O kehlmannovskem vprašanju, kulturnih novinarjih in Kazahstanu
»O, dober dan, vašo knjigo sem prebrala na vlaku iz Istanbula v Tbilisi in zelo mi je bila všeč, povejte, kje pravzaprav dobite vse te ideje?«
»V kopalni kadi, kje pa drugje,« hladnokrvno odvrne Kehlmann na vprašanje, ki bi ga domnevno moralo spraviti popolnoma ob živce – če je kaj njega v piscu kratkih zgodb Leu Richterju, enem izmed junakov Kehlmannove knjige Slava. No, saj se od prve do zadnje strani knjige poigravam z alter egom in priznam, da je Richter delno moj alter ego, čeprav upam, da nisem tako nevrotičen kot on, razlaga Kehlmann. Gotovo pa da ni tako hudoben in parazitski kot on, saj nima navade resničnih ljudi iz svoje okolice prestavljati v fikcijo, in to v neokrnjeni obliki. Je v zgodbi V nevarnosti, ki je pravzaprav ena izmed devetih, med seboj prepletenih, katerih glavni junaki si podajajo roke iz zgodbe v zgodbo ali si vsaj mahajo z ene strani na drugo, avtobiografskega še kaj drugega, denimo bebava vprašanja, ki jih avtorjem na javnih branjih ali gostovanjih v okviru Goethejevega inštituta v tujini postavljajo obiskovalci? Kolikokrat je slišal vprašanje »Kje dobite ideje za pisanje«, ki ga vsakdo, komur se vsaj občasno zdi slediti pisateljskemu navdihu, zdi precej trapasto, saj ve, da ni kraja, kjer bi počakal na ideje kot na vlak na kolodvoru ali zrela jabolka v sadovnjaku? Uf, kar nekajkrat, pravi – in nato optimistično doda, da po objavi te zgodbice ne več. In ko se je na nekem literarnem večeru njegovega pisateljskega kolega Wilhelma Genazina v frankfurtskem Literaturhausu poslušalec dvignil in avtorja vprašal, od kod mu ideje, je bil deležen posmeha in zmerljivk, češ »Die Kehlmannfrage!«, kelhmannovsko vprašanje. »To je dokaz, da literatura lahko spreminja svet.« Filozof po študiju, ki ga (še) ni okronal z doktoratom, pa je v zanimanju bralcev, od kod mu inspiracija za pisateljevanje, poskušal iskati globlji pomen. Slišal je namreč, da je v šestdesetih in sedemdesetih letih bralce zanimalo, zakaj književniki pišejo. Tovrstna vprašanja so brez dvoma odsev duha časa, v katerem živimo, se je naposled sprijaznil.
V duhu časa pa nikakor ni izbira teme za knjigo, ki je postala uspešnica in ga ponesla k slavi (in pozneje Slavi). V Izmeri sveta, izdani leta 2005, se je Kehlmann posvetil nemškima veleumoma s preloma 18. v 19. stoletje, Alexandru von Humboldtu in Carlu Friedrichu Gaussu. Povsem različna, a oba izjemna, vsak na svojem področju – Humboldt kot raziskovalec narave, živalstva in rastlinstva, ki je obredel dobršen del sveta, in Gauss kot matematik, ki je sovražil potovanja, sta nekako različna pola Kehlmannove osebnosti. Sicer je navdušen popotnik, ki se v sklopu raziskav za knjigo ni le zakopal v pisne vire, temveč se je odpravil tudi po Humboldtovih stopinjah, pri znava, da bi vsakič, ko mu zazvoni budilka in je čas za nov premik, najraje obležal v postelji. Spoznal je, da so bila nekatera potovanja čisto nepotrebna – tuje dežele je v svojih poročilih Humboldt dostikrat tako dobro opisal, da je že to zadoščalo za razburkanje pisateljske domišljije. Nemalo opisanega v knjigi se je res zgodilo, denimo prizor z jezuitom v Venezueli, ki se ne more načuditi, po kaj je Humboldt prišel: ‘Nihče ne potuje tako daleč, da bi izmeril zemljo, ki sploh ni njegova.’ Ampak v tem je bistvo znanosti, razmišlja Kehlmann. Rojaki so mu očitali, da je v delu, kjer ne skopari z značilnimi cinično humornimi vložki, izkazal nespoštovanje do obravnavanih znanstvenikov, še zlasti do Humboldta, za katerega celo nakaže istospolno nagnjenje. Ah, ne, zamahne z roko Kehlmann, ti ljudje ne razumejo, da lahko nekaj ali nekoga spoštuješ in se mu smeješ hkrati. Nato pripomni nekaj čez nemško literaturo in Nemce nasploh, ki da so preresni. Saj res, glede na to, da je bil rojen v Münchnu in da se je njegova družina nato preselila na Dunaj, danes pa živi med avstrijsko prestolnico in Berlinom, zadnja leta pa tudi v New Yorku, ki je njegovo najljubše mesto; je avstrijski ali nemški pisatelj? Sem razpet med obema kulturama, odgovarja. Pri Avstrijcih ga motita prikrita zloba in pomanjkanje poštenja, a jim obenem priznava bolje razvit smisel za humor. Trdi celo, da ga niti sam ne bi premogel toliko, če se ne bi rodil kot sin Avstrijca. Je to morda dediščina avstro-ogrske monarhije in Dunaja kot njene kozmopolitske prestolnice, kjer je čutiti tudi slovanski vpliv? Zmajuje z glavo, Slovanov je na Dunaju že dovolj, a žal jih večina dela v čistilnih servisih, pogreša poljske, češke, slovenske intelektualce.
Danes petintridesetletni pisatelj je prvi roman izdal pri dvaindvajsetih, ko je še študiral, in s pisanjem požel tolikšno navdušenje bralcev, da ga je uspeh odvrnil od doktorata iz filozofije. Mar svojo odločitev kdaj obžaluje? Kehlmann najprej odkima, potem pa se znajde: saj še ni nič izgubljenega, doktorata se lahko loti kdaj pozneje, resda najbrž ne s temo Immanuela Kanta, kajti s Kantom je tako kot s klavirjem – moraš se ukvarjati z njim in njegovo mislijo, sicer si iz vaje, tako kot pri igranju klavirja. Kontinuiteta šteje pri marsikateri dejavnosti, tudi kar zadeva priklopljenost na splet. »Osem ur in pol me ni bilo na internetu in sploh nisem več na tekočem!« se zgrozi eden izmed likov v zgodbi Prispevek k debati, delu romana Slava. V obilnem računalničarju, ki stoka nad preozkimi kadmi v hotelskih sobah in sedežih na vlaku ter živi samo v virtualnem svetu, ni čisto nič Kehlmanna. No, resda ni imun proti Applovim izdelkom, vendar nima profila na Facebooku in pomiluje ljudi, ki dolge ure preždijo na družabnem omrežju. Najbolj pa benti nad Wikipedijo, ki bi po njegovem potrebovala osrednjo uredniško strategijo in je polna netočnosti in potegavščin. Eno si je izmislil celo sam: kot kak Joey Skaggs je občestvo Wikipedije izzval s podtaknjenim slovarskim člankom o dveh izmišljenih reaggea glasbenikih. Umaknjen je bil šele čez dva dni! Še enega družbenega pojava se je lotil v svojem pisanju: knjiga Jaz in Kaminski z letnico izida 2003 karikira kulturno novinarstvo, natančneje, njegovega značilnega predstavnika Zoellnerja. Mladi ambiciozni pisun si obeta bližnjico do slave in denarja z biografijo slikarja Kaminskega, v osamo gorske vasi umaknjenega starca, ki bi moral samo še umreti, pa bi bil Zoellnerjev načrt uresničen. Zoellner je arhetip častihlepnega, a ne preveč bistrega kulturnega novinarja, ki nima svojega lastnega mnenja, saj je to v njegovih stanovskih krogih lahko pogubno, razlaga Kehlmann, če se o kaki stvari izrečeš, svojih besed ne moreš več vzeti nazaj. Nasploh je v novinarstvu občutiti strašen pritisk, novinarji, vsaj v Nemčiji – to ve od prijateljev – morajo ustvariti senzacionalno vest, podobno kot so včasih agenti sovjetske tajne službe imeli tedensko kvoto ljudi, ki so jih morali aretirati, Kehlmann nekoliko omili svoje kritične besede. Bo že držalo, da je pisateljski poklic lagodnejši, a le za peščico, ki premorejo talent, kakršnega ima Kehlmann. Po Slavi si je lahko privoščil dveletni odmor, zdaj pripravlja nov roman in redno piše. Kljub temu pa obdobje pisateljskega ustvarjanja tu in tam presekajo gostovanja in javna branja – da, tudi kakšna napol eksotična srednjeazijska država, v kateri ni priporočljivo izgubiti potnega lista (glej: Vzhod v Slava), je vmes. Vendar Srednja Azija ni območje, kamor bi se sogovornik rad še kdaj vrnil: »Kazahstan me je res ozdravil misli, da je lahko prav na vsakem koncu Zemlje zanimivo. Nekateri kraji so v resnici takšni, da se počutiš bolje, če jih nikoli ne obiščeš.«
Pogledi, 30. julij 2010