Jonathan Franzen, pisatelj
Ne manjka nam zasebnosti , temveč javni prostor
Kot časnikar imam včasih občutek, da pripadam ogroženi vrsti, ki je tik pred izumrtjem. Ali imate kot pisatelj, pisec romanov, tudi vi kdaj tak občutek? Ali imajo ljudje sploh še čas za branje vaših del, ki niso ravno med najtanjšimi?
Seveda me skrbi. Nisem le pisec, sem tudi bralec. Zato vem, da je zelo težko najti čas, da v miru dovolj hitro prebereš knjigo in jo doživiš tako, kakor je avtor hotel, da jo doživiš. Zdi se, da so vedno nekje neka elektronska pošta, na katero je treba odgovoriti, spletna stran, ki jo je treba pogledati, telefonski klic, na katerega je treba odgovoriti, in ljudje, s katerimi se je treba srečati. Zato se je moj čas za branje skrčil na zadnjo uro v dnevu. Sem pa opazil, da takrat, ko sem pri dobri knjigi, kar naenkrat najdem zanjo čas. Na podzemni železnici tako, namesto da bi sanjaril, berem knjigo, ki je nočem odložiti. In ko pridem domov, se ne lotim branja elektronske pošte kot obseden, ampak si vzamem kako uro, da se zleknem na zofo in berem.
Za romanopisca je seveda izziv, kako narediti zgodbo dovolj privlačno, da jo bodo ljudje v današnjih časih hoteli brati. A če napišeš dovolj dobro zgodbo, bodo ljudje že našli čas, da jo bodo prebrali. To je bila od nekdaj odgovornost romanopisca. V 19. stoletju so to razumeli. Pogosto so pisali v nadaljevanjih, zato so morali že od vsega začetka pritegniti bralca, da je roman, ki je izhajal v reviji, kupoval del za delom. Šlo je za zelo dolge knjige, ki so potrebovale izjemne zaplete, da so vlekle bralca za sabo. V 19. stoletju se je tako izoblikovala široka in številčna skupnost piscev in bralcev, roman pa je nemara postal vodilna umetniška oblika tega časa. To je k pisanju pritegnilo velike talente, ki so začeli premikati meje tega, kar je bilo mogoče zapisati. Tudi med bralci je bilo čedalje več takih, ki so iskali več, ki so bili pripravljeni slediti Josephu Conradu, Jamesu Joyceu ali Henryju Jamesu na tista čedalje zahtevnejša in bolj zapletena področja, kamor so se napotili. Ko so romane začeli izzivati najprej filmi, potem televizija in zdaj tudi splet, niste več mogli računati na te potrpežljive bralce. Zato so velika dela modernizma, ki so bila zgled tega, kar lahko roman naredi, in so jih slavili na univerzah, postala predmet čedalje glasnejših kritik. Po mojem mnenju so ta težavna dela v današnjem času slab model za pisatelja, če ta noče pisati le za ducat ali največ nekaj tisoč ljudi. Revija Time na naslovnici ne objavlja več današnjih Jamesov Joyceov, nekoč pa jih je. Danes je kaj takega nepredstavljivo.
Kdo pa je današnji James Joyce?
No, še pred kratkim bi bil to denimo kak William Gaddis ali Thomas Pynchon. A teh na naslovnicah revij ne boste videli, ker so danes pomembnejše druge reči. A če poskušam skleniti ta svoj dolgi odgovor, potem naj rečem, da je za pisca leposlovja danes nujna vrnitev k nekaterim zelo osnovnim značilnostim obrti pisanja zgodb. Mora se biti pripravljen naučiti, kako uresničiti novosti in ustvarjati umetnost znotraj omejitev izdelka, ki so ga ljudje še vedno pripravljeni brati. Časi, ko so ljudje preživeli dolge popoldneve med branjem Ambasadorjev, Zlate sklede ali kakega drugega poznega romana Henryja Jamesa, so minili. Če niste študent, ki vas k takemu branju nekdo prisili, tega ne počnete. Tega enostavno nihče več ne dela. Če roman ne bo imel več pomena za svet, bo za to kriv predvsem sam roman. Zato smo pisatelji odgovorni, da ga ohranjamo med živimi. In naredimo vse potrebne korake, da ostane tak, da bo še vedno privlačil ljudi.
Ali se ne bojite, da vas bodo zdaj obtožili populizma in prilagajanja trgu? Da ste zgolj tiskana različica Hollywooda, ki poskuša ugajati množičnemu okusu?
He, he, zdaj pa ste se zatekli v klasični evropski protiargument. Moje razumevanje pomembnosti tega, da je pisatelj zabaven, je zelo tuje srednjeevropskemu duhu. Bolj me razumejo na jugu Evrope, v Angliji in na Irskem, ko pa se približam francoskemu, nemškemu ali slovanskemu srcu kontinenta, že zgolj govorjenje o bralčevem ugodju postane vsaj estetsko, če že ne politično sumljivo. Zato razumem vaše vprašanje. In zato sem tudi začel s pripovedjo, kako imam sam težave s tem, da bi našel čas za branje. Na mojih izkušnjah temelji to, kakšne vrste knjig me vlečejo do konca in pri katerih delih, ki so mi sicer lahko povsem všeč, se ustavim tam nekje na petdeseti strani. Nobenega dvoma ni, da je moj pogled na razmerje med pisateljem in bralcem ameriški. Razmišljam v okviru skupnosti. Pisatelji izhajamo iz te bralske skupnosti, zato do nje čutimo odgovornost. Problem Hollywooda ni nujno to, da zapeljujejo občinstvo, težava je to, da so se filmski gledalci spremenili. V šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so bili še zlati časi ameriškega filmskega ustvarjanja – zlasti v sedemdesetih, ko so veliki sodobni režiserji ustvarjali svoja najboljša dela – so filme hodili gledat odrasli. Ko pa poskušate pritegniti izmozgane, tako zlahka zdolgočasene in čustveno nezrele štirinajstletnike in zagotoviti, da bodo ti svojim prijateljem svetovali, naj se v soboto odpravijo gledat film, ki se je začel vrteti dan prej, to resno deformira proces ustvarjanja filma. Če hočete narediti dobiček, morate takoj na začetku pritegniti ogromno ljudi, ki so stari od trinajst do kvečjemu štiriindvajset let. Tako se znajdete v samouničujoči spirali. Filme hodi gledat čedalje manj odraslih, med gledalci je čedalje več otrok, na koncu pa skorajda ni več filmov, ki bi bili narejeni za odrasle. V Združenih državah lahko zelo jasno vidite, kako se balon, ki ste ga stisnili na enem koncu, napihne na drugem koncu. Prav v času, ko filmi postajajo bolj in bolj neumni, seveda s častnimi izjemami, ki se pojavljajo vsako leto, postaja televizija, zlasti tista, ki jo je treba plačati, čedalje boljša. Nikakršnega pritiska ni bilo, da bi delali dobre nadaljevanke, kot so The Wire ali Sopranovi ali celo prvi deli Zahodnega krila, ki je bil predvajan na brezplačni televizijski mreži. To se je zgodilo zato, ker zdaj odrasli ostajajo doma. Zanje gledanje ni več stvar kinodvoran. Otroci bodo vedno hoteli konec tedna ven, ko pa imaš sedemintrideset ali sedeminpetdeset let, ugotoviš, da ti te prekrasne televizije z velikimi zasloni omogočajo, da ostaneš doma. Tako imate kar naenkrat obilico dobrih programov, precej tistih, ki so nekoč pisali romane, pa zdaj ustvarjajo scenarije za odlične televizijske nadaljevanke. David Simon v 19. stoletju ne bi mogel pisati scenarija za The Wire, ampak bi najbrž pisal prekrasne socialne romane zolajevskega tipa. Seveda pa vaš evropski očitek ostaja. Vprašanje je, ali ne bi moral z močjo svoje osebnosti in veličino svojega talenta voditi ljudi in jim povedati, kaj naj berejo, ne pa da se zgolj odzivam na to, kaj bi jim utegnilo prinašati ugodje. Moj dokaz, da to ni tako, je Joycevo Finneganovo prebujenje. Od bralca lahko kar precej zahtevate, Conrad je to počel, tudi Joyce na začetku ustvarjanja. A to ima svojo mejo. Na neki točki genij ni več dovolj. Gravitacija bo vedno ostala gravitacija in zgoščenih poglavij, v katerih se absolutno nič ne zgodi, vsak stavek pa morate prebrati vsaj štirikrat, da bi v njem našli smisel, ne bo nikoli zabavno brati. Čisto vseeno mi je, ali so veličastni, saj jih ne bom šel brati. A to je zato, ker sem Američan.
Nisem prepričan, da je to samo ameriški pogled na literaturo ...
Kot kaže, ste že predolgo tukaj (smeh).
Vseeno pa kot pisatelj najbrž nočete samo ugajati okusu, ampak bi radi bralcem kaj tudi povedali, jim nemara kaj sporočili?
Poglejte, v 20. stoletju smo bili priče razcvetu formalnega eksperimentiranja. Tudi na koncu 17. in na začetku 18. stoletja so veliko eksperimentirali s formo, saj so še ugotavljali, kakšen naj bi sploh bil roman. V 19. stoletju so formo zelo razvili in ugotovili, da nekatera stara pravila niso več potrebna. Postajali so boljši in boljši in vsaka nova generacija piscev je ugotavljala, kaj narediti, da bi bili njihovi romani privlačnejši za bralce. V 20. stoletju pa sta formalno in tehnično eksperimentiranje postali tesno povezani s tem, kar so počeli najboljši umetniki. Podobno se je dogajalo v likovni umetnosti, le malce prej. Romanopisci so na začetku prejšnjega stoletja opazovali dogajanja v svetu likovne umetnosti in rekli: Zakaj ne bi tega naredili tudi mi? Če so slike govorile same zase in postale povsem samoreferenčne, zakaj ne bi tudi leposlovje privzelo nekaj te sofisticirane forme? Problem je, da lahko formalno eksperimentiraš le do neke mere. V slikarstvu in kiparstvu lahko to počneš v slabo neskončnost, lahko narediš vse, kar je fizično mogoče, pa bodo ljudje tvoje delo še vedno gledali. Pri pisanju pa taka skrajnost pripelje do Finneganovega prebujenja. Težava je, da moraš v tem primeru v nasprotju z likovnim delom, ki ga zgolj gledaš, obračati strani. To pa je temeljna razlika. Po mojem se vsak, ki danes resno razmišlja o leposlovju, zaveda vseh formalnih možnosti, ki so jih že raziskovali, naj bo to vprašanje zornega kota pri Henryju Jamesu in Franzu Kafki ali pa organizacija časa pri Williamu Faulknerju. To bogati naše delo, toda kraj, kjer se stvari zdaj dogajajo, je vsebina. To je novi vektor sprememb. V svojih delih sem formalno precej konvencionalen, zelo sem pazljiv tudi pri vprašanju zornega kota, o katerem sem veliko premišljeval. Pač pa poskušam izvirnost dati s tem, da govorim o rečeh, o katerih ni doslej še nihče govoril. To je moj način, kako se izviti iz te dileme, da bralcem daješ nekaj, kar hočejo brati, hkrati pa jim ponujaš tudi izziv. Zato ostajam pri formi dokaj konvencionalen, čeprav tudi sofisticiran, ko pa mi bralca uspe pritegniti, da uživa v zgodbi, ga odpeljem v vsebinske prostore, kamor sicer ne bi hotel iti, o tem niti ni doslej razmišljal ali pa se je tega celo bal. To je moj način, kako svoja dela ohranjam sveža.
Ali je danes sploh mogoče kaj novega sporočiti z vsebino? Velika dela, na primer Džungla Uptona Sinclaira ali Grozdi jeze Johna Steinbecka, niso bila glede oblike nič novega, pač pa je imela njihova vsebina velikanski vpliv na družbo.
Bojim se, da to ni več mogoče. Politična učinkovitost romana je stvar preteklosti. V represivnih režimih roman to še lahko naredi, ker je tam še vedno veliko tega, o čemer se ne sme govoriti. Vsak lahko napiše roman, saj za to ne potrebuje kamere, prostorov in opreme za montažo in mehanične reprodukcije. Pisanje je zato poceni in učinkovit način družbenega odpora v takih režimih, ne pa tudi na liberalnem Zahodu. Tam je vse, kar potrebuješ, videokamera, s katero lahko opraviš učinkovitejše delo, ki bo doseglo več ljudi. Zlasti zdaj v časih svetovnega spleta, ko lahko posnetke objaviš na straneh YouTuba, ki jih lahko v trenutku gledajo po vsem svetu. Za to sploh ni treba znati brati. Tu se danes kaže učinek, ki so ga nekoč imeli Sinclair, Steinbeck, Zola ali Dickens. Roman je imel tako moč tam nekje od leta 1850 do leta 1940, potem pa smo morali romanopisci prepustiti to vlogo drugim. V tem pogledu se je svet skrčil, a to ne pomeni, da ni več stvari, o katerih ljudje nočejo govoriti.
Na primer?
Hm, ljudje nočejo govoriti o ... To se spreminja, zanimivi romanopisci pa nenehno gravitirajo proti temam, o katerih njihova družba noče govoriti. V knjigi Območje nelagodja, ki bo zdaj izšla tudi v slovenskem prevodu, industrijska potrošniška kultura ustvarja in vsiljuje svojo hegemonijo tako, da ljudem omogoča, da ne čutijo več sramu. Vse se vrti okoli tega, kako pregnati sram. Če kupiš ta izdelek, si kul. Sam pojem biti kul je bil nekoč omejen na glasbenike in nekatere druge umetnike, ki so bili tako sproščeni in mirni, da jih zunanji svet ni mogel vznemirjati. Niso poznali tesnobe, v katero zapadejo običajni ljudje, ko na primer sedijo zraven prekrasne ženske. Ta lastnost, ki je bila nekoč omejena na glasbenike, je čez noč postala nekaj, kar je bilo mogoče kupiti. Vse, kar si moral narediti, da bi postal kul, je bilo to, da si kupil pravi izdelek, poslušal pravo glasbo, ki si jo moral predvajati na najnovejši verziji iPoda. Celo funkcije na teh pripravah so označevali za kul. Nekatere družbene interakcije, ki so bile nekoč stresne, so postale kul. Tako je nekaj takega, kot je denimo telefonski pogovor med hojo po pločniku, ki je nekoč veljal za nekaj čudaškega, postalo kul, saj si se pač znašel v svojem malem svetu. Nove tehnologije za osebno uporabo čedalje bolj težijo k temu, da ustvarjajo male svetove, v katerih ljudem ni več treba doživljati stresa. V družbenem smislu jim ni več treba imeti občutka sramu. Območje nelagodja je pravzaprav moja osebna izpoved o tem, kako vse življenje nisem bil kul. Nekoč nisem imel sredstev, da bi si privoščil take kul pripomočke, potem sem se privadil na življenje brez njih. Hkrati pa me niso zanimali, saj sem živel v svetu knjig, v katerem je bil prostor tudi za malce narave in druge stvari, zato imam sovražen odnos do potrošniške kulture, zlasti tehnološke kulture. Moja teorija je bila, da mi je mar le za tiste ljudi, ki imajo radi knjige. No, naklonjen sem tudi tistim, ki imajo radi divje živali. Če nisi bralec ali ljubitelj divjih živali, si mi lahko všeč, lahko nimam čisto nič proti tebi, le nisi moj tip človeka. Imel sem občutek, da je takih ljudi, ki mislijo tako kot jaz, kar nekaj. Značilnost te hegemonstične tehnološke kulture je, da s tem, ko ljudje gradijo svoje male svetove, postajajo čedalje bolj izolirani in jih preganja čedalje večji občutek sramu, saj se ta zgolj kopiči. Zato sem hotel napisati knjigo o nekom, ki ni v nobenem pogledu kul in je nekakšen zgled mučenika, saj nima vseh teh tehnoloških pripomočkov, s katerimi so opremljeni tisti, ki jih srečuje na ulici. S tem sem se hotel približati ljudem, ki se v tem svetu počutijo osamljeni in čudaški, in jim pomagati, da bi se nemara malce manj tako počutili. Prav za to bitko proti osamljenosti gre po mojem mnenju v veliki meri pri literaturi. Po drugi strani pa gre za upanje, da bi obudili možnost občutka sramu. Sram je večinoma občutek, ki ga ljudje ne bi smeli imeti, a takrat, ko hrano le še industrijsko proizvajamo ali naša vlada podpira tuje diktatorske režime, nas mora biti sram. V sramu je nekaj politične tančice, a ta ni moj osnovni interes za to, da ga ohranjam pri življenju. A če hočeš ohraniti povsem človeški odnos do tega, kar se dogaja na svetu, moraš obdržati občutek sramu. Za oglaševalce ima občutek sramu vrednost zgolj v tem, da ga poskušaš zmanjšati, povečanje sramu pa ni nikoli zaželeno. Vsak izdelek, ki povečuje ta občutek, je strup. Če imate prhljaj, imamo pravi šampon za vas. Vaše telo nima prijetnega vonja? Izvolite naš dezodorant. Ste brez prijateljev? Za vas smo ustanovili spletno skupnost, ki se ji lahko pridružite, lahko igrate naše računalniške igrice ali kupite obleke, ki vas bodo naredile tako kul, da vam prijateljev ne bo manjkalo.
Vaša drža je seveda legitimna, a nekako protislovna, saj tudi sami prodajate izdelke na tem trgu. Ko sem pred časom hotel po spletu naročiti vaš roman Popravki, mi je knjigarniški koncern Barnes & Noble najprej ponudil njegovo elektronsko različico, ki bi jo lahko prebiral celo na svojem iPhonu. Ali je to prihodnost branja romanov?
Prepričujejo me, da je mogoče tudi tako brati knjige. Nekoč sem imel v rokah elektronski bralnik knjig kindle, ki ga prodaja spletna knjigarna Amazon. K meni je prišla nemška televizijska ekipa, mi ga potisnila v roke in od mene hotela, da pred kamerami prebiram odlomek iz romana Richarda Forda. Celotna izkušnja je bila grozljiva. Kontrast je bil zelo slab, razmik med vrsticami je tak, kakor da se šele učite brati, saj pride na stran le kakih deset vrstic, da ne govorimo o dokaj neberljivem tipu pisave. Že takoj na začetku pa se je izpraznila še baterija …
No, te reči postajajo čedalje boljše.
Da, postajajo boljše. Vendar pa je knjiga zelo dober izdelek, ki nam ga je omogočilo šeststo petdeset oziroma pet tisoč let tehnološkega razvoja, odvisno od tega, kdaj začnete šteti. Tista škatlica pa je bila eno običajno sranje. Za povrh vam omogoča, da lahko takoj, ko se naveličate Forda, odprete na istem zaslonu novo stran s kako biografijo OJ Simpsona, to pa povsem razvrednoti tisto, kar ste prej brali. Ko vzamem v roke svojo knjigo, tiste strani ne delijo besed z besedami drugih. Na njih so le moje besede. To kot bralec tudi hočem. Vendar mi pravijo, da številni bralci ne razmišljajo tako.
Prej ste govorili o tem, kako se je bila filmska industrija prisiljena spremeniti. Mar ni to tudi usoda knjižne produkcije, ki se bo morala prilagoditi tehnološko ozaveščenim bralcem? Ti bodo prebrali kak del vaše elektronske knjige, vmes pa malce podeskali po spletu in odgovorili na nekaj e-pisem. Ali je morda roman prihodnosti nekakšen twitter roman oziroma haiku roman?
Kot sem že povedal, je moj namen napisati roman, zaradi katerega boste pozabili na druga opravila. Hočem napisati knjigo, zaradi katere boste izklopili iPhone ali druge motnje. Ko ljudje tega ne bodo mogli več storiti, bo to trenutek, ko bo roman umrl. Celotna poanta romana je to, da vas absorbira v neki drug svet. Ne gre za drobce stimulacije ali informacijo, temveč za doživetje. Ko postane branje romana del večopravilnosti, ta izgine na filozofski ravni, saj ostane brez biti kot izkušnje.
A tako kot se morate zdaj prilagajati okusu bralcev, ki nočejo formalno zateženih romanov, se boste morali nekoč prilagoditi novemu bralcu, ki bo poznal le še elektronske knjige.
Trdim, da to ni dober razvoj. Tehnološko potrošništvo je peklenski stroj, ki oplaja sam sebe. Ko se enkrat spustite vanj, privolite v njegovo logiko, ki povleče vse za sabo. Svoj lastni obstoj opravičuje z argumentom, da je to tisto, kar ljudje hočejo. A tudi na drugih področjih nam je uspelo to logiko omejiti. Če rečete, da hočete več kokakole, še ne pomeni, da morate tudi dobiti več kokakole. Če si želite več rib iz Sredozemskega morja, še ne pomeni, da lahko s sonarji in mrežami opustošite celotno tamkajšnje morsko življenje. Seveda se je treba delno prilagoditi realnosti, a enako pomemben je odpor proti tej realnosti. Tako se znajdete v čudnem položaju, ko si želite, da bi bilo čim prej konec te negativne utopije. Da bi živeli dovolj dolgo, da bi dočakali njen zlom in nemara boljši svet, ki se bo razvil na njenem pogorišču. Težko je verjeti, da bo generacija, ki ni sposobna razmišljanja, jaz bi temu rekel doživetja, uspešna pri vodenju sveta. Na političnem prizorišču lahko vidite, kaj se zgodi, ko se na stvari samo še odzivate in niste sposobni razmisleka. Združene države porabijo za zdravstvo več kot kdor koli drug na svetu, pa nimamo najboljšega zdravstvenega sistema. Pa sploh ne zahteva pretiranega razmišljanja, da ugotovite, kako čedalje več zapravljamo za zdravstvo, hkrati pa imamo čedalje slabše storitve in nimamo univerzalnega zdravstvenega sistema. Taka ugotovitev zahteva le malo razmišljanja, a celotni politični in medijski sistem sta zdaj zgrajena tako, da ni nobenemu dovoljeno niti tako preprosto razmišljanje. Še preden do konca izrečete prvi stavek, vas ustavi vpitje tistih, ki trdijo, da imamo najboljši zdravstveni sistem na svetu. Drugače rečeno, ko sta vse razmišljanje in argumentacija omejena na nekakšne biljardne krogle, ki se odzivajo tako, da po naključju udarjajo druga ob drugo, potem sistema ni več mogoče upravljati.
Kaj pa če je danes prav to način političnega upravljanja?
To je res, a je podoben ribarjenju v Sredozemlju. Danes je še vse dobro, jutri tudi, potem pa je vsega kar naenkrat konec. Poleg zmanjševanja davkov za najbogatejše v obdobju predsednika Georgea Busha in gospodarske krize, ki utegne biti trajna, imamo v Združenih državah velik problem z dolgovi. Na koncu bo svet uredil te stvari, mi pa bomo postali nova Argentina, če ne bomo pazljivi. Smo zelo bogati, zelo zdravi in zelo privilegirani znotraj nerazvitega sveta, zato je še daleč do našega zloma. A ta se bo zgodil, saj tako ne gre v neskončnost. Najbrž se ne bo zgodilo za mojega življenja, ko bo prišlo do konca te negativne utopije tehnologije, ki smo jo vsilili svetu. Zato do hekerjev nimam splošno sprejetega odnosa. Sicer nočem, da bi napadli in uničili moj računalnik, a kot romanopisec in včasih novinar vidim smisel v njihovem obstoju. Zaradi bojazni pred njihovimi napadi se bo varnost povečevala, ljudje pa se bodo zapirali v dobro ograjene spletne skupnosti, ki bodo končno omogočile plačevanje za zdaj brezplačne spletne vsebine. To je dobro za vas novinarje in nas pisatelje. Spleta, kakor je zdaj zgrajen, ni mogoče zaščititi pred vdiralci v omrežja in razširjevalci virusov in spamov, bančne goljufije in kraje kreditnih kartic pa so že zdaj tako razširjene, da bodo banke prisiljene omejiti finančni promet po spletu. Zato bodo uvajali čedalje več omejitev, ki se nekomu iz vzhodne Evrope najbrž ne zdijo kaj pretirano dobrega, a so lahko tudi pozitivne. Represija ima tudi nekaj dobrih lastnosti.
To, kar je za nekoga represija, je lahko za drugega normalno delovanje države. Tudi nadzor nad finančnimi špekulanti, ki so svet privedli v hudo krizo, bi na Wall Streetu označili za represijo.
To je dobra primerjava. Nekaj takega lahko vidite na Kitajskem, ki je lahko zgled za to, kam gre ta svet. V dobrem in slabem. Tam imajo zelo restriktivno politiko do svetovnega spleta. Kitajci niso neumni, v njihovi vladi pa so številni zelo pametni ljudje. Na Kitajskem je skorajda nemogoč dostop do internetne pornografije, to je zelo dobro za njihovo produktivnost. Drugod po svetu zlasti moški, starejši od trinajst let, preživijo ure in ure med gledanjem spletne pornografije, Kitajci pa si tega ne morejo privoščiti, zato ta čas porabijo za najbrž koristnejše reči.
Kitajci imajo tudi drugačen odnos do zasebnega in javnega. Na Zahodu, ki prisega na svetost zasebnega, so ljudje pripravljeni na straneh Facebooka prostovoljno objavljati največje ekshibicionistične podrobnosti iz svojega lastnega življenja. Nekoč ste zapisali, da težava v Združenih državah ni ogrožanje zasebnosti, temveč odsotnost javnega.
Leta 1997 je izšlo kar nekaj knjig o tem, kako je ogrožena naša zasebnost. Ker včasih kaj napišem tudi za revijo New Yorker, so me uredniki prosili, naj kaj napišem o desetih knjigah, ki so govorile o pravnih, pa tudi družbenih vidikih zasebnosti. Za avtorje vseh teh knjig je bila ogroženost zasebnosti neizpodbitno dejstvo, v njih pa nisem našel nič takega, da bi se mi zdelo vredno o tem pisati. Dokler se ni čez kakih devet mesecev na prvi strani New York Timesa pojavilo poročilo posebnega preiskovalca Kennetha Starra, v katerem je podrobno opisoval skakanje čez plot tedanjega predsednika Billa Clintona. Aha, zdaj pa res lahko govorimo o zasebnosti, sem si rekel. Naša težava ni to, da imamo premalo zasebnosti, imamo je preveč, saj je vse privatizirano, manjka pa nam javni prostor. Govorimo o zasebnih podjetjih in o lastninjenju, s katerim je to, kar je nekoč počela država, padlo v zasebne roke. Zasebne korporacije so pripomogle k ustvarjanju občutka, da nam primanjkuje zasebnosti, ker so to lahko prodajale. Lahko ste kupili svojo zasebno glasbo, svojo nadvse zasebno hišo ali velikanski avto na čim višjih kolesih in z zatemnjenimi stekli, da vas ja ne bi kdo videl, ko se vozite okoli. A zasebnosti v državi, ki je vedno temeljila na zasebni lastnini, ni nikoli primanjkovalo. Pač pa imamo čedalje manj javnega prostora in javnega dobrega. Američani smo obsedeni z zasebnostjo, hkrati pa z njo posiljujemo drug drugega. Ljudje gredo na televizijo in javno govorijo o najbolj zasebnih rečeh, ki jih sicer ne bi priznali tudi najboljšemu prijatelju.
Do svoje domovine ste zelo kritični, a nekoč ste v nekem intervjuju izjavili, da ne bi mogli stalno živeti v Evropi, ker je preveč resna. Rekli ste, da vam je v Združenih državah všeč samoironija, ki da je hrbtna stran ameriškega občutka večvrednosti.
Rad grem v Evropo. Prav zaradi njene resnosti. A tam res ne bi mogel stalno živeti, ker sam pač nisem tako resen.
Pogledi, 21. april 2010