Sirska pisateljica Salwa al Neimi
Ljubezen in seks v času džihada
Po enajstem septembru ve-se-katerega-leta, kot da se je ves svet zarotil proti njim, vsi so govorili samo še o samomorilskih napadih muslimanov, trku civilizacij in džihadu. In takrat je Salwa al Neimi sedla za računalnik in začela pisati nekaj, za kar si še v sanjah ni predstavljala, da bo imelo toliko daljši rok trajanja in eksplozivno moč kot večina njenih dotedanjih besedil, novinarskih člankov o kulturi. Pisanje, ki se je polagoma razrastlo v Medeni dokaz, se je razvilo v odgovor na vse stereotipe o muslimanskih ženskah. Z romanom je po svoje hotela sporočiti, da »nismo taki«, je pripovedovala. Že z naslovom je dregnila v osir: je namreč povzet iz besedil arabskega, da, arabskega! sufija Ibn Arabija. S tem je hotela sporočiti, da so pisanje o ljubezni, tudi ali predvsem telesni, občutenje užitka in uživanje sestavni del arabske kulture in civilizacije, le da so stoletja nepredvidljivih zgodovinskih zasukov, od razcveta arabske kulture in civilizacije z alkimijo in naravoslovno-matematičnimi vedenji do obdobja počasnega hromljenja in stagnacije, privedla do potlačitve. K temu je pripomogel tudi kolonializem v arabskih deželah, na katerega so se podjarmljeni narodi odzvali z zapiranjem vase in oprijemanjem tradicije in vere. Ko so se kolonialistični zavojevalci umaknili, so oblast v prenekateri državi arabskega sveta prevzeli skorumpirani voditelji, ki so de iure oklicali demokracijo in svobodo mišljenja, de facto pa večini teh držav vlada diktatura. A spet, kot je ven in ven poudarjala pisateljica, nikakor ne gre obravnavati arabskega sveta kot homogene celote, o raznovrstnosti in kompleksnem stanju duha navsezadnje govori to, da je bila njena knjiga ponekod prepovedana, z njeno rojstno Sirijo vred, v severnoafriških državah pa jo bralci smejo brati čisto legalno, je torej halal.
Medeni dokaz je za zahodnjaškega bralca lahko marsikaj, odvisno od globočine, v katero bo s svojim predznanjem segel: lahkotno kramljanje in izmenjavanje ženskih zaupnosti na ravni Seksa v mestu (to je v nekoliko predelani obliki tudi eden izmed naslovov poglavij). Ali pa, če sežemo dlje in globlje v zahodnjaško kulturno izročilo, nekakšna arabska različica Dekamerona. A v resnici je arabska civilizacija tista, skozi katere očala moramo brati: priznanje »Po naravi sem poligamna, kot skoraj vse ženske. Naučene smo bile drugače, toda vem, da sem taka po naravi,« je na Zahodu tako nedolžno, da bi ga skorajda lahko uporabili pri oglasni kampanji za kakšen izrazito družinski izdelek. V arabskem svetu, no, vsaj v njegovem pretežnem delu, pa odjekne. Kljub temu so prepoved in siloviti odzivi na Medeni dokaz na avtorico delovali kot strela z jasnega, šele tedaj se je zavedela, kaj je pravzaprav naredila. Bilo ji je jasno, da se igra z ognjem, že zato, ker je pisala v arabščini, a to je njen jezik, v nobenem drugem se ne more in noče izražati, je ognjevito razlagala – v izborni francoščini.
Eksplozivnost v njenem delu – nekateri kritiki so o njenem romanu pisali kot o »bombi« – gre po njenem iskati tudi zato, ker je arabski svet prvič dobil tako čutno pričevanje izpod peresa ženske in ker je nekdo prvič povezal svobodo, predvsem seksualno, s tradicijo arabske miselnosti. Že Prerok je dejal: »Nihče od vas si ne sme jemati svoje ženske, tako kot to počnejo živali. Naj se med vaju vrinejo sli: poljub in beseda.« Aiša, Prerokova najljubša žena, pa je rekla: »Ko je božji sel poljubljal eno izmed nas, ji je sesal jezik.« Salwa al Neimi citira med drugim besede modreca Šejka Sidija Mohameda al Nafzavija, s katerimi začenja svoje delo Vrt dišav: »Slava Bogu, ki je naredil, da se največji užitek moškega nahaja v ženski vulvi in da se užitek ženske uteleša v moškem udu. Vulva ne najde miru, spokoja in potešitve, vse dokler je ne obišče moški ud, in ud moškega najde svojo odrešitev v nožnici.«
Da je v delo vpletla tudi besede preroka Mohameda, je seveda delovalo kot čista provokacija – ker je tako dokazala, da ne orje ledine, da so taka dela nastajala in so jih brali že stoletja prej, še več: pisali so jih arabski misleci, številni med njimi verskim dostojanstvenikom všečni, vendar pa so bili moški. Res je tudi, da so pozneje takšna dela brali na skrivaj in jih obravnavali kot nekaj sramu vrednega; prav s takimi prepričanji se je Salwa Al Neimi odločila za vselej pomesti. Medeni dokaz je delo, s katerim je avtorica dosegla, da smo se spravili s svojim telesom, je zapisal eden izmed kritikov.
Subverzivna sta, kot je ugotovil Matej Bogataj, povezovalec literarnega večera v Cankarjevem domu, tudi raba izrazov za organe in s spolnostjo povezano početje. Res je, mu je pritrdila Salwa al Neimi, a če pisanje ni subverzivno, zame nima nikakršnega smisla. »Bistvo je povedati resnico, povedati tisto, v kar verjamem.« Arabščina je jezik, ki so ga kastrirali, je prepričana pisateljica, ki je pisala svoj roman ves čas v rdečih črkah – kajti urejevalnik besedil je izraze, ki jih je uporabljala, prepoznaval kot neknjižne in neprimerne. Izrazi za spolne organe in prakse so postali zmerljivke, ki jih je sicer slišati, a le na ulici. Podobno je tudi v francoščini, je ugotavljala pisateljica, ki je povedala, da je med arabsko govorečimi, tudi intelektualci, pogosto slišati pomisleke, češ da arabščina ni jezik, v katerem bi se dalo izražati ljubezen in čutnost. Celo kolegi z Arabskega inštituta v Parizu, izobraženi arabologi, še nikdar niso slišali za dela, iz katerih je med pisanjem Medenega dokaza poskusno citirala in žela začudenje: kaj res, to je napisal arabski filozof?
Romanu se pozna, da je njegova avtorica pretanjena poznavalka arabske književnosti, pripoved je fragmentirana in sestavljena iz več zgodb, to nekoliko spominja na Tisoč in eno noč ter druga dela starega arabskega ustnega slovstva, je ugotavljal Matej Bogataj. Salwa al Neimi je bila nad njegovo ugotovitvijo navdušena, kajti javnost se je po navadi vse premalo posvečala ustroju zgodbe, vsi so pograbili samo domnevno škandalozno vsebino. Francoski tisk je njeno delo ob izidu v francoskem prevodu (prek tega jezika je v prevodu Barbare Pogačnik roman, izdan pri založbi Tuma, našel tudi pot med slovenske bralce, pri tem pa je avtorica naredila izjemo, saj po navadi vztraja pri prevodu iz izvirnika, le pri slovenščini in japonščini ni šlo drugače) primerjal s škandaloznim Seksualnim življenjem Catherine M., čeprav globljih vzporednic ni, gre le za to, da so novinarji, saj vem, kako ti delujejo, se nasmehne Salwa al Neimi, hoteli novi roman popredalčkati.
»Arabski pisci med dobrodejne učinke koitusa razen nadaljevanja vrste prištevajo tudi slutnjo raja. Koitus mora napovedovati užitke, ki jih bomo deležni v onstranstvu, kajti kakšen smisel bi imelo migotanje odseva sreče, ki v resnici ne obstaja?« se sprašuje pisateljica v knjigi in čez nekaj vrstic priznava, da je »seks korenček, ki mu sledi na poti v raj«. Duhovito se loti tudi prešuštva, ki med muslimani ni nič manj pogosto kot na bolj svobodomiselnem Zahodu, le da je družba v primežu strogih moralnih smernic nekaterih arabskih držav razvila občudovanja vredno dvoličnost. S prešuštvom in njegovo definicijo se je v svojih fatvah ukvarjal tudi ajatola Homeini, čigar mnenje je, da »poljubljanje, ležanje v postelji in objemanje, pa tudi drugi užitki, ki ne zajemajo stika med moškim in ženskim spolovilom, niso prešuštvo in zapadejo drugačnim kaznim; kakšnim, je prepuščeno presoji mož postave«. Pripovedovalka nato preskoči na obdobje tik po aferi, povezani z Monico Lewinsky, in se spomni francoskega televizijskega voditelja, ki je v pogovorni oddaji svojim gostom zastavljal vprašanje »Ali fafati pomeni varati?«. »To ključno vprašanje bi moral zastaviti ajatoli Homeiniju med njegovim obiskom v Franciji. Zagotovo bi mu dal dokončen odgovor glede te občutljive zadeve,« se na koncu posmehne.
Salwa al Neimi v Medenem dokazu podaja tudi precej klavrno podobo sodobnega arabskega moškega, konservativnega v odnosu do zakonske družice in precej drznejšega onkraj zakonskega plota, je začel razmišljanje povezovalec literarnega večera. Pisateljica se je z njim strinjala: pri svojih opisih je poskušala biti kar najbolj odkritosrčna, kajti zdi se ji, da sta avtocenzura in zlaganost arabsko pišočih med razlogi, zaradi katerih jim ne uspe pritegniti bralcev, preostali svet pa ugotavlja, da med Arabci le malo ljudi bere, to pa je čudno, ker bi arabska dela zaradi razširjenosti jezika praviloma morala imeti širok krog bralcev. Enemu pa je v svojih opisih prizanesla, a še ta ni Arabec, temveč Zahodnjak: Mislec, njen ljubimec in sopotnik v odkrivanju slasti telesnega. Je izmišljen lik, čeprav se ji pogosto dogaja, da jo bralci, še zlasti bralke, sprašujejo po njem in si želijo vzpostaviti stik z njim. No, zdaj pa bi ga že jaz rada našla, je smeje se dodala pisateljica, ki poudarja, da njeno delo ni erotični roman – in da je to eden izmed vzrokov za nesporazum, zaradi katerega je po njenem mnenju Medeni dokaz postal uspešnica v toliko zahodnih državah (v razmeroma kratkem času je doživel prevod v dvajset jezikov). V arabskem svetu so njegov učinek primerjali s sprožilcem za seksualno revolucijo po vzoru tiste, ki se je zgodila na Zahodu v šestdesetih. Pred štirimi leti, ob izidu izvirnika, je literarni kritik v nekem arabskem časopisu zapisal, da njen roman pomeni prelomnico v arabski književnosti. Takrat se ji je zdelo, da pretirava. Danes ni več tega mnenja.
Pogledi, 17. november 2010