Uroš Grilc, minister za kulturo v odstopu
Kultura živi od notranjega dialoga
Pred dvema letoma ste na vprašanje »Kaj bi bila vaša prva poteza, če bi postali minister za kulturo?« odgovorili: »Odprl bi kar najširšo javno razpravo, katere cilj bi bil nov nacionalni program za kulturo kot ključni strateški dokument na področju kulture. Vedeti moramo, kam hočemo priti, potem je šele mogoče načrtovati kakovostne ukrepe.«
Kaj bi rekli, smo prišli do zavedanja, kakšne spremembe potrebujemo oziroma kakšne si želimo? Ne toliko na ministrstvu kot v najširši kulturni javnosti?
Rekel bi, da smo to, kar sem »kuvertiral«, tudi res naredili: razprava je bila, njen rezultat je bil praktično soglasni sprejemNacionalnega programa za kulturo 2014–17 (NPK) v parlamentu lani konec novembra. Zlasti pomembno se mi zdi, da smo odprli javno razpravo, saj so bile v zadnjih letih pred začetkom našega mandata s tem težave.
V nasprotju s prejšnjimi ta NPK zelo natančno kaže, kam si želimo, tako na posameznih področjih kot glede generalnih kulturnopolitičnih usmeritev. V njem so nastavki za spremembe zakonodaje glede vsebinskih prioritet, ki jih zasledujemo z različnimi instrumenti kulturne politike, predvsem pa določa sodelovanje stroke in civilne družbe pri oblikovanju kulturne politike – s prvim dnem na ponovno samostojnem ministrstvu smo začeli krepiti dialog s civilno družbo in strokovno javnostjo: ustanovljeni sta bili dve dialoški skupini, za trajni dialog z nevladnim sektorjem v umetnosti in kulturi ter za obravnavo vprašanj, povezanih s statusom samozaposlenih v kulturi, s spremembami ustanovnih aktov Filmskega studia Viba Film, Cankarjevega doma, Javne agencije za knjigo in Slovenskega gledališkega inštituta pa smo v njihovih svetih zmanjšali vlogo politike, obratno sorazmerno pa povečali vlogo stroke – vpeljali smo nov model angažiranja članov svetov na način, da se stroka sama imenuje in tako prevzema jasno odgovornost. Okrepili smo tudi dialog z lokalnimi skupnostmi, ki je rezultiral v rešitvi že dalj časa trajajočih odprtih vprašanj upravljanja in prezentacije javne kulturne infrastrukture (na primer Dominikanski samostan, grad Turnišče, grad Kostel).
Novi model kulturne politike je bil v NPK že zelo jasno orisan, seveda je pa veliko konkretnega dela še pred nami. Leto in pol za strukturne spremembe ni dovolj, sploh skladno z NPK, ki zdaj velja šele dobro polovico leta.
Se vam zdi, da se s tem strinjajo tudi akterji slovenske kulture? Direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik je za Poglede leta 2012 izjavil, da je »kulturno-umetniška elita hudo, hudo soodgovorna za sedanje stanje, ker ji to stanje maksimalno ustreza«.
Bi rekli, da je ta elita dve leti pozneje kaj bolj pripravljena na spremembe?
Dejstvo je, da so se v teh dveh letih stvari glede financiranja kulture zelo spremenile tako po javnofinančni kot po tržni plati, zato sem prepričan, da se neizogibnosti sprememb danes vsi zavedajo. Leta 2009 je bil proračun ministrstva za kulturo 210 milijonov evrov, letos pa smo pri 165,7 – to pomeni, da se mora nujno nekaj premakniti v načinu razmišljanja, delovanja in povezovanja zlasti znotraj javne službe.
Smo pa seveda tudi pred zelo konkretnimi odločitvami o tem, kaj pravzaprav hočemo z javnim sektorjem, koliko javnih kulturnih dobrin želimo imeti in kako nameravamo za to poskrbeti, tako na ravni občin kot države. Časi so se res spremenili in mislim, da je zavedanje med kulturniki o tem, da poti nazaj ni, kar zelo jasno. Rekel bi, da to velja za ves javni sektor, tudi recimo za šolstvo, zdravstvo in tako naprej: od javnega sektorja danes zahtevamo več, kar je absolutno prav, moramo se pa zavedati, da so za takšno delovanje potrebni ustrezni temelji.
V kulturi smo na vsebinski ravni poskušali veliko narediti v smeri odpiranja javnega sektorja ter povezovanja z nevladnimi organizacijami in ostalimi producenti, kar se mi zdi zelo pomembno, saj se tako javni sektor od zunaj dinamizira in tudi programsko kvalitativno krepi. V tem procesu je ključen seveda sprejem novega Zakona o uresničevanju javnega interesa v kulturi (ZUJIK), pri katerem nas je čas prehitel – je pa tako daleč, da ga bo novi minister dobil v primopredajnem zapisniku skupaj z novim Zakonom o medijih in osnutkom ključnih sprememb Zakona o varstvu kulturne dediščine. Prav ti akti prinašajo ključne spremembe v delovanju kulturne sfere.
Seveda pa to ni vse: bistveno se mi zdi, da smo v tem času kulturno politiko uspeli prestaviti v bistveno širši kontekst. Doslej je kultura pri nas obsegala to, kar je Jože Vogrinc povzel v maksimi: »Kultura je to, kar financira ministrstvo za kulturo.« Nam je preboj iz tega mentalnega okvira uspel z Zakonom o enotni ceni knjige, s katerim smo pomemben segment kulturnega trga, knjižnega, začeli regulirati s ciljem kar najbolj optimalnih rezultatov, pa tudi večje trdnosti založniške panoge ter večje dostopnosti knjige. Pri tem je treba vedeti, da je šlo za precejšen mentalni premik v dojemanju kulturne politike ter njenega razmerja do gospodarske in finančne politike ter do vprašanj konkurenčnosti na trgu. S tem zakonom smo se pridružili tistim evropskim državam, ki dejansko stojijo na stališču, da je treba kulturno politiko izvajati celovito in aktivno.
Drugi podoben projekt, ki ga je vlada potrdila in vložila v parlamentarno proceduro, pa je Zakon o Slovenskem avdiovizualnem centru (SLAVC). Ta vpeljuje nov tip odgovornosti in zaveze za podporo financiranja filmske kulture in produkcije ne zgolj s strani države, temveč vseh tistih, ki na tem trgu delujejo in kakorkoli profitirajo od avdiovizualne produkcije. SLAVC bo prinesel podvojitev financiranja slovenske filmske produkcije, z davčnimi spodbudami tudi bistveno bolj ugodno okolje za tuje producente, ki snemajo pri nas, bistveno pa je, da bodo v njegovem delovanju vključeni vsi deležniki na filmskem področju v Sloveniji.
Ta dva primera jasno kažeta in v praksi zarisujeta nov kulturnopolitični model s posegom na kulturne trge ter s povezovanjem javnega interesa in tržnega delovanja – cilj pa je tako okrepiti kulturno produkcijo kot njeno dostopnost.
Pred dvema letoma, ko sta kulturni resor vodila superminister Žiga Turk in državni sekretar za kulturo Aleksander Zorn, ste dejali: »Turk in Zorn nista dovolj za posodobitev javnega sektorja, ključni so drugi ministri, tu so ključni resorji javne uprave, dela in na koncu financ; še več, če tega za svoj projekt ne vzame premier, se to ne bo zgodilo.«
Bi rekli, da ste vi v tej vladi imeli takšno podporo?
Ja, očitno, saj sem uspel spraviti skozi vladno proceduro zelo pomembne zakone. In to je bistvena razlika od prejšnjih mandatov. Trije ministri v zadnjem desetletju se tako ambicioznih projektov niti lotili niso, kaj šele, da bi jih spravili do vlade ali celo do parlamenta.
Povedal vam bom primer s seje vlade, ko smo razpravljali o enotni ceni knjige in SLAVC-u. Minister za finance je rekel: »Nikakor ne bom nasprotoval sprejemu programa, vas pa opozarjam, da s tem uzakonjamo zunajproračunsko financiranje filma in dajemo podlago za drugačno reguliranje knjižnega trga.« Vedeti morate, da je to res velik mentalni premik – enotna cena knjige je bila uzakonjena, SLAVC pa čaka novo vlado in če mu ta ne bo nasprotovala, ga parlament lahko sprejme v dveh mesecih. Nujno bi bilo, da se to zgodi čim prej, saj bi tako z začetkom leta 2015 že delovali po njem in s tem načrtovali bistveno večjo produkcijo. Tej nalogi Slovenski filmski center ni kos.
Vsekakor torej lahko potrdim, da sem imel vso podporo vlade. Po sprejetju NPK sem kolege v vladi prosil za »kredit«, saj smo uvajali res drugačno politiko, kot smo je bili doslej vajeni. Pojasnil sem jim, da sta oba zakona, ki smo ju na vladi potrdili, za dotedanjo politiko »čudaška«, natanko to besedo sem uporabil, sta »čudaška«, vendar sta nujna, če res želimo reformirati področje kulture in mu dati ustrezno spodbudo. Pri tem sem izhajal iz zavedanja, da bo s proračunom težko – in vlada me je soglasno podprla. To je bilo seveda mogoče le tako, da smo na ministrstvu res zavihali rokave in prišli z zelo konkretnimi rešitvami in z izdelanimi ter skozi javno razpravo usklajenimi zakonskimi predlogi.
Od daleč se zdi, da sta tako enotna cena knjige kot SLAVC sorazmerno brez večjih težav prišla skozi javno razpravo in usklajevanje. V zvezi z ZUJIK pa se bo verjetno treba soočiti s sindikati, ki veljajo za zelo trde pogajalce. Kaj pričakujete od te javne razprave?
Sprejemanje SLAVC-a je bilo vse prej kot gladko. S filmarji smo gradivo usklajevali še po tem, ko ga je vlada že potrdila. Na drugi strani pa smo z močnimi telekomunikacijskimi lobiji iskali ustrezno razmerje med posegom v ustavno pravico do gospodarske pobude in uresničevanjem javnega interesa v slovenski filmski kulturi. Rešitev v zakonu zadovolji oboje in je vzdržna.
Sicer pa gre pri novem ZUJIK-a za klasično zgodbo, javna razprava bo pokazala, kako daleč si upamo iti v smislu dinamizacije in drugačnih tipov zaposlitev, ki jih urejata krovna zakonodaja in specialni zakon na našem področju. Je pa zakon le ena zgodba: v NPK smo v delu, ki se ukvarja s trgom dela, orisali, kako si vse skupaj predstavljamo. Ključni cilj je, da na področju kulture povečamo število vseh zaposlenih, ki danes šteje približno 24.000 zaposlenih. Pri tem smo zelo resni: prav povečanje števila zaposlenih bo ključni indikator uspešnosti reforme.
Javni sektor, ki šteje v kulturi 6300 ljudi, se v skladu z veljavnim dogovorom s sindikati ne bo povečeval, temveč zmanjševal za odstotek letno. Zelo pomembno bo omogočiti zaposlitve mladim, poleg tega pa razvijamo še par drugih nastavkov, pri katerih v praksi večinoma računamo na evropski denar. Naša strategija bolj dinamičnih zaposlitvenih oblik je namreč usklajena z evropsko, tako da sem glede črpanja evropskih sredstev precejšen optimist. Vseeno je za dokončne poteze treba počakati do finalizacije evropske finančne perspektive 2014–20. Novi ZUJIK in implementacija konkretnih modelov na osnovi ciljev NPK sta povezana tudi z začetkom vzpostavljanja kulturne zaposlitvene agencije ali podobnega posredniškega telesa, katerega ključna naloga ne bo zgolj pravna in strokovna podpora zaposlenim, dejavna politika posredovanja dela, temveč predvsem sistemsko spodbujanje sodelovanja in pretočnosti med programi in producenti, najsi gre za javni, nevladni, gospodarski sektor ali pa samozaposlene.
Mislim, da s tem tudi sindikati dobivajo zelo konkreten odgovor na to, kaj spremembe pomenijo v praksi, zato si predstavljam, da bo dialog z njimi konstruktiven. V praksi to pomeni, da bi se recimo nekdo, ki je zaposlen v javnem sektorju, pa dalj časa ni angažiran, v delujočem podpornem programu lahko prezaposlil denimo kot mentor na področju ljubiteljske kulture. Prav to je poanta: ne metati ljudi iz služb ali zmanjševati zaposlenosti, temveč povečati pretočnost. Trdno pa zagovarjam stališče, da morajo javni zavodi v kulturi zagotavljati prostor za tiste najboljše in najbolj perspektivne ustvarjalce. Zato je za javni sektor ta pretočnost in živost kadrov vitalnega pomena. Če je kultura ultimativno polje ustvarjalnosti, potem mora najboljšemu od ustvarjalnosti dati prostor in možnost, da se razvije. Brez mladih ustvarjalcev ni ustvarjalnosti v njeni najčistejši formi.
Tudi za vse to je potrebna usklajenost z drugimi resorji: kako daleč so priprave za izločitev kulture iz krovnega sistema javnih uslužbencev, pa plačilnih razredov itn., predvsem pa za uvedbo področju specifične zakonodaje? Mitja Rotovnik je v zvezi s tem govoril celo o »betonu skupnih zakonov za ves javni sektor«.
To v določeni meri seveda drži in tudi zato mislim, da mora krovni zakon na področju kulture kot lex specialis odgovoriti na vsa ključna vprašanja in dati takšno podlago, da bodo javni zavodi lahko delovali v smeri, kot sem jo nakazal doslej. In, seveda, to pomeni, da morajo biti zaposleni na področju kulture v kar največji meri izvzeti iz siceršnje zakonodaje v zvezi z javnimi uslužbenci. Jasno pa ne iz celotne – mimo kolektivne pogodbe seveda ne moremo. Vedeti je treba, da stvari nikakor niso enostavne – in tudi zato je tako pomembno, da gre za celovit vladni projekt.
Nalogo reforme ste pred dvema letoma formulirali takole: »Ključen preobrat je razmišljanje o kulturi in kulturni politiki v soodvisnosti od vseh deležnikov in ne le glede na želje kulturnih producentov: v prvi vrsti uporabnikov kulture, kar se neposredno odraža v delovanju kulturnega trga. Nadalje v kontekstu drugih javnih politik, tako kot šolstvo, sociala, turizem in gospodarstvo.«
Bi rekli, da se je ta preobrat že začel ali se o njem še vedno le pogovarjamo?
Vrniti se moram na začetek: prepričan sem, da je strateški vidik na področju kulture odločilnega pomena in da to pomeni predvsem jasnost usmeritve, kam želimo z razvojem kulture priti. Če nimamo cilja, potem je tudi razmišljanje o poti odveč. NPK to opredeljuje na ravni države, spremembe ZUJIK pa obveznost sprejema strateških aktov to uvajajo tudi na ravni lokalnih skupnosti.
Še ena stvar je zelo jasno zapisana v noveli ZUJIK-a, in sicer obveznost javnih zavodov za izdelavo srednjeročnih strateških načrtov. To je prvi resen korak v smeri vsebinskih premislekov o razvoju kulture. Natančno branje NPK pokaže predvsem to, da na vseh področjih povezujemo vrhunskost z dostopnostjo – to seveda ne pomeni, da bo odslej slovenska kultura zasledovala predvsem cilj popularnosti, daleč od tega: gre za dostopnost kakovostnih kulturnih dobrin!
Ta zasuk je drzen predvsem zato, ker je seveda ravno to najtežje doseči. Ni bolj zahtevnega cilja kot reči: imel bom bolj dostopen program, več občinstva in bolj raznovrstno občinstvo, kajti to pomeni, da moram tako na ravni programa, vodenja zavoda in kadrov kot infrastrukture in ne nazadnje promocije svoje dejavnosti delati optimalno. Na to smo bili pozorni pri imenovanju novih direktorjev javnih zavodov: v tem mandatu je bilo imenovanih devet novih in ena nova vršilka dolžnosti, dva direktorja ostajata ista. Prepričan sem, da bodo novoimenovani direktorji kos nalogi, kar se tiče kulturnega menedžmenta na najvišji ravni, predvsem pa medsebojnega sodelovanja. V smeri dostopnosti smo naredili še nekaj drugih potez, zlasti pomemben se mi zdi koncept, o katerem se veliko govori tudi na evropski ravni, namreč »audience development«, razvijanje, vzgajanja občinstva. Veseli me, da se marsikateri kulturni producent tega že loteva zelo zavzeto, saj je bila pred leti pri nas to še popolna neznanka. Odločitev za pridobitev določenega novega občinstva ali oblikovanje ciljnih občinstev je povezana s strateško odločitvijo in ustreznimi koraki v tej smeri. Zlasti v tem smislu dostopnost razumem kot kvalitativni premik in ne zgolj kot poceni populariziranje kulture.
Poleg tega pa smo na vladni ravni kulturo poskušali povezovati tudi z drugimi področji, kar je bil doslej velik problem oz. so bili uspehi bolj pičli. Nam je denimo uspelo kulturo bistveno tesneje povezati s turizmom in športom skozi sodelovanje v projektu »Active Slovenia« – te stvari so seveda predvsem simbolne, ker širijo pojmovanje tega, kaj vse kultura danes dejansko je in kje de facto prispeva k razvoju družbe in posameznika. Odziv kulturnih inštitucij (do danes se jih je v projekt vključilo 37 in k njemu še pristopajo nove) je več kot spodbuden. Zanimivo, v tem so priložnost zase videli ne le muzeji, temveč tudi nekatera gledališča in denimo Slovenska filharmonija.
Prepričan sem, da je ravno zaradi občega stanja v državi zdaj pravi čas tudi za pozitivne premike v kulturi. Med producenti je zavest o tem vedno močnejša, na ministrstvu smo se pa tudi zelo trudili, da bi spodbudili dogajanje v tej smeri. Pot do tega pa vodi skozi kar najbolj odprt javni dialog, kar se bo brez dvoma zapisalo kot pomembna razlikovalna poteza tega mandata: javni dialog na temelju dobro pripravljenih gradiv s konkretnimi podatki in analizami stanja, ki morajo bistveno bolj kot doslej postati redna naloga ministrstva, s soočanjem argumentov, na koncu pa tudi z jasnimi sklepi in ukrepi. Kultura živi od notranjega dialoga, zato tudi kulturna politika te njene anime v nobenem trenutku ne sme zanemariti. Predvsem zato ostajam zmeren optimist.
Pogledi, let. 5, št. 15-16, 6. avgust 2014