Plesalec in koreograf Iztok Kovač
Moj načrt je ukinitev En-Knap Group
Dvotedensko obeleženje jubileja je v domicilu En-Knapa, ljubljanskih Španskih borcih, posvečeno spominu na začetke: belgijski umetniki, ki so ob ustanovitvi pomembno vplivali na En-Knapovo ustvarjanje, Anne Teresa De Keersmaeker, Wim Vandekeybus in Thierry De Mey, so s svojimi deli sooblikovali pester dvotedenski program.
V Belgiji je kultura del promocije države. Kljub ekonomski krizi je zato letos Belgija za njen razvoj namenila še dodatnih 10 odstotkov sredstev. Nič drugače ni bilo pred tremi desetletji. Kako je bilo ustvarjati v tako spodbudnem okolju in kako trd je bil pristanek ob vrnitvi v Slovenijo?
Leta 1993 smo se ustanovili v Belgiji in v tistem času sta se na festivalu Klapstuk poleg mene prebili še dve imeni: Meg Stuart in Vera Mantero. Vera Mantero in jaz sva se vrnila vsak v svojo državo, svoje mesto, v Lizbono oziroma v Ljubljano, Meg Stuart pa je ostala v Belgiji. Vsi smo imeli možnost, da bi ostali, da bi nas Belgija še naprej podpirala, ampak jaz sem se odločil za vrnitev. Meg Stuart ima danes deset- do dvajsetkrat večji proračun kot jaz in bolj zveneče ime, ker je ostala tam. Cena za vrnitev k svojim koreninam je pomenila odpoved marsičemu: vrneš se v milje, ki ni socializiran, ki ni zaščiten, ki nima izrazite kulturne politike do plesa; v bistvu se postaviš na okope in se boriš. To je moja pot zadnjih dvajsetih let.
Zakaj ste se kljub odličnim pogojem za ustvarjanje v Belgiji odločili za vrnitev?
Belgija je zanimiva dežela. Takrat je bila vir umetniškega brbotanja, ne samo na področju plesa, ampak tudi uprizoritvenih umetnosti širše. Problem je bil v tem, da sem bil takrat star že več kot trideset let, torej v obdobju, ko je težko spremeniti okolje. Navade, jezik, knjižnica, narava … vse je bilo tuje.
Zelo težko bi svojo identiteto razvijal v popolnoma novem okolju. Če si mlajši, je lažje. Poleg tega se zavedam, da bi ustvarjal drugače, ne vem natančno, kako, ampak vem, da drugače. Tu sem našel izvir kreativne energije v Trbovljah z vso njihovo specifiko; z delavskim duhom, v katerem smo bili vzgojeni, s principi komunizma, pod katerimi smo odraščali … Privilegij ustvarjati v rodnem kraju je bil prevelik, se pravi, ta klic za vrnitev k izvoru je bil premočen.
Večkrat ste plavali proti toku. Je bilo težko vztrajati?
Težko se je bilo po obdobju intenzivnih odnosov z ljudmi, ki so močno soustvarjali evropsko plesno sceno, vrniti v okolje, ki je bilo hermetično zaprto. Poskušal sem vzpostaviti nove kriterije, imel sem željo, energijo, potencial za premikanje mej, okolje pa me pri tem pogosto ni podpiralo ali pa me je celo oviralo. V letih, ko sem imel še veliko energije, sem poskušal določene stvari postaviti. Pri tem, ko nekaj postavljaš, seveda tudi kaj porušiš, koga užališ, ampak mislim, da je to del tovrstnih borb.
V devetdesetih so slovensko plesno sceno poleg En-Knapa sooblikovala imena, ki so se pojavljala v povezavi s Plesnim teatrom Ljubljana. Tega je leta 1984 ustanovila Ksenija Hribar, ki je znala spodbujati ustvarjalnost pri mladih plesalcih. Vsak je tedaj odkrival svojo plesno govorico.
Plesni teater Ljubljana je imel s Ksenijo močno usmeritev v Graham tehniko, ki se je potem preoblikovala v različne sloge. Mi, mlajši plesalci smo imeli različne izkušnje in želje za svoj plesni razvoj. Ksenija nas je znala usmerjati, po mojem prepričanju je bila zadnja velika eminenca sodobnega plesa v Sloveniji in izjemna škoda je, da nas je tako hitro zapustila.
V prvotni zasedbi En-Knap so bili od naših ustvarjalcev še Maja Delak, Mala Kline in Aleš Hadalin. Kako so člani vplivali na delovanje En-Knapa?
Vsi sodelavci v dvajsetih letih delovanja En-Knapa so bili zelo dragoceni – nekateri so ostali daljše obdobje, drugi krajše. Jaz nisem tiste vrste koreograf, ki pride k plesalcem z izdelanim materialom, ampak so vedno plesalci tisti, ki kreirajo material. Potem ga skupaj oblikujemo, jaz pa prevzamem odgovornost za končni izdelek. Vedno gre za kolektivno delo, tako na področju plesa kot pri ustvarjanju glasbe ali vizualne podobe predstav.
Poleg režiserke Majne Sevnik, ki je delovala na Televiziji Slovenija, sta bila s filmskim režiserjem Sašem Podgorškom v devetdesetih edina ustvarjalca plesnega filma v Sloveniji. Ste se nad tem žanrom navdušili pri druženju z znanim flamskim filmskim ustvarjalcem Thierryjem de Meyem?
Plesni filmi so zame privilegij. So kot jagoda na vrhu torte. Nisem pričakoval, da se mi bo pot v ta milje tako lepo odprla. Poleg iskanja novih izraznih poti je temu botroval pojav videokamer v osemdesetih, ki so s formatom VHS omogočale dolgotrajno snemanje in takojšnji ogled posnetega materiala. S svojevrstno estetiko in nizkim proračunom smo ustvarjali zanimive izdelke, ki so našli pot do nacionalnih televizijskih hiš, belgijske in slovenske, dobili smo tudi podporo Filmskega sklada RS. Sicer sem se s kamero seznanil pri nastajanju prvega sola Kako sem ujel sokola. Takrat je imela vlogo zunanjega opazovalca, svojevrstnega dramaturga, ki me je vodil skozi proces ustvarjanja. Usodno pa je bilo srečanje s Sašem Podgorškom, s katerim sva ustvarila edinstveno vez v svetu filma in plesa. Nedavno sva končala zadnji projekt Vašhava.
Kako ste doživljali preobrazbo na svoji poti od plesalca, koreografa in umetniškega vodje do menedžerja?
Lastno preobrazbo sem doživljal predvsem kot samouk, kot nekdo, ki nima zaledja, ki se prvič poda na neznano pot. Seveda pa je bilo vse znanje, ki sem ga z leti vsrkal, posledica privilegija, da sem se lahko družil z ogromno različnimi ljudmi na različnih ravneh in od njih dobival informacije, jih sortiral in nato iskal svojo pot.
Po letih gostovanja na različnih odrih, predvsem v Cankarjevem domu, je En-Knap le dobil svoj domicil. Center kulture Španski borci, ki ga upravljate od leta 2009, podpirata tako mesto Ljubljana kot ministrstvo za kulturo. Od kod pa črpate denar za kontinuirano delovanje En-Knap Group?
Znano je, da se slovenska plesna scena financira skozi posamezne projekte. To pomeni, da prijaviš projekt na razpis, zaprosiš za denar, zbereš sodelavce, nato projekt predstaviš in mogoče še nekajkrat uprizoriš, potem pa se usmeriš v nov projekt. Tako deluje tudi En-Knap. Prej sem delal avdicije in angažiral različne plesalce, zdaj angažiram za vsak projekt iste plesalce in tako tudi gradim repertoar skupine En-Knap Group. Plesati v En-Knap Group je privilegij, saj imajo njeni člani vsakodnevne vaje, ustvarjajo nove predstave, hodijo na gostovanja – torej živijo kot profesionalni plesalci. Ta kontinuiran, repertoarni način razmišljanja je v sodobnem plesu nekaj novega.
S skupino En-Knap Group sledite trendom v sodobnem plesu, k sodelovanju vabite uveljavljene koreografe in režiserje. Kakšni so vaši načrti za prihodnost?
Ukinitev skupine. En-Knap Group leta 2007 nisem ustanovil z namenom, da bi imel svojo skupino, ampak zato, da bi pokazal, kako pomembno je kontinuirano delovanje v plesu. Država mora dobiti nacionalni ansambel za sodobni ples, nujno je vzpostaviti poklic sodobni plesalec. Nemogoče je imeti privatno repertoarno skupino v Sloveniji. To je izvedljivo v kakšni bolj bogati deželi, ki to omogoča in sistematično podpira, v Sloveniji je to samomor.
Pogledi, let. 4, št. 10, 22. maj 2013