Roger Chartier, francoski zgodovinar
Kdaj se konča zgodovina in začne sedanjost
Kako se je spremenilo pojmovanje zgodovine in njeno raziskovalno področje, odkar so se pojavile nove družbene vede, kot so etnologija, antropologija, sociologija? Še zlasti, odkar se tudi zgodovina ukvarja s posamezniki, pri čemer mislim na mikrozgodovinski pristop, ki ga je uvedel (in med prvimi prakticiral) vaš kolega Carlo Ginzburg ...
Najprej je bila zgodovina veda, ki je želela postati vodilna na področju družbenih ved, to so bile sanje Fernanda Braudela. Potem so se te sanje o enovitosti razblinile, danes govorimo o prepletanju, sodelovanju, interdisciplinarnih izmenjavah. Ta čas sta z zgodovino najtesneje povezani po eni strani antropologija z dolgo tradicijo zgodovinske antropologije, na drugi strani pa literarna kritika, pri čemer velja poudariti, da se zgodovinarji ne osredotočajo le na velike literarne kanone, temveč na kakršnekoli dokumente v pisni obliki. Močne pa so v nekaterih tradicijah, denimo francoski, tudi navezave zgodovine s sociologijo; morda tudi zato, ker so nekateri sociologi, denimo Pierre Bourdieu, vztrajali pri tem, da področje raziskovanja sociologije ni le sedanjost, in so se ukvarjali tudi s položajem posameznika v minulih obdobjih (kar je sicer bolj značilno za ameriško tradicijo).
Toda ali različne zgodovinske tradicije sploh še obstajajo, na enem od predavanj ste rekli, da je vse manj razlik med t. i. ameriško in francosko šolo?
To je odvisno od področja proučevanja. Katere različne vede in discipline bo zgodovinska raziskava združevala, je odvisno od problematike, ki se znajde v središču. Veliko jih je združenih pri zgodovini pisne kulture, pa urbani zgodovini, zgodovini medčloveških odnosov … Pri takih vprašanjih vedno posežemo po različnih modelih analize iz različnih zgodovinskih tradicij.
Toda ali ni zgodovina medčloveških odnosov samo drugo ime za sociologijo? Kakšna je torej razlika med obema vedama, je res le v zgodovinski oddaljenosti? Ali bodo sociološke analize, ki jih opravljajo danes, nekoč v prihodnosti postale zgodovinske študije?
Ni nujno, saj nekateri modeli sociološke analize, ki uporabljajo koncepte, kot je habitus (socialne strukture, vgrajene v posameznika) ali polja (družbena mesta, kjer velja neka hierarhija in prihaja do točno določenih konfliktov), ki jih je pri svojem delu razvijal Pierre Bourdieu, povzemali pa tudi nemški sociologi, denimo Norbert Elias, niso povezani s točno določenim trenutkom v zgodovinskem razvoju. So preprosto metode analize, ki jih je mogoče uporabiti tako za fevdalno kot za sodobno družbo. A zgodovina si danes močno prizadeva, da bi se polastila sedanjosti, denimo s političnimi analizami ali z analizami ustne zgodovine, ki so prav v presečišču med zgodovinsko antropologijo in družbeno zgodovino. Razlika med sociologijo in zgodovino se briše, ker se zgodovina vse bolj približuje sedanjosti in sociologija snuje koncepte, ki jih je mogoče uporabiti za proučevanje preteklih obdobij. Vsi sociologi in zgodovinarji ne uporabljajo nujno Bourdieujevih in Eliasovih kategorij. Velja tudi obratno: zgodovinarji, ki jih bolj zanima sedanjost, se ne ozirajo k socialni zgodovini. Vprašanje pri tem je, kdaj se konča zgodovina in kdaj se začne sedanjost. V Franciji so celo ustanovili Inštitut za zgodovino sedanjosti (Institut de l’histoire du temps présent), ki obravnava skorajda zgodovino v živo.
Takoj ko izgovorite besedo zgodovina v istem stavku kot sedanjost, vstopite v ris politike. V državah Vzhodne Evrope so bili zgodovina in zgodovinarji dolgo omadeževani, saj je bila ta veda v času komunizma v službi prevladujoče ideologije. Takih težav na Zahodu niste imeli, kako ljudje danes dojemajo poklic zgodovinarja?
V avtokratskih državah z diktatorji na oblasti so ponavadi ustoličili eno in edino, uradno zgodovino. Vzhodnoevropske države v času komunizma so le en tak primer, podobno je bilo v latinskoameriških diktaturah. Vse despotske države si prizadevajo ustoličiti uradno verzijo zgodovine, ki izključuje drugačne, morebiti sporne interpretacije. To se lahko stopnjuje do cenzure, obstajajo teme, ki se jih ne sme obravnavati, zgodovinarja, ki prekorači mejo, lahko celo preganjajo (kar se je dogajalo v Latinski Ameriki; vojaška hunta v Argentini je celo sežigala knjige). Druga možnost so države, kjer cenzure resda ni in zgodovinarji lahko raziskujejo, kar jih je volja, vendar je zgodovina v službi nacionalne identitete in domoljubja. Veliki avtorji francoskega zgodovinopisja so se pogosto znašli v tem primežu, kjer ni ne cenzure ne pravil, temveč gre za ideologijo, ki zgodovino potiska v naročje naroda. Cel kup zgodovinskih dogodkov, obdobij zato izpade iz tega okvira, saj niso primerno gradivo za kovanje junaških epov o narodovi preteklosti. Kot odgovor na to se je v Franciji oblikoval krog zgodovinarjev okoli revije Annales, ki je za predmet analize jemal zgodovino družbenih struktur, demografskih gibanj, mentalitete, kolektivnih reprezentacij …
Kdo ali kaj danes odloča, katere teme bo obravnavalo sodobno zgodovinopisje, so to morda tisti, ki namenjajo denar za delovanje ustanov, kjer so zaposleni zgodovinarji?
Zgodovina je intelektualna dejavnost, ki je del družbe. Zgodovinopisci so v preteklosti delovali v funkciji mestnih državic – v stari Grčiji ali v renesansi na območju današnje Italije; ko se je po Zahodni Evropi začelo širiti krščanstvo, so bili običajno delovno okolje zgodovinarjev samostani ali opatije; pozneje pa tudi vladarski dvori – Ludvik XIV. je imel uradne zgodovinopisce, ki so se po svojih močeh trudili, da bi mu ugajali. V dobi razsvetljenstva je bilo zgodovinopisje podrejeno razumskim načelom, bilo je bolj kritično – Voltaire je pisal o civilizacijah in o družbi, kar je že korak naprej v primerjavi z monarhistično zgodovino. V dobi renesanse so se z zgodovino ukvarjali tudi t. i. antiquaires, ki niso prodajali starin, temveč so gojili vede, povezane s starogrško in starorimsko antiko (od arheologije naprej). Od 19. stoletja naprej pa so zgodovinopisci delovali samo še na univerzah. Vsak kraj sugerira, morda ne ravno pod prisilo, svoje teme, predmete in metode proučevanja, interpretacije ter slog pisanja. Zgodovinarji se tega zavedajo, čeravno ne gre za cenzuro v pravem pomenu te besede. Poznamo pa tudi bolj ali manj ugledne in priljubljene teme zgodovinskih analiz.
In katere so danes priljubljene teme v zgodovinopisju?
Francosko zgodovinopisje je preživelo obdobje, ko se je ogromno pisalo o zgodovini miselnosti in čustev, vse polno je bilo del o čustvovanju, telesnosti in telesu … Ne vem, če so to ravno ugledne teme, so pa bile včasih pri bralcih zelo priljubljene in so se dobro prodajale. Vse to je avtorju zagotavljajo vidnost – morda je plemstvo izginilo, ga je pa zato zamenjala medijska izpostavljenost. Te teme so danes izčrpane, zato se zgodovinopisje spet vrača k politiki, ki jo obravnava v zgodovinski perspektivi in na bolj izviren način. Še en primer priljubljene teme je urbana zgodovina, ki si za predmet proučevanja jemlje mesto z vsemi arhitekturnimi objekti. Veliko se ukvarjajo tudi z zgodovino pisne kulture, zgodovino literature ali posameznih književnih besedil. No, tako je v Franciji.
Omenili ste, da so se dela o čustvih in podobnem dobro prodajala – se pravi, da tudi zgodovinarji zdrsnejo v past komercialnosti? Ali obstaja nevarnost, da bi okus množic določal smer zgodovinopisja?
Včasih se bralstvo močno ogreje za neko temo in kdaj pa kdaj kakšen zgodovinar podleže … To se danes dogaja pri žanru biografij: če danes vstopite v katerokoli knjigarno v Franciji, so police z življenjepisi osupljivo dolge. Druga takšna tema je polpretekla zgodovina, nekako od konca druge svetovne vojne. Bralci najraje segajo po tem. Medtem ko se je za dela o polpretekli zgodovini že treba malo poglabljati, so življenjepisi manj zahtevni. Ja, obstaja nevarnost zmanjševanja splošne ravni. Po drugi strani pa si avtorji zgodovinskih knjig vedno obetajo, da bodo k branju pritegnili krog, ki sega onkraj stanovskih kolegov. Bistvo zgodovine je namreč vedenje in kritično ocenjevanje, zato je smiselno upati, da se bo to znanje razširilo med ljudi. Ti bodo, oboroženi z novim znanjem, lahko analizirali druga zgodovinska obdobja in si razlagali tudi svet okoli sebe. Poslanstvo zgodovine je tu enako kot poslanstvo sociologije, le da z drugimi sredstvi. Doseči čim širše občinstvo s svojimi zgodovinskim deli je torej čisto legitimen cilj, a ne za ceno nižanja standardov. Zato je toliko bolj pomembno to, kar pravkar počnete vi: s svojim novinarskim delom ste vezni člen, posrednik med stroko in širšim občinstvom. Pri tem ni pomembno, ali ljudi navdušite do te mere, da bi pokupili vse knjige. Že če je omemba nekega zgodovinskega dela v medijih, bodisi v obliki intervjujev, kritik ali drugih novinarskih prispevkov, prispevala k nekim novim zaključkom, je to po mojem mnenju zelo pomembno. Tako so v medijih lahko zastopane vse veje zgodovine, saj zgodovina niso vedno berljive zgodbice, temveč tudi zgodovinska demografija, vse kategorije kulturne zgodovine, ki niso dostopne vsem bralcem – pa ne, da jim ti ne bi bili dorasli ali bi bili nevedni, temveč je tu podobno kot z naravoslovnimi vedami: kar počno fiziki ali zdravniki, ni vedno vsem razumljivo. Vloga posrednikov, pa naj to odigrajo zgodovinarji z nastopi v medijih ali novinarji, ki pokrivajo zgodovino, je obenem varnostni zatič, da zgodovina ne zdrsne v preveč lahkotne žanre in pritegovanje bralstva za vsako ceno.
Tudi vi ste v vlogi posrednika: na javnem radiu France Culture vodite oddajo Les lundis de l’histoire (Zgodovinski ponedeljki), v kateri pred mikrofon vabite zanimive goste, zgodovinarje. Kdo so vaši poslušalci?
Včasih dobim pošto, pregledujem izsledke javnomnenjskih raziskav. Poslušalstvo je dveh vrst: prva skupina so študenti in profesorji zgodovine, se pravi moji kolegi. Druga skupina, katere obseg se naglo veča, pa so zaposleni na kulturnih ustanovah, kot so denimo Collège de France (kjer je Roger Chartier redni profesor, op. p.), javna spletna podatkovna baza Université de tous les savoirs, ljudske univerze ter vsi ostali, ki niso zgodovinarji, a radi izvedo kaj novega.
Latinski pregovor Historia magistra vitae est (Zgodovina je učiteljica življenja) je kratek in jedrnat. Imate vi k njemu kaj dodati?
To je zelo stara misel, katere bistvo je, naj bi se iz minulega marsikaj naučili. Včasih je bil to zelo uporaben argument za upravičevanje dela zgodovinarjev, danes pa vemo, da se stvari ne ponavljajo in da mora vsaka situacija biti analizirana skladno s svojimi posebnostmi. To seveda ne pomeni, da nam zgodovina ne more ponuditi nekih orodij, pa ne zato, ker bi se ponavljala, temveč zato, ker lahko na podlagi preteklih dogodkov postavimo diagnozo v sedanjosti. V resnici se namreč pogosto zgodi ravno obratno kot v preteklosti. Zgodovina je torej neko orodje, s katerim se lotevamo kritične presoje sedanjosti, ni pa učiteljica življenja, saj bi potem zgodovina ne bila drugega kot večno vračanje.
Ali živimo v obdobju pisne kulture – v elektronskih pismih, twittih, sms sporočilih in drugih oblikah resda pisne komunikacije namreč uporabljamo pogovorni jezik, sličice …?
Da, jezik je pogovorni, vendar moram oporekati vsem, ki trdijo, da so računalniki in internet pokopali pisno kulturo in branje, saj svet še nikoli ni bil tako zasičen s pisanjem. Koliko operacij, birokratskih postopkov se vsak dan zgodi na računalniškem zaslonu! V preteklosti je resda veljalo, da so bili zasloni, predvsem televizijski, nasprotje pisanju, zasloni so pomenili slike, fotografije, pisno kulturo pa so enačili s tiskom. Danes pa to ne drži več, na zaslonu lahko gledamo nepremične ali premakljive slike, lahko celo prisluhnemo glasbi, predvsem pa pišemo in beremo, pisava je vsepovsod! Kar pomislimo, pri koliko postopkih je zahtevano vsaj minimalno obvladovanje tega pisanja na računalniški zaslon: izpolnjevanje obrazcev, oddaja prošenj, vstop v baze podatkov pri iskanju informacij. Pri tem tvegamo, da se bo naša družba razklala na one, ki to obvladajo, in druge, ki ne znajo pisati po zaslonu. Govorimo o novi vrsti digitalne pismenosti – to je nova verzija nepismenosti.
Mislim, da se ni bati izumrtja pisanja in pisave, pisanje ni še nikoli bilo tako vseprisotno. Razvila se je nova oblika pisanja na zaslon, zaradi česar imamo prvič v zgodovini isti nosilec besedil za branje in pisanje, od elektronske pošte do starih rokopisov. To zbližanje pisanja in branja je marsikaj spremenilo, včasih je učenje pisanja in branja potekalo ločeno in predvsem ne na istih nosilcih. Skrbi pa me, ker tokrat prvič ločujemo med nosilcem tiskanega oz. pisanega besedila in besedilom samimi. V knjigi je besedilo natisnjeno in tam bo ostalo za zmeraj, enako velja za časopise. Zato je razumevanje vsakega dela tega besedila povezano s celoto – v snovnem smislu je v rokah bralca. Seveda nikomur ni treba prebrati vseh člankov ali cele knjige, vsak pa mora vsaj prelistati in si zapomni mesto, kjer je določena stvar natisnjena. Nosilec daje besedilu identiteto. Zgodovina pisne kulture je od nekdaj temeljila na razmerju med tekstom in njegovo pojavnostjo. V digitalnem svetu pa obstaja samo še en predmet: računalnik, ki vsebuje vse tekste, od časopisa do slovarja ali akademskih razprav. Bralec je včasih razvil svoja pričakovanja skladno s snovno pojavnostjo besedila, pri digitalnih nosilcih je to drugače. Ni več različnih diskurzov, bralec ne prepozna več na prvi pogled, s kakšnim besedilom ima opravka. Druga značilnost digitalne kulture: odlomek iz teksta ni več del neke celote, ki bi jo bralec lahko videl, dojel. Digitalna knjiga v celoti ni nekaj oprijemljivega, vidnega. Mesto odlomka v nekem delu ni več smiselno povezano s celoto, odtod ideja, da vsa besedila, četudi gre za leposlovje, postajajo kot nekakšne banke podatkov. Iz celote lahko iztrgamo del, ne da bi se obremenjevali s tem, na katerem mestu je ta odlomek igral smiselno vlogo.
Ali to pomeni konec linearnega branja?
Če si zavrtite tekst na zaslonu od prve do zadnje strani, mislim, da je manj pomembna linearnost kot občutek celote. Če vam v roke pride roman v tiskani obliki, ga lahko listate, tu in tam preskočite kakšno stran, toda v vsakem primeru dobite neko idejo o celoti. V digitalnem svetu vse to odpade. Vse do pred kratkim so bili slovarji in enciklopedije tista dela, ki so jih prodajali v največjih nakladah v elektronski obliki. To so pač knjige, ki so zbirka podatkov in jih nihče ni prebiral v celoti. Lansko leto smo bili prvič priča rekordnemu povečanju prodaje elektronskih knjig, a tudi te številke niso pretirane, celo v Združenih državah manj kot deset odstotkov.
V spletni knjigarni Amazon pa je prodaja elektronskih knjig že prehitela prodajo klasičnih ...
Ja, toda to je v spletni knjigarni, sicer pa se podjetja, ki prodajajo elektronske knjige, širijo tudi zavoljo novih tabličnih računalnikov. Vsekakor mislim, da se stvari lahko spremenijo. To ni nič katastrofalnega, strokovnjakom, ki svarijo, da bosta knjiga in branje izumrla, pa kličem, da bodo oni umrli pred njima! Smo v svetu zaslonov, po katerih pišemo, a ogromno napisanega se še vedno natisne. V kioskih so še vedno naprodaj časopisi, revije, čeprav se spopadajo s težavami. Še vedno soobstajata svet tiska in svet digitalnega, nekateri, tako kot vi, pa tudi še vedno pišejo na roko. Soobstajajo torej vse tri oblike pisne komunikacije. Bodo vse tri preživele? Ne vemo. Kaj se bo zgodilo, ne moremo sklepati iz zgodovinskih lekcij, še nikoli nismo bili v takem položaju. Iz preteklosti bi se dalo kvečjemu sklepati, da pojav nove tehnike ne izrine stare, temveč preoblikuje njeno funkcijo. Ko so iznašli sodobno obliko knjige – kodeks, pergamentni svitki niso izginili, temveč so dobili novo funkcijo, denimo religiozno. Tudi po izumu tiska rokopis ni izginil, le njegova funkcija je postala drugačna. Vsakič je torej prišlo do nekakšnega preoblikovanja. Včasih to pomeni upad pomembnosti starejših oblik, nekaj takega je sprožilo pisanje po zaslonu, ki počasi prevzema funkcijo drugih dveh oblik pisne komunikacije.
Pogledi, št. 11, 25. maj 2011