Robert Menasse, avstrijski pisatelj in esejist
Iskanje smisla v procesu zgodovine je velika zmota
Roman Izgon iz pekla v splošnem pravzaprav tematizira človekovo ravnanje z zgodovino. Kakšno je to ravnanje?
Pri sebi in drugih sem opazil, da si ljudje, ko govorimo o zgodovini, v spomin selektivno priklicujemo zgolj določene dogodke oziroma zgodovinska dejstva. Za pomembne dogodke namreč označimo tiste, ki se nam zdijo znani in imajo neko podobnost z našim življenjem ali pa zelo jasno vplivajo na naše bivanje. Zgodovina pa je veliko več kot to. Takoj ko se nam zdi kaj nerazumljivo ali neznano oziroma nima nobenih podobnosti z našim življenjem in je za nas posledično nepredstavljivo, se s tem sploh ne ukvarjamo. Na ta način seveda razumemo samo delček zgodovinskega procesa. Po drugi strani pa nekatere stvari, ki se nam zdijo v zgodovini pomembne, ker so podobne našemu načinu reagiranja, velikokrat vodijo v fatalne nesporazume. Včasih vidimo podobnosti, kjer jih ni. Prav zato je človekovo ravnanje z zgodovino tako zelo dvomljivo.
Druga hiba tega odnosa do zgodovine pa je prepričanje, da je zgodovina logični proces, ki pelje k nekemu cilju v smislu teleološkega pojmovanja. V skladu s to miselnostjo je torej možen »napredek«, zato naj bi bili vsi izjemno srečni, da lahko živimo danes in ne v mračnih preteklih časih. Jaz v ta napredek nisem več prepričan. Ljudje namreč ob vsakem času pod pogoji, ki jih imajo, preživijo svoje življenje po najboljših močeh. Višjega smisla pač v tem ni. Sam sem bil v času študija socializiran s tezo o napredku zgodovine, ki je določala pojmovanje zgodovine od razsvetljenstva do moderne. Ta napredek naj bi v prihodnosti vodil v idealno družbo, vendar se mi zdi, da »naprednosti« neke družbe ne moremo vselej meriti z izboljšavo tehničnih pripomočkov in višanjem življenjskega standarda.
Kljub temu pa ljudi po navadi preveva nostalgija »po starih časih«, nemalokrat se nad tem, pa četudi zgolj navideznim »napredkom« zmrdujejo …
Seveda. To se zgodi, ker nam v spominu ostanejo samo drobci. Nikoli ne vemo za celotno zgodovino, ne moremo si je predstavljati, niti takrat, kadar jo celo doživimo. Po neki določeni starosti se ljudje namreč prestrašimo različnih razvojnih novosti in hrepenimo po času, ko nam je bilo vse znano. In znano nam je to, česar smo se na začetku, v času odraščanja naučili. Otroštvo je priprava na odraslo življenje in kar se takrat naučiš, na to si v življenju pripravljen. Ko pa odrasteš, se pojavijo nenadoma nove, povsem drugačne stvari, ki človeka zmedejo. Seveda se jih da priučiti, vendar tega v nekem določenem trenutku človek več ne počne.
Tako imenovana nostalgija je zmeraj odvisna od prioritet, ki si jih postavimo. Če je za nas najpomembnejše dejstvo, da imajo vsi ljudje zaposlitev, potem je seveda spomin na čase, v katerih so bili vsi ljudje zaposleni, zelo pomemben in stremimo k temu stanju, če se trenutno nahajamo v drugačni življenjski situaciji. Velikokrat gre za to, da se človek znajde v danih okoliščinah, na katere se navadi in te postanejo merilo. Mnoge izkušnje, ki jih imajo ljudje, peljejo do posameznih reakcij – tisti, ki je doživel vojno, noče nikoli več vojne, tisti, ki je ni in kot otrok ni videl niti ruševin, si vojnega stanja sploh ne more predstavljati in lahko tvega več, bolj izziva, tudi v političnem smislu, je bolj pogumen v radikalnih odločitvah.
Kakšno vlogo pa pri zgodovinskem spominu odigra (sodobno) leposlovje? Ali ne deluje prav literatura v tem smislu drugače? Da torej odpira neznane prostore, v katerih lahko bralec posredno doživi to, česar ne more neposredno izkusiti v svoji realnosti.
Vsaka sodobna književnost v nekem trenutku postane historična. Prav iz tradicije romana lahko človek pridobi bolj natančno, konkretno in empatično predstavo o svoji »ustrojenosti«, o tem, kako so živeli predniki, s kakšnimi skrbmi so se spopadali, kako so jih poskušali reševati in kje jim je spodletelo.
Torej, če človek bere Balzaca, lahko veliko več izve in dojame o njegovi zgodovinski dobi, kot če bi kot laik bral zgodovinopisno literaturo iz tistega časa. Trik romaneskne književnosti je pravzaprav v tem, da vedno v sebi ohrani spomin na neko določeno obdobje in se pozneje bere vselej historično, tako rekoč kot zgodovinski roman. Hkrati pa ujame tudi to, kar vpliva na naslednje rodove, in sicer neko fundamentalno človeško vedenje. Torej na podlagi romanesknih figur bralec spozna, kakšni so bili ljudje nekoč in kakšni so danes. Recimo, če beremo Fontanejevo Effi Briest – nihče se seveda danes ne bo več dvobojeval, če ga bo žena varala, ta čas je mimo, toda način, kako deluje psihologija figur, kaj čutijo in kako reagirajo, ko so prevarane, je ostal enak. In to je zame odločilno: prav to namreč ne kaže nobenega smisla. Iskanje smisla v procesu zgodovine je velika zmota.
Mi smo se sicer »po smislu« naučili, da ne izvajamo več duelov, toda v tem, da nekoga umorimo iz ljubosumja z nožem kot danes ali s pištolo kot nekoč, ni razlike. Rezultat je povsem enak. Ljudje pač reagirajo na določen način pod določenimi ekonomskimi, socialnimi, političnimi, družbenimi in kulturnimi pogoji.
Drugo središčno vprašanje Izgona iz pekla je vprašanje o učiteljih, ki si ga zastavljata protagonista iz obeh obdobij. Zakaj je to vprašanje pomembno in sploh upravičeno, če se človek očitno uči šele preko neposredne izkušnje in so njegovi psihološki vzorci v tem smislu ahistorični in »nenapredni«?
Vprašanje je, kaj razumemo pod »učenje«. Vsekakor lahko učitelji do neke mere vplivajo na posameznikove življenjske odločitve. Če sam v gimnaziji ne bi imel tako dobrega učitelja za staro grščino, zagotovo ne bi študiral filozofije. Ta učitelj, pri katerem smo brali Platona v izvirniku, nas je znal tako zelo navdušiti, da sem dobil občutek, da je akt mišljenja čudovita pustolovščina. Z odločitvijo za študij filozofije in književnosti so se mi odprle življenjske priložnosti, ki jih sicer ne bi imel. Recimo, da sem filozofijo poučeval v Braziliji, kjer sem živel več let. To je bila izjemna življenjska izkušnja, ki me je zelo zaznamovala.
Poleg učiteljev so seveda pomembni tudi starši, kar je v resnici pravzaprav zelo banalno. Ljudje smo pač podvrženi določenim vplivom našega okolja, ki se jim poskušamo prilagoditi. Razlika je samo v tem, in to se mi zdi nerazumljivo in ne vem, od kod prihaja, da nekateri ljudje začnejo dvomiti in se upirati danostim, ki jih ponujajo življenjske okoliščine, drugi pa jih sprejemajo brez prevpraševanja. Denimo, vsak človek bi rad imel delo, da bi lahko od česa živel. Kljub temu lahko pri določenih zaposlitvah, recimo v atomski fiziki, objektivno presodimo, da škodujejo večjemu številu ljudi. V resnici človek, ki opravlja družbeno škodljivo delo, ve, da deluje proti dobrobiti človeštva, vendar ga kljub temu opravlja, ker je to pač njegovo delo. Nekateri ljudje pa se temu uprejo in tovrstnega dela v skladu z lastnim etičnim načelom ne sprejmejo, ker škoduje soljudem. In to je točka, ki je ne razumem: zakaj so nekateri ljudje lahko empatični, drugi pa popolnoma egoistični? Celotna dinamika naše družbe sestoji iz tega protislovja. Zdi se mi, da je bil še v zadnjih petdesetih let človeški dejavnik popolnoma podcenjen. Kaj človeka pripravi do tega, da postane človek, v empatičnem smislu kot družbeno bitje, in kaj človeka pripravi do tega, da postane človek zgolj v biološkem smislu, v smislu golega preživetja? Kje je ta razcep?
V romanu sta se oba moja protagonista skozi zgodbo prisiljena ukvarjati s tem vprašanjem. Prvi, Samuel Manasse, je namreč doživel pregon, uničenje in ljudi, ki so v teh mehanizmih sodelovali, tako kot denimo Eichmann. Manasse je torej na lastni koži doživel, kaj pomeni, če so ljudje samo »biološka bitja«, in se sprašuje, kakšen je lahko človek kot socialno bitje. Druga figura, Viktor, ki je po poklicu zgodovinar, pa se sprašuje podobno – zakaj je zgodovina tako polna meandrov, zakaj enkrat zmagajo zveri, drugič pa dobri. Sprašuje se, kako je to mogoče. Česa vsega ni izvedel? Zakaj mu je bil učitelj zmožen pripovedovati najrazličnejše tuje zgodbe, nikoli pa mu ni povedal svoje, da je bil član nacistične stranke?
Vprašanje o tem, kdaj človek deluje v eno ali v drugo smer, je nenazadnje tudi veliko zgodovinsko vprašanje, ker razkriva sam potek zgodovine. Ali bi obstajal kak »drug Napoleon«, če bi Napoleon umrl kot otrok? Ali bi prišlo do holokavsta, če bi Hitler padel v prvi svetovni vojni? Nekateri zgodovinarji trdijo, da gre za posebno dinamiko časa, ki je »zrel« za določene družbene fenomene, premike in katastrofe. Sam tega ne bi mogel trditi, ker preprosto ne vem in se le sprašujem. Vem samo to, da vsak človek v svojem življenju, zavedno ali nezavedno, stoji pred vprašanjem, ki si ga zastavlja Baruch Spinoza, ki je kot figura zelo pomemben tudi za roman Izgon iz pekla. Pravi namreč, da človek ne sme nikoli narediti nečesa, kar bi drugemu škodovalo. Zato se je v skladu s svojimi načeli upiral določenim nesmiselnim obredom v amsterdamski judovski občini in so ga izključili, tako da se je potem posvetil brušenju steklenih leč, s čimer ni mogel škodovati skupnosti.
Gre pa tudi za roman o identiteti, roman o dveh protagonistih, ki sta zaznamovana z več imeni in z dvomljivim izvorom. Z nacionalno identiteto se ukvarjate tudi v svojem najnovejšem eseju o Evropski uniji Der Europäische Landbote (Evropski poročevalec). Kaj je identiteta in koliko je sploh še pomembna v sodobni, združeni Evropi?
Vprašanje o identiteti je v dobi moderne, kjer se je razvil individualizem, za vsakega posameznika s psihološkega in sociološkega vidika zelo pomembno. Kdo je tisti »jaz«, ki reče jaz? Hkrati pa noben človek noče biti tak »jaz«, ki ne bi imel nič skupnega z drugimi. Potrebujemo torej tako individualno kot kolektivno identiteto. Zelo veliko sestavnih delov identitete pa je čista fikcija. Očitno je fikcionalna identiteta boljša kot nobena, če človek pač ne najde kakšne druge. Iz tega sledijo velika protislovja. Nacionalna identiteta je, denimo, popolna fikcija. Le koliko ima delavec več skupnega z ženo svojega delodajalca v svoji državi kot z ženo delodajalca v tuji državi? Saj to je groteskno.
Vselej gre za dialektiko med »jaz sem jaz in to ni nihče drug« in »jaz sam ne morem obstajati, torej potrebujem kolektiv«. To dilemo pa nekateri ljudje rešujejo s tem, da se imajo za pripadnike kolektiva, ki je po njihovi presoji »boljši« od drugih. Bolj kot je identiteta fikcionalna, bolj postane dogmatična, toliko manj je dovoljeno dvomiti o njej. Če se majhnemu, zavaljenemu in slabo izobraženemu belcu reče, da je gospodar nad drugimi samo zato, ker je t. i. arijec, pripadnik »boljše rase«, potem ne sme podvomiti o slednjem, da mu resnica ne postavi ogledala in s tem zruši idejo gospodarja, ki je v nasprotju z njegovo realno podobo.
Povedano radikalno, terjate ukinitev nacionalne države in odpravo nacionalnih interesov v korist »evropskega projekta«. Kaj to pomeni? Kaj bo torej z Evropo, ki svojo edinstvenost utemeljuje na različnosti posameznih nacij?
Zgodovina je pokazala, v kaj vodi nacionalizem – v vojne, nasilje, genocid, v največje zločine nad človeštvom, v Auschwitz. Te izkušnje imamo in zakaj se še vedno utemeljujemo na nacijah, mi je povsem nerazumljivo. Sam sploh nimam nobenega nacionalnega občutka. Sploh ne vem, za katero stvar bi rekel, da je pomembna za avstrijsko nacijo. Če pogledam Tirolsko ali Predarlsko, se tako zelo razlikujeta od Dunaja, da se mi zdi, da je Bratislava po mentaliteti bližja Dunaju kot kakšna avstrijska dežela. Po povsem človeških potrebah sem podoben človeku v Avstriji, na Peloponezu ali kje drugje.
Če že govorimo pri Slovencih o identiteti, o tem, kaj ljudi v tej majhni deželi povezuje, gre najbrž za jezikovno in kulturno identiteto, ki posameznikom nudi občutek domovine in domačnosti, občutek pripadnosti skupnemu jezikovno-kulturnemu prostoru, ki ga razumejo. Slednje sicer potencira domovinska občutja, vendar zanje ni potrebna nacija. Dežela je v resnici premajhna za nacijo in preponosna za regijo. Če se bo torej Evropa razvijala kolikor toliko razumno, potem se bo vsa ureditev usmerila v regije, kjer nastajajo resnične človeške identitete.
Evropsko finančno krizo ste v svojih esejih imenovali »politična kriza«. Zakaj?
Ker je nastala zaradi napačnih političnih odločitev in ker je te zgrešene odločitve povzročil napačen politični sistem. V Evropski uniji (EU) torej obstajajo evropske institucije, ki učinkujejo druga na drugo, evropska ideja pa je ideja zraščanja evropskih dežel oziroma preseganja nacionalizma. Institucija, ki je zadolžena za tozadevno razvijanje konceptov, je Evropska komisija. Druga pomembna sistemska institucija pa je Evropski svet, v katerem sedijo nacionalni vodje posameznih držav članic, ki zagovarjajo nacionalne interese svojih držav, vendar imajo v okviru sprejemanja evropskih, transnacionalnih odločitev preveliko moč. Iz tega namreč izvirajo številna protislovja pri odločanju o evropskih zadevah.
To se lahko zelo dobro aplicira na krizo v Grčiji. Grčija je z evrom v smislu transnacionalnega razvoja Evrope dobila skupno valuto. Potem pa so nacionalni vodje v Evropskem svetu tako rekoč iz nacionalne svojeglavosti preprečili, da bi s to skupno valuto ustvarili še skupne politične instrumente, ki so potrebni za upravljanje tovrstne valute, kot je, denimo, skupen nadzor bank, skupna finančna in fiskalna politika itn. In tako so nacionalni interesi povzročili, da evro ne more delovati, kar ima torej opraviti z ustrojem EU, kjer Evropski svet v transnacionalnem projektu, kot je EU, s svojo nacionalno naravnanostjo deluje popolnoma zaviralno. To pa je politični in ne finančni paradoks.
Po hudičevih šestih letih naj bi bilo po vašem mnenju vse drugače. Zamenjali se bodo predstavniki v Evropskem svetu, na oblast bo prišla nova generacija, ki jo imenujete generacija »Erasmus«. Kaj to pomeni? Bodo mladi opravili bolje?
Torej, če smo rekli, da se generacija oblikuje glede na okoliščine, v katerih odrašča, potem generacija erasmusovcev, denimo, ni vodila državljanske vojne, da bi ustoličila nacijo, ni se učila, da je politika v osnovi nacionalna politika. Ta generacija ima povsem drugačno izkušnjo Evrope kot generacija njenih staršev ali starih staršev. Evropo je tudi povsem drugače doživela. Ti mladi lahko brez težav potujejo in študirajo na različnih koncih sveta. Seveda to ne velja za vse generacijske pripadnike, velja pa za njen najvitalnejši, pomembnejši del. Gre torej za poliglote z evropsko izkušnjo svoboščin, ki so zanje samoumevne, z njimi so odraščali. Ker so jih zaznamovale drugačne stvari, bodo tudi drugače reagirali, ko bodo nekoč prijeli za vzvode oblasti.
Če se ne motim, ste hoteli v Bruslju, kjer ste nekaj časa bivali, pravzaprav napisati roman. O čem naj bi govoril?
Ja, res sem začel pisati roman, vendar sem vmes pisanje prekinil, a ga bom kljub temu poskušal dokončati. Rad bi pripovedoval in ne samo esejistično-politično diskutiral o teh temah. Po naravi sem pripovedovalec.
Zakaj ste si izbrali prav Bruselj? Je Bruselj zdaj nova kulturna prestolnica kot nekoč Pariz, Dunaj, London ali Berlin?
Iz zelo preprostega vzroka. Romani, ki me najbolj zanimajo, so romani klasičnega meščanskega realizma, meščanski razvojni roman ali bildungsroman ali tisti v njihovi tradiciji. Skratka, velika pripovedna književnost, od ruske do anglosaške. In v resnici gre pri tem pripovedništvu pravzaprav zmeraj za pripovedovanje resničnosti neke določene dobe, ki odseva avtorjevo sodobnost. Mislil sem si: če bi torej sam poskušal pripovedovati o realnosti moje dobe, potem je najbrž najbolj verodostojno, da grem tja, kjer se realnost v današnjem času proizvaja. Ta kraj pa je brez dvoma Bruselj, saj ustvarja okvirne pogoje, ki vplivajo na naša življenja od Atlantika do Urala, od Severnega rta do Sicilije. Tako se realnost celotnega kontinenta proizvaja na enem mestu kot v ogromni tovarni. Torej, jaz kot pisec sem moral oditi v to tovarno in preveriti, kako teče proizvodnja, kakšne so predstave proizvajalcev in kakšen je končni izdelek. Potem sem se vprašal, ali se da o tem pripovedovati? In če ja, potem je mogoče pripovedovati o celotnem obdobju. Ne vem, če mi bo uspelo, vendar me je ideja zelo prevzela.
Kdo pa je vaš sodobni protagonist, kdo je lahko junak našega časa?
Glavna figura je seveda uradnik Evropske komisije. To je moški, ki dela za Evropsko komisijo in stoji pred določenimi vprašanji, dilemami in nalogami, ki jih mora razrešiti.
Toda v »primernost« sodobnega evropskega uradnika kot romaneskne figure sprva niste bili prepričani. Zakaj ste si potem premislili?
Ko sem živel v Bruslju, sem se zelo pogosto srečeval z evropskimi uradniki in ugotovil, da imajo vsi neke določene skupne poteze. Opazil sem, da jih je mogoče tipizirati, ker imajo na sebi nekaj radikalno sodobnega, ker so z delom v Evropski komisiji v glavnem izgubili svoje nacionalne identitete. V nekem smislu so brezdomci, ki se ukvarjajo s tem, da bi vzpostavili novi pojem domovine. Ti ljudje so se namreč morali odpovedati kraju svojega izvora, zapustili so svoje sorodnike in prijatelje, svoje domače jezikovno okolje, kar je povsem neverjetno, če pomislimo, kaj vse so postavili na kocko v korist ideji, za katero delajo. S tem pa so razvili neko povsem novo kulturo – in to se seveda odraža na realnosti, ki jo proizvajajo. Zdi se mi, da obstaja povezava med nekim poljubnim krajem v Evropi in to povsem novo mentaliteto, ki nastaja v Bruslju.
Pogledi, let. 4, št. 11, 12. junij 2013