Bernard Faivre d'Arcier
Festivali sežejo dlje od tradicionalnih kulturnih ustanov
V krog posedeni mladi sredi dvajsetih in na pragu tridesetih so zbrano poslušali in tiho zrli v govorce. Dobro, tu pa tam je pri kom drobec pozornosti odščipnil zaslon tabličnega računalnika, brez katerega si kulturnega menedžerja dandanes menda sploh ne gre zamišljati, vseeno pa je bilo očitno, da je trojica sivolasih modrecev z bogato bero izkušenj z veliko premočjo premagala tehnološke igračke. Nele Hertling, ki je med drugim zasnovala berlinski festival plesa in sestavljala program Berlina kot evropske kulturne prestolnice leta 1988 ter je podpredsednica Akademije za umetnost v Berlinu, Hugo de Greef, prav tako prekaljeni festivalski maček iz Belgije, ki se je samo v zadnjem desetletju izkazal kot vodja bruseljske kulturne ustanove Flagey in predsednik EFA, ter Bernard Faivre d'Arcier so bili od svojega občinstva starejši vsaj štiri desetletja. V tem času se je spremenilo marsikaj, poklic kulturnega menedžerja, ko so na svojo poklicno pot stopali ti danes stari festivalski mački, tedaj ni še niti obstajal.
»Ko sem prevzel umetniško vodstvo gledališkega festivala v Avignonu, sem delal s starim telefonom z vrtečo se številčnico, pisalnim strojem, beležnico, svinčnikom, radirko in polovico tajnice,« je v pogovoru dan po predavanju razlagal Bernard Faivre d'Arcier. Niti naprave za predvajanje videoposnetkov ni bilo na voljo. Danes je vse laže, svetovni splet te v hipu poveže s stanovskimi kolegi z drugih celin in mladi se, kot pravi d'Arcier, ne zavedajo privilegijev, ki jih uživajo v tako zmanjšanem svetu, v katerem so časi dragih mednarodnih telefonskih povezav in še dražjih letalskih vozovnic le še slab spomin. Potovanja v tujino in ogledovanje predstav so še vedno ena od ključnih delovnih nalog vsakega festivalskega menedžerja, pa tudi ključno vprašanje ostaja enako – in odgovora nanj ne olajša niti sodobna tehnologija: kaj od vsega videnega izbrati? Kateri od umetnikov je le modna muha, kaj se bo obdržalo? Danes so ti cikli še hitrejši, pravi sogovornik, ki je umetniški direktor festivala v Avignonu prvikrat postal leta 1980 in to delo opravljal do leta 1984, v drugo pa od 1998 do 2004. Da bi opravili tehtnejši izbor in ločili zrno od plev, je treba poznati zgodovino, predvsem umetnostno zgodovino, in prepoznati ponavljajoče se umetnostne tokove. Prav tako pomaga omrežje prijateljev, in to takšnih, s katerimi se človek od časa do časa sreča v živo in niso prisotni le kot e-naslovi v adresarju.
Festival, ki ga je skupno krmaril deset let, je svetu kulturnega menedžmenta s svojim specifičnim konceptom dal strokovni pojem »avignonski model«. Pri tem gre, kot razlaga d'Arcier, predvsem za spremembo težišča s povsem teatrskega na vse odrske umetnosti, vključno s plesnimi predstavami (opera v to ni zajeta, saj je mnogo izčrpneje predstavljena na festivalu v bližnjem Montpellieru). V nekdanji papeški prestolnici v zaledju Azurne obale se je zamisel za srečanje gledaliških umetnikov porodila leta 1947 Jeanu Vilarju, francoskemu igralcu in režiserju. Festival je spočetka temeljil na prostovoljstvu, po Vilarjevi smrti leta 1971 pa se je počasi širil in preklapljal na profesionalizacijo in financiranje iz državnega proračuna. Nekako tako je še danes, pravi Bernard Faivre d'Arcier, dobro seznanjen s festivalskim zaodrjem, čeprav ga zadnja leta ne soustvarja več. Šestdeset odstotkov sredstev pridobijo iz državnega proračuna – in v Franciji financiranje kulturnih dejavnosti ne niha, čeprav se za krmilom države izmenjujeta levica in desnica, kulturna politika se izvaja kontinuirano, tudi nedavno varčevanje je bolj kot gledališče prizadelo kvečjemu varovanje kulturne dediščine, pravi. Preostalih štirideset odstotkov morajo pridobiti s prodajo vstopnic, katerih cena ni usmerjana pridobitniško, temveč zgolj v pokrivanje stroškov. Festival ni podjetje, ki mora prinašati dobiček, pristavi sogovornik. Gospodarska kriza, ki klesti kulturne proračune marsikje po svetu, jim ni prizadejala škode zaradi morebitnega izpada sponzorskih sredstev, ki tako in tako tvorijo samo tri odstotke celotne vsote. Nekaj denarja jim je v preteklosti primaknila belgijsko- francoska banka Dexia, ki jo je recesija potopila in je njeno mesto prevzela zadružna banka Crédit coopératif.
Enako presenetljivo kot nizek odstotek sponzorskih sredstev se slovenskemu ušesu sliši tudi podatek, da v vseh letih obstoja avignonski festival od mestne vlade ni dobil omembe vredne vsote. »Festival doživljajo kot nujno zlo, bolj se razveselijo obfestivalskega dogajanja, t. i. off-Avignon, katerega akterji za svoje predstave najemajo mestne dvorane in zanje plačujejo,« pove d'Arcier. Vzrok za nekakšno nezainteresirano sožitje – čeprav bi po logiki mestna vlada gledališki festival in njegove prireditelje morala kovati v zvezde, saj julija vsako leto pritegnejo ogromno turistov – tiči v politični usmeritvi, s katero avignonski festival povezujejo že vse od nastanka. Da je levičarski, celo kriptokomunističen, se je govorilo v sedemdesetih letih, ko je bil umetniški vodja aktivni in vidni član francoske komunistične partije. Ko se je leta 1980 v njegovo pisarno vselil Bernard Faivre d'Arcier, blizu socialistom (nekaj časa je svetoval socialističnemu premierju Laurentu Fabiusu), so govorili, da je festival zdaj prevzela PS (francoska Socialistična stranka). D'Arcier si je za časa svojega umetniškega vodenja prizadeval, da bi festival postal kraj, kjer bi se srečevali umetniki in politiki – čeravno predvsem tisti iz socialističnega tabora. Na predstavah je še vedno videti najvišje predstavnike francoske vlade, a Nicolasa Sarkozyja med petletnim mandatom v Avignon ni bilo niti enkrat. In zdaj je najbrž tudi slovenskemu bralcu jasno, od kod averzija avignonske mestne vlade do festivala: tam že od nekdaj domujejo desničarji, sploh je jug Francije zaradi visokega deleža priseljencev tradicionalna volilna baza Nacionalne fronte.
Kakšna je razlika med ljudmi, ki hodijo gledat igre v gledališča, in tistimi, ki si gledališke predstave ogledujejo na festivalih, kakršen je v Avignonu? Od ciljne publike je najbrž odvisen tudi program ... Med obiskovalci festivala je ena tretjina takih, ki čez leto sploh ne prestopijo praga teatra, odgovarja Bernard Faivre d'Arcier. Zanje so tovrstne poletne prireditve torej edina priložnost za seznanjanje s sodobnim gledališkim dogajanjem. Da v gledališče ne hodijo med letom, je več vzrokov: morda ga v njihovem mestu ni ali pa živijo predaleč stran od strnjenih naselij in gledaliških hiš; poleg tega jih misel na ogled gledališke predstave na festivalu mami že zato, ker si jo bodo ogledali v družbi, s prijatelji, spoznali igralce in režiserje, nove ljudi – festivali so kraj, kjer se dogaja marsikaj in se sklepajo nova znanstva, razlaga d'Arcier; morda za kulturno udejstvovanje med letom zaradi naporne službe zmanjkuje časa. Festival v vsakem primeru širi občinstvo tradicionalnih gledaliških hiš in seže dlje kot tradicionalne kulturne ustanove.
In ker se na festivalskem sporedu vse od d'Arcierovega umetniškega vodenja vse pogosteje znajdejo tudi gledališke skupine iz tujine, se festivalskemu občinstvu širi tudi obzorje. Avignonski festival je bil spočetka predvsem izložbeno okno dogajanja na domačem, francoskem gledališkem prizorišču. V državi s tako močno in staro gledališko tradicijo, kot je Francija, je bilo težko privabiti gledalce k ogledu izdelka kakšne tuje gledališke hiše. A odkar so razvili poseben računalniški program za nadnaslavljanje, ki je iz Avignona našel pot v ostala gledališča po Franciji, je šlo laže, se spominja d'Arcier. Avignonski festival je, vsaj po sestavi gledalstva, še danes pretežno francoski oziroma frankofonski: glavnina, 88 do 90 odstotkov, jih je iz Francije ali francosko govorečih delov Belgije in Švice, od tujcev pa je največ Nizozemcev, Nemcev in Italijanov.
Avignon je med festivali v Franciji nekaj posebnega tudi zato, ker so prireditelji že v sedemdesetih letih začeli vabiti na t. i. gledališče idej – razprave med politiki, vodilnimi intelektualci in podobnimi vidnejšimi člani družbe, ki so potekale v slogu okroglih miz in pred številčnim občinstvom. Za pokušino: od 15. do 22. julija letos so na različnih lokacijah v Avignonu organizirali debate z naslovi Hvalnica gledališču, Misliti razliko, Novi ekološki vek, Kako misliti in predstavljati krizo?, Ali čas teče prehitro?.
Bernard Faivre d'Arcier, letnik 1944, diplomant prestižne upravne šole ENA, je še danes svetovalec programskim odborom festivalov na Japonskem, v Južni Koreji in Tajvanu, predseduje pa tudi Bienalu v Lyonu (ki se ukvarja s sodobno umetnostjo in plesom) in vodi Metz en Scènes, javno ustanovo za organizacijo koncertov v nekaj dvoranah v lorenskem mestu Metz. Prav tako je še vedno član enega od programskih odborov nemško-francoske televizijske mreže Arte, simbola nemško-francoske sprave in sinonima za kakovostne oddaje. Tako kot pri festivalih je tudi tu občinstvo nujno za uspeh, vendar pa se zdi, kot da imajo snovalci televizijskega sporeda težjo nalogo: čeprav Arte, za katero Nemcem in Francozom za nameček ni treba plačevati naročnine, slovi po tem, da predvaja izjemne dokumentarce in izvrstne filme nesporne umetniške vrednosti, jim pred televizije nikakor ne uspe pritegniti več kot dva odstotka gledalstva, priznava Bernard Faivre d'Arcier. Res da tudi pri gledalcih dajejo prednost kvaliteti pred kvantiteto in se zavedajo, da se v teh dveh odstotkih najbrž skriva intelektualna smetana, pa vendar so se nadejali nekolike višje gledanost oddaj. Zvišati si jo v zadnjem času prizadevajo tudi s t. i. televizijo à la carte in možnostjo spremljanja oddaj po internetu, saj je že od prej znano, da Arte ni eden tistih programov, pred katerim človek brezdelno obsedi med preklapljanjem TV-kanalov. Gledanje oddaj na Arte je zvečine načrtovano, pravi d'Arcier in doda, da imajo ljudje žal raje razvedrilo in po televiziji spremljajo resničnostne šove ...
*******
Atelje za mlade direktorje festivalov je izobraževanje za bodoče (ali že delujoče) mlade kulturne menedžerje, ki ga je letos petič zapored priredilo Evropsko združenje festivalov EFA (European Festivals Association), katerega predsednik je od leta 2005 Darko Brlek, direktor in umetniški vodja Festivala Ljubljana. Na letošnjih delavnicah je sodelovalo več kot 30 mladih iz držav EU, pa tudi Egipta, Palestine, Združenih arabskih emiratov in Avstralije, ki so prisluhnili starejšim izkušenejšim kolegom: Robyn Archer, kreativni direktorici festivala Stoletje Canberre 2013, Michału Merczyńskemu, direktorju Festivala Malta v Poznanju, Gerardu Mortieru, generalnemu direktorju gledališča Real v Madridu in nekdanjemu direktorju Salzburških slavnostnih iger (Salzburger Festspiele), Nele Hertling, Hugo De Greef in Bernard Faivre d'Arcier.
Pogledi, št. 20, 24. oktober 2012