Metod Pevec, filmski režiser
O izginjanju delavstva
Sva v kletnih prostorih samskega doma v Mostah, kjer imate očitno delovni prostor, saj je v njem polno opreme, od luči in kamere do računalnika, namenjenega pregledovanju posnetega materiala in montaži. A že celo leto imate tudi najeto sobo in v njej živite. Kako to? Kaj je pripeljalo do tega?
Tudi sicer živim v bližini. In tu, preko proge, hodim na sprehode. Tako sem pogosto opazoval ta delavski dom. Zvečer se je videlo, kako s stropa visijo zgolj gole žarnice. Pod okni so običajno za silo zvezani kosi vrvi, s katerih največkrat visijo nogavice. Predvsem pa srečuješ vse te utrujene, iztrošene, izigrane ljudi, ki v njem živijo. To so namreč bili, kot sem nekaj pozneje izvedel, Vegradovi delavci, zgodbe katerih so takrat začele prihajati na dan. In nenadoma se je v meni porodila slutnja, da se v njem skriva zgodba. Skorajda prepričanje, da v tem domu lahko najdem zgodbo. To, prav in zgolj to je bila tista prva spodbuda. Seveda pa se je bilo treba do te zgodbe dokopati; tako sem si tu najel sobo in se lotil raziskave.
V večini svojih del pogled usmerjate v intimni svet, medtem ko se družbene realnosti dotikate le posredno. Med deli iz zadnjih let v tem pogledu izstopajo le Aleksandrinke, čeprav ima intimno tudi v njih še vedno pomembno vlogo. A medtem so se »zgodile« Vaje v objemu, v katerih nastopi pomemben obrat: v razmerju z drugim, temu temelju družbenega, antagonizem nadomesti(jo) kompromis(i). Kakšen pristop lahko torej pričakujemo zdaj? Bomo priča neposrednemu soočenju z družbeno realnostjo?
Verjetno res, čeprav se v tovrstnih delih tudi intimni izkušnji posameznikov ne da povsem odreči. No, v izhodišču je bil moj namen, moja ambicija ta, da ustvarim nekakšen portret tega doma, portret te današnje »hiše Marije Pomočnice«. Zdi se mi namreč, da v tej stavbi lahko vidimo tako naplavino kot tudi odslikavo vseh današnjih družbenih problemov. Da nam to, kako je izgubila svoj izrazit delavski karakter (danes preprosto ne moremo več govoriti o delavskem domu, saj na primer celotno prvo nadstropja zaseda Mladinski dom Jarše, eno nadstropje je odkupil neki privatnik in zdaj oddaja sobe), pripoveduje tudi o družbenem fenomenu usihanja, izginjanja delavstva, ne nazadnje pa tudi pešanju celotnega gospodarstva.
Pravite, da je v stavbi vse manj delavcev. Kdo bo torej glavni protagonist?
Tu res nastopi težava. A ne zaradi tega, ker nekdanjih Vegradovih delavcev ne bi bilo več tu, in še manj zaradi tega, ker bi se njihov položaj izboljšal ali celo razrešil! Vegrad v stečaju posameznemu delavcu še vedno dolguje povprečno okrog 16.000 evrov. Hkrati pa tisti, ki zdaj upravljajo z Vegradom, premorejo toliko cinizma in tako malo človeškega, da tem istim delavcem v stavbi, ki je njihova lastnina, zaračunavajo najemnino. Res je sicer, da jih veliko sem prihaja le še občasno, takrat ko imajo obveznosti, ki zahtevajo njihovo prisotnost, a prav tako ni malo tistih, ki v domu še vedno živijo, saj nimajo kam drugam. Ne prvim ne drugim pa se ni položaj čisto nič izboljšal. Razlika je le v tem, da so danes nanje že skoraj vsi pozabili, da so se luči, kamere in mikrofoni medijev umaknili, s tem pa so ponovno postali »nevidni državljani«. Protagonisti bodo torej ti, še vedno prisotni, čeprav ne več tako »vidni« delavci, katerih intimne zgodbe so še vedno nadvse dramatične. No, tako bi si vsaj želel.
Namreč, čeprav tu živim že leto dni in čeprav smo se z mnogimi že povsem zbližali, čeprav sem si brez dvoma pridobil njihovo zaupanje, zaradi česar mi zaupajo resnično neverjetne stvari, pa o tem pred kamero nočejo spregovoriti. Mislim, da s te perspektive lahko celo rečem, da v življenju še nisem naletel na okolje, ki bi postavljalo več omejitev. Te so po eni strani posledica strahu in plahosti, po drugi pa tudi umazanih rok. Te ljudi je strah. Večina tistih, ki so tu ostali, se boji povedati, da jih tudi novi delodajalci izkoriščajo – in sicer tako, da so koncept fleksibilnega zaposlovanja uzurpirali, ga prilagodili in podredili lastnim interesom –, saj jih je strah, da bi izgubili tudi to delo.
Krčenje pravic delavcev se nadaljuje in celo stopnjuje, še večjo nevarnost pa predstavlja dejstvo, da o tem le redko kdo spregovori. Vas ne skrbi, da bi bili zaradi nekajletne oddaljenosti najbolj razvpitih dogodkov okrog Vegrada deležni očitka »zamujanja«?
Pri nekaterih gledalcih, ki ne poznajo procesa realizacije filmskega projekta, pa tudi ne specifičnih okoliščin, ki vladajo v slovenski filmski produkciji, se morda res lahko pojavi tak občutek. A upoštevati moramo, da je v filmsko produkcijo vpisan nekakšen fazni zamik. Namreč, od trenutka, ko dobiš idejo za zgodbo, napišeš scenarij, se prebiješ skozi raznovrstne razpisne postopke ... Pravzaprav ima film takrat, ko se premierno predstavi v kinodvorani, povprečno okrog 5 let. Seveda govorim o slovenskem filmu, kjer je ta zamik še posebno izrazit.
Občutek nesinhronosti oziroma anahronizma, ki se nam včasih porodi ob ogledu kakšnega domačega filma, je povsem upravičen. Še najbolj pa krivdo zanj lahko pripišemo nefleksibilnosti selektivnih postopkov ter težavam, s katerimi se pri svojem delovanju sooča Slovenski filmski center, da o javnem zavodu RTV Slovenija niti ne govorimo. Menim, da bi prav zaradi tega morali imeti odprto eno produkcijsko okno za »nujne primere«. Sam sem na primer med svojim bivanjem tu, v Vegradovem delavskem domu, spisal scenarij za celovečerni igrani film, ki se loti teme izpostavljenosti delavskega razreda v današnjem času. Že za samo pisanje scenarija sem porabil kar nekaj časa. A ta se bo zdaj valjal, saj mora čakati, da bodo objavljeni razpisi in se nato prebiti skoznje. Vprašanje je, kolikšen del tega bo pred morebitno realizacijo sploh še ohranil svojo aktualnost.
Na ministrstvu za kulturo so nedavno pripravili javno razpravo o predlogu Zakona o Slovenskem avdiovizualnem centru (SLAVC), novem (in ponovnem, po le treh letih od Zakona o Slovenskem filmskem centru) poskusu »celovitega« urejanja filmskega področja. Nam bo SLAVC v tem pogledu prinesel kakšno novost? Je Filmska iniciativa (katere predsednik in eden najaktivnejših članov ste) sodelovala pri njegovem nastajanju?
Osebno mislim, da je SLAVC malce prehitro pripravljen. Temu je botrovalo več stvari. Problematično je bilo na primer že to, da se je minister za kulturo dr. Uroš Grilc eno leto ukvarjal z nacionalnim programom za kulturo, ne pa s konkretnimi primeri, ki bi bili lahko v tem času kvalitetno pripravljeni. In prav SLAVC bi lahko bil eden izmed teh. A žal ni. Pomenljivo je tudi to, da Filmska iniciativa pri njegovem nastanku ni sodelovala, pa čeprav pod svojim okriljem združuje večino tistih, ki jih bo SLAVC zadeval. Upoštevali niso niti naših pomislekov in predlogov (z izjemo dveh manjših, precej nepomembnih zadev), ki smo jih podali na tisti »javni razpravi«, na katero je ministrstvo tako ponosno.
Pa tudi sicer je bila stroka pri njegovem nastanku bolj ali manj neupoštevana. Na nas gledajo celo kot na lobistično interesno skupino, kar me zares moti. Namreč, le kdo drug, če ne mi, ki poklicno delujemo na tem področju, poznamo dejanske razmere, ki mu vladajo in smo najbolj neposredno soočeni z udejanjenjem zakonov v praksi? Sam tako menim, da je v tem zakonu nekaj resnih ovir, ki bodo onemogočile njegovo tekoče izvajanje. Kar je seveda velika škoda.
Kje konkretno vidite ovire?
Na primer predlog o 11-članskem svetu, ki bo odločal o programu – ta svet bo torej nadomestil zdajšnjo 3-člansko »bralno komisijo«. V trenutni dikciji predloga zakona se mi ta zdi povsem amorfna tvorba. Pa tudi sicer se mi oziroma se nam zdi povsem nesprejemljivo, da bi o tako pomembnih stvareh, kot je odločitev o tem, kateri projekti gredo v realizacijo, odločal tako številen organ, ki bi s prav to svojo lastnostjo omogočal, da v njem na skrivaj delujejo različni interesi ter hkrati tudi to, da nihče zares ne prevzame odgovornosti. To pa seveda ni ne dopustno ne učinkovito.
Praksa je že nič kolikokrat pokazala, da pri tako pomembnih odločitvah brez prevzemanja odgovornosti ne gre. Prevzame pa jo lahko le ena ali manjše število oseb. Tako je ne nazadnje tudi s te perspektive nadvse nenavadno, da je v predlogu zakona direktor praktično brez možnosti, da bi neposredno vplival na program; pa tudi sicer praktično nima možnosti, da bi odločal. Zdi se, da bo zadolžen le za izvedbo projektov in za razreševanje problemov. Kot da na tem mestu ne bi hoteli osebe, ki bi bila zmožna in pripravljena prevzeti odgovornost, ki bi imela vizijo in bi v času vodenja institucije nacionalni filmski produkciji znala vtisniti določen pečat, pač pa le izvedbeno usposobljenega birokrata. Kar pa spet veliko pove o odnosu, ki ga ima ta država do slovenskega filma.
Pogledi, let. 5, št. 11, 11. junij 2014