Zdenko Kodrič, pisatelj, dramatik in novinar
Nikoli nisem bil človek bleščečega parketa
Roman Opoldne zaplešejo škornji velja za prvo literarizacijo padca Pohorskega bataljona. Kakšni so odzivi nanj?
Doslej dobri. V Slovenski Bistrici me je pred nedavnim ustavila sorodnica deklice, ki je kot sedemnajstletna padla pri Treh žebljih, in mi o romanu rekla vse najboljše, zmotilo jo je le ime Kelih. Zanjo je to ime preveč cerkveno, katoliško. Odvrnil sem ji, da ni, da je ime veliko, vredno zlata.
Če smem med odzive šteti tudi intervjuje in tri ali štiri kritike, ki so že izšle o romanu, potem lahko mirno rečem, da Škornji vznemirjajo. Na Ptuju so odlomka iz romana celo brali na proslavi Dneva boja proti okupatorju. Igralka ljubljanske Drame Zvezdana Mlakar ju je brala in njena interpretacija je bila imenitna. Ko sem knjigo predstavljal v Ljubljani, me je presenetilo poznavanje usode borcev Pohorskega bataljona. Obiskovalci predstavitve so o bataljonu vedeli zelo veliko, celo o izdajalcih so vedeli marsikaj. In če se vrnem spet na Ptuj: še ne tridesetleten mladenič je na pogovoru v romanu videl vrednoto, ki se ji reče domoljubnost. Zanimivo!
Vojna tematika vas očitno vznemirja kot pisatelja in novinarja, roman Potsdamska baterija ste umestili v nekdaj znamenito mariborsko vojašnico, v Visoki modi denimo nastopi lik častnika francoske vojske v Mariboru, drugi del romana Barva dežja se odvija v krvavem letu 1943, v začetku katerega je padlo tudi vseh 69 borcev s Pohorja. O slednjem ste veliko poročali tudi kot novinar, pred kratkim ste se v Večeru odzvali na pobudo za izkopavanje borcev …
Res je. V Večeru sem reagiral na pobudo političnih strank, ki sta predlagali, da ostanke žrtev s Pohorja izkopljejo iz skupnega groba na graškem pokopališču in prenesejo domov. Ne vem, kam? Na Pohorje, v Maribor, v Ljubljano? Ko sem z Večerovima kolegoma Lidijo Ferk in Borisom Jaušovcem pisal o tem, smo vsi trije ugotovili, da je prekopavanje nesmiselno in da mu tudi svojci niso naklonjeni. Od takrat se o pobudi ne govori več. Mogoče tudi zato, ker so se ji v Gradcu posmihali, češ dajte mir, nemogoče bo najti 69 Slovencev med 2500 žrtvami iz 12 držav. In nemara so ugotovili, da nočejo dobiti nalepke političnih dedičev nekega zločina.
Kar zadeva moje vojne tematike pa naslednje: v vojno me privede roman, njegov protagonist. V svoji pisateljski karieri še nikoli nisem rekel, zdaj bom pa pisal o vojnih časih. Tega nastavka enostavno doslej ni bilo. Šele ko se junak Škornjev premakne v času, se zgodi vojna, magnetno polje slabega. V Potsdamski bateriji – oj, ta Baterija, postmodernistični udarec mimo – se napoveduje vojna, Visoka moda se dotakne vojakov, ki so prebivali v Mariboru in delovali v Bosni kot pripadniki Unproforja. Ko sem začel pisati Škornje, sem imel pred sabo ljubezen med dekletom in fantom, ki se odločata o svoji partiji prihodnosti. Ker sem se s tragično usodo Pohorskega bataljona ukvarjal celo desetletje, se je ljubezenska zgodba bržkone ujela v partizanstvo in tragičen konec pohorskih domoljubov.
Literarne osebe v Škornjih ste skušali prikazati kot običajne ljudi, ki so jih zgodovinski dogodki povzdignili v junake. Individualne usode partizanov ste bralcu približali s pripuščanjem v posameznikovo notranje doživljanje, poigravali ste se z različnimi tipi pripovedovalca. Na formalni ravni se to npr. odraža tudi s prvoosebnimi, premišljeno strukturiranimi uvodi – kdo je opazovalec v njih, kakšna je njegova funkcija?
Vprašanja, kdo je opazovalec, sem se najbolj bal. Pripovedovalec zgodbe je znan, četudi tu in tam prikrit. Povsem drugače je z opazovalcem, ki je nekakšna moja novotarija. Gre za Drugega v sferi glavnega junaka. Če sem čisto odkrit, gre za opazovalko iz prve verzije romana, ko je ta imel še prolog in epilog in v katerem sem opisal povojno srečanje glavnega protagonista z domnevnim izdajalcem bataljona. Slednji je imel ljubico, ki ni le pripovedovala zgodbe, ampak je tudi opazovala. Ko sem po temeljitem pogovoru z urednikom Mitjem Čandrom, ki je predlagal takojšen in medias res, umaknil prolog in epilog, sem opazovalkino vlogo pustil. Ta ima v aktualnih Škornjih vlogo antičnega zbora. Gre za opazovano dejanje, ki z različnimi temami nakazuje junakov propad.
Je prvotna različica s svojo provokativnostjo segla predaleč?
Mogoče je res segla predaleč. Bila je preveč provokativna. Predvsem zato, ker je domnevnega izdajalca likvidiral junakov sin, otrok socializma. Tudi konec je bil preveč idealističen. V Berlinu namreč švabski ujetnik s Treh žebljev odpre razstavo fotografij, ki jih je posnel po bitki, in tam pokaže še deklaracijo o človekovih pravicah (v romanu omenjeno Bajgotsko izjavo), ki jo je pred bitko napisal glavni junak Škornjev.
Kateri so ključni pomenski poudarki, ki jih nakazujete prek goste simbolne podstati romana? Zapis šahovske partije, ki jo odigrata mlada protagonista, je najbrž osrednji med njimi …
Šahovska partija med Vencljem in Filipom, med bodočim partizanom in vermanom, je skorajda okvir romana. Če je ljubezen njegovo pogonsko sredstvo, je partija simplifikacija človeških genialnosti in zablod, nekakšen etični suspenz. Tudi v Pogledih je kritik romana napisal, da gre za »genialno prepletanje šahovske notacije in pogovora, ki simbolično napovedujeta vojaško bitko«. Sicer pa je pisec ocene Blaž Zabel – kot je znano – knjigo fino potolkel. Partija je resnična, igrala sta jo Capablanca in Winter leta 1919. Tipična taktična igra, ki so jo nekateri imenovali vojaška operacija. Uporabil sem jo zato, da bi z njo opredelil človekovo negotovost, mogoče predsodke, ki jih imajo ljudje drug do drugega.
Med pomenske poudarke štejem še parabolo s sandalom, Marjetin karakter, ki ga premetava sem in tja, in beg štirih borcev iz obkoljenega tabora. Ko že kaže, da jim je uspelo izviti se iz nacističnih krempljev, naletijo na zamudnike, na skupino alpenlandovcev. In ko se srečajo, naciji vžgejo po njih in jih pobijejo. Beg sem ponovil. Želel sem ga ponoviti trikrat, štirikrat, in to samo zato, da bi četverica pobegnila in se rešila pekla, a mi roman tega ni dovolil. Nekateri te podvojitve ne bodo nikoli prav razumeli.
Na kakšen način Škornji govorijo o zdajšnjosti?
Ne vem. Mogoče v smislu odločitve, kako v stiski naprej. V letih 1941 in 1942 je bil čas drugačen od današnjega. V vprašljivem času se je lažje postaviti na levo ali na desno, v bitko ali pokorščino. Ko sem prebiral članke, pisma, zgodovinska dejstva in pričevanja, sem ugotovil, da je bilo mladim ljudem iz Maribora, Ruš, s Pohorja, Zasavja in Koroške – sploh če so bili pod vplivom oktobrske revolucije – hitro jasno, da morajo v gozd, v partizane, spet drugi v nasprotne tabore. Dovolj so imeli nevarnosti in pritiskov: vsak dan so slišali, da so gnusobe, idioti, židovski izmečki, tatinski cigani, komunistične svinje, ljudje brez sloga, pedigreja in denarja. Danes imajo vsi mladi pedigre in ugled, slog in denar. No, večina ima vse to.
Od zdajšnjosti nazaj v začetek sedemdesetih, v čas zasedbe ljubljanske Filozofske fakultete, izdaje javnega manifesta, zahteve za izpustitev zaprtih študentov ... Kako ste doživljali takratno kulturno in politično vrvenje, kdo so bili njegovi glavni akterji?
Fenomenalno sem se počutil v tistem času. Bral sem kot nor, okrog mene sami izobraženci, avantgardisti, ludisti, modernisti, hipiji, odbiteži vseh sort, pa igralci iz Drame, šumijevci, ohojevci, glejevci, pekarnarji, jaz pa tip iz Cirkovc na Dravskem polju – kot kit v jati ptic –, pridem v Ljubljano in se čez noč priključim tej intelektualni falangi. To je bilo vretje in vrvenje! Spomnim se Draga Jančarja, ki je prišel iz Maribora ravno v času zasedbe Filozofske fakultete in kulturnega maratona. Tudi on je gorel od vseh tistih dogodkov: Pirjevec je govoril, recitiral Jesih, kričal Svetina, modroval Detela, Dekleva je zbiral muzikante za big bend zasedene FF, Jaša Zlobec je pripovedoval o Leninu, Vuk je gladovno stavkal, Matjaž Kocbek režiral, Frane Adam in Mladen Dolar sta analizirala stanje duha, Zdravko Duša igral, Zorko se je slačil in študentke – na primer Goranka Kreačič, Ilonka Krajnc in druge –, kako so bile navdušene nad vsem tem – delovale so kot Rose Luxemburg.
Glavni akterji so bili študentje primerjalne književnosti, filozofi so se nekaj časa obotavljali, prišli so kemiki in strojniki, največji strahopetci in provokatorji pa so bili študentje Fakultete za družbene vede. Sam sem na FF opravljal nekakšno operativno nalogo, prinašal sem jedi, pijačo, pingpong žogice, lepilni trak, papir. Ker sem bil zraven, lahko rečem, da zasedba FF ni bila samo skvoterska in kulturniško-umetniška akcija, ampak predvsem politična. Študentje so šli na cesto, ostro protestirali in pozneje so nekateri postali politični voditelji v stari in novi državi. Maraton pa je bil zametek poznejših civilnih gibanj pri nas.
Prelomna za vašo gledališko kariero je bila ustanovitev gledališča Pupilije Ferkeverk in zlasti gledališča Pekarna. Kako danes gledate na za tisti čas nepredstavljivo modernizacijo gledališča, na začetke ludizma npr. z Božičevimi enodejankami, na svojo vlogo pri tem procesu?
V prvi Pupiliji nisem sodeloval, pridružil sem se tretji in četrti predstavi, slednja je šla z Razkodrancem na festival Bitef v Beograd. Sem pa bil med prvimi v gledališču Pekarna, ki ga je ustanovil Lado Kralj. Izjemen in inovativen gledališki čas. V sedemdesetih sem mislil, da bom ostal v gledališču. A sem akademijo kmalu zapustil, odšel domov in na Ptuju postal novinar. Gledališče pa me ni izpustilo. Začel sem pisati igre. Nisem imel zgledov pri slovenskih ludistih niti modernistih. Božič je bil zame imeniten pajdaš, kot dramatik pa me ni pritegnil, Milan Jesih je bil genialen. Privlačila me je Brechtova dramatika, navduševal sem se nad Arrabalom, pozneje nad Zajcem, Slobodanom Šnajderjem, Handkejem – in Brookom in Jovanovićem kot režiserjema. Ko sem sam leta 1989 vrgel svojo prvo dramo v teater, je bilo to presenečenje. Igra Vida vidim je bila prečudaška, pregledališka in pretradicionalna.
Za dramo Vlak čez jezero ste prejeli prestižno Grumovo nagrado. Kako vidite svoje dramske komade v odnosu do sodobne slovenske dramatike nasploh in kakšna je po vašem mnenju njena kondicija ta hip?
Ne boste verjeli, kako sem čakal na preboj v gledališče. Pa mi ni uspel. Ostal sem na njegovem robu, mimo mene gre literarna zgodovina, režiserji se obrnejo proč, dramaturginje in intendanti se mi posmihajo.
Kaj naj vam še rečem? Naj to ilustriram s primerom? Režiserju de Brei sem poslal super tekst, dolgo časa ni bilo o njem ne duha ne sluha, ga pokličem in odgovori mi, veste, nagrajene igre niso to, kar jaz pričakujem. V mislih je imel Grumovo nagrado, mogoče Vlak čez jezero, ne vem. Pa mu nisem poslal grumovke, ampak eno navadno, nenagrajeno igro! Kaj iz tega sledi? In še eno tako imam: v mariborsko gledališče nosim tekste točno 30 let. Brez uspeha. Moji teksti so ponavadi zunaj mainstreama, gre za obstranske, plakatne igre; igre nihilizma in nevrednega, čudaškega in političnega. Imajo dvojno naravo: ali so pred časom ali pa imajo strahotno zamudo. Nikogar ne oponašam, nihče me ne posnema.
Slovenska dramatika je v dobri kondiciji, če bi imela mene, bi bila v odlični. Zdaj so na vrhu pisci, ki so tudi režiserji. In to je prima!
Eksperimentiranje vam je blizu, na vašo pobudo je leta 1999 na spletnih straneh nastajal roman.com, ki ga je pisalo 17 avtorjev in je pod naslovom Trampolin izšel tudi v knjižni obliki. Fascinira vas vse novo, drugačno, neobičajno …
Neobičajno je že samo po sebi zanimivo. V Ljubljani me je zanimalo novo gledališče, v Mariboru pisanje internetskega romana, na Ptuju novi performans in umetniške instalacije in v Slovenski Bistrici digitalna fotografija malih formatov.
K pisanju romana.com sem povabil 40 pisateljev, na koncu dobil 17 soglasij, sodelovanje je odklonil Mazzini, ki je bil že takrat računalniški fen, čisto na koncu je odpovedal še Flisar. Prav zavoljo njegove odpovedi sem moral roman končati sam in k sreči sem ga zaključil v slogu računalniške tehnologije, ki je veljala v letu 1999. Pri nastajanju romana so ključno vlogo imeli MKC Maribor, Marko Rodošek, Lidija in Borut Gombač. Takrat smo hoteli roman pisati v živo: da bi nam bralec lahko gledal pod prste, želeli smo izpostaviti ključne besede, ki bi predstavljale povezavo za preklop v druge sfere romana, na primer v žanre: nekdo bi pisal ljubezenski roman, nekdo pustolovskega itd. Žal nam to ni uspelo, tehnologija na MKC ni bila dorasla našim željam. Mislim, da je spletna stran tega romana še zdaj na voljo. Roman so nam zavidali hrvaški pisatelji oziroma poznavalci spletnega ustvarjanja in prav oni so povedali, da smo originali, edini v Evropi.
Tako za vašo dramatiko kot nekatere romane (npr. Agent iz Žužemberka) velja, da so pisani stihijsko, z izrazito hitrim pripovedovalskim zamahom. Kaj je tisto nezaustavljivo, ki poganja vaše ustvarjanje?
Najprej sem mislil, da je to odvisno od toka zavesti. Tega konja sem ukrotil že na začetku kariere. V stihijo, v hitrost pripovedovanja me sili fabula, ne nazadnje tudi struktura romana in dramatika. Če pa poslušam svoje bralce, vsi niso takega mnenja, marsikdo mi je že očital prozne prstne vaje, češ poglavja so počasna, preobilna, gosta. Moja proza je kombinacija hitrosti in počasnosti, včasih potegnem zasilno zavoro in si dam duška z detajli.
Omenili ste roman Agent iz Žužemberka. Roman ima dramske lastnosti. Pisal sem ga, kot da bi bil ves čas nekje zunaj, v premikanju, v teku. Zato je roman stihijski, poglavja so dramski prizori in ker vmes ni odmora, sem moral vanj vtakniti junaka, ki bo kos nalogi in bo imel dovolj sape za maraton. Agent je izdajalec velikega formata, slovenski roman takega težkega negativca še ni imel. V tej absurdeski, kot je roman označil Urban Vovk, je mogoče nemogoče in obratno. Agent želi svoj cilj doseči z izdajstvi, z lažmi, pretvezami in uničevanjem drugega. In ker je roman nenavaden, nerealen, kaotičen, absurden po vsebini in pisavi, bo šel mimo javnosti in žirij. Tako kot izjemna romana Janje Rakuš Hotel Andro.gen in Vesne Lemaić Odlagališče. Preveč novih reči nihče nima kdove kako rad.
Pogonsko sredstvo mojega ustvarjanja je okolje in bržkone jaz sam. Četudi sem pristaš sintagme pesnika Boruta Gombača ko te napiše knjiga, je pisanje v veliki meri odvisno od avtorjeve fizične in psihične kondicije. Da ne govorim o jezikovnih spretnostih, besedni igri, miselnih preskokih in domišljiji. Pri sebi pogrešam humornost, komičnost, žlahtni cinizem, ki ga, na primer, včasih premorejo Marko Crnkovič, Dragica Korade, Milan Jesih, Dane Zajc, Svetlana Makarovič in Peter Sloterdijk. Res pa je, da še kar obvladam suspenz, filmsko napetost in dokumentarnost.
Boris Jurjaševič je posnel dokumentarni portret o vas z naslovom Medprostori. Kje se nahajajo ti medprostori, ki vas intrigirajo, kaj temeljnega iz njih vznika?
Tam, kjer je nevarnost, je medprostor. Medprostori so moje življenjske postaje. Nikoli nisem bil človek bleščečega parketa in sijočih lestencev. Moj življenjski prostor in tudi prostor moje proze so hodniki, kleti, stopnišča, parkirišča, viadukti, kamnolomi, zemljanke, kuhinje, veže, dvorane in srce. To so prostori svobode. Jurjaševičev televizijski portret prikazuje prav medprostore in horizonte, ki me instrumentalizirajo v neke kritične točke. Medprostori so časovni stroji, ki me potiskajo naprej in nazaj: kot da bi stal na vhodu v črno luknjo in se odločal o prestopu meje pogube, nateza in gravitacije. Nor občutek!
Zadnja leta veliko potujete, na karticah, ki jih pošiljate prijateljem, pa so upodobljeni izključno ljudje. Približevanje individuumu je značilno tako za vaše ustvarjanje kot za novinarsko delo – denimo ko ste v začetku osemdesetih v času stavk šli med Mariborčane in poročali s Trga svobode. Kako v sodobnem mimobežnem sobivanju najdevate pristen stik s človekom?
Potujem z ženo. Pridružila sva se profesorjem geografije in zgodovine, ki v okviru mariborskega zavoda za šolstvo obiskujejo geografsko in zgodovinsko privlačne kraje na svetu. Ta študijska potovanja so izjemno zanimiva, poleg družbene geografije spoznavam še vulkane, kamnine, reliefne značilnosti, rastje, življenje v rekah, morju in jezerih in, na primer, izobraževalni sistem v Keniji ali Kambodži. Na mojih razglednicah so zmeraj ljudje zato, ker želim svojim prijateljem povedati, da sem še vedno živ med živimi.
Tudi kot novinar se srečujem z nenavadnim in učenim, preprostim in drugačnim. Ko se je začela znamenita mariborska stavka, sem bil Večerov poročevalec s kraja dogodka. Ko sem popoldne prišel v redakcijo in napisal poročilo o dogajanju, je v uredniškem krogu zavrelo. Kam, koliko in kako uvrstiti moje poročilo, ki je bilo polno težkih sporočil: delavci Tovarne avtomobilov Maribor in drugih tovarn so obsojali partijo, mariborsko občino, direktorje, CK ZKJ, SZDL itd. Večerov fotoreporter Danilo Škofič je naredil imenitne fotografije. Naslednji dan s svojimi poročili nisem bil zadovoljen. Tedanji glavni urednik jih je skrajšal, izločil tekste s transparentov, pomanjšal fotografije – skratka polom. Spomnim se, da je Večer takrat na prvo ali drugo stran tlačil tudi neko nepomembno Tanjugovo poročilo o zvezni partijski seji. Na moje presenečenje je Delo »razpalilo« z velikansko fotografijo na prvi strani. Večer pa – ujetnik mariborske politike – tega ni upal. In ko sem se naslednjega dne spet pojavil med delavci, so bili nekateri nad mojim pisanjem razočarani. Takrat se je Maribor politično prebudil, žal pa gospodarsko zrušil. Konec devetdesetih let sem delno ponovil napako svojih nekdanjih šefov. Kot urednik 7D nisem bil zadovoljen nad mrežo, ki jo je o orožarski aferi pletla kolegica Nada Ravter. Ker nisem verjel v argumente, ki so jih nekateri trosili, sem za nekaj časa ustavil njeno pisanje.
Danes takih neposrednih stikov z delavci in aferaši nimam. Osemdeseta so bila idealna za prelome in premike, zdaj je vse mimobežno: muzika je taka, literatura, naše zveze. Pristni stiki se navežejo le ob konkretnem pogovoru in v ožji skupini ljudi. Žal se naslednji dan pristnost že izgubi in človek mora ponovno iskati nove stike. Jaz jih pogosto iščem v svoji literaturi in v knjigah drugih.
Pogledi, št. 12, 8. junij 2011