Med umom in srcem, med zemljo in nebom
Iz oči v oči II.
Težka jeba je tole dopisovanje, če si ga preveč jemlješ k srcu. Če pa ga sprejmeš kot neobvezno igro, je lahko za pišočega povsem znosno, celo navdahnjeno in razkrivajoče. Ker se še nisem razblinil v centru svojega bitja, skozi katerega bi se na specifičen način izražala vedno sveža univerzalna modrost, imam na voljo le celotno, v umu akumulirano preteklost. Kakorkoli obračaš, karkoli si izmisliš, analiziraš, včasih z globokimi uvidi, z briljantnimi poetičnimi ekspresijami in pripovednimi bravurami, z dramatičnimi zasuki in liričnimi izlivi, vse ima svoj izvor v preteklosti. S tem hočem reči, da vsa t. i. ustvarjalnost, ki izvira iz uma, ni avtentičen izraz našega bitja, ampak skovanka, preplet vsega, kar smo prebrali, slišali, videli, skusili, skratka vsrkali, vsak skozi svoj edinstven filter uma. To je ozadje povprečne človekove ustvarjalnosti na področjih umetnosti, znanosti in filozofije.
Le kadar se v stanju navdiha, zamaknjenosti, ekstaze ali popolne sproščenosti od nikoder spusti nekakšno razodetje, se zgodi tisti čudež, ki ustvarjalca in njegov izdelek povzdigne med nesmrtne bisere, ki odsevajo božansko naravo človekovega skritega potenciala. Midva pa trenutno, kot si lepo opisal, izpirava blato in pesek v upanju, da se morda le zasveti neznatno zlato zrnce, ki ni le znanilec potešitve lakote, ampak tudi nečesa veličastnega, ki daleč presega najino najbujnejšo domišljijo. Razlika pri izpiranju blatne nesnage, ki se je v tisočletjih nabrala v umu, je le v tem, da na koncu odkriješ zlato zrno v obliki praznine ali bolje rečeno, ne odkriješ ničesar, ostane le prazna ponev, ki jo razočaran odvržeš in v popolnem brezupu, ki je med » iskalci zlata ali pač zlatega runa » znan kot temna noč duše, nenadoma ugotoviš, da stojiš v neskončni zlati reki in da si tisto zlato zrno, ki si ga brezumno iskal na vseh koncih in krajih, pravzaprav ti sam.
Da piševa o vsem in o ničemer, je povsem pravilna ugotovitev. Buda je govoril 42 let, a povedanega ni bilo nič. Resnica je ostala skrita, saj o njej ne moreš reči ničesar. Njegovo sporočilo je bilo skrito v tišini. Vse izrečene besede so bile le indikatorji, smerokazi, spodbujevalci – prsti, ki kažejo proti luni. In ti prsti so postali, skozi vso zgodovino razvoja človekove zavesti, pomembnejši od same lune. Ti prsti simbolizirajo svete knjige in spise vseh uradnih in neuradnih religij, verstev in verovanj in vanje so hipnotično uprte oči vseh vernikov in sledilcev. Namesto da bi usmerili pogled proti luni, ki je v notranjosti vsakega človeka, so kot uročeni prikovani s pogledom na prst, ki je uperjen proti njim samim. Buda je uporabljal um kot sredstvo za brezupen poskus, da na vse mogoče načine z besedami vsaj približno nakaže nekaj, kar z besedami v nobenem primeru ni mogoče opisati. Zato je uporabljal metodo zanikovanja, negativen princip opisa, tako da je vedno opisal, kaj to stanje onkraj uma ni, in ne, kaj to stanje je.
Midva trenutno nimava tega problema, saj uporabljava um kot sredstvo za opisovanje njega samega, se pravi njegove vsebine, kar je svojstven paradoks. Mišljenje naj bi po ustaljenem prepričanju izviralo iz uma, na podlagi njegove vsebine, ki je preteklost. Logično bi iz tega sledilo, da si mislec izmišlja misli. Resnica pa naj bi bila prav nasprotna: misli so tiste, ki ustvarijo misleca, ki živi v iluziji, da si sam izmišlja misli. Mislec je iluzorni center, proslavljeni ego, ki si misli: cogito ergo sum – mislim, torej sem. Že star slovenski pregovor pravi: misliti se pravi nič vedeti, kar je temeljno sporočilo vsakega resničnega mistika. Ko v zadnji fazi globoke meditacije izginejo vse misli, izgine tudi mislec, tako kot izgine izpraševalec, ko izginejo vsa vprašanja. Zato bi bilo v prvi fazi pravilneje reči: sum ergo sum – sem, torej sem, v končni fazi pa: nisem, ker sem vse. Nisem več ločeni delček, ampak celota – kapljica je padla v ocean in obratno.
Prva misel, ki se je um zave, je jaz sem. Iz te misli izvirajo vse nadaljnje misli, ki se v nedogled množijo in potem pomešane z mislimi drugih umov v neskončnem številu mrgolijo v etru eksistence. Naši možgani so kot antena, ki lovi vse te kratke in dolge valove misli na najrazličnejših frekvencah. In prav istovetenje z mislimi je tisto, ki ustvarja iluzornega misleca. Če se um že v začetku ne bi identificiral s prvo mislijo, bi ostal v stanju čiste nedolžnosti, v stanju pred t. i. izgonom iz raja. Ko je Adam ugriznil v jabolko znanja, se je prvič zavedel samega sebe in se poistovetil s prvo mislijo jaz sem. Rodil se je um in z njim vsa nadaljnja kalvarija človekovega padca v temo neznanja, ki je vladala kraljestvu materije, vključno z izgubo vsakršnega stika s svojim božanskim izvorom. To je simbolno prikazano v prejšnjem pismu kot krog in njegov center. Obod kroga predstavlja kraljestvo materije, center pa raj. Dokler živimo v umu, se zavedamo le oboda, le občasno se povsem slučajno lahko zgodi, da pademo v center in smo nekaj bežnih trenutkov spet v raju, ne da bi se zavedali, kje pravzaprav smo. Prebujeni človek je dokončno prispel nazaj v raj, je trdno zasidran v svojem centru, v svoji pravi naravi in se svobodno sprehaja gor in dol med centrom in obodom, brez najmanjše bojazni, da bi se ga norost zunanjega sveta na obodu kakor koli dotaknila. »Živi v tem svetu, vendar ne dopusti, da on živi v tebi,« kot je rekel Buda. Kot lotosov cvet, ki plava na gladini jezera, ne da bi se ga voda dotaknila.
Saj tega se zavedaš tudi sam, ne da bi prebiral Budove napotke, ko pišeš, da ne dovoliš neumnostim zunanjih onesnaževalcev vdreti v svoj vsaj približno očiščen prostor. Cena samote je le navidezno visoka, saj je samost naša prava narava. Ko človek odkrije radost bivanja že samo v tem, da obstaja, diha, vidi in sliši, ko zna prisluhniti nezmotljivemu delovanju svojega telesa, v katerem trenutno prebiva, ko se začne z globoko hvaležnostjo zavedati, da mu je bilo telo poklonjeno v dar za bivanje in proslavljanje življenja, ki si ga ni z ničimer zaslužil, ko je hvaležen za vsak trenutek, za vsako izkušnjo, ki mu pride naproti, naj si bo dobra ali slaba, ko se rodi globoko, brezpogojno zaupanje v celotno eksistenco, ko z vso iskrenostjo začuti, da sta bila le um in ego, kot njegov lažni center, glavna zastrupljevalca in edini prepreki, da bi se vse zgoraj našteto lahko izrazilo v polnem razcvetu, se spontano zgodi predaja, vedno kot posledica globokega razumevanja, nikdar prej. Temu bi lahko rekli tudi zdrs v vseenost, ki ga omenjaš, saj se zgodi sam od sebe, brez tvojega sodelovanja. Pravzaprav je to popolna opustitev moškega principa samopašnega, egocentričnega samopotrjevanja, neprestanega bojevanja s sabo in svojo okolico, vmešavanja v skrite zakonitosti univerzuma, ki daleč presegajo domet ubogega človeškega uma in prilagoditev ženskemu principu prepustitve in voljnega sprejemanja, z brezpogojnim zaupanjem v celotno eksistenco.
Povedano v preprostem ljudskem jeziku je to trenutek, ko daš noge narazen, ne da bi se zavedal, kdaj in zakaj se je to zgodilo. To so izkusili vsi prebujeni brez izjeme, saj je znana kontradikcija, da je vsak napor odveč in le ovira na poti, da se z vsakršnim delovanjem le oddaljuješ od sebe, če pa ne vložiš vse svoje energije in ne storiš prav vsega, kar je v tvoji moči, se ne bo zgodilo nič. In vse to je vsebovano v znanem Jezusovem spoznanju in priznanju na križu: »Naj se zgodi tvoja volja«, s katero se je dokončno predal. In ko smo že pri križu: Jezusa so pribili drugi, mi smo se pribili sami in nad nami ne piše I.N.R.I., ampak E.G.O.U.M., in njega so sneli prav tako drugi, mi se bomo morali sami.
Dragi Zlatko, pišeš mi, da je tole najino pisanje ubralo nenavadno pot, ki je najbrž nisva načrtovala. Nenavadno in nenačrtovano je dejstvo, da si sploh dopisujeva. To je ta večno skrivnostni, nepredvidljivo čudežni šarm življenja, ki človeka vedno znova veselo preseneti le v primeru, če umu ne pusti do besede.
Tovariški pozdrav s sosednjega križa.
P. S.: Kuzla, bejž stran! … spi**i, jebemti! … spi**i, sm reku! …
Dragi tovariš s križa, Marko!
Meni je pravzaprav vseeno, kako se imenuje točka, kjer sem: je to obod, središče ali široka vmesnost. Saj od imenovanja ni vse odvisno, ko se lahko enkrat požvižgaš na vse. Drugače pa je posledica najinega dopisovanja vidna in otipljiva, ker sem bil prisiljen pospraviti pisalno mizo, na kateri se je nabiral prah vsaj eno desetletje, se mi zdi. Pregledal sem mnogo papirčkov, jih shranil v razmetane in neurejene predale, dve manjši vreči pa sem dal v peč in jih skuril. Ploščo mize sem pobrisal z vlažno krpo, precej predmetov sem umaknil in jih nekaj tudi prestavil. Ujetnik svojih strasti, ki jim ne vem pravega izvora. Kar nekaj bi želel imeti, sploh ne vem, od kje se pojavi želja po zbiranju, ki že meji na kopičenje. Saj me je, na srečo, malo spustilo, ampak pred nosom imam kolesarski pokal iz leta 1944, napolnjen z različnimi bencinskimi vžigalniki, jih je trideset ali več in tako dalje, zbiratelj celo življenje, da bi le v nesmislu našel smisel.
Malo gre tudi za sidranje spomina s predmetki, a v desetletjih je odpovedal spomin, stvari pa še kar vztrajajo. Nekaj reči iz mojega privatnega muzeja je povezanih tudi s teboj. Ko se oziram nazaj, pa mi stopijo pred notranje oči vse zbirateljske napetosti, s katerimi sem obseden že od otroštva. Pa kot sem že omenil, strasti popuščajo, vse, ne le tale zbirateljska. Posledica je takšna, da je vse, kar je več kakor dva predmeta iste sorte, začetek neke zbirke, ki pa ne bo nikoli dokončana, se tolaži starajoči se hrček v meni. Pisalna miza je vsekakor možno zatočišče, ki sem ga dolgo zavestno zanemarjal, če si bom dovolj želel, se sklonim nad njo in se izgubim v iluziji, ki jo oživim s svojimi smisli, nesmisli in mislimi. Kotijo se misli v buči in ko jih kot nekakšen plankton poskušam zajeti v mrežo večje misli, se zdrznem, ker ugotovim, da je ta mnogoceličar eno samo bitje, ki se ne spreminja kaj dosti, odkar se ga zavedam, le da pridobiva na velikosti, ker se nanj ves čas prisesavajo nove misli-celice, ki pa so vse povezane, nekako so vse v sorodu, tja do tretjega kolena nazaj, karkoli to že je.
Ob pisalni mizi sem imel nekoč nekaj prav lepih trenutkov. Sem ti že nekaj pisal o zapisovanjih, pa bom tistemu dodal še to. Nekajkrat se mi je zgodilo, da je roka sama pisala po papirju in občutek ob takšnem dogajanju je bil zares prijeten. Hec pa je v tem, da se je čarovnija vedno sesula, ko sem se zavedel blaženega stanja, v katerem sem bil le hip prej. Se pravi, da je zavedanje ali zavest neke popolnosti hkrati tudi njen bridki konec. Mogoče je močna želja po nezavedanju tista, ki mi je vlivala opojne pijače v žejni goltanec pa tudi drugačne sadove narave, želja po drugačnem zavedanju, ki ima bolj mehko obrušene robove vsakdana. Iščem, a pri iskanju lahko kot protiutež odgovoru zastavim le sebe, z vsem, kar sem. Tuj odgovor pomeni tujo izkušnjo, ki je lahko podobna moji, enaka pa ne bo nikoli.
Ti se v dvomih potrjuješ s poznavanjem Bude, pa tudi Sveto pismo si tolmačiš po svoje, kar je edino pravilno. Sam o budizmu in drugih verah vem premalo, še citirati ne bi zmogel ta trenutek nikogar. Če bi se poglobil v zen, v konfucijanstvo npr., bi gotovo padel noter, razumel, celo na neki način verjel, nevernik, ki veruje le v očiščevalne moči narave, ki je osnova z mnogoterimi različnimi obrazi. Dragi Marko, izvrsten si, ko se ti vzvišene misli tako lepo zapisujejo. Če bi gojil to spretnost dalj časa, bi gotovo dosegel opazne uspehe. Res je zbirka tvojih talentov neverjetna. Spodobno igraš kitaro in dobro poješ, igraš in oponašaš in si v neskončnost izmišljuješ, risarski talent je nesporen, krona je strip v knjigi Butnskala, tudi pisanje ti izvrstno gre; sem zaskrbljen, ker nisem kos tvojim višavam. Ali še kaj prepevaš? Žvižgaš na kolesu pa precej manj. Se mi zdi. Če bi seštel vse ure, ki si jih prepel, bi bilo to nekajletno obdobje. Bil si vesel, sicer ne bi pel. Ali si kdaj tudi žalosten prepeval? A si ti slučajno že dozorel? Starčevska nezrelost je trajen proces, ki se začne že zelo zgodaj, tudi že po dvajsetem letu starosti, traja pa, kot lahko zagotovim na podlagi lastnih izkušenj, več kakor štirideset let, niansa sem, odtenek tja, nobene zaresne spremembe, le pričakovanja (česarkoli že) so manjša. Ali res življenje raste po krogih, kakor piše Rilke? Se mi zdi, da je vse en samcat krog, ki se širi navpično v vesolje. Slišim lajež in renčanje one kuzle, do moje riti le še malo manjka in pospešujem.
Ne vem, kako imaš ti urejeno s poslušanjem muzike, a pri meni že nekaj let traja čudno stanje, ko me pravzaprav ne zanimajo niti koncerti niti poslušanje glasbe, tudi ko sem sam, ko npr. kaj delam. Ne vem, zakaj in kako, želja po zvokih je izginila in mi je še najljubša tišina ali pa zvoki, ki jih proizvaja narava. Imel sem obdobja, lahko bi jih uredil in sortiral po desetletjih, ko sem prisegal na staro klasiko, poslušal celo Beethovna; pri njem se mi je klasika ustavila, saj kot prerok oznanja hrupni čas po industrijski revoluciji. Dolgo obdobje sem poslušal izključno blues, dihal in živel sem v njegovem ritmu, tako se mi je dozdevalo. Zatem afriška glasba in druge muzike posameznih ljudstev, ki so me navduševale, še posebej takrat, ko so potrjevale nekatere moje domneve o preseljevanju ljudstev. Občudoval sem Cigane in njihovo spretno pobiranje najboljših ritmov iz pokrajin, ki so jim ponudile gostoljubje, podoben pojav sem opazil pri judovskih glasbenikih. Vse to so bile kot različne ljubezni, v različnih obdobjih in mi je pravzaprav vseeno, kako je kakšno moje obdobje vplivalo na izbor muzike, ki sem jo toliko poslušal. Ne vem, ali je to posledica zasičenosti, ko prav zdaj, ko je mogoče poslušati karkoli kjerkoli, mene to več ne zanima. Tudi če se ga napijem in sem sam, si ne dajem gor živahnih ali počasnih ritmov. Zanima me, ali je to zgolj prehodno obdobje ali bo tako ostalo v nedogled. Kaj vse vpliva na potrebo po uživanju muzike? So to takšna obdobja, ki jih lahko pripišem svojim letom (opa, meseca sušca se tudi jaz pridružim upokojenski diviziji), ali pa le ta vsesplošna dostopnost do vsega?
Tolažim se z mislijo, da je to le prehodno obdobje, da bojo v meni spet oživela želja po slišanju česa novega, še neslišanega, morda. Navkljub temu, da sem pospravil mizo, nisva navezala pravega stika, še vedno sva odtujena in svinčnik le počasi pušča svoje sledi. Lahko bi bil vesel, da je tista vseobsegajoča občutljivost malo popustila, a vem, da se ne smem utopiti v stanju vseenosti, niti se nočem. Kaj sploh hočem in koliko truda sem pripravljen vložiti v izmišljeni cilj? Še čevelj se ne obuje brez muje, jebena muja povsod, muja bo vse zaribala. Cilj bo uresničen takrat, ko bo seštevek muj enakovreden teži cilja. Postaviti si cilj in odnehati, preden je stoodstotno dosežen, saj ne težim k popolnosti; ko vidim, kako zadeve potekajo, me ne zanimajo več.
Dragi Marko, napisal sem ti kar nekaj iztočnic, bolj tebi v pomoč, kakor pa da bi pričakoval odgovor nanje. Še vedno imam zasilni izhod, ki ga lahko uporabim ali pa tudi ne. Zasilec pa so tvoja pisma izpred skoraj štiridesetih let, ki si mi jih pisal iz Banjaluke in lahko primerjam tvoj razvoj, pogledam lahko, če še vedno misliš isto, morda pa v zadnjem pismu potegnem skupaj kakšne zaključke in upam, da je ključ še vedno uporaben. Papir naj bi prenesel vse, midva pa sva tudi že toliko utrjena in ustrojena, da čeprav koža še ni čisto čez in čez podplat postala, še vedno loviva znake z antenicami v glavah in sva zadovoljna ob sleherni potrditvi najinih domnev o slehernem dogodku, dogajanju v zunanjosti, ki je vedno le odslikava notranjosti. Toliko ti imam sporočiti tokrat. Sem se spomnil nekega pisemca, ki ga je neka mama pisala sinu k vojakom, že zelo dolgo je od takrat. Pismo se je glasilo približno takole: dragi moj sine, kaj posebnega ti nimam za pisati, po novem letu sta umrli dve v naši fari, Zakrašnica in pa Trdinka. Kadar ti bo hudo, pa moli, mama. Lepo te pozdravljam z netapeciranega križa,
Zlatko
Zlatko, dragi prijatelj na poti
Smo na poti, ki vodi k enemu samemu cilju, nam samim. Za večino je to še vedno raziskovanje in prodiranje v vse globlje in vse bolj zaraščene predele neskončnega pragozda, peščica pa ob spoznanju, da so zašli in da se neprestano vrtijo v krogih, obupano išče vse mogoče načine in metode, da se prebije nazaj in ven iz mračnega, s številnimi nevarnostmi in pastmi prepredenega goščavja. Ko je preskušeno in uporabljeno vse znanje in iznajdljivost in izrabljen poslednji atom energije, jih dokončno spoznanje, da so sami povsem nemočni v iskanju poti iz začaranega gozda, prisili v predajo in popolno sprijaznjenost s kakršnokoli že usodo. Izčrpani in pomirjeni utonejo v globok spanec. Ko se prebudijo, jih zaslepi bleščeča sončna svetloba in zaprepadeni ugotovijo, da so sredi neskončnih cvetočih planjav, namesto zloveščih temnih drevesnih krošenj pa se nad njimi razprostira sinja modrina neba.
V tej prispodobi je na kratko zajeto to naše popotovanje daleč stran od sebe, ki je pogoj za spoznanje, da se nismo premaknili niti za milimeter, da nismo spoznali ali doživeli ničesar, kar bi bilo resnično, torej večno, in da poznamo samo somnambulno opotekanje od zibeli do groba z vso minljivo mizernostjo, ki ji pravimo življenje. Temu spoznanju sledi ali samomor ali zasuk za 180 stopinj, oziroma iskanje poti nazaj k sebi, nazaj domov, ven iz džungle, ven iz preteklosti uma, nazaj v raj, iz katerega v resnici nismo nikoli odšli. Zaspali smo in se izgubili v peklensko sladkih sanjah, in kot vsi dobro vemo, je nemogoče v sanjah človeka prepričati, da sanja. Če v sanjah sam ne spoznaš, da sanjaš, je potreben nekdo, ki je že prebujen, da te zbudi. Večina noče niti slišati za kakršnokoli prebuditev, saj so sanje za njih edina resničnost, naj si bo še tako peklenska. Vse, kar pričakujejo od odrešenika, je, da jim naredi sanje čim slajše. In takih odrešenikov je bilo vedno dovolj na zalogi, tako v uradnih cerkvenih krogih, kot znotraj multinacionalnih korporacij. Resnične prebujevalce so po navadi križali, razkosali, zastrupili ali kako drugače odstranili.
Dovolj! Po tretjem pismu sem si zabičal, da ne bom več pisal o nečem, kar nisem sam izkusil. Pa me je spet zaneslo, ker sem trenutno »zastrupljen« z resnico drugih. Tako kot se moram deprogramirati od celotne človeške, živalske, rastlinske in mineralne preteklosti, tako se moram deprogramirati tudi od vse modrosti prebujenih mistikov. Resnica je absolutno individualna, subjektivna izkušnja. »Če srečaš Budo na poti, mu brez najmanjšega odlašanja odsekaj glavo!« je zabičal Buddha Gautama svojim bikkhujem, če se jim je prikazal v njihovi meditaciji. »Appo deppo bhava« – bodi luč samemu sebi. Sledi in pokloni se najprej sebi, šele nato se lahko pokloniš budi v vsakem človeku, živali, drevesu, skali, reki, oceanu ali v zvezdah. Dokler bom obstajal kot samozavedanje, ki je strupeno, se bom šopiril z resnico drugih, ko pa bom nekoč, ni važno v katerem življenju in v kakšni podobi, eksplodiral v zavedanje celote, se bo resnica sama izražala skozi mene. Tako kot se izraža vseskozi skozi vse živo in neživo bivanje. Problem nastane le pri človeku, kroni stvarstva, ki s svojim umom in samozavedanjem – jaz sem, blokira svobodni pretok energije celote. Ubogi delček se upira in bori proti celoti in jo hoče celo obvladati in premagati, kar je čisti absurd. Če se um ne vmešava, deluje naše telo stoodstotno, optimalno. Z vsakim vdihom vdihnemo celoto in z vsakim izdihom izdihnemo sebe v celoto. Organsko smo povezani s celoto, tako kot vsa druga živa bitja, vse pa prežema zavest. Zavesti nima samo človek, ampak tudi živali, drevesa in celo skale. Znane so zgodbe o zen mojstrih, ki so na zavestnem nivoju navezali stik z drevesi in skalami. Neki zen mojster je postal slaven predvsem kot mizar, vrhunski izdelovalec miz in stolov. Nekaj njegovih stolov, ki so se ohranili, ima še zdaj, po tisoč letih, nedoumljivo magnetično privlačnost. Kadar je nameraval izdelati kakšen stol ali mizo, je prebil po več dni v gozdu in sedel pod različnimi drevesi, dokler ni začutil, da je določeno drevo pripravljeno in voljno prepustiti se obdelavi. Neki drugi zen mojster, drobne, šibke postave, je bil znan po čudežni moči, s katero je z lahkoto za več metrov premaknil ogromne skale, ki jih niti najmočnejši silaki v deželi niso mogli premakniti niti za milimeter. Objel je skalo in jo v globokem stanju zavedanja, ki je vibriralo z zavedanjem skale, prosil za sodelovanje. Ko je začutil, da je skala pripravljena sodelovati, jo je premaknil brez najmanjšega napora. Zavest je vse, kar je. Zen je najčistejša, najbolj preprosta in naravna drža človekove zavesti, najvišja oblika zavedanja sedanjega trenutka, ki je edini resničen. Vse ostalo so triki uma. Ko je učenec ob jutranjem čaju vprašal mojstra, kaj je najvišja resnica budizma, mu je mojster odgovoril: »Čaj se ti bo ohladil.« Vsa modrost, vsa resnica je v tem trenutku. Bodi tukaj in zdaj, brez uma. To je vse. Tathata – takšnost. Vsak trenutek je popoln. Ničesar ni treba odvzeti, ničesar dodati. Um je v stalnem konfliktu s celoto, v neprestanem dokazovanju moči svojega lažnega malega jaza – ega, v večnem strahu, da ga izgubi, ker se globoko v sebi zaveda, da je umetno ustvarjen kot nadomestek za izgubljeni pravi center. Dokler bomo dovolili, da nam gospodari ego s svojimi bolestnimi zahtevami, željami in samodokazovanjem, povsem odvisen od mnenja drugih, bomo v konfliktu s celoto in doživljali bomo poraz za porazom brez možnosti zmage. Samo harmonično sodelovanje s celoto prinese naravno ravnovesje, ko človek postane najbolj preprost in običajen delček celotnega obstoja in obenem gospodar univerzuma. Iz takega stanja popolne odsotnosti ega in celotne vsebine uma se rodi ponižnost, nikdar prej. In ko ti postane dokončno jasno očitno in neizpodbitno dejstvo, da nisi delček, ločen od celote, ampak celota sama, izgine vsakršen strah pred smrtjo, saj je bila to le fiksna ideja iluzornega ega. Dovolj za danes. (nadaljevanje prihodnjič )
Dragi Zlatko, brat na križu, ki ne obstaja, brat na poti, ki ne obstaja, brat v univerzalni zavesti, ki edina obstaja. Jaz sem pisal o izkustvih resnice prebujenih človeških bitij, resnice, ki je tudi moja in tvoja, a se je trenutno še ne zavedava, ti pišeš iskreno o svojih izkušnjah, prepričanjih, dognanjih, uvidih, o čutenju in mišljenju, o spominih na najina vesela, neobremenjena mladostna leta, o svojih strasteh, ki so se z leti umirile, kar se mi zdi normalen proces. Prav to tvoje odkrito pisanje o intimnem doživljanju sebe in sveta, v katerem si se znašel, je bogat in čudovit izraz tople, poetično zemeljske narave tvojega bitja. Moje pisanje je v primerjavi s tvojim hladno racionalno, sholastično, poljudnoznanstveno, teoretično in poučevalno, le tu in tam ga preseka kakšen fantazijsko epski razdelek, rahlo mitsko obarvan. V zadnjih dvajsetih letih se je moj um tako prepojil z mističnimi teksti najrazličnejših šol, kulturnih okolij in časovnih obdobij, da sta moja naravnanost in pogled na svet zavzela povsem novo dimenzijo. O svojem intimnem življenju sem v številnih intervjujih v različnih medijih, v osemdesetih in devetdesetih letih, že dovolj in preveč natrosil, tako da mi res ni več do tega, predvsem ker tole dopisovanje ni toliko namenjeno tebi, ampak bralcem Pogledov. Kot sem omenil že v prvem pismu, se poskušam pretvarjati s polnim zavedanjem; in poudarek je na zavedanju, ne na pretvarjanju.
Zlatko, brat predragi, na tem mestu se poslavljam in ti iz srca želim uspešen zaključek najine javne korespondence, magari z uporabo zasilca.
Marko
Dragi tovariš brat Marko!
Hvala za bliskovit odgovor, zahvaljujoč kuzli pa moram tudi sam pohiteti. Padel sem v zanko, v katero sem sam vnaprej privolil, prav mi je. Ugotavljam pa, da mi je zelo težko delati pod kakršnimkoli pritiskom, najbrž sem zato naredil bolj malo v življenju, po drugi strani pa se že toliko poznam, da vem, da vse naredim v zadnjih petih minutah. Večino časa, ki mi je bil dan, pa porabim za odlaganje, prelaganje in iskanje izgovorov. Izgovorov za opravičilo lenobe, ki je del mojega bistva, pa mi nikoli ne zmanjka. Priročnik z naslovom: 1000 izgovorov kako odložiti delo. Lenoba pa te pripelje do točke, ko natanko premisliš vsak naslednji korak in se že v glavi skušaš izogniti odvečnim korakom. Lenoba, ki briše odvečne gibe in se oprime bistva, ko mu je že nemogoče uteči. Neizbežno je pač neizbežno in tako ali tako je znano dejstvo, da so lenuhi največ prispevali k izboljšavam. Hec pa je, da so izboljšave potem bolj uporabljali tisti, ki jim več pomeni zares več in ki gledajo na svet kot na svojo lastnino. Imeti več so lahko le dodatne skrbi, in naj jih imajo tisti, ki si naložijo preveliko breme. Vem, da je tudi revščina težko breme; kaj naj storim drugega, kot pa da vlačim ta preklet in usran križ naokoli. Neprijetno bi bilo že, če ne bi bil preklet in še posran za nameček, takšnega iz stiropora pa bi me bilo sram vlačiti naokrog. Poglejte ga, prasca, bi rekli ljudje, kako spet blefira pod težo svojega peresno lahkega križa. Zares mi je vseeno, kaj bojo rekli …, če že križ, pa naj bo križ. Mi je zdajle prišlo na misel tisto o zvezdah, da naj bi bili narejeni iz zvezdnega prahu, kar pa tako ali tako drži, in še tisto, da ima vsak svojo zvezdo tam zgoraj nekje. Tudi druga misel o zvezdah drži, saj bi glede na neskončnost vesolja in nepredstavljivega števila zvezd v njem čisto mirne vesti lahko imel sleherni izmed nas v posesti ali zgolj v upravljanju nekaj zvezd. Zdaj si pa predstavljaj svoje upravništvo neke zvezde, ki je gotovo bolj neprijazna kakor naša Zemljica, kako neskončno pusto in dolgočasno je bivanje tam zunaj, v odprtem. Morda smo prišli sem, se tukaj ustavili, da bi se družili s sebi podobnimi, malo toplote, objem morda, potem pa spet nazaj. Tukaj smo na prijetnem oddihu, ki smo ga dobili za nagrado, kakšno in zakaj pa ne vem, ker ne vem, kdo tehta, razen nas samih, naše misli in dejanja. Biti v harmoniji s samim sabo, ki sem cel svet, vesolje, in ko si že enkrat zelo blizu tej sozvočnosti, te kresne nekaj po betici in ti reče: Ti pa premočno štrliš ven, daj, spizdi nazaj v svojo luknjo povprečnosti, da ne boš rušil in načenjal naših zakonov. Kakšnih trapastih zakonov, za katere nikoli ni nihče dobil mojega soglasja, lepo vas prosim, saj jaz spoštujem in živim po zakonih univerzuma.
Da se vrnem nazaj h križu, lepše bi se slišalo, da vsakdo nosi svojo zvezdo. Z zvezdami in križi pa so težave, vsaj tukaj pri nas, saj nihče ne pomisli, da je zgolj Leninova izbira zvezde kot simbola revolucije privedla do toliko nesporazumov. Kaj pa če bi si on izbral takrat kot simbol križ, bi bil ta danes tako osovražen in popljuvan? Oba znaka sta seveda stara toliko kot človeški rod, simbolno moč pa sta imela že prej in jo bosta imela tudi še pozneje. V svoji kratki zgodovini sem konec šestdesetih nosil okoli vratu različno velike križe, ki so največkrat povzročali vsaj zgražanje okolice, skozi katero sem takrat drsel. Nisem jih nosil le zato, da bi razburjal soljudi, saj so me križi v tistem času močno privlačevali, tako da sem jih kar nekaj naredil, izdelal sam, in to iz različnih materialov, kot so les, kovina, usnje. Obdržal nisem nobenega, saj sem jih prav vse podaril, nekatere sem naredil prav za določene ljudi, vmes je bilo tudi nekaj čustev, ki sem jih zamenjeval za ljubezen. Zdaj, ko gledam nazaj, vidim, da je stanje izdelovanja križev sledilo prejšnjemu bogoiskateljstvu in da so bili križi zadnje dejanje mladega obupanca, ki je želel najti pot do Boga, tega našega, domačega. Kot že rečeno, je bilo to že zdavnaj, ker sem bil potem vpoklican v JLA in sem se srečal z novim sovražnikom, ki se mu je reklo peterokraka; ta je bila, kakor sam dobro veš, prisotna na vsakem koraku, tudi na straniščih, kolodvorih, lokomotivah itn. V svojo zvezdo na kapi sem vgraviral znak miru in bil poklican na dolg raport, ker sem bil tako ali tako sumljiv. Poškodoval sem skupno lastnino, ponečedil najvišji simbol, posral sem se na bratstvo in enotnost, bil ožigosan za dolga leta in kaznovan z zaporom, kjer sem se pa imel izvrstno, saj sem bil s podobno mislečimi, še največ je bilo Ciganov. Leta so tekla, prav nič rekla, zvezdo sem še vedno zaničeval, in ko je umiral Tito in smo skupaj družno rajali pri tebi doma, so prišli miličniki in nas razgnali. Tito je umrl, zvezda simbolna pa je začela veneti in izgubljati ves svoj blišč, dokler ni ugasnila in bi se pred skupščino lahko posral na ubogo revico umirajočo in bi doživel mučen trikratni hura in zmagovit aplavz tistih, saj veva katerih ljudi. Potem so nastopili novi časi in prejšnji so bili obsojeni na posmeh in izbris. Sam pa sem se ustavil malo ob simbolih, ki so mi bili vsiljeni, ki jih ni sprejelo moje srce. Tisto s križi je bilo srčna zadeva, zvezdo pa so mi vso zasvinjano vsiljevali, jasno, da je nisem mogel niti želel sprejeti. Res je, da so se punkerji v osemdesetih letih okraševali z njo, po možnosti na nemogočih mestih, meni se je to takrat zdelo trapasto. Potem pa sem v devetdesetih začel nositi veliko oficirsko s snopom žarkov in seveda vedno požel le splošno zgražanje soljudi. Ker natančno vem, kdo in zakaj se je najbolj zgražal, in da ne bi dobil kakšne po gobcu od t. i. prijateljev, sem jo, zvezdo ubogo, včasih zakril ali pa pustil samo doma. Nisem želel sklepati kompromisov, le po gobcu jih nisem želel dobiti. Že dolgo nosim dve znački, ki vključujeta tudi zvezdo. Zgražanje je še vedno prisotno, zadnjič mi je to očitala stara gospa, ki drugače ob popoldnevih tolče pred sodiščem s svojo marelo. Očitki, alergija, ne da bi se sploh pozanimali, kaj predstavljata znaka, ki ju nosim. Prinesla mi ju je Neža iz Moskve. Na enem znaku kleči moški in drži v rokah puško, tam je tudi napis v cirilici, ki sporoča: odličnemu strelcu. Značko so dobili med vojno tisti slovenski fantje, ki se prebegnili iz nemške vojske k Sovjetom. To je vsa in edina resnica te značke, ki seveda ima tudi peterokrako, in če bi bil jaz takrat tam, bi storil enako. Druga, ki jo nosim, je bolj preproste narave in ni tako posebna, niti osebna, je značka, ki so jo nosili vsi vojaški obvezniki sovjetske vojske. Nanjo niti ne prisegam, imam jo tudi zato, da privabim pene besnila na ustne t. i. desničarjev, ki so v svojih osnovah naravnani proti vsem naravnim normam in zakonom. Po vsem tem, kar sem zdajle zapisal, te lahko mirne vesti imenujem zvezdni brat, mar ne? Sicer pa je z izkušnjami (mislim, da prav z vsemi) tako, da veljajo le tiste, ki so šle skozi in preko lastnih čutil. Ne, da bi dvomil, verjamem vsem Budovim, Kristusovim itn. naukom, a to je vse njihova izkušnja, jaz pa se plazim tukaj in zdaj, s svojim omejenim umom, z vsakdanjimi skrbmi, takšen kot sem, ki ne morem verjeti kar na besedo, četudi je ta zapisana v skalo, ki jo bo neki zen mojster šibke rasti z močjo svojega uma zabrisal v prazen prostor vesolja.
Nisem nezaupljiv, celo preveč zaupam ljudem, tudi tistim, za katere že vnaprej vem, da me želijo zgolj nategnit, velikokrat se celo zabavam ob njihovem početju onegavljenja. Nikoli ne vržem prvi kamna, raje skrbim za snažnost pred svojim pragom. Čistoča pred lastnim pragom in čim manj slabega od mene drugim je eno malo pravilo, saj čisto brez pravil se ne da živeti. Red, ki velja tudi v kaosu, zahteva nekakšna pravila, da se lažje znajdemo, da ne rečem: orientiramo. Dragi brat, tudi v času, ko gre vse nekam, kakor je šlo že od nekdaj in od kar imam spomin odraslosti, me nenehoma strašijo in zastrašujejo, tudi s simboli, na katere so nekoč ti isti prisegali. Zamera onih, ki si jemljejo pravice tudi v mojem imenu, se mi žvižga, saj se ne spominjam, da bi kdaj prisegal na košček kovine, lesa ali (kar je še huje) na košček plastične snovi. Ker je tista žival bevskala za ritjo, sem pohitel in ti odgovarjal pravočasno, drugače bi se vse to bolj vleklo. Dopisovanje med nama je bilo bolj enosmerno, saj nisi pograbil niti najmanjših koščic, ki sem ti jih vrgel. Morda jih je požrla žival, saj je vseeno. Ti si pisal bolj samemu sebi, jaz pa sem stopicljal malo stran. Razkrival si, kaj se ti mota po glavi, naj se ti, saj je to tvoja glava. Nekaj pa sva si vseeno povedala: Buda se ves čas smehlja, za njegov nasmešek pa midva nimava nobenih zaslug. Končujem to pisanje v času, ko moram biti zares previden, času okrog Miklavža. Nekoč ko sem se že drugič prebudil na Povšetovi v tem času, sem te stvari komaj opazil. Potem pa sem se še enkrat z avtom zaletel, pa si odsekal košček blazinice na palcu, pa policaj me je ustavil in mi zaplenil smotko s travo, to je ta usrani predpraznični čas in moram biti zares pazljiv vsaj tja do volčjih noči, potem pa bo spet bolje. V upanju in željah za vse dobro te pozdravljam.
Tvoj zvezdni brat Zlatko
P. S.: Upam, da nisem česa pozabil, ha, ha.
Pogledi, let. 5, št. 23-24, 10. december 2014