Thomas Sparr, namestnik direktorja za založništvo pri založbi Suhrkamp
Knjižni trg ni avtomobilska industrija
Kako postati Suhrkampov avtor? Kakšne možnosti imajo avtorji in avtorice iz manjših književnosti in bolj »eksotičnih« jezikov?
Odločilen je vsekakor odličen rokopis. Velikost dežele, iz katere prihaja, ne igra nobene vloge pri tem, ali ga bomo sprejeli ali ne. Seveda pa dobivamo ogromno ponudb iz najrazličnejših držav, ki jih je žal več, kot jih lahko sprejmemo. Pa vendar jih mnogo realiziramo: romane Attile Bartisa iz Madžarske, pesmi Tomasa Venclove iz Litve, odlične knjige ukrajinskega avtorja Jurija Andruhoviča. Iz Norveške izdajamo knjige Ketila Bjørnstada, od danskih avtorjev je prisotna že preminula pesnica Inger Christensen. Če navedem samo nekatere med njimi. Suhrkamp tudi pogosto in zelo uspešno zastopa svetovne pravice nekaterih vzhodnoevropskih avtorjev, kot sta denimo že omenjeni Jurij Andruhovič in poljski pisatelj Andrzej Stasiuk. Njune knjige izhajajo v Združenih državah Amerike, Franciji in drugod po svetu.
V kolikšni meri so nemški bralci seznanjeni s književnostmi nekdanje Jugoslavije, da ne rečem s slovensko literaturo? Jim je to področje, onkraj političnih konotacij, sploh blizu kot literarna pokrajina?
Po moji oceni nemško bralstvo zelo slabo pozna književnosti nekdanje Jugoslavije, posledično seveda tudi slovensko. Srbija, Makedonija, Slovenija ali Hrvaška v nemški zavesti niso navzoče kot literarne pokrajine. Še manj kot geografija teh regij pa je nemškim bralcem poznana njihova zgodovina. Zato se mi zdi pomembno, da bi jim poleg leposlovja ponudili še knjige, ki pripovedujejo o zgodovini pokrajin, zgodovino Slovencev, recimo.
Nihče ne more predpisovati, kakšna naj bo slovenska literatura. Bralci ponavadi nimajo nekega vnaprejšnjega pričakovanja in si želijo biti presenečeni. In če so Slovenci imeli le deset dni vojne, in še to pred dvajsetimi leti, medtem ko se je okrog te majhne dežele precej dlje in siloviteje bojevalo, je morda prav to – kratka vojna – nekaj, kar bi bralce v Nemčiji, Švici in verjetno tudi v Avstriji zanimalo. Kakšno zgodovino ima ta dežela? Kakšna je bila kultura v obdobju železne zavese? Ali ni prav Slovenija vzor Srednje Evrope? Kako se Slovenci spominjajo prve svetovne vojne?
V predavanju ste omenili, da književnosti iz Vzhodne in Srednje Evrope nemška javnost ves čas (in predvsem zelo stereotipno) povezuje s protestom oz. s politično »izjavo« in manj s »klasičnim« romanom »o ljubezni in smrti«, kot ste dejali. Zakaj?
Književnost je po nekem daljšem obdobju diktature zmeraj najprej protest, politično dejanje ali politična drža. Velike teme svetovne književnosti, kot sta ljubezen in smrt, pridejo kasneje, v to sem prepričan. Najprej je treba predelati teme še vedno navzoče preteklosti. V literaturi ni mogoče ničesar predpisovati, ravna se namreč po povsem lastnih zakonitostih. Zato nas mnogokrat preseneti, nas zabava ali razdraži.
Kaj lahko mi, Slovenci, naredimo za boljšo promocijo in recepcijo slovenske literature v Nemčiji ali v tujini nasploh? Ali nam lahko predlagate kakšne konkretne strategije?
Ob velikem številu ponudb, ki jih na dnevni ravni prejemajo tako velike kot tudi manjše nemške založbe, se je Slovencem s skupnimi močmi smiselno usmeriti v dva ali tri slovenske avtorje, ki jih je potrebno podpreti z nujnimi prevodi, splošno promocijo in, denimo, s sofinanciranjem gostovanja tujih založnikov in pomembnih kulturnih novinarjev v Sloveniji. Za tujo založbo predstavlja naročilo strokovne ocene neke slovenske knjige precejšnji strošek. Vsekakor pa na tuje založnike naredi močan vtis to, če slovenski predlagatelji družno stojijo za nekaterimi izbranimi naslovi. Če se ti prevodi potem realizirajo, se lahko razmišlja o naslednjih naslovih in dolgoročno, v časovnem razdobju sedmih, osmih let, tudi o osrednjem gostujočem nastopu na frankfurtskem knjižnem sejmu. Svojim slovenskim kolegom na založbah in državnim politikom bi predlagal, da se povežejo in izmenjajo izkušnje z islandskimi kolegi, ki so bili letos na knjižnem sejmu v Frankfurtu država v središču. Uspeh nastopa osrednje gostje se ne izčrpa v predstavitvi književnosti. Tudi turizem in gospodarstvo dobita nove impulze.
Če lahko sploh kaj predlagam kot nekdo, ki »fizično« še ni bil v Sloveniji, bi ponovil že omenjeno, da tujih bralcev ne seznanjajte samo s slovensko književnostjo, ampak tudi z zgodovino in bogato kulturno pokrajino. Branje slovenske književnosti je (ali naj bo) potovanje po Sloveniji. Turistična in literarna dimenzija se tukaj nujno prepletata in dopolnjujeta.
Kolikšen delež leposlovne produkcije na nemškem knjižnem trgu zavzema prevodna literatura? Iz katerih jezikov se največ prevaja?
Prevodi predstavljajo približno polovico leposlovne produkcije. Največ se prevaja iz angleščine, nato sledijo prevodi iz francoskega in španskega jezika. Kar zadeva majhne jezike, se v zadnjem času veliko prevaja iz islandščine. Seveda tudi zato, ker se je Islandija na svoj nastop kot osrednja gostja frankfurtskega knjižnega sejma 2011 zelo dobro pripravila in ga odlično izpeljala, svoj pridobljen položaj pa sedaj utrjuje. Tudi Madžarska in Poljska sta literarno zelo prisotni. Ruski jezik je premalo zastopan. Rusija ima namreč precej problematično infrastrukturo, zelo malo, premalo knjigarn in nobene državne podpore. Za število prevodov, torej za prisotnost tujejezičnih del na nemškem knjižnem trgu, so še vedno odločilne subvencije posameznih držav. Poljaki tukaj veljajo za vzor.
Seveda finančna podpora ni vse, temveč je pomembno izpostaviti literarno kvaliteto posamezne knjige. Založbe potrebujejo subvencije iz ekonomskih razlogov, zaradi visokih stroškov prevoda. Teh ne morejo in ne bodo nosile same. Knjižni trg sicer ni avtomobilska industrija, lahko pa se iz avtomobilskega posla nečesa nauči: predvsem skrbi za ohranjanje in vzdrževanje »znamke« in različnih strategij promocije. Velja najbrž tudi obratno.
Kako ocenjujete produktivnost in uspeh nemškega knjižnega trga v primerjavi z drugimi večjimi evropskimi knjižnimi trgi? Kako se na njem odraža finančna kriza?
Nemški knjižni trg je v primerjavi z drugimi evropskimi trgi precej stabilen. Seveda nas finančna kriza ogroža kot vse ostale. Kljub temu pa beležimo v Nemčiji toliko knjižnih izdaj kot še nikoli poprej, kvaliteta prevodnega leposlovja je izvrstna, literarna kritika nas v različnih medijih podpira s svojo refleksijo. Lahko pa seveda predvidim nekatere prihodnje spremembe: knjige bodo na dolgi rok dražje.
Suhrkamp je velika in znana nemška založba. Kako se financira?
Založba živi od sredstev, ki jih proizvede z lastnim programom. Ne prejemamo nobenih državnih subvencij.
Kakšen položaj in vlogo ima Suhrkamp na nemškem knjižnem trgu?
Z ekonomskega vidika smo četrta največja založba v Nemčiji. Po mnenju mnogih celo najpomembnejša založba z jasno izdelanim programom na področju novejše in sodobne nemške književnosti, mednarodnega leposlovja in znanosti, ki ga zaznamujejo znane zbirke, kot je Edition Suhrkamp.
V Nemčiji so elektronske knjige bolj znane kot pri nas. Kakšni sta produkcija in prodaja elektronskih knjig v primerjavi s tiskanimi? Ali so elektronske knjige nemški knjižni trg v zadnjih letih v kakšnem smislu »reformirale«?
Prodaja se giba nekje pri enem odstotku. Napovedujem sicer, da bodo elektronske knjige v prihodnosti pomembne predvsem za priročnike. Ne verjamem pa, da bi elektronske knjige lahko v celoti zamenjale tiskano knjižno produkcijo. Tukaj bo kvečjemu šlo za dopolnjevanje obeh formatov, elektronske in tiskane izdaje. Konkretno: Elektronski vodič po Sloveniji bo pri bralcih vzbudil radovednost in zanimanje za večje število prevodov iz slovenščine. Ti prevodi pa bodo nato izšli v tiskani obliki.
Kakšno vlogo igrajo mediji? Kako, če sploh, vplivajo na literarno produkcijo in recepcijo? Kako je z literarno kritiko oz. Nemcem bolj znanim »feljtonom«?
V Nemčiji obstaja zelo živa in dobra literarnokritiška refleksija. Televizija igra izredno pomembno vlogo, ima pa težave najti neki stalni format literarnih oddaj. Neposrednih negativnih učinkov finančne krize na tem področju na srečo (še) ni čutiti, ker se javna televizija financira z naročnino.
Kakšna je nemška bralna kultura? Kaj Nemci najraje berejo? Ali obstajajo razlike med bralstvom nekdanjih vzhodnih in zahodnih dežel?
Nemci sicer najraje prebirajo žanrsko literaturo, v vedno večji meri pa segajo tudi po zahtevnejših delih. V nekdanjih vzhodnih deželah se po statistikah bere več. Kljub temu ostro zakoličenega in enotnega kanona ni, vsekakor pa se berejo dela »nemških klasikov« Goetheja ali Schillerja, Humboldta ali Kleista.
Bolj pomembni so postali jubileji, kot denimo Kleistovo leto. Jubileji namreč dajejo impulze za ponovna branja in nova vrednotenja klasikov, za novo razumevanje starejših del. Obstaja tudi bralno združenje Stiftung Lesen, ki poskuša branje spodbujati in podpirati že v zgodnjih otroških letih. Delo te fundacije je zelo dragoceno in izredno pomembno za potrebe in cilje naše založbe.
Pogledi, št. 23, 23. november 2011