Izar Lunaček & Gregor Moder
Iz oči v oči
Dragi Grega!
Takole sem razmišljal. Ti si filozof, jaz sem filozof. Jaz poleg filozofije še rišem stripe, ti pa igraš v improteatru in pišeš televizijske smešnice. Nobeden od naju ni apolitičen. Zato se mi je zazdelo, da bi bilo tako za naju kot za bralce najbolj zanimivo, če bi v tem dialogu rekla kakšno o vlogi filozofije dandanes; o razmerju med filozofijo in ustvarjanjem; o smešnih rečeh; in o politiki.
V teh okvirih bi te za začetek rad vprašal naslednje reči: Kaj zate pomeni filozofija, kaj je njena vloga in zakaj jo potrebujemo? Zakaj si se ti – čeprav ima mnogo ljudi filozofijo za brezciljno in neučinkovito – odločil postati filozof in to ostal? Drugič, kaj je zate razlika med filozofijo in umetnostjo in katere pomembne reči se ti zdi, da dosežeš z njima? Kakšna, bi rekel, da je pri eni in drugi vloga smešnega? In tretjič, kakšna bi po tvoje danes morala biti idealna podoba svetovne in slovenske politike?
Da ne bom v tem prvem pismu samo spraševal, še zelo hitri orisi odgovorov na ta vprašanja z moje strani.
Zame je filozofija disciplina, v okviru katere se je mogoče spraševati o rečeh, za katere ni prostora v nobeni ožji specializaciji, tičejo pa se smisla življenja, vesolja in sploh vsega, zato bi brez njih težko shajali. Filozofija nam pomaga zgraditi širši pogled na svet in najti splošno usmeritev, kar bi nam oboje ob preveliki specializaciji ušlo. Filozofija je tudi polje za kovanje novih načinov razmišljanja, neobremenjenih s kakim vnaprejšnjim aksiomom, s tem pa nam pomaga prodreti iz vkalupljenih vzorcev iskanja rešitev.
Umetnost ima po mojem soroden cilj – razbijanje ustaljenih mnenj –, le da raziskuje in ugotovljeno prikazuje na čutno nazoren, ne pa analitičen način. Umetnost je poleg tega ustvarjalna, se pravi, da dela nove svetove.
Smeh, kadar je dobre vrste smeh in ni samo posmeh nekemu izključenemu drugemu ali zadovoljno potrjevanje tega, »kar vsi vemo, a si ne upamo povedati na glas«, tudi izpodbija naše ustaljene poglede na svet, le da to počne še bolj neusmiljeno in ateistično kot umetnost. Slednja nam vendarle skozi svoje sublimne podobe lepote ponuja upanje v »nekaj več«.
Sodobni politiki, končno, tako na slovenski kot na svetovni ravni po mojem najbolj manjka vizija. Z drugimi besedami, primanjkuje ji podoba čim boljšega izkoristka potencialov svoje države in njenih prebivalcev ter načrt, kako to doseči v dobro vseh. Brez te vizije se bomo težko izvlekli iz dosedanje logike tekmovanja vseh z vsemi v imenu neprestanega večanja abstraktnih številk; to logiko pa zadnja leta na srečo tako ekološka kot ekonomska kriza razgaljata kot preživelo.
Toliko od mene za zdaj. Najbrž imaš tudi ti polno zanimivih tem na zalogi, tako da le na dan z njimi in naj se debata začne.
Izar
Živjo, Izar!
Odlično si zastavil teme, tako da se jih bom kar lotil. Najprej filozofija. Moje stališče je, da sta tako politika kot tudi umetnost notranji nalogi filozofije, tako da se mi zdi kakršno koli radikalno razločevanje med temi področji popolnoma zgrešeno in znamenje šibkega mišljenja. Tudi pri tistih filozofskih tezah, ki se na prvi pogled lahko zdijo popolnoma abstraktne in zaprte v svoj izoliran svet, je praviloma mogoče prepoznati politične implikacije.
Vzemimo recimo Deleuzovo ontologijo, se pravi njegovo tezo, da je bit ena sama oziroma da se vselej izreka na enak način. V takem dojetju biti sicer ni mogoče neposredno govoriti o njeni političnosti, je pa kljub temu očitno, da njena ontološka nehierarhičnost lahko implicira samo politiko, ki je v svojem bistvu radikalno nehierarhična. Čisto nasprotje take ontologije je Aristotelova ontologija, kjer se »bit izreka na mnogo načinov« in kjer od popolnega in v sebi mirujočega načela (prvega gibala) postopoma prehajaš v sfere s čedalje manj popolnosti – nebesna telesa, človek, živali, blato. Nobeno naključje ni, da je Aristotelova politična filozofija lahko samo hierarhična filozofija, kjer imajo moški prednost pred ženskami, otroci in sužnji, Grki pred barbari, ljudje pred živalmi. V tem pogledu je jasno, da je Marxova znamenita teza, da so filozofi svet samo različno interpretirali, šlo pa naj bi zato, da ga spremenimo, ena najbolj bedastih tez, kar jih lahko zapišeš. Vsakega poštenega marksista mora biti te teze sram. Poseg v to, kako sploh dojamemo in razlagamo svet in stvari, je že samo po sebi spreminjanje tega sveta in teh stvari.
Glede vloge filozofije v času krize lahko zato samo ponovim stališče, ki ga med drugim zagovarja tudi Žižek, namreč stališče, da si moramo ravno v krizi vzeti čas, da stvari na novo premislimo in torej tudi na novo postavimo. Če poskušamo samo na hitro odreagirati z že znanimi rešitvami, potem smo podobni nekomu, ki je padel v živo blato in začel hitro otepati z vsemi štirimi. Dejansko je krizo treba dojeti kot to, kar je: namreč kot očiten znak, da nekaj v političnoekonomskem sistemu, v kakršnem smo, ne deluje.
V resnici pa seveda ni bilo treba čakati na sedanjo krizo. Že hiter pregled svetovnih okoliščin – kjer je razporeditev bogastva obratno sorazmerna z razporeditvijo prebivalstva in kjer se že kažejo posledice omejenosti naravnih virov, ne le redkih rudnin, ampak celo vode – zadostuje za oceno, da trenutno dominantni sistem ne le ni pravičen, temveč se mu tudi zlepa ali zgrda bliža konec. Seveda ni filozofija niti edina poklicana niti najbolj upravičena za premislek o »sedanjem svetu«. Vendar pa filozofija sploh ni nič, če ni ravno gesta, s katero si vzamemo čas in prostor za razmislek – in natančno v tem pomenu nam je danes filozofija potrebna morda bolj kot kadar koli prej.
Oj, Grega,
hvala za hiter odgovor! Zelo se strinjam, da so filozofija, politika in umetnost med seboj tesno povezane. Strinjam se tudi, da »samo filozofirati« sploh ni mogoče in da vsaka filozofija hočeš nočeš implicira neko praktično stališče, kot si pokazal na primeru Deleuza in Aristotela.
Ampak … Čeprav sta umetnost in politika morda res notranji nalogi filozofije, gre le za tri ločene discipline, kar nakazujejo tudi njihova različna imena. In ravno v imenu filozofije kot jasnega razločevanja pojmov moramo po mojem najprej opisati vsako posebej in šele nato pokazati, kje se med seboj povezujejo in druga drugo uporabljajo.
Rekel bi, da filozofija stoji vmes, med umetnostjo in znanostjo. Umetnosti je podobna po svojem celovitem odnosu do sveta in si zato z njo deli nekatere strategije – tako v izhodišču, kjer namesto zgolj iz objektivno merljivih podatkov izhaja iz spekulativne intuicije o področju, ki ga obdeluje, kot tudi pri argumentaciji, kjer rada uporablja rime, besedne igre in metafore –, kar še zlasti velja za recimo Heideggra in povojne Francoze tipa Barthes ali Lacan. Seveda pa se od umetnosti filozofija (kot vendarle nekaj nagnjenega v smer znanosti) loči po tem, da koncepte secira na jasno ločene elemente, kar znotraj prave umetnosti ne deluje.
Ta, znanstveni vidik filozofije je poskušala osamiti anglosaška struja, a zdi se mi, da je umetniški pol iz filozofije nemogoče povsem izločiti – že zaradi njene naperjenosti na celoto sveta kot svoj predmet. Ta zagata se analitični filozofiji pozna tako pri dvigu rok nad versko, umetniško ali erotično izkušnjo kot pri posledičnem idealiziranju ali demoniziranju istih tem kot nečesa »onkraj razuma«, o čemer je »bolje molčati« (prosto po Wittgensteinu kot enem od očetov analitične filozofije). Rekel bi, da se ravno zato analitični filozofi delijo na pol steklih ateistov in pol njuejdžerjev, ki po svojo dozo presežnega norijo k budizmu, gnosticizmu ali drugi mistiki. Meni se je po drugi strani vedno zdelo bolj zdravo ceniti izkušnje presežnega do te mere, da o njih ne le govorimo, ampak poskušamo tudi ugotoviti, čemu delujejo – in to tudi na ljudi, ki ne verjamemo v Boga.
Druga stvar je politika. Seveda, čim misliš, misliš politično, tudi če tega nočeš. Ampak ali se ti vseeno ne zdi, da je bistvena razlika med nekom, ki »samo filozofira« v slabem pomenu te besede – se pravi: se izogiba dejanju tako, da kaže na argumente za ravno obratno odločitev in je tako relativistično razpet med neskončno enakovrednimi možnostmi delovanja –, in nekom, ki si sicer »vzame čas za razmislek«, pretehta vse možne argumente, a na koncu vendar preseka gordijski vozel in sprejeme odločitev, z vso odgovornostjo, ki spada zraven? Če še jaz citiram Žižka: ali ni ena njegovih ljubših izjav, da je »treba na neki točki zbrati pogum za prevzem oblasti«?
Seveda, razmislek je nujen, sploh zdaj, in očitki filozofom, da so neučinkoviti, ker v živem blatu ves dan ne mlatijo z vsemi štirimi, je trapast in v skladu z ideologijo neprestane mrzlične aktivnosti, ki nas je sploh pripeljala do sem. Ampak ali ne razmišljamo na koncu koncev zato, da bomo delovali bolje? In ali nas ne bo iz tega živega blata pripeljalo nekaj, kar bo iz te misli zraslo oprijemljivega? Evo, midva o uporabi metafor v filozofiji …
In če za konec tega pisma nepričakovano vržem noter še temo smeha: ali ne gre pri neskončnem skakanju samemu sebi za hrbet pravzaprav za panično izogibanje smešnosti in ali ni treba kdaj tvegati izpasti smešen, da bi se kaj premaknilo?
Izar!
Fantastičen prehod na temo smeha in komike, ha ha! Popolnoma prav imaš glede tveganja. Cinično komentiranje dogodkov z distance – pa naj gre politične dogodke ali za umetnost – je vsekakor pozicija, ki je po svoje zelo udobna. Kot cinik imaš vedno prav, saj se sploh ne moreš zmotiti. Zelo lahko se je cinično posmehovati dejanjem drugih, natančno zato pa nas tudi cinični posmeh drugih ne sme nikoli zadržati pred dejanjem. Tisoč cinikov ne odtehta enega samega dejanja, pa čeprav imajo ciniki »prav«, saj se dejanje, politično, umetniško ali teoretsko, zelo pogosto pokaže za nepopolno in pomanjkljivo. To je v principu eden od temeljnih Heglovih očitkov Kantu: strah pred tem, da bi se lahko motili, je v resnici prej strah pred tem, da bi lahko imeli prav.
V zvezi s tem moram nujno povedati, da pri gledaliških predstavah ali filmih ali drugih zgodbah ničesar ne sovražim bolj kakor nedorečen konec. Avtorji takih nedokončanih skrpucal svoj strah pred odločno poanto maskirajo s pozivom, češ, naj si gledalec sam napiše konec. Trdijo, da so pustili konec odprt zato, da si lahko vsak sam ustvari svoje stališče. To se mi zdi neverjetno domišljavo! Kakor da se moramo takim avtorjem še zahvaliti, da imamo lahko svoje stališče! Ljudje božji, svoje stališče si bom ustvaril sam, ne glede na to, ali mi avtorji to dovolijo ali ne! In dosti rajši vidim, da ima avtor dovolj poguma, da tvega tako ali drugačno poanto, da torej tvega, da se kdo pač tudi ne bo strinjal z njim in da bo koga spravil ob živce.
Če to misel poskusim še malo zaostriti, potem je mogoče ravno v tem razlog, da je komedija pravzaprav zelo zahtevna zvrst. Si lahko predstavljaš vic z odprtim koncem? Žid, kristjan in musliman vstopijo v bar … potem pa naj si bralec sam zamisli konec vica. Če bi kdo pravil take vice, brez komične poante, potem bi ga ljudje po mojem od besa prej ali slej raztrgali. Iz nekega razloga se nedokončanost in strahopetnost v ne-komičnih žanrih dosti lažje tolerira. Zato naj parafraziram Kvintilijana: dramskost je mogoče zblefirati, komičnosti pa ni mogoče zblefirati. Vsem je takoj jasno, ali je bilo nekaj komično ali ne.
Pri zvezi med komičnim in filozofijo morava seveda omeniti briljantno knjigo Alenke Zupančič Poetika: druga knjiga, s katero je temo komedije spet porinila v ospredje filozofske in splošne refleksije in navdihnila gruče mladih teoretikov, kamor štejem tudi naju. V zvezi s tem imam vprašanje zate. Zupančičeva se je v delu svojih tez oprla na povezavo med komičnim objektom in tistim, čemur v psihoanalizi rečejo falos. Navsezadnje je že Lacan, praoče sodobne psihoanalize, v enem od svojih seminarjev razvijal natančno to poanto. No, tudi v tvojih spisih o komediji igra razmerje med falosom in smešnim odločilno poanto. In vendar se mi zdi, da je tvoja razlaga tega razmerja v nečem bistveno drugačna; če ne zaradi drugega, zaradi velikega poudarka na ljudskih šegah, karnevalih in praznovanjih. Kako bi to razmerje sam razložil?
Hej, Grega,
a zdaj si bova pa tiče kazala? Se mi je zdelo, da se bo na koncu zvedlo na to.
Recimo, da je s to rečjo takole: z Zupančičevo se skladava v poanti, da so komični liki očitno ravnodušni do kastracije, saj veselo kažejo svoje metaforične (ali, v antični komediji, prave) faluse občinstvu, ne da bi se bali posledic. Jaz sem šel v svoji knjigi pri razlagi tega fenomena v smeri Bahtinove teorije o grotesknem telesu, ki tvegano, a z užitkom prodira v svet s svojimi izrastki in pusti svetu, da vdira vanj skozi njegove odprtine (odprta usta, štrleči penisi in trebuhi: pomisli na kake Lavričeve Ekstremne športe), medtem ko telo klasičnega kanona (grški kipi so dober primer) izrastke vleče vase in odprtine tišči skupaj ter svetu kaže le svojo duševno notranjost skozi psihologizirane oči. Zupančičeva je po drugi strani poudarila, da se komični lik kastracije ne boji, ker ve, da falusa že od začetka nikdar zares ne poseduje in da je v falusu dejansko mogoče uživati ravno zato, ker smo od njega delno ločeni. Obe poanti se mi zdita med seboj skladni in skupaj po mojem tvorita odlično razlago komičnega vedenja.
Z Zupančičevo in lacanovci na splošno se pri tem razhajamo zlasti v konkretnosti dojemanja komičnega falusa. Slednji imajo namreč zelo radi poanto, da je falus predvsem označevalec kastracije in ne penisa, kar zelo poenostavljeno pomeni, da je falus dejansko en tak neviden, univerzalen in vsemogočen penis, ki ga nihče od nas ne more nikoli zares posedovati in ki služi predvsem temu, da nas spominja na nezadostnost lastnih (metaforičnih ali dobesednih) penisov.
Čeprav to seveda drži, je moja poanta v tem, da poleg tega vsemogočnega, nevidnega falusa (ki se po lacanovski teoriji skriva v osrčju vsakega resnega sistema, tudi monoteizma) in banalnega vsakdanjega penisa obstaja še nek komično-poganski falus, ki je sicer prav tako en sam in univerzalen in ga ni mogoče posedovati, a je vendarle viden, otipljiv in zmožen subjektom, ki se začasno priklopijo nanj, nuditi realen užitek. V konkretnih primerih bi bil to najbolj dobesedno recimo tisti krilati penis, ki ga najdemo v poganskih praksah vse od starega Rima prek tradicionalnega Tibeta pa do sodobnih grafitov, ampak to je tudi vsak komični objekt iz sedanjih komedij in risank (Roadrunner iz risanke o Kojotu, kovček poln denarja iz komedij o bančnem ropu itn.), priklop na katerega junakom omogoči začasen prestop iz vsakdana v praznično komedijo čudežev.
Komični falus je, skratka, po moji razlagi nekakšen bog tu in zdaj in to bi bila na kratko moja poanta glede tega koncepta.
Izar!
Enormni penis kot komični element nastopa tudi v Genetovi komediji Balkon, na katero se je pri razlagi zveze med falosom in komiko sklical Lacan. Zgodba se dogaja med revolucijo v bordelu, kjer se stranke lahko za svoj užitek preoblečejo v sodnika, generala ali škofa. Nihče pa ne zahteva obleke šefa policije. Šef policije je, kot je interpretiral Lacan, še edina figura moči – sodnik, general in škof so moč že izgubili, moč šefa policije pa je surova moč pesti, kar med uličnimi spopadi edino šteje. No, in šef policije se odloči, da bo imela njegova uniforma, ko bo formalno prevzel diktatorsko oblast, obliko velikanskega penisa. Ko idejo predstavi drugim, škof nima kakšnih resnih zadržkov ... Lacan je celo sugeriral, da škof Svetega duha razume prav kot krilati penis. Če si pogledamo primere komičnih uprizoritev diktatorjev, kjer so najbolj hvaležni motivi seveda Hitler, Napoleon in Cezar, potem takoj opazimo povezavo med komedijo in junaki, ki radi nosijo perjanice, brke in druge falične simbole.
Mogoče je treba reči še kaj o razmerju med komedijo in politiko. To razmerje je globoko dvoumno, saj je kultura smeha po eni strani organizirana kot izraz vzvišenosti nad tistim, čemur se posmehujemo in kar je komično, po drugi strani pa imata komedija in smeh tudi subverzivni potencial. Hočem reči, organiziranje smeha lahko deluje kot utrditev družbenih norm in stereotipov, kot recimo v vicih o policajih in blondinkah, lahko pa deluje tudi kot orodje razbijanja uveljavljenih razporeditev moči, kar se v politično napetih časih pokaže v razmahu političnih vicev in komedij. Ekstremne politične situacije so izjemno plodovito polje za komiko, kar se je pokazalo tudi v nedavnih množičnih protestih v Mariboru, v Ljubljani in drugod po Sloveniji, kjer so vsak dan zakrožili novi fantastični vici, slikarije, foto- in videomontaže itn. Komični žanri so doživeli svoj prerod.
Nekoč je ameriška konservativna televizija pripravila prispevek o tem, kako so se vsi posmehovali Georgeu Bushu, ko je obtičal pred zaklenjenimi vrati in bedasto mahal novinarjem, in kako se nikomur ni zdelo nič posebnega, ko se je povsem enako zgodilo Baracku Obami. Konservativni medij je to razlagal kot svetovno zaroto proti Bushu, vendar gre po mojem za to, da je Bush preprosto boljši komik od Obame. Vsakdo se lahko zmoti in se mu besede zafecljajo, ampak samo Bush je lahko izrekel »they misunderestimated me« in so to vsi v hipu dojeli kot briljantno komično izjavo. Pri nas se je komičnemu diktatorju najbrž še najbolj približal Janša, saj postavlja spomenike samemu sebi in pridno neguje svoj kult osebnosti. Ampak žal je preveč cagav, v svojih nastopih je preveč cankarjanska mati, ki je sinu prinesla nepotrebno kavo, da bi bil lahko res komičen.
V zvezi s tem je mogoče tvojim tezam o komediji očitati, da so nekoliko nedorečene, kar se tiče razločevanja med komedijo kot mehanizmom utrjevanja prevladujočih stereotipov in komedijo kot mehanizmom, ki lahko sprevrne dominantno ideologijo in nas morda celo osvobodi. Ali drugače, včasih morda preveč zaupaš tistemu, kar je ljudsko in popularno v kulturi, težava pa je seveda v tem, da je tisto, kar je ljudsko in popularno v kulturi, najbrž bliže ravno prevladujočemu ideološkemu redu. Mar ni ljudskost – in s tem ne mislim dostopnosti čim širšemu krogu ljudi, temveč ljudskost kot nasprotni pol elitnemu ali izobraženemu ali sofisticiranemu – temeljno polje dominantne ideologije?
Bravo, Grega,
zapeljiva res to debato o abstraktnih lulkih nazaj v aktualnost sodobne politike. Z očitkom, da ne upoštevam razlike med populističnim in ljudskim se sicer ne bi strinjal (v moji knjigi je o tem celo poglavje), je pa to vsekakor zelo važna tema tako za komiko kot politiko.
Ljudskosti smešnega nisem nikoli zagovarjal zaradi zaupanja v dobroto preprostih ljudi, ampak prej kot neko nadindividualno razsežnost vsakega človeka. V dobri komiki vedno naletimo na ta vidik rahlo brezosebnega: zato so komični junaki tipski, definirani z vidnim objektom njihove strasti in ne s kakimi skritimi duševnimi zakladi.
Populizem deluje prav obratno. Demagoške ideologije nagovarjajo ravno užaljeni ego malega človeka (»resentiment«, kot temu reče nadčloveku naklonjeni Nietzsche). Populistični vodja ponižanim in razžaljenim kot njihov predstavnik obljublja, da jim bo priskrbel boljši jutri, vreden njihovih doslej zatrtih zakladov; običajno prek odstranitve grešnega kozla (komunistov, tajkunov, čefurjev, Židov), ki je sicer manjšinski, a menda na tihem resnično na oblasti.
Komika je lahko ideološka, kadar večino poveže v posmehu izključeni izjemi (blondinkam, Bosancem itn.) – pogosto prav iz zavisti do nje. Je pa res, da je tudi tu komika dvoumna. Smešna izjema ima čudežne moči: izvzeta je iz tabujev, ki držijo v primežu večino; dovoli si stvari, ki si jih ta ne in zato je v smehu Bosancu vedno enaka mera občudovanja kot posmeha. Komični junak poleg tega zaradi svoje simpatičnosti ni primeren za grešnega kozla: kot v svoji knjigi o etničnem humorju po svetu piše Christie Davis, je Hitler tako menda prepovedal vice o Židih, ker so ti v njih izpadli nenevarno.
Dobra plat komike ideologiji nasprotuje, tako da nam ponuja lik izjeme, ki izreka skrite resnice o večini, ki si jih ta sama noče priznati. Dobra komika ne boža ega večine in ji ne potrjuje zadev, ki bi jih ta rada slišala (»To sem vedno vedel, pa mi tega ta pametni niso pustili izreči naglas!«), ampak ji spodmika samoumevno mnenje izpod nog. Smeh ob dobri komiki ne povezuje večine v udobni resnici o butasti izjemi, ampak razbija osnovna verovanja ega in ga v tem razosebljenju povezuje z njegovimi sosmejalci.
Drugačna kritika je na mestu pri »humoristični oblasti«, ki večini ponuja samo sebe kot simpatično butastega ljudskega junaka: to velja ravno za Busha mlajšega, pa Berlusconija in pokojnega Chaveza. Tak lik državljanom govori: tako navaden in neizobražen sem kot vi in vsakomur vse povem naravnost. Mogoče nisem najbolj pameten, a vem, kaj je prav, in sem dobrega srca. Pravi komični junak je seveda drugačen: megalomanski, prepričan v svojo izjemnost in v dejanjih prej amoralen kot dober. Recimo, da je komični junak odkrito egoističen v zvestobi svojemu objektu strasti, ki njegov ego (in ege tistih, ki ga s smehom potrjujejo) para po šivih, medtem ko je populist navidez neegoističen (žrtvuje se za ljudstvo), a na tihem skrbi za ego tako sebe in svojih sledilcev, ko jim laska s pravljicami prikrajšanosti za nagrade s strani hudobnih elitistov.
Čeprav se mi zdi status komičnega lika odlična umetniška strategija, ki lahko v glavah veliko spremeni, pa med politiki ne bi rad videl niti janševsko nehumornih kislic niti bushevskih klovnov, ampak ljudi, ki jih sicer ni strah biti dovolj resni, da se tvegajo osmešiti, a ki smešnosti ne dojemajo kot del svojega političnega programa. In ki nastopajo le toliko, da svoj načrt predstavijo volivcem, niso pa poklicni šovmeni in pozerji.
Izar!
Odlično si razločil med populizmom in ljudskostjo. Biti dostopen čim širšemu krogu ljudi je nujno, tako v politiki kot tudi v umetnosti in filozofiji, seveda pa to ne sme biti populizem, kjer se večini dobrikaš s pravljicami o zaroti zlobnih palčkov (Židov, komunistov, homoseksualcev).
Mogoče lahko končno odgovorim na eno od tvojih začetnih vprašanj in pojasnim, kaj je zame dobra politika. V zgodovini sem še najbolj za razsvetljeni absolutizem, kakršnega smo imeli denimo pod Marijo Terezijo in Jožefom II. Ampak tudi v kapitalistični demokraciji je mogoče narediti zelo veliko. Država mora zagotoviti – tudi s prisilo, če ne gre drugače – univerzalno dostopnost do izobraževanja, do zdravstva, do komunikacijskih poti (od cest do internetnih povezav). Vse to naj bo brezplačno oziroma naj se financira s pobiranjem davkov in prispevkov. Obenem je treba spodbujati znanstvene in tehnološke raziskave ter poskrbeti, da ljudje spoštujejo zakone.
Zadnja naloga, namreč spoštovanje zakonov, se je pri nas izkazala za posebno zahtevno, čeprav je samoumevna. Glede tega sem čisti desničar, saj se državljani povsem upravičeno sprašujemo, zakaj naj spoštujemo zakone in plačujemo davke, ko vidimo, da jih javni funkcionarji nekaznovano kršijo. Policija, tožilci, sodniki in preprečevalci korupcije – od njih ljudje upravičeno pričakujemo, da bodo pokazali zobe in krepko udarili po pokvarjenih politikih in poslovnežih. Kriminalec je kriminalec, in nikakor mu ne smemo šteti v dobro, da zna vešče udrihati po udbokomunistih, po klerofašistih in po drugih redkih pticah.
V tem pogledu naj še enkrat spomnim na proteste, ki so preplavili Slovenijo čez zimo. Eni so prišli protestirat proti politiki zategovanja pasu, kakor jo vsiljujeta Mednarodni finančni sklad in Evropska centralna banka, pa čeprav vsak mesec sporočita, da sta se pri računih zmotila in da so torej njuna »zdravila« uničujoča. Ekonomsko zategovanje pasu je enako učinkovito, kot je bilo v starih časih puščanje krvi; in zdi se mi, da ju povezuje tudi obscena želja, ki nalaga tako zdravljenje. Drugi so prišli protestirat proti skorumpiranosti v samem vrhu politike, lokalne in državne. Protesti so minili, vendar sta oba glavna problema ostala samo napol razrešena. Ljudje moramo spet zbrati voljo in pogum in javno zahtevati uveljavitev ustavnega reda.
Tudi na ravni celotnega sveta je rešitev povsem enaka, čeprav so problemi samo še bolj kompleksni. V vsakem primeru velja, da če hočemo pravičnost, si jo moramo izboriti. V resnici mi je dokaj vseeno, ali rešitev imenujemo demokratični kapitalizem ali socialistična demokracija, dokler se strinjamo o problemu, se pravi o tem, da trenutna razporeditev bogastva tako znotraj držav kot tudi med državami ne odraža dejanskega stanja, če ga merimo z vloženim delom, še manj pa izraža ideal enakih možnosti za vse.
Za konec sem te hotel vprašati še nekaj o trenutnih projektih. Vem, da je tvoja knjiga bogoslovnih stripov Založeni raj izšla pri španski založbi in da še vedno veliko potuješ po odročnih krajih. Kaj pa pripravljaš na področju filozofije v ožjem pomenu besede?
Živjo, Grega,
v spremnem mejlu tvojega zadnjega odgovora si se mi pritoževal o njegovi dolgočasnosti, a se meni se še zdaleč ni zdel tak. Povedal si par ključnih reči, ki jih je bilo nujno treba povedati.
Strinjam se, da je to, kako rečemo ureditvi, še najmanj važno. Tako kreganja okrog levih in desnih kot koncentracija na prazno preseganje delitve kot celoten politični program se mi zdijo izogibanje odgovornosti izvirnih in premišljenih ukrepov. Če vzameva vročo temo prodaje državnih podjetij: vic na koncu ni toliko v (privatni ali državni) lasti podjetij kot v etiki njihovega vodenja. Privatno podjetje, ki financira stranke v zameno za monopol, in državno podjetje, ki služi pranju denarja in rotiranju odpadnih politikov na direktorskem stolčku, sta obe enako slabi. Nujno bi se morali začeti pogovarjati o vsebinskih rešitvah, formalne ureditve pa obravnavati kot načine za njihovo doseganje in ne kot karikirane bavbave za strašenje volivcev proč od nasprotne opcije.
Vsaka konstruktivna vizija za prihodnost Slovenije bo kakopak morala vključevati tudi rezanje mrtvih stroškov, vendar bi morali biti ti rezi selektivni in so po mojem prej domena omenjenega netransparentnega lobiranja kot pa tako rado očrnjenih znanosti in kulture. Ravno v slednji dve, plus v neko pravo, nadobudno startup podjetništvo, bi bilo najbolj smiselno vlagati to, kar se iz rezov prihrani. Rezultat takih naložb ni viden takoj, je pa na dolgi rok dosti obilnejši. Toda za tako vlaganje je treba imeti vizijo. In če bi tako vizijo imeli, bi lahko tudi kritično zavračali nekatere nepremišljene ali zgolj za korist velikih držav zainteresirane direktive iz Evrope.
Še ena misel ob tvojem komentarju. Popolnoma prav imaš, da bi morala biti stopnja tolerance za zlorabo položaja ničelna. Toda ali ni zanimivo, da je ravno država, ki tako težko kaznuje ljudi s političnim pedigrejem, obenem precej stroga do paralegalnih mikroaktivnosti: od neprijavljenih koncertov, prek skvoterskih pobud, do sosedske pomoči. No, saj je res: če izpolnimo prekrškovno normo s kaznovanjem kolesarjev in pešcev, morda nihče ne bo opazil, da nismo aretirali še nobenega po desni prehitevajočega premierja. Recept dobre države je obraten: strogost do velikih prekrškarjev na položajih in dopuščanje sive cone na dnu, kjer ljudem omogoča, da eventualne socialne nedoslednosti popravijo sami. In na takem kazenskem režimu po mojem ni prav nič desničarskega; če že kaj, je desničarsko prej precizno, sadistično kaznovanje grešnih kozličkov, da večje svinjarije lažje potekajo na višji ravni.
Aha, kar se tiče mojih projektov. Za zdaj mrzlično delam na predelavi svojega doktorata o svetem in smešnem v bolj komunikativno verzijo za tujino ter prijavi prav tako inozemskega projekta o pozitivni in negativni uporabi imaginarnega v ideologiji (že omenjena »vizija« proti »fantazmi«, se pravi, hudobnih palčkih, kot sva temu rekla zgoraj). Vmes pa se mi zdijo take intervencije v javni diskurz daleč najbolj koristna aplikacija ljubezni do modrosti. Kaj pa kaj načrtuješ ti?
Ker se število znakov v moji polovici te korespondence izteka, ti v pozdrav pišem le še, da v prihodnosti upam na politiko, ki bo imela smisel za natančen in odprt, skratka, v dobrem smislu filozofski, razmislek, kam gremo lahko naprej; umetniški čut za produkcijo, komunikacijo in optimalno realizacijo svoje vizije prek dostopnega materiala; in toliko smisla za humor, da se ne bo niti bala potencialne smešnosti svoje strasti niti ne bo vanjo vložila svojega celotnega dragocenega ega.
Do takrat mi bodi čim bolj fino in nasvidenje ob naslednjem vrčku piva,
Izar
Živjo!
Ne strinjam se, da je pravosodje strogo do majhnih kršitev zakona! Ravno narobe je, takih kršitev je zelo veliko nekaznovanih, dela na črno pa se na mikroravni sploh ne preganja. Še več, v zavesti večine je delo na črno natančno tisto, kar si opisal, legitimna socialna korekcija. Imaš pa prav, da je pretirano kaznovanje takih kršitev nesmiselno in obsceno. Težava je po mojem v tem, da imamo preveč zakonov s preveč podrobnostmi, ki jih potem ljudje ne morejo spoštovati, še poznajo jih ne prav dobro, nadzorniki pa v bistvu nimajo niti časa izvajati nadzora. Zato se mogoče komu zdi, da je čisto arbitrarno, ko ga enkrat kaznujejo, »saj vsi delajo enako že od nekdaj«. Rešitev je mogoče v tem, da legaliziramo zelo majhne kršitve in s tem razbremenimo nadzornike in policijo, da se lahko bolj zavzeto posvetijo večjim primerom.
Za konec naj še malo pospravim za sabo, hočem reči, naj dokončam nekatere prej načete, ampak še ne izpeljane misli. Omenil sem, da sta umetnost in politika notranji filozofiji, enako pa velja tudi za umetnost: namreč, tudi umetnosti sta politika in filozofija notranji. Vendar je treba takoj opozoriti na zoprno nevarnost, ko včasih kakšna umetniška produkcija hudo trpi, ker poskuša izraziti neko filozofsko ali politično poanto. Spomnim se kakšne plesne predstave, ki je propadla natančno zato, ker so hoteli avtorji plesati v skladu z Deleuzovimi koncepti. Težava je bila v tem, da so hoteli umetno presaditi koncepte iz filozofije v koreografijo, in tako so dobili stvor, ki ni imel ne filozofske ne koreografske vrednosti. Enako napako delajo filozofi, ki leporečijo o strogih konceptih, saj tudi oni arbitrarno presajajo mehanizme in koncepte iz umetnosti v filozofijo. Ostarelega Heideggra, ki je včasih tudi samo še čivkal besede in eksperimentiral z vrstnim redom in načini njihove izgovorjave, se lahko usmili in ga reši samo še kakšen bog.
Teza, da je filozofija notranja umetnosti sami, mi pomeni nekaj čisto drugega od takih poskusov, in sicer to, da so lahko plesna predstava ali pesem ali glasba inspirativne za filozofijo, ne da bi jim bilo zato treba razpustiti svoje žanrske določitve in zahteve. Prav z vztrajanjem v svoji specifični praksi, pri svoji notranji logiki in pri svojih lastnih določilih lahko umetniško delo sproži filozofski impulz. Zgledov za take žanrske preskoke je v zgodovini filozofije zelo veliko, čeprav je včasih težko razločiti, kdaj gre za to, da je filozof samo ponazoril svojo tezo z zgledom iz literature, kdaj pa je šlo za resnično inspirativno branje, tako da je tudi tista literatura za nazaj dobila nov aspekt, se na nek način na novo uprizorila. Naj omenim samo filozofska branja klasikov, kakršna sta Sofoklej in Shakespeare.
Sam se trenutno še največ posvečam komediji in Heglu, saj s kolegi z nekdanje Akademije Jana Van Eycka iz Maastrichta urejamo zbornika fantastičnih tekstov, enega na temo objekta komedije, drugega pa na temo cilja in celote. V prihodnosti bi rad svoje razpršene spise o komičnem zbral in preuredil v jasno doktrino, očitno sem tip človeka, ki potrebuje nekakšen »sklep«. Mimogrede, glede na to, da se delno ukvarjava s podobnimi problemi, lahko mogoče ob naslednjem srečanju začrtava tudi kakšen skupen podvig.
Oj, Grega,
zmenjeno! To so časi, ko bi morali med sabo čim več sodelovati. Tudi neuradno in za socialno korekcijo. Ampak ad populizem: če nekaj misli večina, še ne pomeni avtomatično, da je napak. Meni se zdi malček sive ekonomije tipa stara Metelkova na mikroravni okej.
Mogoče imam tako stališče tudi zaradi barcelonske izkušnje, kjer ljudje mirno pred policaji hodijo čez rdečo čez cesto, priseljenci po deveti uri pa na črno prodajajo konzerve piva na vogalih žejnim žurerjem. In občutek tam ni, da je to zato, ker se policajem ne ljubi posredovati, ampak ker imajo dovolj občutka za neko smiselno etiko, da znajo presoditi stopnjo nevarnosti opažene situacije za družbo in reagirajo temu ustrezno. Občutek je tudi, da se imajo v življenju bolje in da jim zato ni treba črpati sadističnega užitka iz teženja mimoidočim … Meni je tak pristop vsekakor bližje kot analna germanska mentaliteta. Več kreativnosti omogoča, pa tudi vsi tisti azijski in afriški emigranti so v Barceloni videti precej bolj zadovoljni in ne postavajo jezno in obupano zvečer na ulicah, kot to vidiš v kaki Švici ali Nemčiji.
Z opisom razmerja med filozofijo in umetnostjo se pa popolnoma strinjam. To je tema, ki je zelo zanimiva in o kateri lahko ob priliki še kako rečeva.
Bodi mi v cvetju in na zdravje!
I
Pogledi, let. 4, št. 13-14, 10. julij 2013