Ulrich Seidl, avstrijski režiser
Iz paradiža v klet
Lani je v Cannesu predstavil film Paradiž: Ljubezen (Paradies: Liebe), ki smo ga nato v okviru Liffa videli tudi v Sloveniji, 7. in 8. maja pa je na sporedu Kinodvorovega Filmskega tedna Evrope. Še isto leto se je Seidl v Benetkah pojavil z drugim filmom trilogije Paradiž: Vera in prejel posebno nagrado žirije, letos februarja pa smo na Berlinalu dočakali še tretji film Paradiž: Upanje, ki je namesto nagrad prejel dobre kritike. Takšen trojček je doslej uspel le še poljskemu režiserju Krzysztofu Kieslowskemu.
V okviru Berlinala se je Seidl v galeriji C/O Berlin Foundation predstavil tudi z razstavo štiridesetih fotografij, ki so nastale iz filmskih kadrov v okviru trilogije Paradiž, hkrati pa je izšla tudi knjiga s fotografijami teh filmov in spremnimi teksti Elfriede Jelinek, Josefa Bierbichlerja, Marine Abramović in drugih.
Pogovor z Ulrichom Seidlom je potekal v okviru letošnjega Berlinala.
Je bilo krščanstvo, tako kot pri Kieslowskem in njegovih Dekalogih, izhodišče vaše trilogije Paradiž?
V krščanstvu gre res za vero, ljubezen in upanje, vendar filmi niso bili posneti po teh pojmih oziroma temah. Kieslowski je res za vsako izmed desetih božjih zapovedi poiskal temo in o njej pripovedoval, pri meni pa je bilo drugače. Sam sem si izbral temo paradiž in nato prišel do treh žensk, ki iščejo vsaka svoj osebni paradiž. Drugi pojmi – ljubezen, vera in upanje – so prišli na površje šele v montaži, ko se je izkazalo, da bodo iz posnetega materiala nastali trije filmi, za katere sem nato iskal naslove. Ugotovil sem, da bi lahko vse te tri naslove uporabil v vsakem od treh filmov in jih seveda tudi zamenjal.
To torej pomeni, da tudi za film Paradiž: Vera nista bila navdih cerkev ali krščanstvo?
Ne, nikakor ne.
Odraščali ste v strogi katoliški zdravniški družini, se šolali pri jezuitih, tudi sami naj bi postali duhovnik. Je to kakorkoli vplivalo na trilogijo?
Torej, vse to, kar si, in način, kako si bil vzgajan, kje si se izobraževal oz. iz kakšne družine izhajaš, vse to je vsekakor osnova za to, kar pozneje postaneš in v kar se izoblikuješ. To je seveda odločilno tudi pri tem, na kakšen način in kakšne filme snemaš. Vzgajali so me v katoliškem duhu in to je imelo pomembno vlogo v mojem življenju, čeprav sem se že zdavnaj oddaljil od tega.
Kako, na kakšen način?
Kot mladostnik sem se vztrajno upiral hinavščini, zlaganosti in napačnim avtoritetam, ki so me usmerjale v šolah, cerkvi … To uporništvo me je potem tudi utrdilo v tem smislu, da je moja najvišja vrednota posameznik, zanima me individualna svoboda in ne hierarhija.
Na spletni strani se predstavljate z zelo zanimivimi izrazi: »Ulrich Seidl: režiser, scenarist, producent,« in nato »cinik, ljudomrznež, humanist, pornograf družbe, provokator, pesimist«.
Pa veste, od kod so te oznake?
Iz medijev?
Tako je. To so nekatere značilnosti, ki mi jih pripisujejo in so se pojavile kot obtožbe. Pa sem jih objavil kar na svoji strani z namenom, ker se tudi sam sprašujem o tem.
Ampak pesimist? Se imate za pesimista?
Pesimizem ni nič slabši od optimizma. Je le nekaj drugega. Optimizem je zame nekaj, pri čemer človek rad olepša stvari, ker si želi, da bi bilo vse lepo. Pesimist stvar seveda vidi slabšo, kot dejansko je, ampak zame je tukaj bolj pomembno to, da se pokaže resnica in da se gledalci z njo gledalci, kajti gre za družbene resnice in zato ne pesimizem ne optimizem zame nimata posebne teže.
Ali vaše tri ženske v trilogiji predstavljajo določen družbeni razred, se obračate bolj na avstrijsko ali širše evropsko področje?
Zame bi bilo premalo, če bi pripovedoval le o Avstriji. Pri vseh temah in zgodbah, ki jih pripovedujem o ljudeh, bi lahko šlo za ljudi kjerkoli iz zahodnega sveta. Lahko bi se dogajale tudi v Franciji, na Švedskem ali Nizozemskem. Ustvarjene in posnete so pač v Avstriji, z avstrijskimi igralci in naturščiki, a vseeno gre za zgodbe iz širšega okolja. No, morda lahko rečem, da je tema tista, ki je bolj avstrijska, kajti na severu Evrope pač vera nima tako močne vloge v življenju.
Že od leta 1980, ko ste posneli svoj prvi kratki film, se v avstrijski filmski šoli uporablja način snemanja filmskih scen, imenovan »Seidl-Tableaux« – daljši posnetki v kamero strmečih ljudi v strogih, zamrznjenih kadrih, ki so močno prisotni tudi v trilogiji. Zakaj?
To je moj pogled, vizualni način, kako stvari opisujem. To ni vprašanje, ali premikam kamero ali ne, temveč kaj želim pokazati oziroma katere ljudi na določenem prizorišču. Potem pa je seveda tudi vprašanje, kako vse to približam in ali je to negibni ali gibljivi kader, ali je posneto s kamero iz roke ... S kamero želim delati posnetke, ki vsebujejo nekakšen slikovit jezik.
V tretjem filmu trilogije (Paradiž: Upanje) se ukvarjate s temo dietnih taborov, kjer trenerji in zdravniki mladostnikom pomagajo shujšati. Od kod ideja?
Na nekem potovanju v Ameriko mi je na letalu prišel v roke katalog oziroma knjiga s fotografijami teh dietnih taborov. Ampak pot je nato vodila po več stopnjah: začetek oziroma proces snemanja trilogije se je najprej začel na temo turizem, o katerem človek lahko veliko pripoveduje. Potem je sledila ideja o ženskem seksualnem turizmu in nato odločitev, da naj bodo v filmu tri ženske. Nato pa šele tema religije, o kateri sem pisal že prej.
In ko smo imeli te tri ženske, se je postavilo vprašanje, kaj naj bi predstavljala tretja ženska. V prvem delu trilogije gre za seksualni turizem in v drugem za vero, želeli pa smo si, da bi v tretjem predstavili neko drugo, mlajšo generacijo. Ker gre v vsej trilogiji za telesnost in telo predstavlja sliko nekakšne lepote, sem pomislil na dietni tabor, ki se ga udeleži mlado dekle s prekomerno težo. To zgodbo Lolite sem imel že prej v mislih za gledališče in tako se je vse skupaj ujelo v tem filmu.
Ko sem med pripravami na snemanje tretjega dela raziskoval tematiko, sem ugotovil, da je v Ameriki ogromno takšnih dietnih taborov, kjer pri terapiji poskušajo s strogo dieto, disciplino in športom ljudem pomagati pri hujšanju. Tudi v Avstriji imamo nekaj podobnega.
Ali so protagonistke, ujete v svoji telesnosti, žrtve lastnega razmišljanja o sebi ali pa so žrtve družbe, v kateri živijo?
Zame so vse tri figure v sebi ambivalentne, z različnimi lastnostmi. Recimo prva protagonistka, Teresa, je po eni strani v filmu Paradiž: Ljubezen zelo nežna, ljubka in vesela, po drugi pa tudi seksistična in rasistična. Zame predstavljajo vse tri figure povprečne ljudi, ki so odsev naše družbe. In jaz razumem to tako, da se gledalec prek njih tudi sam vidi v svetu, ki ga prikazujem. Se na primer sprašuje, zakaj ženske s prekomerno telesno težo niso tako atraktivne in težje najdejo moškega kot ženske, ki po nekem določenem vzorcu lepote veljajo za privlačnejše. In potem si iščejo moške nekje drugje, recimo v afriških državah, kjer so – zaradi denarja, seveda – dobrodošle. V zameno za plačilo pa dobijo tudi pozornost, ljubezen, seks in nežnost. Vse to je seveda hkrati tudi vpogled v današnjo družbo.
V vaših filmih si dokumentaristika in igrane scene zelo dobro podajajo roko. Bojda ne delate po scenariju, temveč veliko improvizirate. Kako to dosežete?
Imam posebno metodo in znam od ljudi, ki nastopajo v mojih sicer igranih filmih, dobiti najboljše. Od posameznika vedno hočem izvleči to, kar je v njem samem najboljše, in to tudi uporabim pri snemanju. Če gre v prizoru denimo za njihov prvi poljub ali spolni odnos, mi o tem pripovedujejo iz svojih lastnih izkušenj, pa čeprav gre za igrani film. Stvari se lahko ponovijo, na njih se potem dela, se jih razvija. Pri igralcu ali naturščiku je moj osnovni princip pristnost, ki jo iščem.
Trilogija je bila med občinstvom zelo dobro sprejeta. V Ljubljani so bile projekcije filma Paradiž: Ljubezen razprodane, prav tako na Sarajevskem filmskem festivalu, tudi v Berlinu je bil vaš zadnji film težko pričakovan. Kako pa je z obiskovalci v Avstriji?
Seveda si lahko kot umetnik želiš tudi, da bi imel čim več gledalcev, in uspeh s trilogijo potrjuje, da sem imel prav, ko sem se odločil za snemanje filmov. Vesel sem, da imajo tudi v Avstriji moji filmi veliko gledalcev.
Ustvarjate tudi za gledališče, na lanskih Dunajskih slavnostnih tednih ste bojda dvignili veliko prahu.
Drži, bil sem avtor uprizoritve Böse Buben / Fiese Männer (Poredni fantje / Zoprni moški), ki se je delno navdihovala pri knjigi zgodb ameriškega pisatelja Davida Fosterja Wallacea Brief Interviews with Hideous Men (Kratki pogovori z odurnimi moškimi, 1999). Takšne predstave ni še nihče videl in reakcije so bile različne, nekateri so besni odšli že med predstavo.
Že delate na novem filmskem projektu?
Seveda, in naslov je Im Keller (V kleti).
In kaj se v tej kleti (predvidevam, da na avstrijskem ozemlju) dogaja?
Več o tem vam žal ne morem povedati. Vse ob svojem času.
Pogledi, let. 4, št. 9, 8. maj 2013