Alja Predan, direktorica Borštnikovega srečanja
Ključni so merljivi kazalci. In to ni dobro
Ne samo predstave profesionalnih in neinstitucionalnih gledaliških hiš, ogledati si bo mogoče tudi gostovanja tujih gledališčnikov, produkcijo domače Akademije za gledališče, radio, film in televizijo, okrogle mize, razstave, predstavitve knjig ... Borštnikovo srečanje že dolgo ni več zgolj »revija« predstav minule sezone, pač pa zgoščen koledar dogodkov, tako ali drugače povezanih z gledališčem.
Zasluga za takšno prevetritev gre predvsem Alji Predan, ki naloge umetniške direktorice Borštnikovega srečanja opravlja že od leta 2009. In če komu, potem njej lahko verjamemo, da ne glede na težave, s katerimi se spopada slovenska gledališka (in ostala kulturna) scena, obstajajo razlogi za zadovoljstvo.
Festival Borštnikovo srečanje (FBS) letos praznuje petdeseto obletnico delovanja. Ne glede na to, da gre za največji gledališki dogodek pri nas, se ves čas spopada s finančnimi težavami.
Letos na srečo rezov, ki so sicer doleteli kulturni sektor, tudi zaradi obletnice nismo pretirano čutili. Res pa je, da je v kontekstu relevantnih evropskih festivalov Borštnikovo srečanje med najskromnejšimi. Kot je pred kratkim povedala direktorica Cankarjevega doma Uršula Cetinski, Slovenija nima pravega, velikega festivala. Temu je še najbližje Festival Ljubljana. Vse drugo so drobtinice, ki jih praskamo vsi, ki delujemo na festivalskem področju. V primerjavi s sorodnimi festivali v regiji je Borštnikovo srečanje proračunsko pri repu. Gledališki festival v romunskem Cluju ima npr. sto odstotkov večji proračun od našega. Sredstva za mednarodni festival v mestu Sibiu, prav tako v Romuniji, pa znašajo nam nedosegljivih 7 milijonov evrov. Tudi Bitef, Sterijevo pozorje in Mess so finančno močnejši – seveda glede na obseg, raznolikost in tip festivala.
Po drugi strani pa je že skorajda zabavno opazovati, kako domači filmski ustvarjalci izkoristijo vsako priložnost za poudarek, kako so v primerjavi z gledališko sceno finančno in organizacijsko precej bolj podhranjeni. V zadnjih letih so se začele v javnosti res pojavljati tovrstne primerjave, ki so po mojem povsem neumestne. Prvič zato, ker je filmski festival organizacijsko povsem drugačen od gledališkega, pa tudi zato, ker se Festival slovenskega filma (FSF) po tradiciji žal še ne more primerjati z Borštnikom. Kot vemo, je dolga leta iskal svoj prostor in se selil po Sloveniji, to pa vsekakor vpliva na pozicioniranje identitete. Borštnikovo srečanje ima srečo, da je od začetka zasidrano na isti lokaciji, v Mariboru, in ima polstoletno tradicijo. Se pa strinjam, da je FSF prešibko financiran, a podobno je tudi z Borštnikovim srečanjem.
Dejstvo je, da format finančne konstrukcije ključno določa tako obliko kot vsebino festivala, ne glede na to, ali gre za gledališkega ali za filmskega. A vseeno, spremembe so mogoče. Borštnik je v zadnjih letih bistveno bolj agilen, dinamičen, prevetren z različnimi vsebinami, gosti iz tujine, okroglimi mizami, okrepljena je teoretska platforma ... Veste, kakšna bo njegova končna oblika?
Če bi želela radikalno spremeniti festivalski format in ga zasnovati kot prvenstveno mednarodnega, bi zamenjala njegovo osnovno poslanstvo, to je bera najboljših domačih uprizoritev pretekle sezone. Če bo kdo hotel spreminjati osnovno Borštnikovo paradigmo, bo moral imeti močan in tehten razlog za to. Jaz ga za zdaj nimam.
Smisel dosedanjih sprememb vidim predvsem v odpiranju domačega gledališkega prostora. To počnem na dva načina. Tako, da s pomočjo svojega »kapitala« mednarodnih znanstev vabim ljudi v Maribor, da si ogledajo naše predstave. To so predvsem selektorji in festivalski programerji ter tuji novinarji oz. teatrologi, ki bodisi povabijo naše predstave v tujino ali o festivalu poročajo v mednarodnem tisku in strokovnih revijah. S tem festival slovenskemu gledališču odpira eno od poti prodora na tuje odre. Gre pa seveda za dolgotrajen proces. Druga stvar so gostovanja predstav iz tujine in postopno navajanje lokalnega občinstva na to, da si jih je vredno ogledati. Kar prav tako zahteva čas. Ko smo z gostovanji začeli, je bilo precej pomislekov, kdo bo to gledal, zdaj se stanje že precej spreminja ... Prioriteta pa vsekakor ostaja domača gledališka produkcija.
Festivalski gostje iz tujine so vabljeni tudi zaradi promocije domačih ustvarjalcev. Ne glede na priznanja, ki jih nekateri dobivajo, je pot do dejanskega angažmaja bistveno težja. Vsaj sodeč po »sklenjenih poslih«, ki so izredno redki.
Tudi to, kako nekdo postane »zvezda« v evropskem prostoru, je stvar procesa. Med uspešne slovenske predstave, ki jim je Borštnikovo srečanje pomagalo utiriti pot, štejem Frljićev projekt Slovenskega mladinskega gledališča Preklet naj bo izdajalec svoje domovine! Ta predstava je gostovala na večini najpomembnejših festivalov v Evropi in Ameriki, po količini mednarodnih gostovanj pa mislim, da je sploh naša prvakinja. Potem je tu Ponorela lokomotiva v režiji Jerneja Lorencija v produkcij ljubljanske Drame, ki je tudi zahvaljujoč FBS stkala pomembne gostovalne vezi in obiskala kar nekaj evropskih mest. Letos po tej poti stopa Mrtvec pride po ljubico tudi v Lorencijevi režiji in produkciji Prešernovega gledališča Kranj. Vsekakor je bila še vrsta posameznih gostovanj, ki so nastala kot posledica prisotnosti tujih ekspertov na FBS. Seveda pa so učinki na ravni povabil nam sledljivi le v prvem gostovalnem nizu, ker je to pojav snežne kepe. Vsa nadaljnja vabila in dogovore opravljajo gledališča sama. Želela bi si, da bi nas o tem vsaj obveščala, a to se je doslej zgodilo le enkrat.
Geografska pozicija in kulturni prostor Mariboru podeljujeta odlično izhodišče za razvoj v nevralgično točko izmenjave kulturnih vsebin med vzhodno in zahodno Evropo, srednjeevropskim kulturnim bazenom in jugom ... Možnosti je neskončno,
S sosedama Hrvaško in Madžarsko neprekinjeno sodelujemo vsa leta; tudi z drugimi državami regije, uspešni smo z Nemčijo, Španijo, Nizozemsko, vzhodnoevropskim prostorom. Dolgo časa sem si tudi prizadevala za sodelovanje z bližnjim Gradcem, a za zdaj neuspešno. Niso bili pripravljeni na sodelovanje. Zakaj, ne vem, lahko si pa mislim.
Selektor vsako leto na Borštnikovo srečanje pripelje nabor (letos desetih) najboljših predstav minule sezone. Je izbrana selekcija dovolj močan argument, na podlagi katerega je festival mogoče razumeti tudi kot kazalec, kam in kako se razvija domača gledališka scena? Kot trendsetter?
Kot kazalec absolutno, kot trendsetter pa dvomim. Žal pa pri nas, kot ugotavljajo tudi drugi, ni več prostora za gledališko refleksijo. Če bi obstajala, bi na to vprašanje zlahka odgovorila. Kritike v dnevnem časopisju so zvedene na zvezdice in nekaj odstavkov. Tudi gledališča sama tega ne počnejo več, pa bi bilo v vseh pogledih dobrodošlo. Enako je tudi s FBS, ki ni zgolj nabor predstav, ključne so vse spremljevalne dejavnosti. Že če bi kdo analiziral samo simpozije, konference in pogovore zadnjih let, bi zlahka ugotovil, da je to verjetno še edina platforma, kjer potekajo tehtne strokovne razprave o uprizoritveni umetnosti in tudi o širših družbenih temah. Ampak, kot rečeno, takega odmeva ni, kaj šele analiz učinka. Tudi zato mislim, da festival žal ne more biti trendsetterski prostor. Gotovo pa je že sama uvrstitev na festival referenca za udeleženca in za financerja, nagrade pomenijo napredovanje in so tudi finančne, kar je pri nas danes redkost.
Selektorji so večinoma ljudje, ki prihajajo iz kritiških vod. In če kritika ni kakovostna ...
Ne kritiziram kritikov; ko govorim o odsotnosti prostora za refleksijo, mislim predvsem na medije. Gre za to, da s tako odsotnostjo področje izgublja enega od svojih temeljev. Gre pa tudi za povsem praktičen absurd. Poglejte: mlada ekipa ustvarjalcev v profesionalnem gledališču naredi predstavo, ki ne doživi nobenega javnega odmeva. Ko pa želijo ti isti mladi ljudje pridobiti status samozaposlenega v kulturi, so med ključnimi referencami prav kritike. Odsotnost kritike in refleksije ni nedolžna stvar, ima negativne učinke na različnih poljih.
A vseeno, premalo prostora za kritiško refleksijo pomeni tudi manjšanje možnosti za razvijanje kritiške dejavnosti, torej manjše izkušnje in šibkejše znanje, tudi pri sami selekciji predstav za festival ...
Res je. Zgodba je zelo nevarna, predvsem zato, ker nas ni dvajset, ampak le dva milijona. Ljudi, ki ustrezajo kriterijem selektorja, zapisanim v pravilniku o delovanju festivala, je prekleto malo: da je strokovnjak, neodvisen, estetsko pluralen, ni v konfliktu interesov, z vozniškim izpitom in lastnim avtom. Pri nas se namreč z javnim prevozom po deveti uri zvečer ni več mogoče premikati po državi. Ja, in imeti še kondicijo, da si ogledaš 110 premier. V devetih mesecih!
Ste razmišljali o tujcu?
Velikokrat, a ni denarja, s katerim bi mu plačali enoletno ali vsaj devetmesečno bivanje pri nas. Nekateri so predlagali dva selektorja. Ampak sedanja številčna bera je še obvladljiva in razlik med institucionalno in neinstitucionalno produkcijo v bistvu ni več.
Zakaj prihaja do stapljanja dveh tako različnih ustvarjalnih postopkov?
Ne vem, a proces približevanja poteka že nekaj časa. Institucije in nevladne organizacije si postajajo zelo podobne. Nevladne ustanove so postale v bistvu institucije, ki razvijajo že preverjeno estetiko, ta pa se ne razlikuje bistveno od institucij. Izgubili smo valilnice, kjer bi ustvarjalci lahko preizkušali različne oblike take ali drugačne norosti. To vlogo so prevzele kar institucije same, kamor vsi mladi tudi hitijo. Mogoče moramo pa mi zamenjati pogled. Očitno so se stvari spremenile.
Večkrat imam tudi občutek, da gre bolj kot ne za odkljukavanje delovnih obveznosti. Da lahko pri financerjih dokažemo uspešnost. Merljivi kazalci so postali ključni, povsem so nadomestili vsebinske, estetske, kvalitativne. Pomembno je, da zadostiš pogojem števila premier, ponovitev, gledalcev ... To ima ekonomsko izmerljive posledice.
Neugodno spoznanje. Kdo ga diktira?
Po mojem neprevetrena kulturna politika. Najbrž to narekujejo razpisni pogoji. Kar je verjetno tudi razlog za hiperprodukcijo predvsem ljubljanskih hiš, in to ne glede na zmanjšana finančna sredstva.
Tudi selektorica Amelia Kraigher je že lani opozorila na veliko število projektov, pri katerih pogreša resnejši, bolj angažiran pristop k ustvarjanju. To pomeni ustvarjanje brez resnih umetniških ambicij.
Pogrešam misel, ki je za vsem, pogrešam dolgoročno strateško usmeritev, večkrat imam občutek, da gre samo za ritem, v katerega smo ujeti in iz njega težko izstopimo. Tudi to bi morala reflektirati kritiška oziroma teatrološka analiza.
V zadnjem obdobju se je močno povečala produkcija predstav.
Ampak samo v Ljubljani. Tega ne moremo kar posplošiti. Neoliberalna ideologija na nezavednem vstopa v vse nas, tudi njene nasprotnike in kritike. Ves čas hlepimo po še več ... Tudi mene vsako leto sprašujejo samo, kaj dodatnega bo še na festivalu, nikogar ne zanima, ali bo tisto dobro, zanimivo, provokativno, lepo, grdo itn. Ta več se je naselil v nas, ne da bi se tega sploh zavedeli. Racionalno se upiramo, nezavedno pa smo del te paradigme. In če razpisni pogoji financerja takšne kazalce zahtevajo, potem ni izhoda, saj smo v to zanko ujeti.
Gledališki sistem je nekakšna »ponorela lokomotiva«, ki se ne sme ustaviti. Repertoarni sistem kot potuha?
Ne bi rekla. Vsega gotovo ne bi bilo smiselno odpraviti, nekaj svežega vetra v gledaliških jadrih pa bi prišlo zelo prav. A nihče noče z ničimer tvegati. Če bo šel proces v smeri, ki jo napovedujejo, potem nas čaka t. i. sindrom beograjskih gledališč. To pomeni, da bo denar zgolj še za tekoče vzdrževanje in plače, za program pa ne. V čem drugem kot v socialnem miru je smisel tega?
Je mogoče govoriti o pojmu slovenskega gledališča kot o nečem estetsko prepoznavnem?
Je mogoče. Gotovo smo močni v ustvarjalnosti, količini talentiranih posameznikov, po umetniških dosežkih in presežkih. Zelo slabi pa smo v trženju, promoviranju, v načinu, kako prodreti v tujino. Ali je to zato, ker nas v to nič ne sili, ker brez tega prav dobro shajamo, ali je to strah pred tujimi jeziki, pred neznanim, pred finančnimi pogajanji ...? To je posel, v katerem je veliko barantanja, sploh če nimaš veliko denarja.
Ja, slovensko gledališče je absolutno prepoznavno, škoda pa je, da je tako zaprto, samozadostno. Tudi zato menim, da sta promocija slovenskega gledališča ter pomoč pri sklepanju vezi in mreženju pomembni nalogi Borštnikovega srečanja. Sploh pri nas pogrešam vzajemnost.
Govorite o samozadostnosti.
Ne vem, ali je to samozadostnost ali kaj drugega. Mislim, da smo glavni vlak že zamudili.
V devetdesetih letih so vzhodnoevropska gledališča zajahala »konja v galopu«. Če dam za primer samo nam primerljive baltske države: latvijsko, litovsko in estonsko gledališče so se nemudoma odzvali na spremembe. Nekrošius, Koršunovas, Tuminas, Hermanis in še kdo so danes imena svetovnega slovesa. Prav tako Poljaki Lupa, Warlikowski, Jarzyna, romunska scena je prav tako močna, bolgarska skupina Sfumato, Galin Stoev, ki smo ga mi kar na hitro odslovili, zdaj pa režira v Franciji, Belgiji ... Pri nas so se na evropski zemljevid umestili tisti, ki so v to vložili lasten samopromocijski trud, Janez Janša je tak primer, ampak gre za posamezne in sporadične primere. Kot da se ne bi upali izpostavljati. Zelo me recimo čudi že to, da režiserji, ki največ režirajo, niso hoteli vodstveno prevzeti nobenega slovenskega teatra, kot je to priložnost pograbila večina zgoraj omenjenih režiserjev.
Nihče se očitno noče izpostavljati. Ne nazadnje gre tudi za poklic, ki ga ni mogoče opravljati skupaj oziroma sočasno z na primer režijo. Enostavno gre za preveliko odgovornost, da bi se dalo sedeti na dveh tako zahtevnih stolih.
Se strinjam. V tujini je to rešeno z zakonodajo. Pred časom sem bila v Comédie-Française. V predstavi je bil v naslovno vlogo zaseden prvak gledališča, ki je kandidiral za direktorja. In v primeru, da bi bil izbran, ne bi smel več igrati. Kar se je tudi zgodilo. Vsak poklic zahteva svojo posvečenost. Ampak to bi lahko normirala zakonodaja. Prav tako kot bi zakonodaja lahko predpisala konkurenčno klavzulo, ki bi zaposlenim za nedoločen čas v javnih zavodih onemogočala opravljati enako dejavnost v komercialnih medijih. Tako vsaj jaz razumem higieno. Vsak, ki želi snemati komercialne nadaljevanke ali delati komercialen teater in reklame, se lahko za to odloči in svoje mesto v javnem gledališču prepusti brezposelnemu kolegu. To bi bilo zame logično, ampak verjetno sem obsoletna osamelka.
Kulturni bazen Ljubljane prispeva večji del nabora predstav za Borštnikovosrečanje. Kar je nekako logično, po drugi strani pa glede na organizacijo ostalih gledališč, visoko profesionalizacijo, tako kadrovsko kot organizacijsko, relativno majhno fizično oddaljenost in statusno urejenost, sproža pomisleke. Zakaj ta diskrepanca?
Ne vem, če gre za veliko diskrepanco. Logično je, da število premier generira tudi število presežnih predstav. Vsa gledališča nimajo prej omenjene hiperprodukcije, držijo se ustaljenega normativa 6–8 premier, prilagojenega številčnosti ansambla in zmogljivostim hiše. Mislim, da so gledališča proporcionalno kar enakovredno zastopana na FBS.
Glede na selektoričin izbor, kakšna je bila lanska sezona?
Po mojem dobra. Izmed 115 premier, ki si jih je ogledala, je izluščila 15 takih, ki jih je vredno pokazati na festivalu: 10 v tekmovalnem in 5 v spremljevalnem programu. Po mojem je to v danih razmerah dobro.
********************
50. festival Borštnikovo srečanje
Tekmovalni program
Čarobna gora; SNG Drama Ljubljana, SSG Trst
George Kaplan; PG Kranj
Hlapci; SSG Trst
Trst, mesto v vojni; SSG Trst (in koproducenti)
Iliada; SNG Drama Ljubljana, MGL
Jugoslavija, moja dežela; SNG Drama Ljubljana
Hedda Gabler; SNG Maribor
Gospa Bovary; SNG Nova Gorica
Grad; SNG Drama Ljubljana
Evropa, monolog za Mater Korajžo in njen otroke; Imaginarni, Cankarjev dom
Spremljevalni program
Hinkemann; SNG Drama Ljubljana
Hamletovanje; LGL Ljubljana – BiTeater
In tako dalje in tako naprej; Via Negativa, Oblivia Helsinki
drugič; KD Integrali, Mesto žensk
D- I- Y Pred d STAVA; Nika Leskovšek
Megla stoletja; Zavod EN-KNAP, Slovenska Kinoteka
Mostovi – mednarodni program
Praznik mrtvih; Teatr Nowy (Poljska)
Paradise Now? RE//MIX Living Theatre; Komuna // Warszava (Poljska)
Šolski zvezek; Forte Társulat, Szkéné Színház (Madžarska)
Razbiti vrč; Jugoslovensko dramsko pozorište (Srbija)
Transforming Acts; Tanzfonds Erbe (Nemčija)