avtonomnost ali izpovedno avtoriteto režiserja oziroma režiserke. Opažam pa, da obstajajo tudi negativni primeri, primeri, ko je igralec »zlorabljen«, torej intimno izpostavljen, ne da bi se zavedal konteksta.
Večja poklicna gledališča v Sloveniji sama zaslužijo približno petino svojih proračunov. Je tolikšna vezanost na javna sredstva vir svobode ali omejitev? Bi bila večja odvisnost od obiska občinstva grožnja umetniški svobodi ali prisila za izbiro snovi, ki bi tako ali drugače bolj neposredno nagovarjala publiko?
Z naslednjim letom se bo močno zmanjšala kvota denarja za plače, kar bo bistveno vplivalo na delovanje zavodov. »Sposobnost preživetja« posameznih gledališč bomo torej lahko spremljali v živo, iz neposredne bližine. Bojim se, da bo v prenekaterem primeru to žalosten proces, ki bo v dveh zamahih ugasnil rezultate življenjskih opusov naših predhodnikov. Hipnost, torej minljivost gledališča je ena njegovih najbolj romantičnih, a tudi najbolj tragičnih lastnosti. Lahko pa gledališču tudi sredi trajanja rečeš »ni te več«.
Zdi pa se, da po vsej Evropi poteka tihi proces ukinjanja kulture nasploh. Imam prav? Kultura ima svoj jezik, svoja izrazila, kultura ni merljiva, ne da se je otipati, prešteti … in tudi zato se kultura zelo težko sama brani. Težko sama zase reče: »Tudi jaz sem potrebna.« Ali: »Morda vam bo še žal.« Ali v samoobrambi spet in znova ponovi: »Kultura posameznega naroda je edina unikatna opeka v skupni hiši Evropske unije.«
Neposredno nagovarjanje publike? Res, zelo rafinirano ste se izrazili. Kaj je to? Če je to šund, kič, vulgarnost itn., potem sem proti! Če pa gre za vsebine, ki nas zanimajo, pritegnejo, združijo, vznemirjajo, lahko tudi osrečijo ali odrešijo …, potem sem za.
Že več let niste režirali, tudi letos ne boste. Vas umetniško vodenje ustvarjalno zadovoljuje ali se vam daljša in daljša spisek del, ki bi jih radi poustvarili – ali celo povsem avtorsko zasnovali?
Oblikovanje repertoarja štejem med vznemirljiva avtorska dela. Sodelovanja z ekipami umetnikov prav tako. A vendarle moram kar lepo po pravici povedati, da včasih zelo pogrešam svoj osnovni poklic. Režiranja se iz nekakšne kolegialnosti do drugih izogibam. A mislim, da si bom z dolgoletno abstinenco kmalu prislužila odvezo za en projekt.
Zlasti na nemškem govornem področju, ki je zelo pomembno tudi za slovensko gledališče, je običajno, da intendanti veliko režirajo na odrih, ki jih vodijo. Pri nas pa se uveljavlja (že v mandatu prejšnje vlade) celo stališče, da je prvi človek kulturne institucije predvsem poslovni vodja – obenem pa so te ustanove tako razkošno javno financirane. Se vam zdi, da gre za anticipacijo radikalnega zmanjšanja javnih sredstev?
Seveda. Točno tako, kot ste rekli. Na pohodu je neoliberalna mentaliteta, ki v našem kontekstu še posebej ne pomeni nič dobrega.
Torej, nikogar nočem užaliti in tudi osebna ogroženost ne govori iz mene, ko povem, da se ne strinjam z idejo, da bi prvi človek v gledališču moral biti menedžer, torej finančni vodja. Izjema so »dvodelne« hiše, kot je na primer SNG Maribor. Na splošno pa menim, da naj javni zavod v kulturi vodi nekdo, ki je profesionalec na tistem področju, zaradi in za katerega je bil zavod ustanovljen. Tesno ob njem pa naj bo sposoben strokovnjak za finance. Se vam ne zdi logično? Jaz imam recimo dokaj razvit smisel za strategijo in organizacijo, a mi na misel ne pride, da bi lahko vodila področja, za katera nisem šolana. V vseh režnjih in na vseh področjih bi morala imeti glavno besedo stroka.
Uspešno ste zaključili prvi mandat in z velikimi pričakovanji strokovne javnosti začenjate drugega. Kje si želite videti MGL ob zaključku sezone 2016–2017?
Hvala. Kaj si želim? Nekaj nadvse splošnega in tako rekoč zgodovinskega: da bi se končno in dokončno nehalo tisto, kar je MGL trpelo celo v obdobju, ko ga je vodil legendarni dramaturg Lojze Filipič – večno (vsaj pogojno) odrivanje na nekakšen rob, v negotovost in nekakšno nedorečenost, med zavode, ki da niso »nacionalnega pomena«. Ustanoviteljica MGL je pač Mestna občina Ljubljana. Pa kaj!? Gre za drugo največje slovensko gledališče s sijajnim ansamblom in visokimi potenciali.
Pogledi, št. 20, 24. oktober 2012