Mozaik nekega hrepenenja
Poetizirano delo, ki se v naslovu poigrava z zvočno in pomensko stranjo besed, je bilo v letu izida nagrajeno z najprestižnejšo švicarsko književno nagrado Schweizer Buchpreis. Rakusa (ki je tudi pesnica, esejistka, publicistka, urednica, prevajalka in literarna zgodovinarka) danes velja za švicarsko pisateljico, čeprav – po njeni (avto)biografiji sodeč – njena duša pripada južni in vzhodni Evropi. Rojena je bila na ozemlju današnje Slovaške, rosna otroška leta je preživela v Budimpešti, Ljubljani in Trstu, nato pa je sledila selitev v Zürich, kjer pisateljica živi in ustvarja še danes. Morje modro moje je sestavljeno iz številnih krajših poglavij, ki vsak zase deluje kot zaprta in zaključena celota, s svojim posebnim stilom in ritmom.
To nakazujeta tudi zven in pomen naslova, saj je celotno delo napisano v izrazitem melodičnem in liričnem slogu, za katerim se skriva avtoričina močna ljubezen do glasbe. Meja med prozo in poezijo je pogosto zabrisana. Naslovno morje se izkaže za pomemben simbolni element besedila, ki predstavlja tudi metaforo hrepenenja. Ni čudno, kajti morje simbolizira čas, ki ga je avtorica oz. protagonistka kot majhna deklica preživela v Trstu, ob morju, kjer se je počutila varno, sprejeto in domače, ter ji hkrati zbuja občutek svobode in hrepenenja po novem.
Podnaslov Spominski utrinki nakazuje, da se pripovedovalka v delu poda na pot svojih spominov, predvsem tistih iz otroštva in mladosti. Tako spremljamo nenavadno življenjsko zgodbo, ki se začne s pripovedjo o očetu Slovencu, diplomiranem kemiku, ki je med drugim napisal doktorat, a ga je po spletu okoliščin nekdo drug objavil v svojem imenu. V nemirnih časih po vojni in mnogih selitvah se je le uresničila očetova želja po bolj stanovitnem življenju v Švici, vendar stikov s svojimi sorodniki v Sloveniji ni nikoli prekinil. Pripovedovalka v nadaljevanju zgodbe opiše svoj obisk mesta Vilne v Litvi, kjer so včasih živeli sorodniki njene mame. Nadaljuje z orisom vseh pomembnejših postaj in dogodkov svojega življenja.
Linearno časovno organizacijo, sosledje dogodkov od rojstva do študija v tujini, občasno prekinjajo odlomki in refleksije o življenju, minljivosti, sedanjem trenutku, pozabljanju, pogrešanju in zbiranju, ki so v zgodbo vrinjeni, jo prekinjajo ter hkrati dopolnjujejo in bogatijo. Med seboj časovno, ne pa tudi tematsko oddaljeni dogodki so tako povezani preko miselnih asociacij v sicer smiselno, a mozaično in heterogeno celoto. Tako protagonistka opis svojega prvega doživetja pravoslavne velike noči v Zürichu, ki jo je naravnost očaralo, nadaljuje z opisom doživljanja istega praznika deset let pozneje v Leningradu, kjer je raziskovala za svojo doktorsko disertacijo. V knjigi se prepletajo različne časovne ravni, različni kraji, a navdušenje pripovedovalke in doživetost opisovanja ostajata enaka. Pri tem se tudi avtorica sama zaveda prepletenosti življenja s tukaj in zdaj ter minulim, kot tudi (ne)pretrganosti življenja in nezmožnosti ločevanja med pomembnim in postranskim.
Svoje življenje med različnimi kulturami in jeziki, zaznamovano z mnogimi selitvami, potovanji, izgubami, poslavljanji in prihodi, opisuje na prav tak jezikovno in oblikovno pester način, kot je njeno življenje. V kratkih poglavij se razvrstijo utrinki v obliki kratkih dialogov, pesmi, citatov, verzov, izštevank, molitev, pravljic. S pomočjo raznovrstnih literarnih oblik ter opisovanjem podrobnosti, zvokov in vonja, pripovedovalka predstavlja čisto poseben pogled na svoje življenje in zgodovino določenega časa in prostora. Bralec lahko sledi razgibani in nenavadni življenjski zgodbi protagonistke, ki kljub izraziti poetičnosti manevrira med dogodki svetovne zgodovine in družbenopolitičnimi dejstvi ter spremembami na eni strani in med osebnim doživljanjem ter mnogimi intimnimi doživetji na drugi. Med drugim opisuje obdobje, ko je bil Trst razdeljen na coni A in B, ter dogodke, kot so likvidacije in požigi zapornikov, ki so se dogajali le pet let pred avtoričino selitvijo v to mesto. Vojaki, razdejane ulice, odbijajoče avstro-ogrske zgradbe, opustela zemljišča ob pristanišču, ruševine, berači, vojni ranjenci: že takrat jo je prevevala slutnja, da ima Trst tudi svoje senčne plati. »Mesto ob morju se je smejalo rahlo hripavo. A za otroka je zadostovalo, da se je smejalo. Z leti, z védenjem, je pred menoj vstal drugačen Trst. Protisloven, razglašen, nerazrešljivo zamotan.« Prav tako je na lastni koži doživela z železno zaveso razdeljeno Evropo. »Meja je bila smrtno nevarna. Mene je privabljala le, ker je bil za njo tisti Vzhod, po katerem sem skrivoma hrepenela: dežela mojega izvora.«
Orisana življenjska pot je močno ambivalentna. V igrivem, liričnem, ritmičen slogu Ilma Rakusa opisuje najbolj intenzivne trenutke svojega življenja, sestavljenega tako iz veličastnih, magičnih in veselih trenutkov kot tudi tistih žalostnih, nerazumljivih in tragičnih. Nasploh je pisateljičino življenje razdeljeno na dva pola. Prvi je povezan z nestanovitnostjo, selitvami, potovanji, spremembami, tujimi kulturami in jeziki, osamljenostjo, drugačnostjo, drugi pa z vseskozi prisotno željo po opori, redu, trdnosti ter domovini. Vse to je našla v knjigah, literaturi, glasbi, igranju klavirja, ustvarjanju, seznamih in beležnicah, fantaziji, notranjih svetovih. O vsem tem piše v svoji avtobiografiji (mestoma do zvoka, vonja in barve natančno), kjer razgalja sebe kot človeka. To je morda tudi razlog, zakaj se lahko bralec, ki sam ni doživel istih dogodkov, najde v knjigi, ki je sicer zavezana evropski zgodovini po 2. svetovni vojni (ta deluje kot ozadje oz. kulisa avtoričine osebne poti).
Bogastvo mnogih kultur, ki jih je avtorica vsrkavala vase, se izraža tudi v odprtosti in enciklopedičnosti avtobiografskih zapiskov. Širina besednega zaklada, bogastvo imen rastlin, rek, krajev, oseb in literarnih del, izražajo avtoričino občutljivost za detajl in natančnost izraza.
Knjiga, ki je na meji med romanom in avtobiografijo, je hkrati tudi mozaik različnih jezikov, saj se pojavljajo besede in stavki v madžarščini, angleščini, ruščini, italijanščini, francoščini, latinščini in tudi slovenščini. Vsak jezik doda zgodbi lasten glas in kaže na večjezičnost in multikulturnost protagonistke. Čeprav je njen materni jezik madžarščina, je svoj jezik ustvarjanja našla v visoki nemščini. Rakusa je večino svojega življenja preživela v Švici, a v avtobiografiji temu obdobju posveča bolj malo pozornosti. Celo življenje jo namreč vleče drugam, v države, od koder izvira njena družina, h koreninam. Kot pravi sama: »Notranji kompas kaže na vzhod.«
Tako o njeni ljubezni do vzhoda kot tudi o vsem drugem, o čemer Ilma Rakusa pripoveduje v svojem prvem romanu, bi se dalo pisati v nedogled. Zato naj le še navedem besede L. N. Tolstoja o tem, da je enostavno nemogoče parafrazirati ali obnoviti literarno umetnino (kar Morje modro moje zagotovo tudi je): »Če bi hotel z besedami povedati vse to, kar sem želel povedati z romanom, bi moral napisati ta isti roman.«
Pogledi, št. 15-16, 8. avgust 2012