Portret Adama Michnika
Kdor ima arhive, ima oblast
Adam Michnik je bil prva od dveh vidnejših osebnosti poljske kulture, ki sta s svojim obiskom počastili tretji sejem akademske knjige Liber.ac, ki je v organizaciji Filozofske fakultete (FF) potekal med 15. in 17. majem pod krošnjami v Foersterjevem vrtu. V sklopu spremljevalnega programa z naslovom Čarne slovanske dežele je v torek, 15. maja, potekal pogovor Adama Michnika z dr. Božidarjem Jezernikom, profesorjem za etnologijo Balkana in kulturno antropologijo na FF. Naslednji dan pa se je na podoben način predstavil pesnik Adam Zagajewski, čigar pesniška zbirka Iskanje sijaja je pred nedavnim izšla pri Mladinski knjigi.
Tudi Michnik bo še po svoji vrnitvi na Poljsko slovenski javnosti na voljo v papirnati obliki: knjigi esejev z naslovom Iskanje izgubljenega smisla, ki je izšla pri Znanstveni založbi FF. Na teme, obdelane med platnicami knjige – gre za kritična pisanja o aktualnih družbenih vprašanjih tranzicijskega časa v Srednji in Vzhodni Evropi, objavljena v Gazeti Wyborczi –, se je nanašal tudi dobršen del pogovora v predavalnici FF. Med poslušalstvom so prevladovali študenti in Jezernik je prilagodil predstavitev uglednega gosta vsem, ki so bili rojeni po razburkanem obdobju osemdesetih let 20. stoletja. Michnika je napovedal kot »disidenta, aktivnega že konec šestdesetih let«, ki je bil dvakrat zaprt in je danes »najpomembnejša avtoriteta na Poljskem«, pa tudi »častni senator univerze v Ljubljani«. K temu bi morda kot zanimivost lahko dodali še, da je Michnik znan tudi po tem, da javno izpričano ne goji zamere do generala Jaruzelskega in da je nasprotnik lustracije – o čemer se je, izzvan z novinarskim vprašanjem, moral izrekati tudi med tokratnim obiskom v Sloveniji. Ko je prišel do besede, je najprej pozdravil Milana Kučana, čigar bele glave v prvih vrstah predavalnice številka 34 ni bilo mogoče spregledati.
Vsaka revolucija ima dve fazi, prva je boj za svobodo, druga pa boj za oblast, se je glasila Michnikova razlaga v odgovoru na vprašanje, zakaj se je v enem svojih esejev (Radikalci moralne revolucije) zazrl daleč v preteklost, francosko revolucijo in čas jakobinske Francije. Primerjava je bila v času, ko je izšel esej, še posebej umestna: na Poljskem je vladala koalicija Prava in pravičnosti (dvojčka Kaczynski), Samoobrambe in Lige poljskih družin. Bal sem se, da vse to ne bi privedlo do izolacije Poljske v mednarodni skupnosti, podobno kot se je zgodilo s Putinovo Rusijo, le da pod drugačnimi političnimi gesli, je pripovedoval Michnik. Prelomljeno je bilo načelo države, ki temelji na toleranci, dialogu in pluralnosti, in napočila je druga faza revolucije … Prvi primer takšnega razvoja dogodkov je bila Gruzija, kjer je v devetdesetih letih zavladal nekdanji disident Gamsahurdija, ki pa je državo preoblikoval v diktaturo.
Kako torej izstopiti iz diktature, se je vprašal Michnik. Najzanimivejšo pot je ubrala Španija po koncu državljanske vojne, ko sta, poenostavljeno rečeno, oblast in opozicija sedli za mizo in se dogovorili o skupni prihodnosti, upoštevaje nekatera različna stališča. Lustracija bi bila negacija tega, je prepričan poljski intelektualec. »Če je bil kdo v prejšnjem režimu zločinec, rabelj, mora za to odgovarjati pred sodiščem, a o tem ne morejo razsojati politiki.« Lustracija je operacija, ki bi ustanovila novo državo na konceptu antikomunističnega lova na čarovnice, in moja knjiga Iskanje izgubljenega smisla je prežeta s strahom, da bi se to zgodilo, je razložil Michnik. »Če prikazujemo svojega sovražnika kot hudiča, pomeni, da se imamo za angela – jaz pa se v tej vlogi nisem dobro počutil.« Lustracija Poljski ni prinesla nič dobrega, Walenso so, denimo, obtožili, da je bil komunistični vohun, kar je po Michnikovo tako absurdno, kot če bi Willyja Brandta obtožili, da je bil agent Cie. Na Poljskem še vedno prevladuje mit, da je lustracija v Nemški demokratični republiki uspela – a o tem bi morali vprašati Nemce, pravi Michnik, ki dodaja, da njegovi rojaki radi uporabljajo tudi rek: Kdor ima arhive, ima oblast.
Z izpraševalcem Jezernikom, ki ga je v enem od vprašanj v simpatičnem zdrsu jezika naslovil z Adam Mickiewicz, čemur se je Michnik nasmejal in pribil »Čisti Freud!«, sta se dotaknila še domoljubja po poljsko, antikomunističnega manihejstva, ki ni nič boljše od boljševističnega »Kdor ni z nami, je proti nam«, slovitega pisma poljskih škofov nemškim škofom ter s tem povezano logiko odpuščanja namesto logike maščevanja, pa radikalne struje poljske Cerkve, katere glasnik je zloglasni Radio Maryja ... Potem pa je bil že čas za vprašanja iz občinstva in prvo, iz ust dr. Nika Ježa, predstojnika oddelka za slavistiko, se je tikalo vpletanja primerov iz poljske književnosti v Michnikove publicistične tekste: mar literatura v posttranzicijski Poljski še ima tolikšno težo? Njegov odgovor – da se pogosto počuti kot dinozaver, obsojen na izumrtje, in to ne le v politiki, temveč tudi pri pisanju – je občinstvo najprej spravil v smeh, potem pa je govorec segel globlje. »So narodi, ki ustvarjajo literaturo. So pa tudi literature, ki ustvarjajo narode,« je citat slovenskega pisatelja, ki ga Michnik rad uporablja tudi v zvezi s poljskim narodom, ki je bil v preteklosti razkosan med nešteto držav in kraljestev, danes pa mu gre – po govornikovem prepričanju – bolje kot kdajkoli v zadnjih štiristotih letih. »Le če prižgemo televizijo, se nam zdi, kot da nam vlada banda lopovov in da so nam Rusi ubili predsednika,« je dejal Michnik.
Kot odgovorni urednik Gazete Wyborcze, ki je iz skromnega volilnega biltena Solidarnosti prerasla v čisto pravi dnevnik s vsemi mogočimi prilogami in posebnimi edicijami, se Michnik kdaj pa kdaj še vedno prelevi v novinarja – ne le pisca komentarjev, temveč celo v izpraševalca: »Pred nekaj dnevi sem v Rimu delal intervju s predsednikom Giorgiom Napolitanom in vprašal sem ga, kakšen fenomen je berlusconizacija – seveda šele na koncu, sicer se z mano ne bi hotel več pogovarjati,« je povedal Michnik. Na vprašanje iz novinarskih ust, ali je novinar lahko objektiven in ideološko nevtralen, zatorej ni podal teoretsko privzdignjenega odgovora, temveč zelo neposrednega in prizemljenega: »Seveda je lahko, če je športni novinar! Povsem nevtralen pa je samo gospod Bog!« Upoštevaje načela novinarskega kodeksa, po katerem je treba predstaviti stališča vseh vpletenih, pa velja ugoditi tudi željam bralcev, poslušalcev ali gledalcev, ki si želijo izvedeti, kakšno je o tem novinarjevo mnenje, je razlagal Michnik. Gazeta Wyborcza v tem času velja za provladni časopis, a zgolj zato, ker je trenutna poljska vlada najboljša za to obdobje, je »normalna« in ni nevarnosti, da bi Poljska krenila po poteh Rusije, Ukrajine ali Madžarske pod Orbanom. »Zelo mi je žal, da moram to reči, Orban je bil v osemdesetih moj prijatelj in takrat je bil liberalen, danes pa na Madžarskem izvaja nič več in nič manj kot nacionalizem.« Še en dokaz, da so ljudje, ki so jih nekdaj povezovala skupna prepričanja, lahko danes daleč vsaksebi in da vsakdo, ki je bil (v komunističnem režimu) v zaporu, še ni pameten in sposoben – slednje je Michnik izjavil ob zadnjem obisku FF junija 2006, ko so mu podelili častni doktorat ljubljanske univerze.
Pogledi, št. 10, 23. maj 2012