Mia Jexen & Nina Rakovec
Iz oči v oči
Rakovec: Draga Mia, pa sva tu. Dvojina. Dve igralki. Ena iz Danske, druga iz Slovenije – iz dveh držav, znanih po depresivnih filmih, kot bi rekli nekateri. Naj bo jasno: ljubim depresijo v umetnosti. Ljubim katarzo. V zadnjem času sem videla kar nekaj danskih filmov. Od neverjetnih Vintebergovih, Praznovanja (Festen, 1998) in Lova (Jagten, 2012), do von Trierjeve Melanholije (Melancholia, 2011). Vsi trije so me pretresli. Kakšen pa je tvoj pogled na danski film, če ga primerjaš s slovenskim?
Jexen: Draga Nina, res sva tu. »Dvojina« je beseda, ki jo je zelo težko prevesti v danščino. Še vedno se mučim z odgovorom na vprašanje: zakaj se film, v katerem nastopaš, imenuje Dvojina? Kaj to pomeni?
Koncept dvojine je zame postal ime. Ime prijatelja, ki sem ga spoznala na »zmenku na slepo«, se v trenutku zaljubila vanj in z njim preživela nekaj presenetljivo čudovitih trenutkov. Prijatelja, ki ga zdaj resnično pogrešam. Prijatelja, ki me je toliko naučil in ki je razširil moj življenjski horizont. Prijatelja, ki ga ne bom nikoli pozabila in ki bo na toliko različnih načinov za vedno ostal v mojem srcu. Tako sem doživljala svoj čas v Sloveniji in naše ustvarjanje Dvojine.
Preden sva se srečali, o slovenski filmski kulturi dejansko nisem vedela ničesar. Še o vaši državi ne prav dosti, na kar nisem ponosna. Pred svojim prvim ogledom slovenskega filma, ki je bil po spletu okoliščin Nejčev Izlet, nisem vedela, kaj naj pričakujem. Začutila pa sem »metuljčke«. Kratko malo zaljubila sem se. Občudovala sem način, kako film poganjajo osebe, kako poln je življenja in resničnih čustev. Spominjal me je na skandinavsko filmsko tradicijo, ki se bolj kot na tok zgodbe osredotoča na medčloveške odnose. Na nekaterih mestih me je celo spomnil na dansko filmsko šolo, na Dogmo, predvsem z načinom postavljanja kadrov, a vseeno na povsem svojstven način. Pozneje sem gledala tudi Osebno prtljago Janeza Lapajneta, pri kateri že lažje razumem tvojo referenco na depresijo v slovenskih in danskih filmih. Tudi jaz ljubim depresijo v umetnosti! Po ogledu tega filma sem postala še bolj radovedna glede slovenske kinematografije.
A vseeno bi morala videti več slovenskih filmov, da bi lahko ustrezno razumela globljo povezavo med tradicijama. Katere filme mi priporočaš? In kako bi ti primerjala naši kinematografiji?
Rakovec: Namenoma sem uporabila izraz »depresija v filmu«. Pred kratkim sem namreč videla kratki dokumentarec, v katerem so naključnim mimoidočim zastavljali vprašanja o slovenskem filmu. Skoraj vsi so bili mnenja, da je depresiven, dolgočasen in da naši režiserji in igralci ne znajo ustvarjati »pravih« filmov, kakršne snemajo v Hollywoodu. Na koncu izpraševalec vsem zastavi vprašanje, kateri je bil zadnji slovenski film, ki so si ga ogledali. Večina jih odgovori, da se ne spomnijo. In to je žalostno. Očitno je namreč, da imajo ljudje predsodke.
Menim, da je naša kinematografija bogata. Če začnemo pri legendah – France Štiglic, Jože Babič, Jane Kavčič, Boštjan Hladnik, Matjaž Klopčič, Karpo Godina – in končamo pri generaciji, ki je aktivna danes … Mislim, da lahko veliko pokažemo. Danes je seveda največji problem denar. Imamo veliko režiserjev, ki ne dobijo priložnosti, ali pa jo dobijo enkrat in potem ne vedo, če jo bodo še kdaj. Če bi imeli hollywoodski proračun, bi imeli tudi mi spektakle, ki jih želi slovensko občinstvo. Prepričana sem, da ne cenimo dovolj našega umetniškega filma, ki je zunaj Slovenije bolj cenjen. Kdaj je seveda depresiven, a tudi resnično življenje je depresivno, mar ne?
Navajeni smo na hitrost, na instantne stvari, ekspresne informacije in postanemo neučakani, ko smo soočeni s premorom ali s tišino. Ljudje pravijo, da so časi težki in da v prostem času potrebujejo zabavo. To je res in do nje v sodobnem svetu ni težko priti. A potrebujemo tudi refleksijo našega položaja in zato nujno potrebujemo kulturo. Potrebujemo film, gledališče, glasbo, poezijo, vizualno umetnost … Številna umetniška dela – od filmov do slik – so me tako pretresla, da sem spremenila način razmišljanja, razširila svoj pogled.
Vlada na nas pogosto gleda kot na parazite. Je tako tudi pri vas? Kako se danska igralka znajde v tem norem svetu? Je za vstop v filmski svet res treba imeti agenta? Imate tudi pri vas gledališča s stalnimi ansambli?
Jexen: Mislim, da Danci nimajo takšnega pogleda na dansko kinematografijo. Najbrž zato, ker se vsi zavedamo, da je ena od največjih stvari, ki so se kadarkoli zgodile v naši tradiciji, Dogma 95, avantgardno gibanje, ki sta ga leta 1995 osnovala Lars von Trier in Thomas Vinterberg. Začrtala sta pravila filmskega ustvarjanja, ki temelji izključno na igri in izključuje vse posebne efekte in druge tehnološke doprinose. Ta pravila so danskim filmom dala poseben, naturalističen in grob videz, predvsem zaradi odsotnosti filmske luči, ličil in glasbe. Razlog za ta premik je bilo tudi pomanjkanje denarja: te filme je bilo mogoče snemati napol zastonj, in to v času, ko za filmsko umetnost pri nas res ni bilo denarja. Še vedno menim, da gre za nekatere izmed najboljših filmov vseh časov. Danska kinematografija je po njihovi zaslugi postala svetovno znana in Danci smo večinoma izjemno ponosni na to obdobje.
Kakorkoli že, tudi pri nas je težko biti umetnik in vlada se vsekakor ne zaveda, kako pomembna je umetnost. Imamo nekaj gledališč in stalnih ansamblov, a dosti manj kot v Sloveniji. Naša gledališka scena je premajhna, premalo cenjena in premalo podpirana. Ljudje ne hodijo več v gledališče, kar je velika škoda.
Naj odgovorim na tvoje vprašanje o agentih: za kariero na Danskem jih ne rabiš, a če želiš kot danska igralka uspeti v tujini, so neizogibni. Trenutno so danski igralci izjemno zaželeni v britanski in ameriški produkciji, predvsem zaradi velikega mednarodnega uspeha danskih TV-serij.
Mislim, da je igralstvo pri nas težak poklic, tobogan brez konca. Verjetno je tako v vseh državah, mar ne? Imamo pa kar dober sistem socialnega varstva – zaradi učinkovitega dela sindikatov – in ugodne pogoje za brezposelne v času med projekti. Kako je s tem v Sloveniji? Kaj pa vaše gledališče? Ali Slovenci dejansko hodijo v gledališče? Tudi v majhne, neodvisne, underground teatre, ali samo pod velike odre?
Rakovec: Imamo izvrstno gledališče, ki je cenjeno tudi zunaj slovenskih meja. Poleg tega imamo veliko alternativnih aktivnosti, ki so prav tako na precej visoki ravni. Na žalost vse manj in manj gledalcev zahaja v gledališče, tudi zaradi finančne situacije. Slišala sem veliko zgodb, ko so ljudje pisali gledališčem, da z žalostjo prekinjajo svoje dolgoletne abonmaje, ker si jih ne morejo več privoščiti. Situacija v državi je res alarmantna. Ljudi je strah. Otroci si ne morejo privoščiti kosil v osnovni šoli, in to je nesprejemljivo. Imamo tudi nezanemarljiv pojav »bega možganov« – mlada perspektiva odhaja v tujino, ker doma ne dobi prave priložnosti.
Podobno je z igralci. Veliko je gledališč, a ne dovolj za vse, ki končajo Akademijo. Za samozaposlene v kulturi je vlada ustvarila skoraj nevzdržne pogoje. Komaj zaslužijo dovolj za minimalni življenjski standard. Dobiti priložnost za nastop v filmu – to pa je že prava redkost. V tem pogledu sem imela veliko srečo, in tega se dobro zavedam. Resnično sem hvaležna Janezu Lapajnetu, ki mi je dal prvo priložnost, da sem se lahko dokazala. Prav tako sem iz srca hvaležna Nejcu, da mi tako zaupa in mi je dal že dve sanjski vlogi. Delati z njim je pravi užitek. Ravnokar sem posnela tudi film z Markom Šantićem in komaj čakam, da ga vidim.
Uživam v snemanju filmov. Trenutno je moj cilj predvsem to, da najdem dobrega agenta in poskusim v tujini. Zavedam se, da nimam dosti možnosti, saj je konkurenca res neizprosna, ampak zdi se mi, da to dolgujem sebi. Ničesar ne bi rada obžalovala.
Zdi se mi, da je igralski poklic za ženske še mnogo težji. Pa tebi? Tako hitro smo prestare in potem je v gledališču za nas dosti manj vlog za moške. Tudi otroke imamo ponavadi ravno ob vrhuncu kariere. A kljub vsemu ljubim ta poklic. Je kot droga, zasvoji te s kreativnostjo.
Jexen: Žalostno je, da si ljudje ne morejo privoščiti gledališča … V otroštvu sem delala v velikem köbenhavnskem gledališču, kjer so imeli čudovito idejo, da bi moralo biti gledališče dostopno vsakomur, ne glede na to, koliko denarja bi imel. Vsak bi zato plačal toliko, kolikor bi si lahko privoščil. Ljubim to gledališče.
Veseli me, da je slovenska gledališka tradicija tako bogata, in srčno upam, da bo država poskrbela za njeno nadaljevanje. To je izjemnega pomena. Morda je film naslednja velika stvar in kmalu ne bo več tako težko dobiti vloge. To bi bilo čudovito. Na filmskem platnu bi rada videla še več vaše čudovite dežele in njenih lepih, ljubečih ljudi, predvsem pa vašega velikega, velikega talenta.
Počaščena sem, da sem delala s tabo in z Nejcem. Upam, da se naše poti v prihodnosti kmalu spet križajo. Komaj čakam premiero, da vas spet vidim in pokažem svoji družini prelepo Slovenijo.
Rakovec: Tudi jaz upam, da se stvari kmalu obrnejo na bolje in bodo vsi družbeni sloji deležni dostojnega življenja.
Vesela sem, da me je Nejc povabil k projektu, kjer sem se ogromno naučila in spoznala tudi tebe in perspektivo tvojega sveta. Dvojina mi je všeč predvsem zato, ker govori o ljubezni med dvema osebama. Čista ljubezen, ki lahko spremeni vse in ni destruktivna. Povezuje svetove, kulture, spola … In to je njena lepota. Očitno so imeli Beatli prav. Vse, kar potrebujemo, je ljubezen. :)
Jexen: Tako je! Ko sva že pri Beatlih: zadnjih nekaj let imamo v Köbenhavnu predstavo, poimenovano po njihovi znani pesmi Come Together. Izjemno je uspešna. Gre za posrečen primer glasbenega gledališča z nekaterimi največjimi danskimi umetniki, predvsem pevci in igralci. Kostumi, scenografija in tudi sama interpretacija glasbe Beatlov so res čarobni. Z veseljem bi nekoč nastopala v takšnem šovu. Ne gre za muzikal, ker ni prave zgodbe – gre bolj za nekakšen hibrid koncertne, vizualne in cirkuške umetnosti. Takšna gledališka zvrst je pri nas neverjetno popularna, dosti bolj od klasičnega teatra. Z veseljem bi ti pokazala nekaj takšnega, ko me naslednjič obiščeš. Imate morda tudi v Ljubljani kaj podobnega?
Rakovec: Uau, neverjetno! Ne, mislim, da nimamo ničesar podobnega, imamo pa gledališke spektakle. Eden od slovenskih režiserjev, ki ustvarja najbolj spektakularne predstave, je Tomaž Pandur. Znan je po samosvoji estetiki, s katero je zaslovel po vsej Evropi. Če govoriva o muzikalih, moram omeniti Mestno gledališče ljubljansko, edino slovenski gledališče, ki na svoj repertoar vsako leto uvrsti vsaj en muzikal. Enkrat na leto celo priredijo koncert v Kinu Šiška, kjer igralci za srednješolsko občinstvo v živo pojejo pesmi ob spremljavi benda.
Naša Akademija za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) je ločena od glasbene in likovne ter oblikovalske akademije. Čudovito bi bilo, če bi lahko med študijem bolj sodelovali in navdihovali drug drugega. AGRFT ima tudi velike težave s prostorom. Ko sem bila v prvem letniku akademije, smo organizirali nekakšno simbolično otvoritev akademskega »trojčka«, projekta združitve vseh treh umetniških akademij pod isto streho. A vseeno se do danes ni kaj dosti premaknilo v to smer. Študentje so še vedno prisiljeni v to, da vadijo v kadilnici, na hodnikih, stopnicah, v garderobah, pa tudi same učilnice so staromodne. Imamo le dve sobi z improviziranim odrom, zato so naši študentje šokirani, ko prvič dobijo priložnost igrati na pravem, velikem odru. Kako je z akademsko igro pri vas?
Jexen: Moje gledališko šolanje je potekalo v Angliji, tako da danske dramske šole poznam samo iz pripovedovanja. Imamo tri in na vse se je zelo težko vpisati. Köbenhavnska gledališka akademija je dejansko združena z akademijama za glasbo in umetnost, pa tudi z akademijama za oblikovanje in arhitekturo. V neposredni bližini se nahaja tudi slavna danska filmska šola. To je super, vsi delajo skupaj in se navdihujejo, kot praviš. In kar je najpomembneje za njihovo prihodnost – spoznajo se. Tudi vidva z Nejcem sta skupaj ustvarjala že na akademiji, kajne?
Zaradi šolanja v Angliji sem imela precej otežen vstop v danska gledališča, saj ta želijo igralce iz danskih šol. Ni nobenih castingov, potek izbora je povsem netransparenten. Na televiziji in v filmu je povsem drugače, tu je konkurenca enakopravna in vsak se lahko prijavi na izbor. Tu sem torej imela več sreče in to je glavni razlog, da je moja kariera osnovana predvsem na teh dveh medijih. Kako je s tem v Sloveniji? Imate veliko castingov?
Rakovec: Res je, z Nejcem sva delala že na akademiji. V enem razredu na AGRFT smo namreč tako igralci, kot tudi gledališki in filmski režiserji ter dramaturgi. Zdaj se je odprlo celo nekaj mest za študij kamere. In tako vsi delamo skupaj. Filmski oddelek je morda še najmanj vključen v naše skupno delo, kar je velika škoda.
Tudi v Sloveniji imamo nekaj castingov za televizijo, film in reklame. Kdaj celo za gledališče. A tudi castingi za film so pogosto vezani na zelo zaprte kroge ljudi. Žal nimamo tako velike produkcije, da bi bilo mogoče živeti samo od snemanja filmov.
V slovenska gledališča se kot igralec sicer najpogosteje prebiješ tako, da te na akademijski produkciji opazi direktor nekega teatra in ti po predstavi ponudi mesto. To se je zgodilo meni. V zadnji produkciji mojega letnika smo uprizarjali Sofoklejevo Antigono. Po predstavi sem dobila ponudbo Slovenskega ljudskega gledališča Celje. Bila sem presrečna. Zadnji letnik akademije sem namreč preživela v strahu, da bom brezposelna, predvsem zaradi trenutne slabe ekonomske situacije v umetnosti. V Celju pa sem bila že takoj ob prihodu počaščena z vlogo Nine Zarečne v Utvi Čehova. Dobila sem priložnost delati z režiserjem Janezom Pipanom, ki me je veliko naučil. Odprl je lupino, v katero so me zaprle frustracije akademije. Zelo sem mu hvaležna. Dedek (Polde Bibič, op. ur.) mi je dejal, da je bilo v njegovih časih nemogoče dobiti takšno vlogo pri mojih letih. Čehov me resnično navdušuje, med nastajanjem predstave sem prebrala vsa njegova dela. Ko se ukvarjam z določenim avtorjem, pogosto zapadem v nekakšno obsedenost – želim izvedeti čim več o avtorjevem življenju, delu in času. Tudi o času, v katerega je delo postavljeno.
Trenutno se znova posvečam psihiatriji. To področje me zelo zanima. Ravno pred nekaj dnevi sem končala s snemanjem dokumentarca o duševnem zdravju mladostnikov iz PUM (»projektno učenje mladih«) Radovljica. Veliko sem se naučila. Duševno zdravje je v naši državi še vedno tabu tema. Prepričana sem, da je med duševnim zdravjem in boleznijo izjemno tanka meja, potrebuješ le rahel potisk in že morda potrebuješ pomoč. V tem igranem dokumentarcu sem imela vlogo mladega, pogumnega dekleta, ki je v svojem življenju dalo skozi številne travmatične dogodke. Popolnoma me je prevzela njena moč zavračanja predaje. S tem projektom bomo morda pomagali mladim s podobnimi travmami spoznati, da v svojih stiskah niso sami in da ni nič narobe, če poiščejo pomoč. Ob takih projektih se ponovno zaljubim v svoj poklic.
Kako pa se ti pripraviš na projekte, ki izstopajo iz gledališkega vsakdana?
Jexen: Vem, kaj misliš. Vseeno sem presenečena, da je to pri vas takšen tabu. Pri nas se zdi, kot da gre že skoraj za trend! Vsi smo ali že bili kdaj depresivni ali pa imamo koga bližnjega, ki je depresiven. Težko bi rekla, da je to na Danskem v kakršnemkoli smislu tabu tema.
Velika sreča je, da si takoj po zaključku študija dobila priložnost za zaposlitev. To je fantastično! Res hecno – tudi sama sem igrala Antigono, in sicer na avdiciji za vpis na igralsko šolo. Ljubim to vlogo. Z veseljem bi jo igrala »zares« :)
Trenutno se pripravljam in raziskujem ljubezensko zgodbo med znamenitim danskim filozofom Sørenom Kierkegaardom in njegovo veliko ljubeznijo Regine Olsen. Dobila sem namreč vlogo Regine v novi mednarodni dokumentarni drami o njem. Tudi jaz imam rada raziskovalni del igralskega procesa. Knjižnice, knjige, filmi, pretekla dela režiserja, s katerim boš delal …
Ko pa dobim scenarij, se osredotočim nanj. Pogosto uporabljam metodo knjige Moč igralca, ki jo je napisala Ivana Chubbuck. Z njo delam tudi osebno, je namreč moja mentorica. Skupaj predelava scenarij, kajti bistvo njene tehnike je igralčeva personalizacija scenarija, zgodbe in oseb, tako da ti nekaj pomenijo. S tem spremeniš vse osebe iz scenarija v ljudi iz tvojega resničnega življenja. Rezultat takšnega pristopa je zelo pristna igra. Čustev ne igraš, ampak jih dejansko doživljaš. Sicer nisem navdušena nad pretirano tehničnim igranjem, a ta metoda mi je pisana na kožo.
Rakovec: Ko sem prebrala Ivanin igralski priročnik, se mi je zdelo, kot da berem malo bolj preprosto in populistično (hollywoodsko) verzijo Stanislavskega. Njegove pristope smo na akademiji pogosto uporabljali in resnično so mi pomagali, predvsem pri filmu. Vseeno pa sem mnenja, da ne obstaja takšna tehnika, ki bi bila primerna za vsakogar. Najbolje je, da najdeš svojo lastno tehniko, ki je lahko mešanica različnih pristopov. Kar pa mi je pri Ivani všeč, so njeni filmski primeri in izjemno podrobni opisi procesov najbolj pogostih čustvenih stanj, tako da bi se tudi jaz z veseljem udeležila kakšne njene delavnice.
Draga Mia, bilo mi je v veselje. Najbrž bi lahko nadaljevali v neskončnost. Danes bom prvič videla Dvojino. Veselim se, polna sem čustev in spominov. Komaj čakam, da vaju z Nejcem srečam na premieri, ki bo na Ljubljanskem gradu, kjer smo tudi posneli nekaj prizorov, se spomniš?
Velik objem in poljub!
Jexen: Res? Že danes ga boš videla? Sporoči, kakšen se ti bo zdel.
Glede igralskih metod se povsem strinjam s tabo. Tudi sama sem navdušena nad Stanislavskim. Glavno prednost Ivanine tehnike vidim v delu s filmskih scenarijem, kjer je igralec povabljen, da personalizira čisto vsako vrstico. To je nekaj novega. Dela je sicer veliko, a ko enkrat začneš snemati, vidiš, da se je splačalo. Njeno delavnico ti iz srca priporočam.
Seveda se spomnim Gradu, vsak dan, ko nismo snemali, sem se sama sprehodila gor! Čudovit je, komaj čakam da ga spet vidim.
Velik objem, Mia
Pogledi, let. 4, št. 15-16, 7. avgust 2013