Alexander Nanau, režiser dokumentarca Toto in njegovi sestri
HBO je prerodil dokumentarce v Vzhodni Evropi
Nanau, ki je za svoj prejšnji film Svet skozi oči Iona B (2009) prejel emmyja, s Totom pobira eno nagrado za drugo (zlato oko za najboljši mednarodni dokumentarni film na festivalu v Zürichu, nagrada za najboljši dokumentarni film na festivalu v Varšavi, nagrada žirije na DOK festivalu v Leipzigu ...), zdaj pa se med 15 dokumentarci poteguje še za nagrado Evropske filmske akademije. Z razlogom, saj film, pri katerem je bil Nanau, da bi kar najmanj motil življenje otrok, ki jih je spremljal, pogosto režiser, snemalec in tonski mojster v eni osebi, prinaša osupljivo zgodbo o 10-letnem Totu ter njegovih sestrah, 14-letni Andrei in 17-letni Ani, ki čakajo, da se njihova mama vrne iz zapora, medtem pa se v razpadajočem stanovanju v Bukarešti spopadajo z odraščanjem, revščino in drogami. »Naša domišljija je napolnjena že s tako veliko podobami, da teh podob ni treba ponavljati,« o observativnem pristopu, ki ga je ubral pri snemanju dokumentarca, pravi režiser, ki je s filmom hotel razbiti tudi predsodke o Romih, hkrati pa je spremenil tudi svoj pogled na njihov svet.
Kako ste prišli na idejo za film Toto in njegovi sestri?
Romunski producent me je vprašal, ali bi naredil kaj, kar bi bilo povezano z romsko skupnostjo. Ideja mi sprva sploh ni bila všeč, a ko sem opravil nekaj raziskav, sem ugotovil, da bi lahko posnel nekaj na temo otrok. Hotel sem narediti kaj bolj pogumnega, observacijski dokumentarec s perspektive otrok, ne da bi vključil starše. Odpravil sem se iskat zgodbe in like, ki bi mi pomagali razumeti svoje življenje, ter po treh, štirih mesecih našel Andreo, Tota in Ano.
Zakaj vam ideja o snemanju filma o romski skupnosti sprva ni bila všeč?
Ker se mi ne zdi dobro posneti splošnega filma o romski skupnosti, kakršnega bi denimo posnela nevladna organizacija. Če hočete, da bodo določen svet razumeli drugi ljudje, morate najti poseben način, da stopite v ta svet. O njem ne morete govoriti samo objektivno, ker bodo ljudje čutili pomilovanje ali pa bodo dobili negativne vtise, obenem pa jim ne bomo dali ničesar drugega razen informacij, za kar pa imamo že novice. Ker je naša družba tako neverjetno ksenofobna, pa je bila ena od pomembnih nalog tudi to, kako posneti film, ki bi ga gledal celo rasist in pri tem spremenil svoje razmišljanje, vedenje, tako da v filmu tudi zato ne izpostavljam dejstva, da gre za Rome.
Romska skupnost je bila na začetku snemanja menda zelo zadržana do vas, imeli pa ste celo varnostnike.
Ni šlo za to, da bi bili negostoljubni oni, ampak smo imeli velike predsodke mi sami. Ni bilo nevarno, tudi vsaka druga skupnost bi se – tako kot oni – spraševala, kaj počnemo tam s kamero, tako da je bil bolj problem v nas. Zato sem se tudi odločil, da ne bomo več imeli varnostnikov, saj si z njimi ne bi pridobili zaupanja skupnosti.
Pri snemanju ste se osredotočili skoraj izključno na sestri in brata, ne pa tudi na druge. Je to zato, ker ste hoteli posneti predvsem film o družini?
Gre za zelo osebno zgodbo, ki pa kljub temu veliko pove tudi o okolju. Poleg tega pa nisem imel občutka, da bi moral opisovati več, kot sem, ker živimo v letu 2015 in smo videli že vse. Naša domišljija je napolnjena že s tako veliko podobami, da teh podob ni treba ponavljati.
Gre za observacijski dokumentarec v najčistejšem pomenu besede. Je to zato, ker ste hoteli biti karseda realistični?
Zagotovo. Poleg tega se nisem hotel vmešavati. O tej formi sem prvič začel resno razmišljati na filmski šoli, ko sem videl film Salesman bratov Maysles (Albert in David Maysles, op. p.). Takrat sem spoznal, da je mogoče snemati dokumentarce, ki delujejo kot filmi, z liki, ki so večji od življenja, čeprav gre za resnične ljudi. To je nekako ostalo v meni. Ko sem začel raziskovati snov za ta film, pa sem ugotovil, da bi bil to lahko pravi film za formo, pri kateri se umakneš s poti kot dokumentarist, tako da nisi med gledalcem in protagonistom filma, ter ustvariš film, ki deluje kot fikcija.
Težko je posneti dober observacijski dokumenatarec, ki v nekem trenutku ne začne dolgočasiti gledalca. V čem je vaša skrivnost?
V pripovedovanju zgodbe. Pri snemanju takšnih filmov se mi zdi pomembna še ena stvar. Ko govorim, da se moraš umakniti s poti kot dokumentarist, pri tem mislim tudi, da se moraš umakniti kot avtor in ne poskušaš biti pametnejši od gledalcev ali z razvlečevanjem stvari kazati, kako velik umetnik si. Film bi moral pomagati gledalcem doživeti izkušnjo, ne pa jim dokazovati, kako velik umetnik stoji za njim.
Ko ste začeli snemati film, niste mogli vedeti, kaj vse se bo zgodilo v naslednjih 15 mesecih, kolikor je trajalo snemanje. Zgodilo pa se je ogromno.
Ne, šlo je za popolno tveganje, sploh za producente, v tem primeru HBO Europe. Ampak zato rad delam z njimi, saj je njihov credo delati z umetniki in jim pomagati potegniti najboljše iz njihovega dela, kar pomeni tudi, da morajo veliko tvegati.
Ste bili presenečeni, da ste med snemanjem filma prišli do takšne zgodbe?
Da, seveda. Ko smo začeli snemati, se Toto še ni ukvarjal s plesom, ampak je ta prišel pozneje, nismo vedeli, kako zanimiva in enigmatična oseba je Andrea niti kako velik talent ima za snemanje, prav tako pa nisem pričakoval, da bo Ana zbolela, tako da se je vse zgodilo, ne da bi vedeli, da se bo. Na začetku snemanja smo nameravali posneti film o prihodu mame iz zapora po petih, šestih letih odsotnosti in začetek njenega novega življenja z otroki. Želeli smo videti, ali jim bo uspelo, vendar pa mame potem niso spustili iz zapora. Takrat sem najprej mislil, da je film pokopan, a se je potem izkazalo, da to za otroke ni bilo slabo, ker so lahko spoznali nekatere stvari.
Ste kdaj dobili impulz, da bi se vmešali, pomagali, sploh ko so se odrasli drogirali zraven otrok?
Ne. Četudi v filmu stvari delujejo nevarno, te še vedno niso nič v primerjavi s tem, kaj vse se je dogajalo sicer. Poleg tega pa ne verjamem, da je to, da začneš poučevati ljudi, kaj naj počnejo in česa ne, pravi in sprejemljiv način dela. Toto je tudi sicer dobro vedel, na kaj mora paziti, ko je bil v bližini igel, tako da sem bil jaz v bistvu v večji nevarnosti od njega.
Naslov filma je Toto in njegovi sestri. Kako to, da ga niste poimenovali Andrea ter njena sestra in brat, saj je glavni lik filma pravzaprav ona?
Da, strinjam se, vendar pa je Toto središče vseh odločitev, ki ji sprejmejo preostale tri ženske, torej sestri in mama. Njihove odločitve se vedno povezane s Totom, je pa glavna protagonistka filma zagotovo Andrea, ker je najbolj aktivna in vodi zgodbo. Poleg tega pa je takšen naslov bolj zapomljiv.
Nekaj prizorov je posnela tudi Andrea. Kdaj ste se odločili, da ji zaupate to nalogo?
To, da glavni liki nekatere prizore posnamejo sami, sem videl že v nekaterih drugih dokumentarcih, vendar mi rezultati nikoli niso bili všeč, ker so bili posnetki slabi. Odločil sem se za trimesečno filmsko delavnico za otroke, kjer smo najprej gledali filme in govorili o zgodbah ter sem jim dajal domače naloge pisanja zgodb, nato smo gledali izobraževalne kratke filme Abbasa Kiarostamija, potem pa sem jim začel dajati kamere in jih učiti, kako naj jih uporabljajo. Andreo je snemanje zelo zanimalo, zato sem se z njo začel pogovarjali o tem, ali bi k filmu kaj prispevala tudi sama.
Dokumentarec ste snemali za HBO. Kako režiser pride do tega, da projekt podpre HBO?
Z HBO sem odlično sodeloval že pri snemanju svojega prejšnjega dokumentarca, ki je prejel tudi nagrado emmy, in tam se je vse začelo tako, da sem jim predstavil projekt, ki so ga prepoznali kot dobrega in ga podprli. V tem primeru pa je bilo nekoliko drugače, ker je takrat na HBO kot vodja HBO dokumentarcev za Evropo že delala Hanka Kastelicova, ki je veliko sodelovala tudi pri montaži in res ščitila film ter mi zaupala in skrbela za to, da sem imel dovolj časa za montažo in da filma nisem končal, dokler nisem prišel do najboljše različice.
HBO avtorjem torej res omogoča veliko svobode?
Da, zelo je drugačen od drugih televizijskih mrež. Televizije v Zahodni Evropi, ki so večinoma javne, bodo vedno poskušale narediti film, za katerega bodo mislile, da bo najbolj zadovoljil gledalce, pri HBO pa je drugače, ker želijo, da filmar posname karseda drugačen in močen film. Dokumentarni svet v Vzhodni Evropi tako rekoč ni obstajal, dokler ni prišel HBO in začel producirati vseh teh dokumentarcev. Vzhodna Evropa je bila tako rekoč mrtva (en dokumentarec na tri leta, ki je na mednarodnem trgu pustil kakšen vtis), odkar obstaja HBO in tam dela Hanka, ki je izjemno natančna pri vseh projektih, pa so najboljši festivali polni filmov iz Vzhodne Evrope, ki jih producira HBO in dobivajo tudi veliko nagrad, tako da mislim, da so res prerodili dokumentarni trg v Vzhodni Evropi.
Pogledi, let. 6, št. 21, 11. november 2015