Mladen Dolar, filozof
Ostal je le splošni in slabo artikulirani gnev
Ko smo se pogovarjali pred sedmimi leti, se je finančna kriza šele dobro začela in zdelo se je, da je neoliberalizem politično bankrotiral. Zgodilo se je nasprotno, utrdil se je kot en in edini horizont mogočega.
Res je, takrat, po veliki krizi 2008, je bilo vsekakor videti, da je potrebno in nujno določene okvire razmišljanja opustiti in začeti razmišljati v drugih okvirih. Da je neoliberalizem preživel in v tem našel celo razloge za svoj razmah kot »the only game in town«, je gotovo zelo žalostno in zaskrbljujoče, eden od poglavitnih razlogov za depresivnost in brezup sedanjega časa. Po eni strani je gotovo, da je bil takšen razvoj pogojen z nezmožnostjo levice, in kar se je zgodilo, je domala neverjetno.
Levica je bila na te izzive očitno nepripravljena?
Velika kriza, ki jo je povzročila prav neoliberalna politika financializacije in deregulacije, to bi morala biti situacija, o kateri je lahko levica le sanjala, a znašla se je v položaju, ko ni znala ponuditi lastne vizije in koncepta, političnega programa. Prišlo je do strašanskega razkoraka med elitami, ki so z državno pomočjo, v nasprotju z vsemi dogmami in mantrami kapitalizma, reševale pred propadom banke in korporacije tako, da so uspele to reševanje preložiti na ramena davkoplačevalcev z enim največjih ropov v ekonomski zgodovini. To je sicer povzročilo neznanski gnev zoper takšno politiko, protesti se še vedno vrstijo, ampak ta gnev je večinoma ostal samo gnev. Tradicionalne leve socialdemokratske stranke pa so kupile neoliberalno politiko z milejšimi potezami.
Iskanje alternativ se je po krizi začelo tudi na ulicah ZDA z gibanjem Occupy, ki pa je izzvenelo brez oprijemljivejših političnih sprememb.
Ko se je odvijalo to gibanje, sem bil ravno po naključju v ZDA in sem si vzel tri dni, da sem se s tem seznanil od blizu. Gibanje me je navdajalo z velikim spoštovanjem, na delu je bil neznanski entuziazem, zbiranje desettisočev, a ob tem je toliko bolj zevala odsotnost konceptov. Vse skupaj je pretežno ostalo na ravni moralnega ogorčenja, retorike 1 % vs. 99 %, obsojanja pohlepa itn. Če to primerjam s študentskimi protesti šestdesetih in sedemdesetih, v katerih sem tudi sam sodeloval – to je bil čas protivietnamskih protestov, Rudija Dutschkeja, Woodstocka itn., so bili ti neprimerno bolj teoretsko podkrepljeni. Takrat so vsi brali Marcuseja, frankfurtsko šolo, strukturalizem, vse to je bilo v zraku in vrstile so se neskončne vroče intelektualne razprave. Saj ne, da je to nazadnje kaj pomagalo, če gledamo nazaj, tudi takratni protesti so bili naposled rekuperirani, četudi še vedno predstavljajo neko zarezo. A zgodovinski spomin je kratek, zdaj je bilo vse še precej krajšega daha, bilo je manj refleksije in ni jim uspelo priti do tega, da bi protestom dali trajno formo, ki bi omogočila transformacijo. Žižek je imel govor na Occupy in opozoril, da je entuziazem vsekakor moment inspirativnega poleta, odločilno pa je tisto, kar pride dan po tem, ampak dan po tem je vse skupaj hitro izpuhtelo. Ostal je le splošni in slabo artikulirani gnev.
Je eden izmed vzrokov tudi egalitarnost gibanja, ki ni imelo vodstva?
Lani smo bili skupaj Slavoj Žižek, Alenka Zupančič in jaz na univerzi Duke v ZDA in zašli smo v vročo debato z Michaelom Hardtom. Slavoj je zagovarjal, da ni emancipatorne politike brez figure gospodarja in da je treba premisliti paradoksnost statusa takega »levega« gospodarja, ne takega, ki ukazuje in predpisuje (kar je mogoče navezati na lacanovsko teorijo, strukturni moment S1 kot označevalca-gospodarja itn.). Michaelu je ob tem malo zavrelo, saj veste, on je za multitudo ipd. Historični pogled kaže, da so vsa emancipatorna gibanja imela svojo ikono gospodarja. Lenin, Mao, Tito, Castro, Chavez itn., potreben je bil nekdo, ki fokusira in kristalizira. A z vsemi temi se je zgodilo nazadnje isto, da so začeli kot svetle figure poosebljanja ideje in se nato spridili. Nemalokrat so nazadnje začeli poosebljati prav nasprotje tistega, kar so spočetka predstavljali.
A nazadnje smo se strinjali vsaj okoli tega, da sama horizontalnost ni dovolj, saj temelji na fantazmi spontanosti in sodelovanja od spodaj, samonikle samoorganizacije. Potrebno je razmišljati o vertikalnosti, o figuri drugačnega gospodarja in o politični organizaciji, potem ko so vse klasične partije propadle, parlamentarno strankarstvo pa zabredlo v močvirje.
Po drugi poti je šla Siriza, ki je želela prek prevzema oblasti spremeniti logiko varčevalnih ukrepov, ki jo narekujejo centri moči. Toda tudi sama pri tem ni bila uspešna.
Siriza je gotovo dogodek zadnjih let, ponudila je neko kolektivno upanje v Evropi, edino gibanje, ki je zmoglo neko politično strukturo, drugačno politiko in prevzetje oblasti. Kljub vsemu, kar se je zgodilo, to navdaja z nekim upanjem. Da so s Sirizo tako brutalno obračunali, da so nepopustljivo vztrajali na neki paradigmi, ki očitno ne more zdržati, kaže na to, kakšno totalno paniko je v Evropi povzročilo neko uspešno levo gibanje.
Vse sile v Evropi, vključno z našo vlado, so se bile pripravljene sramotno postaviti na neko stališče, ki po vseh racionalnih kriterijih, celo po kriterijih Mednarodnega denarnega sklada, ni vzdržno. Vsi vedo, da bo moralo v Grčiji priti do odpisa dolga, ampak Sirizi niso bili pripravljeni dati nikakršne koncesije. Z njimi so se pogovarjali nizkotno in poniževalno. Nietzsche v Genealogiji morale govori o odnosu do dolžnika, kjer namesto odplačila dolga »pripada upniku za povračilo in poravnavo neka vrsta ugodja – ugodja, da lahko brez pomislekov sprošča svojo moč nad nemočnim, užitek v nasilju«. In ni se bilo mogoče ubraniti vtisa, da smo bili priča demonstraciji tega v evropski praksi.
Koliko bi pravzaprav lahko Siriza spremenila? Je bila njena zgodba vnaprej obsojena na propad?
Imam prijatelje, ki so povezani s Sirizo, in Cipras se je znašel v tako nezavidljivem položaju, da nekaterih stvari ni hotel in mogel narediti. Problem izstopa iz evra ni le problem državnega dolga, ampak tudi privatnega. Ljudje so bili množično zadolženi v evrih in bi jih to uničilo. Vsi so bili v evrih privatno zadolženi, ker se je v nekem obdobju zelo neodgovorno jemalo kredite. Država je spodbujala posameznike, da so se zadolžili do vratu. Privatna ekonomija bi propadla, to bi za sabo bi potegnilo toliko človeških tragedij, da je bilo tehtanje na mestu.
Varufakisu in Ciprasu so tudi ves čas prisluškovali, vse skupaj je osupljivo. Varufakis pripoveduje o tem, kako je poklical harvardskega ekonomista Jeffreya Sachsa in se z njim posvetoval o rešitvah. Želel je slišati strokovno mnenje. Petnajst minut za tem je ameriška obveščevalna služba poklicala Sachsa in ga povprašala, kaj misli, da bo naredila Siriza. Bil je popolnoma zgrožen. Ne da bi to skrivali, je bilo vse popolnoma nadzorovano. Njegovi najbližji sodelavci so bili agenti evropske trojke. Ni mogel prevzeti oblasti niti nad finančnim ministrstvom.
V nasprotju s skrajno desnimi gibanji so Sirizo brutalno zatrli, očitno z nezamisljivimi metodami, ki bi se jih sramovali celo pretekli režimi.
Nihče v Sirizi ni računal na to, da jih nihče ne bo hotel poslušati in da se ne bodo niti malo potrudili, da bi z argumenti odgovarjali na njihove predloge. Cipras in Varufakis sta verjela, da bo mogoče priti do razumnega dogovora. Tako zelo so Evropi nagnali strah v kosti. Če bi jima kaj uspelo, so to videli kot grožnjo domin. Tako kot so se lotili Grčije, tega niso naredili niti najbolj totalitarnim režimom pod soncem, pa so imeli možnosti. Nikogar niso še pričakali tako na nož, z ustavitvijo denarnih tokov in minimalne podpore. Morda pa to zbuja upanje, da se levice bojijo kot hudič križa. Druga zgodba govori o tem, da je v nekem trenutku Merklova celo rekla Ciprasu, če odstopite, bomo privolili v veliko ugodnejši deal. Šlo je za neposredno izsiljevanje. Ta informacija je iz bližnjega kroga Sirize.
V Sloveniji imamo medtem »skrajno« sredinsko Stranko modernega centra, ki je na meji s Hrvaško postavila bodečo žico. O kakšnih političnih koordinatah lahko sploh še govorimo?
Gotovo je fascinantno, da je SMC dobil volitve in dosegel najboljši rezultat brez kakršnegakoli programa. Človek je obračal prazne besede sem in tja, vsi smo proti korupciji, potrebno je več moralnih standardov, nov veter itn. Vse skupaj pod plaščem tega, da je politika nekaj umazanega, on je pa s tem neomadeževan – tovrstni resentiment proti politiki je že v izhodišču desna pozicija. Iz vse te morale se je nazadnje izcimila bodeča žica. Cerar je dejansko postpolitični politik, kava brez kofeina, pivo brez alkohola, politika brez politike, in da je mogoče v Sloveniji s tem uspeti, je zelo zaskrbljujoče. Ne glede na to, da ima po drugi strani zasluge za umiritev političnega prostora, ki je postal tako skrajno patološki.
Tu pa je potrebno potem nekaj reči tudi o stranki SDS?
Po drugi strani je skrajno zaskrbljujoče, da se s prisotnostjo diskurza, ki ga vzpostavlja SDS, postavlja pod vprašaj to, kar je Hegel imenoval Sittlichkeit, se pravi območje nravi in običajev. Sittlichkeit ni domena zakonov in tudi ne morale, to je neka serija nepisanih pravil, ki držijo skupaj določeno skupnost in okrog katerih vendarle vlada določen konsenz, namreč okoli tega, kaj se spodobi in kaj ne, kaj je mogoče javno reči in česa ne. Npr. pri vprašanju sovražnega govora, ki ga je zelo težko sankcionirati, ne da bi posegli v pravico do svobode govora. Tu mora, poleg pravnih sredstev, nastopiti Sittlichkeit glede tega, kaj je dopustno in kaj ne, to je tkivo skupnosti. Tu je obnašanje SDS katastrofalno. Prav to tkivo se sistematično razdira. Stvari, ki se danes javno govorijo, bi bile pred dvajsetimi leti popolnoma nespodobne. Sittlichkeit je težavno polje političnega boja, ki ni boj preprosto za zakonitost ali pravno državo in ki tudi ni domena privatnega, ampak domena nečesa skupnostnega, česar ni mogoče napisati kot zakon. Zakon in ustava nista nikoli dovolj, za delujočo družbo in skupnost mora vedno obstajati neka serija nepisanih pravil, ki tvorijo tisto, kar omogoča, da in kako smo drug z drugim. Mediji, kot sta Demokracija in Reporter, nekaznovano nastopajo z agendo, ki ima uničujoče posledice za celotni javni prostor.
Vendarle pa je na zadnjih volitvah prišlo do presenečenja. Ko smo se nazadnje pogovarjali, ste rekli, da ste zelo pogrešali neko resnično levo stranko, danes je v parlamentu Združena levica. Kako gledate nanjo?
To je trenutno edina politična sila v Sloveniji, s katero bi se lahko solidariziral, kljub pomanjkljivostim in začetniškim težavam. Seveda ni nepričakovano, da ko pride do tako nenadnega vzpona takšne stranke oziroma koalicije treh strank, ko te pridejo v parlament in se etablirajo, spet nastopi tisti klasični refleks levice, kot da gre za izdajo izvorne čistosti. Refleks, da smo dobri in pristni zgolj takrat, ko nimamo moči. Tu sem heglovec, to je refleks lepe duše. Zgolj to, da stojimo in skrajno kritično in radikalno obsojamo, to je lepodušništvo. Levica se ne sme bati prevzeti svojega deleža oblasti, to je test realnosti. Združena levica res ima kakšne kadrovske, organizacijske in druge težave, stvari ne potekajo, kot bi morale, vendar je edina politična sila, ki ponuja perspektivo možnosti neke drugačne politike.
Kljub temu je bila neuspešna z zadnjih poskusom priznanja pravic istospolno usmerjenim.
Proces, ki gre v smeri enakopravnosti za homoseksualce, je nezadržen. Tovrstno zakonodajo je sprejelo dvanajst ali koliko držav, ki spadajo med najbolj demokratične na svetu, in iluzija je pričakovati, da se bo ta trend obrnil in ustavil. Izgubili smo referendum, toda za nasprotnike zakona je to historično izgubljena stvar, samo vprašanje časa in politične veščine (ki jo je, mimogrede, zagovornikom zakona precej umanjkalo). Poglejte Irsko, zadnjo državo, ki je dekriminalizirala homoseksualnost, dvajset let pozneje pa je na referendumu sprejela takšno zakonodajo. Nekdaj najbolj katoliška država je sprejela najbolj liberalen zakon. Zdaj nasprotniki zakona pripravljajo lastni zakonski predlog, kako urediti homoseksualne skupnosti – napravite preprost miselni preizkus: pred 30 ali še 20 leti bi takemu zakonu, kot ga zdaj predlagajo, ti isti ljudje z gnusom in gnevom nasprotovali, bil bi videti kot neka levičarska ekstravaganca. Tako kot so pred precej manj kot stoletjem nasprotovali enakopravnosti žensk in ženski volilni pravici, z istimi argumenti, namreč da to nasprotuje naravi.
Če se vrnemo na begunsko problematiko. Nedavno je Slavoj Žižek požel veliko burnih in ogorčenih reakcij, ko je zapisal, da veliko beguncev prihaja iz okolij in kulture, v katerih nimajo istih civilizacijskih standardov, človekovih pravic. Kako vidite to problematiko vi?
Samo sočutje z nedolžno žrtvijo ni dovolj. Gotovo je tudi neka težava v diskurzu, ki se solidarizira z begunci, jim pomaga, jih podpira, toda težava nastopi tisti hip, ko se pokaže, da niso le nedolžne žrtve. Ljubimo žrtve, dokler so nedolžne, brž ko pa se ugotovi, da imajo ti ljudje svoje probleme in tudi zelo problematične prakse, da so med njimi velike razlike in tudi konflikti, takrat pa sočutje hitro uplahne. Glede na ekstremnost situacije je videti, da prihaja celo do zelo malo konfliktov, dejansko se obnašajo najbrž precej bolj civilizirano, kot bi se Slovenci v takšnih pogojih. Še en miselni eksperiment: kako bi bil videti eksodus Slovencev iz Slovenije, najbrž bi bilo mesarsko klanje. V resnici se begunci obnašajo veliko bolje, kot bi lahko od njih v takšnih razmerah pričakovali.
Ampak tu se začne problem solidarnosti. Problem solidarnosti ni problem solidarnosti z nedolžno žrtvijo, zato so kölnski dogodki nekakšen test. Seveda, gre za ritualizirano skupinsko popolnoma nesprejemljivo prakso, a preden jo pripišemo zgolj njihovi drugačni kulturi, se lahko spomnimo, da je glede spolnega nadlegovanja žensk Oktoberfest še precej bolj problematičen, kot emblematični del nemške kulture, kjer je takšna praksa že tradicionalno razširjena, pa ne zaradi muslimanov. Žižkov poziv vidim v tej luči, da gre enoznačno obsojanje nesprejemljivih ravnanj migrantov z roko v roki s solidarnostjo. Res je, da so žrtve zahodnega kolonializma in nespametnih vojn, ki smo jih zanetili iz Amerike in Evrope, toda obravnavamo jih humano, samo če jih obenem obravnavamo kot ljudi, ki so odgovorni za svoje početje.
Pred leti ste dejali, da bi moral nekdo narediti nekaj podobnega, kot je Marx s Kapitalom. Nekateri to vidijo v Pikettyjevi uspešnici Kapital v 21. stoletju. Kakšno je vaše mnenje o njej?
Na levici je precej modno udrihati po njem, vendar se mi to ne zdi čisto pravično. Do njegove knjige imam vseeno spoštovanje, zbrala je res ogromno podatkov, ki prepričljivo dokazujejo zgodovinsko dinamiko razvoja neenakosti in proti temu osnovnem argumentu ni bilo prepričljivih ugovorov. Celo Wall Street Journal, ki po navadi pravi, da dejstva pač govorijo v prid kapitalizmu in neoliberalizmu, levica pa da slepomiši s splošnim okvirom in kontekstom, je tokrat obrnil ploščo: dejstva, o katerih govori Piketty, so sicer točna, ampak treba je pogledati širši okvir in kontekst. Frapantno s Pikettyjem je dejstvo, da je predstavnik neke socialdemokratske drže, ki ji je s to knjigo dal glas. V sedemdesetih bi Pikettyjeva knjiga predstavljala neko zmerno sredinsko držo, danes je videti kot radikalna levica.
Seveda je s to knjigo več problemov, začenši s tem, da se ukvarja izključno z vprašanjem distribucije in redistribucije, produkcijo pa popolnoma pusti ob strani. Rešitev, ki jo ponuja, s progresivnim obdavčenjem itn., je zelo abstraktna in bi jo bilo mogoče doseči le na mednarodni ravni. V vsej naivnosti pa postavlja osrednji problem, namreč da bi lahko kaj takega dosegli, bi bila potrebna zelo močna politična volja in odločitev, torej ne ekonomsko, ampak politično vprašanje. Kot pravi Slavoj Žižek, ko pridemo do točke, da bi kaj takega sploh lahko uveljavili, bi že bili na točki, ko smo politično že zmagali. To ni strategija za politično zmago, ampak jo utopično predpostavlja.
Poanta Pikettyjeve zgodbe pa je nazadnje tudi precej drastična: edini čas, ko je bilo mogoče doseči zmanjšanje neenakosti, je bil čas po prvi in zlasti po drugi svetovni vojni. Potrebni sta bili dve neznanski svetovni katastrofi, da se je iz tega sesutja dogodil ekonomski vzpon in pravičnejša delitev. Iz njegove analize bi lahko paradoksno sledilo, da je takšno politiko mogoče uvesti za ceno svetovne vojne. Se pa tudi Piketty vsega tega zaveda, velikokrat reče retorično saj vem, da je to nemogoče, pa vendar, ni tak naivnež, da bi rekel, stopimo ljudje dobrega srca skupaj in bomo naredili, kar je racionalno. Te ukrepe predlaga v duhu te utopične perspektive.
Kaj torej lahko za konec rečemo o prihodnosti? Bo levica morala oditi v ilegalo?
Stvari gredo v maloro, ampak sem nepoboljšljivi optimist. Razvoj, ki je šel iz slabega na slabše, je vendarle odprl tudi neke druge horizonte. Na vsak način se je treba obvarovati levičarskega katastrofičnega diskurza. To je ena izmed bolezni levice. Nič ni mogoče, vse gre v maloro, vse prevzemajo korporacije, vzpenja se skrajna desnica, ni več politike. Večja kot je katastrofa, bolj uživamo in bolj smo mi čisti. Veliko običajni levih jadikovanj lahko služi kot šolski primer tega, kar je Hegel imenoval lepa duša. Levica boluje za lepo dušo. Mi imamo prave politične koncepte, ampak kaj, ko jih umazani svet noče poslušati. Morda pa bi morali razmisliti, ali je kaj narobe tudi s temi koncepti, predvsem s tem, da je bilo tako malo politične invencije in poleta. Človek začne misliti šele takrat, ko mu pride voda do grla, pravi Brecht, in z vsemi zdaj zgoščeno nakopičenimi problemi je prišla voda do grla.
Pogledi, let. 7, št. 2, 27. januar 2016