Doris Lessing (1919–2013)
Monumentalen avtoportret
Počasno nastajanje pripovedi primerja »s hojo po ravni in pogostokrat dolgočasni poti v prijetni poltemi, kjer pa nikoli ne veš, kdaj se bodo prižgali reflektorji«. Z metaforo pokaže na odnos do resnice v avtobiografiji in neizogibni, subjektivni meč selektivnosti, ki cepi in izbira dogodke, spomine, ki bodo našli svoje mesto na papirju. Desetletja globoko distanco do rosnih let v Perziji in pozneje Afriki ji včasih pomagajo preseči ostri vonji, skozi katere prihajajo na plan drobne reminiscence na očeta, sobane v Angliji itn.
Lessingova zapiše, da se želi karseda natančno držati resničnih dejstev. Življenjepis piše tudi zaradi samoobrambe – dovolj ji je izkrivljenih podatkov, ki jih o njej zapisujejo številni biografi –, vendar je sla po resnici ne odvrne od njenega bistva: beležiti kot pisateljica, ne zgodovinarka. Pripoved je spisana, kot bi šlo za fikcijo, zaradi česar je branje zanimivo tudi za tiste, ki njene literature sicer ne poznajo dobro. Ne nazadnje je v tem obsežnem besedilu veliko prostora odmerjenega motrenju o številnih temah, drobcem iz sanj ali poskusom psihoanalitične razlage osebnosti, odnosov in vzgibov.
Rdečo nit avtobiografije, napisane v za pisateljico značilnem realističnem in neprizadetem slogu, predstavlja v historičnem loku potegnjena življenjska zgodba Lessingove do leta 1949. Avtorica začne pri svojih starših: pripoveduje o okolju, ki je zaznamovalo njuno odraščanje in prihodnja pričakovanja, posledično pa njun partnerski odnos, kar je neposredno vplivalo na izoblikovanje Doris same. Starša sta se spoznala med vihro prve svetovne vojne. Mati Maude je bila bolničarka, ki ji je pravkar preminul ljubimec, oče Alfred Tayler pa depresivni vojak, ki mu je granata vzela nogo. Poročila sta se iz medsebojne naklonjenosti in odšla v Perzijo (današnji Iran), kjer se jima je leta 1919 rodila Doris – »preobčutljiva, vedno prežeča in obsojajoča, bojevita, dovzetna in ljubezni lačna hčerka«. Zaradi zaznamovanosti staršev z vojno in neštetih pogovorov o njej, ki jim je kot otrok prisostvovala, se pisateljica na več mestih pošali, da jo je spočela prav prva svetovna vojna, obenem tisti »prvi krivec za prebujenje močno izražene, panične potrebe po begu«.
V perzijskem mestu Kermanšah je družinski vsakdan potekal v lagodnem ritmu. Oče je delal v banki, imeli so lepo hišo, hodili na sprejeme in zabave, v čemer je neizmerno uživala predvsem mati Maude. Udobnost pa je čez čas zamenjala surovost širnega prostranstva Afrike, ki je vsakega posameznika družine Tayler zaznamovala po svoje: nad Južno Rodezijo (danes Zimbabve) se je pisateljičin oče navdušil na kolonialni razstavi v Londonu, kjer so bodočim emigrantom obljubljali hiter zaslužek s pridelovanjem koruze in tobaka. Kapitan Tayler je tako uresničil svojo otroško željo postati farmar in soproga mu je sledila, četudi je morala zatreti svojo strast po razgibanem socialnem življenju oziroma druženju z dobro situiranimi in omikanimi ljudmi. A njuno pobožno željo po nagli prosperiteti v Afriki je kmalu zamenjalo apatično vztrajanje v »stanju gosposke revščine«, v kateri sta zakonca živela vse do smrti.
Svoje otroštvo v Južni Rodeziji je bodoča nobelovka preživljala na potepih po goščavju okrog hiše, pri čemer ji je družbo delal mlajši brat Harry, s katerim sta se nato odtujila. Kljub finančnim težavam je mati oba poslala v šolo, ki jo je Doris zapustila pri štirinajstih. Čez pet let se je že prvič poročila, z državnim uslužbencem Frankom Wisdomom, s katerim ju ni združevala ljubezen, temveč politični credo. Imela sta dva otroka, fantka Johna in deklico Jean.
Nato je Lessingova postala komunistka. Kot pravi, zaradi duha časa in ker je v krogu komunistov prvič srečala somišljenike, ki so ogromno brali in se ukvarjali s problematiko položaja temnopoltih. Po tehtni odločitvi je zapustila moža in otroka ter se aktivno podala na pot izboljševanja sveta brez apartheida in razrednih razlik. Poleg tega jo je preganjal neki občutek zle usode. Prekiniti je želela verigo ponovitev, torej se izogniti možnosti, da bi postala odlitek staršev, še posebej matere, ki je s svojim položajem v njej vzbujala obenem sočutje in sovraštvo; strastno je objela komunistično ideologijo in se v drugo poročila z zagrizenim komunistom nemškega rodu Gottfriedom Lessingom (stricem znanega nemškega politika Gregorja Gysija, sinom vzhodnonemškega ministra za kulturo v letih 1966–73 Klausa Gysija in Lessingove sestre Irene). Poroki vnovič ni botrovala ljubezen, ampak sta se vzela preprosto zato, ker je bila v nasprotnem primeru odkrita ljubezenska afera nedopustna. Po vojni, ko je komunizem sorazmerno s širjenjem informacij o Stalinovem okrutnem početju v Evropi že izgubljala svoj vpliv, se jima je rodil sin Peter.
Doris je od nekdaj vedela, da bo zapustila kolonialno Afriko: najprej je sanjala o boemskem Parizu, nato o Angliji. Prvi del avtobiografije se zaključi z njenim prihodom v angleško prestolnico (mož Lessing, čigar priimek je obdržala, pa je odšel v Nemško demokratično republiko, kjer je kot diplomat postal specialist za Afriko), z romanesknim prvencem Trava poje v rokah in občutkom, da se začenja obdobje samostojnosti: »Nisem se vračala domov k družini, temveč sem bežala stran od nje. Vrata so se zaloputnila – in konec.«
Portret generacije
Lessingova se pred bralčevimi očmi izriše kot ženska, ki je prestopala meje, vsiljene od staršev (predvsem matere) in širšega okolja, kot smela borka za pravice ponižanih in razžaljenih v konservativni Južni Rodeziji ter kot nekdo, ki je nenehno pozoren na svoje notranje vzgibe. Razvidno je, da jo je dinamično življenje in ljudje, ki jih je srečevala, navdalo z obilico inspiracije za pisanje, čeprav je kot številni renomirani prozaisti začenjala s pisanjem poezije, porajajoče se iz »dežele bogate in prijetne melanholije«.
Doris Lessing v avtobiografiji Pod kožo zapiše, da slaba knjiga ne pove ničesar o ljudeh, temveč le o pisatelju. Brez dvoma ji je v tem »osebnem žanru« uspelo prebiti zid zgolj subjektivnosti in lucidno predstaviti širši portret generacije, na kateri sta svoj pečat pustili dve svetovni vojni, različne ideologije, gibanja in spoznanja (komunizem, feminizem, psihoanaliza itd.). Pronicljivo delo, ki z naslovom aludira na Sinatrovo popevko I've Got You Under My Skin, pa vprašanje, kaj se je Lessingovi do njenega tridesetega leta najbolj globoko zarilo pod kožo, vendarle pušča odprto za različne interpretacije.
Ko je leta 1994 v izvirniku izšel prvi del življenjepisa, ki ga zdaj lahko beremo v slovenskem prevodu Jane Ambrožič, je avtorici prinesel nagrado James Tait Black, leto pozneje pa Los Angeles Times Book Prize. Leta 1997 je bil nato objavljen drugi del Walking in the Shade: Volume Two of My Autobiography, 1949 to 1962, ki govori o vsakdanu matere samohranilke, še vedno levičarske aktivistke, ki se s svojim pisanjem vzpenja v literarnem miljeju. Na prevod slednjega pa bomo na žalost morali še malce počakati.
Pogledi, let. 4, št. 22, 27. november 2013