Kvadratne žoge in pisma na ledu
Tellegen v številnih absurdnih ali celo nadrealističnih situacijah pogosto apelira na otroško logiko, za katero ni nič nenavadnega, če pingvin napiše pisemce na led, ki se bo seveda stalil, še preden bo prišel do prejemnika, ali če sonce prejme kuverto s sporočilom. To so knjige, ki jih starši lahko berejo otrokom in se ob tem skupaj z njimi zabavajo. Njegove živali so subjekti, ki si poskušajo utreti pot v nerazumljivi svet. V zgodbah Tellegen na svež, duhovit in preprost način odpira številna vprašanja s filozofskim pridihom, zato ni čudno, da so mu pri nizozemski reviji Vrij Nederland prilepili oznako writerphilosopher (pisatelj-filozof).
Kljub vsemu pa Tellegen sebe dojema predvsem kot pesnika. In tudi njegovi literarni začetki so pesniški, saj je že pri rosnih petnajstih napisal pesem z uvodnim verzom Žoga je kvadratna. Igrivost je tako eden od številnih elementov, ki jih lahko zasledimo tako pri Tellegenu kot pri pesnikih skupine De Vijftigers, v kateri so delovali nizozemski pesniki, kot sta denimo Remco Campert in Lucebert. Zahtevali so spontano, neintelektualistično umetnost, v kateri naj asociativnost prevlada nad logiko. Tradicionalno pojmovanje umetnosti kot nečesa vzvišenega so izpodbijali z drznimi asociacijami in novimi besednimi zvezami. Ob branju Tellegenovih pesmi se zdi, da je od pripadnikov omenjene skupine prevzel štafetno palico in nadaljeval z njihovim poslanstvom. Nad nizozemskimi neoavantgardisti naj bi ga v gimnaziji navdušil profesor nizozemščine, pomembna figura za Tellegenov literarni razvoj pa je bil njegov ded, Nizozemec, ki se je rodil v Sankt Peterburgu in tam živel do leta 1918, ko se je moral vrniti v matično državo. Vnuku je pripovedoval ruske ljudske pripovedke, ki so na mladega Tellegena naredile velik vtis, kar je pozneje tudi sam zabeležil v memoarskem delu Vlak v Pavlovsk in Oostvoorne. Stik z rusko književnostjo pa se seveda ni omejil na pripovedke, ded ga je seznanil tudi s Puškinom in Lermontovom, pozneje pa je Tellegen pobližje spoznal tudi delo Danila Harmsa, s katerim ga kritiki večkrat primerjajo.
Judith Wilkinson, prevajalka, ki je tako mojstrsko izpilila prevod zbirke Raafvogels (Ptice roparice), da so mu zanjo leta 2011 namenili nagrado Popescu za najboljšo v angleščino prevedeno evropsko zbirko, je v spremni besedi k angleški izdaji knjige izpostavila, da so največjo težavo pri prevajanju predstavljali predvsem številni frazemi in stalne besedne zveze, ki so prisotni v skorajda vsaki pesmi. Tellegen je Wilkinsonovo vseskozi spodbujal k prevajalski svobodi, bolj bistvena kot zvest prevod se mu je zdela ohranitev nenavadnosti in surovosti jezika, zato je svoje delo celo primerjal s portreti Francisa Bacona. Nekaj pesmi iz te zbirke boste lahko prebrali tudi v pesniški zbirki z naslovom Brodišče, ki bo ob festivalu izšla pri Študentski založbi in na knjižne police prinesla dragocen in premišljen izbor Tellegenovih pesmi. Izbor je pripravil avtor sam, v sodelovanju z njim pa je pesmi prevedla Mateja Seliškar Kenda, ki je knjigi napisala tudi spremno besedo.
V zbirki beremo pesmi, v katerih se pojavljajo motivi, ki jih pogosto srečujemo tudi v pisateljevih živalskih zgodbah; to kaže na dejstvo, da gre Tellegenov opus jemati kot zaokroženo celoto. Beremo pesmi, v katerih se lirski subjekt spopada s samim seboj, žalost objame z obema rokama, izstopi iz hiše in jo odvrže za razmajano lopo, kjer ji bodo odslej družbo delale zavržene igrače in stare zračnice, drugič spet stran zaluča resničnost. Pri Tellegenu čustva, občutki in abstraktni pojmi večkrat dobesedno zaživijo; živo si predstavljamo, kako se mir, zavit v modri plašč, oddaljuje. Dvom je odet v siv plašč, častihlepje je »papeško, a hromo«, v kotu pa naletimo na sključeno relativnost. Za Tellegena to ni nič nenavadnega, saj so njegove pesmi v svojem bistvu zgodbe, v katerih se prav nič ne izogiba spopadu s temami, kot so smrt, žalost, bolečina in trpljenje. Ne glede na razpoloženje pesmi pa vseskozi prevladuje drža kljubovalnosti – o obupu denimo piše takole: »Nočem obupati, / naj se zgodi karkoli, / naj me zadene še takšna bolečina, nevšečnost ali / nepojmljiv notranji nemir / strah me obsede, / če v sebi zaznam samo kanček obupa.« Kdor bo v roke vzel njegovo zbirko s pričakovanjem, da bo v njej dobil odgovore, bo ostal brez njih. Tellegen postavlja vprašanja, včasih nanje odgovori z drugim vprašanjem, največkrat pa jih pusti odprta. Navsezadnje naloga poezije ni ponujati odgovore, temveč jih prepuščati bralcu, ob tem pa mu dajati »oporo, trdna tla pod nogami, da lahko prebrede negotove plitvine ali globine večnih vprašanj«, kot je v spremni besedi zapisala Mateja Seliškar Kenda.
Pogledi, št. 15-16, 8. avgust 2012