Frédéric Nevchehirlian, šansonjer
Marseille je podoba mesta prihodnosti
Odraščal je v severnih predmestjih Marseilla, prav tistih, pred katerimi svarijo francoski mediji. »Vendar nikoli nisem pripadal nobenemu od organiziranih klanov, kar je med mladimi iz predmestij sicer precej pogosto,« pravi. Armenci – za katerega bi se smel šteti po očetu, medtem ko je njegova mati pri dvajsetih v Francijo prišla iz Španije – se po tradiciji niti ne ukvarjajo s trgovino z drogo, bolj s trgovanjem na splošno, pristavi. V severnih predmestjih se je izšolal do mature, potem pa diplomiral na filozofski fakulteti v Aix-en-Provence. Marseille je še danes njegovo mesto, čeprav veliko dela v Parizu, vendar se ne mara preseliti, ker bi bil v prestolnici bolj pod pritiskom, medtem ko v Marseillu ni tako izpostavljen neprilikam svojega poklica. V Parizu bi moral živeti, če bi delal trendovsko glasbo, to pa nikakor ni njegov namen, saj si želi ustvariti nekaj, kar bi imelo daljši rok trajanja … Poleg tega ima v Marseillu vse svoje prijatelje, pretežno glasbenike, in družino. Kljub vsemu pravi, da je Marseille še vedno provinca, ki ne premore ustrezne infrastrukture za glasbo, kakršno dela. Zato so s prijatelji ustanovili zadrugo Interexterne (ki je upravičena tudi do javnih sredstev), ki mu omogoča uresničevati sanje: da bi živel od svojega pisanja in glasbe. Prvo ploščo, Monde ancien, monde nouveau (Stari svet, novi svet), je izdal leta 2009, dve leti pozneje je na drugi z naslovom Soleil brille pour tout le monde? (Sonce sije za vse?) uglasbil poezijo Jacquesa Préverta, ki se zavoljo družbenokritične sporočilnosti in angažiranosti za delavske pravice danes posluša, kot bi nastala včeraj.
S Soncem je leta 2012 nastopil tudi na festivalu Druga godba v Ljubljani in to je bil eden od začetnih koncertov v poldrugo leto trajajoči turneji, v okviru katere je prekrižaril Francijo in del Afrike (Madagaskar, Senegal), obiskal pa je tudi nefrankofonske države, kot je denimo Velika Britanija. Skrivnost uspeha njegovih šansonov se skriva predvsem v izpovedni moči besedil, pa vendar mu je v posebno zadovoljstvo, kadar mu zamaknjeno prisluhnejo tudi tisti, ki ne razumejo niti besedice francoščine in njegove pesmi presojajo le po glasbi – kar se mu je denimo zgodilo v Sloveniji.
Medtem ko razlaga o svojih pesmih in svojem mestu, sediva pod platneno streho restavracije v četrti Vieux-Port in sonce res sije, ne sije, pripeka za vse, v ozadju pa se z odra, pripravljenega za večerni koncert Fête de la Musique (Praznik glasbe), razlegajo poskusne melodije – generalka pred nastopi zvezd, kot so Khaled, Zaz ipd. Vprašanje, zakaj ga ni med njimi, je nesmiselno, saj z veseljem nastopa na manj razvpitih marsejskih festivalih, kot sta Fiesta del Sud in Marsatac, v splošnem pa velja, da njegova glasba ni namenjena tako množičnemu občinstvu, kakršno pričakujejo na Prazniku glasbe, na katerega se mesto pripravlja z desetinami policistov, ki na kolesih drvijo po ulicah že od jutra, proti popoldnevu pa začno po vročem asfaltu postopati tudi specialci. Zanima me, če bodo med publiko skupine, ki bodo izrazile nestrinjanje z načinom priprave tega dogodka, razmišlja Nevchehirlian. Organizacija je bila od vsega začetka sporna, ker je bila v rokah zasebnega podjetja, izbranega za upravljanje z javnim denarjem, tako glede črpanja kot porabe pa je bilo vse polno nepreglednosti. Med drugim je sporno, da so v mesto pripeljali le medijsko zelo izpostavljene estradne umetnike, ki pa z izjemo marsejskega hiphoperja Soprana nimajo z Marseillom nič, je kritičen sogovornik. Edino poslanstvo MP 2013, pod pokroviteljstvom katerega letos poteka Praznik glasbe, je po Nevchehirlianovih besedah okrasiti mesto in ga pripraviti za nove vlagatelje. »To je Evropska prestolnica gospoda Barrosa in ne Evropska prestolnica kulture. Kje je zdaj tu kulturna izjema, ki si jo je Francija izbojevala pri Svetovni trgovinski organizaciji?« MuCEM je zanj v osnovi sicer dobro zamišljen, vendar je prepričan, da bodo njegov del – stavba J1 – spremenili v prestižno veleblagovnico. Tako se bo še poglobil prepad med Marseillem, kakršen v resnici je, ter željami in načrti, po katerih bi ga želeli preoblikovati politiki in »ekonomska mafija«. »Ne, nisem proti kapitalizmu,« pravi Nevchehirlian, »in ni me zlahka spraviti iz tira, vendar že nekaj časa svarim pred tem, da Marseille v resnici ni zaostal, ravno nasprotno: Marseille je podoba mesta prihodnosti. Razkol med najbogatejšimi in najrevnejšimi bo vse globlji, vse polno bo zanemarjenih ali zapuščenih zemljišč, po katerih bodo hodili ljudje z najnovejšimi modeli iPhonov – ki pa bodo delovali, ker bo vse pokrito s signalom.«
Tudi Nevchehirlian meni, da je vprašanje, kdaj bo v mestu počilo, ki si ga zastavlja José d'Arrigo, povsem umestno, in je prepričan, da bo MP 2013 vse to še pospešil. Pove za primer organiziranega protesta proti nepregledni porabi javnih sredstev: zasebno podjetje je v Marseillu hotelo prirediti koncert Davida Guette z javnim denarjem in zanj računati vstopnino (Praznik glasbe je bil vsaj brezplačen). Na facebooku se je izoblikovala državljanska pobuda z imenom Sentinelles, ki je dosegla, da so pogodbo o sporni dodelitvi javnih sredstev (šlo je za 400 tisoč evrov) razveljavili in koncert odpovedali.
Mesto je prepredeno z mafijskimi lovkami vsaj od druge svetovne vojne naprej, ko naj bi župan Gaston Deferre sklenil pakt z mafijo s Korzike. »Ta sporazum do danes še ni bil razveljavljen,« pomenljivo sklene Nevchehirlian. Vprašanje, ali bi legalizacija drog, seveda mehkih, morda prispevala k izkoreninjenju organiziranega kriminala, zmaje z glavo: »Če ne bi prekupčevali s konopljo, bi presedlali na heroin. Denar je treba zaslužiti.« Seveda pa je veliko bolj prikladno kot s prodajo mamil priti do denarja iz državne blagajne – če prekupčuješ s heroinom in te odkrijejo, te čaka ječa, če si prisvajaš javna sredstva, pa je komaj kaj možnosti, da te odkrijejo, pristavi.
Na račun Evropske prestolnice kulture premore še več kritike, denimo zavoljo populistično zasnovanih proslav ob odprtju, pa zaradi poskusov kulturalizacije severnih predmestij – ob čemer ga nič ne čudi, da so četrtni predstavniki zavrnili njihove predloge, saj so jim ponujali nekakšne vrtove. »Če bi jim ponudili kaj trajnejšega, četudi s kulturno vsebino in ne nujno jasli, sem prepričan, da bi bili za,« pravi. In navede primer Predora tisočerih znakov (Tunnel de Mille Signes), umetniški projekt v eni od težavnih četrti Belle de Mai v bližini mestnega kolodvora. Ta poteza je snovalcem MP 2013 v resnici uspela, meni Nevchehirlian, v grobem pa gre bolj ali manj za nabiranje predvolilnih točk, saj so prihodnje županske volitve v Marseillu čez eno leto.
Pogledi, let. 4, št. 15-16, 7. avgust 2013