Alenka Puhar, publicistka
Družinska slika z dvema gospema
Mira Mihelič je bila uglajena gospa z meščansko vzgojo, bila je razgledana in svetovljanska, saj je znala več tujih jezikov, predvsem pa je bila občutljiva oseba, ki je svoje poslanstvo našla v pisateljevanju. V njeni družinski hiši s petimi otroki na ljubljanskem Mirju je pogosto že navsezgodaj odmevalo udarjanje po tipkah pisalnega stroja. Štejejo jo za kronistko slovenskega meščanskega življenja, pa tudi za pisateljico, ki je znala odlično upodobiti celo serijo različnih ženskih likov. Znana je tudi po tem, da je v svinčenih časih kot predsednica slovenskega pisateljskega društva in Pena ščitila pisatelje pred oblastniškim preganjanjem. Kljub svojemu nesporno velikemu prispevku k slovenski literaturi pa v naši javni zavesti ni dovolj prisotna. Spomenik pred hišo pisateljskega društva, drobna po njej poimenovana uličica na Fužinah v Ljubljani in spominska plošča na njeni hiši niso dovolj, meni druga dama iz te knjižne naveze, Alenka Puhar.
Alenka Puhar je Mirina pastorka, hčerka njenega drugega moža, slikarja Franceta Miheliča. Izraz pastorka pravzaprav ni povsem na mestu, pravi Puharjeva, saj jo je Mira imela bolj za svojo hčer. Alenka Puhar je bila dolga leta novinarka na Delu, veliko je tudi prevajala in objavljala tudi v knjižni obliki. Je avtorica raziskave o otroštvu z naslovom Prvotno besedilo življenja, soavtorica monografije o pomembnih Slovenkah 19. in 20. stoletja z naslovom Pozabljena polovica ter knjige o Angeli Vode Skriti spomin. Tudi kot upokojenka ne sedi križem rok, saj po knjigi o Miri Mihelič pripravlja podobno monografijo o Vitomilu Zupanu, knjigo z naslovom Pihanje v zmaja, kjer bo zbrala nekaj svojih člankov in komentarjev, udeležena je tudi pri pripravi knjige Videnja Zorana Mušiča.
Zakaj vas tako privlačijo usode žensk, ki so se znašle v neusmiljenem kolesju zgodovine, totalitarnih režimov, politike? Recimo Angela Vode, pa ženske, o katerih ste pisali v knjigi Pozabljena polovica?
Na tako vprašanje najlažje odgovorim s protivprašanjem: le kako me ne bi? Človeške usode so glavnina naših zanimanj in bolj kot so dramatične, večji čar imajo. Empatija, ki sega tudi v prejšnje in bodoče rodove, je glavno vezivo človeških skupnosti! Obe knjigi, ki jih omenjate in imam zanju nekaj zaslug, sta zelo uspešni. Skriti spomin je doživel tri natise in filmsko izvedbo, Pozabljena polovica pa se pravkar tiska za drugo izdajo. V posebnem kvizu, ki ga prirejajo slovenske knjižnice, bodo letos zastopane same ženske, malo manj pozabljene kot še včeraj, tudi po zaslugi naših prizadevanj. Album Mire Mihelič se je takoj po izidu uvrstil med najbolj izposojane knjige, težko boste našli knjižnico, kjer vam zanjo ne bo treba stati v vrsti. Mogoče še tole: čutim hud odpor do ljudi, ki se uveljavljajo predvsem s prezirom do trpljenja.
Zakaj ste prevzeli nase nalogo pričevalke o življenju in delu Mire Mihelič?
Naloga se mi je bolj ali manj zgodila. Dala sem pobudo za uvrstitev Mire Mihelič v zbirko Album pri Mladinski knjigi, za utemeljitev sem se lahko sklicevala tudi na bližnjo stoletnico. In potem ni bilo nikogar drugega, ki bi prevzel glavno vlogo. Kaj mi je preostalo drugega, kot da se lotim dela?! Če pa me sprašujete o osebnem motivu: človeška naklonjenost do glavne osebe, v kombinaciji z odporom do našega pošvedranega zgodovinskega spomina, je gotovo odigrala pomembno vlogo.
Kot je razbrati iz albuma, je bilo dokumentarno gradivo o življenju Miheličeve raztreseno na različnih koncih. Je bilo veliko dela z njegovim zbiranjem, selekcioniranjem, interpretiranjem?
Seveda je s tako knjigo veliko dela. Če bi bilo več časa, bi delala še naprej. Predvsem je tako iskanje in raziskovanje zamudno – veliko časa gre za to, da iščeš, in potem včasih kaj najdeš, drugič nič. Nato pa tudi izveš, pogosto prepozno, h komu bi še bilo koristno iti in mu stikati po spominu in predalih. Da ne omenim sitnosti s tem, da je nekaj že najdeno, a tako dobro spravljeno, da se v ključnem trenutku ne najde.
Z Mirino zapuščino je takole: rokopisni oddelek Nuka ima njeno zbirko, ki je prišla tja predvsem po zaslugi sina Matjaža. On se je največ ukvarjal z njenimi rokopisi, korespondenco, tudi z raziskovanjem družinske zgodovine. Žal ta zbirka še ni urejena. Nekaj so seveda zadržali tudi njeni otroci, predvsem bolj osebne stvari – od pisem do fotografij in knjig. Marsikaj je torej prišlo v Družinsko sliko z gospo iz zasebnih predalov, rekla bi, da tri četrt vseh fotografij, potem nekaj pomembnih, prisrčnih, tudi pretresljivih pisem, recimo otrokom iz zapora, prijateljici Mileni in njenemu možu. To ne bi bilo izvedljivo brez sodelovanja sorodnikov, brez njihove pripravljenosti, da dajo v javnost tudi kaj takšnega, kar bi raje ohranili zase. Tretji viri so povezani z mojim ukvarjanjem z drugimi stvarmi in ljudmi, tako da sem nekaj pomembnih listov dobila tudi v zbirkah Lili Novy, Vide Tomšič, Angele Vode, Jožeta Udoviča.
Katera vprašanja so vas med pripravo knjige najbolj vznemirjala?
Ko človek že stotič napiše isto ime, se ove velike nevarnosti tega tipa literature – da bo nastala monokultura. Sama oljna repica tja do obzorja. Potrudila sem se torej za obogatitev s temami, ki zanimajo in bi bile koristne tudi za tiste, ki niso nujno povezane (samo) z Miro Mihelič. Šlo mi je za oris razmer, za stvarne podatke o kulturnem, intelektualnem življenju. Potem mi je, jasno, povzročila precej skrbi dilema, v kaj od diskretno zamolčanega vtakniti nos. Kot se je Mira sama izrazila v spominih Ure mojih dni, pa tudi v marsikaterem intervjuju, ji ni šlo za obračun in je bila vljudno tiho o marsikateri zadevi oziroma osebi. Nekateri so ji to obzirnost zamerili in bili pri tem zelo strupeni. Še njen mož je bil mnenja, da bi morala kaj bolj odločnega povedati o lumpih – ampak on je bil raskav človek ostrega jezika. No, nekaterim raziskovanjem sem se kmalu odpovedala, ker bi bila prezahtevna. Druge zadeve so se mi zazdele preneznatne. Tako sem nekaj »indiskretnosti« posvetila zadevam, ki imajo po mojem večjo specifično težo in zaslužijo precej več pozornosti, kot jo pri nas dobivajo ...
Kako je Mira Mihelič stopila v vaše življenje? Kako trdna je bila vajina zveza?
Bilo je pred pol stoletja. Ko sem jo spoznala, mi je bilo šestnajst let in kmalu potem smo praznovali njen petdeseti rojstni dan – ob mizi za pingpong, pod akacijami v Žihovem selu. Mira me je prav kmalu »posvojila« ali, kot se je izrazila: »Alenka je naša.« V knjigi sem to predstavila z objavo štirih posvetil iz knjig, ki mi jih je podarila, vsako je malo drugačno, v vsakem je emocija jasnejša in na koncu, malo pred smrtjo, me je zapisala za hčerko.
Ali je kaj vplivala na vas, na to, da ste se zapisali besedi, postali novinarka in prevajalka?
Seveda je. Moj prvi prevod, to je Orwellov črni roman 1984, je nastal na njeno pobudo. Dala mi ga je v branje in opravila sem tako rekoč testno vožnjo z enim prevedenim poglavjem. In potem se je nekoč tudi zaklepetala o meni z Milanom Šego, kar se je izteklo v honorarno prevajanje za revijo Tovariš in čez čas so me tam vzeli v službo. Precej časa sem prevajala in prirejala, preden sem zbrala pogum za originalno pisanje.
Razmerja v vaši družini oziroma v družini, ki je nastala s poroko Mire in Franceta Miheliča, so bila zelo zapletena. Kako ste doživljali družinski »kaos«, kako ste gledali na to ne ravno običajno spleteno gnezdo?
Če se vam to zdi zapleteno in kaotično, moram z vzdihom povedati, da niti pol ne veste. Preden se je na mojem obzorju pokazala »Miheličeva zadruga«, sem imela – in obdržala – še eno enako zapleteno spleteno gnezdo. Pri nas doma, to je v družini moje mame in njenega moža, nas je bilo pet otrok in imeli smo tri priimke – Puhar, Harrak, Tomc. Ne bom preskušala vaše potrpežljivosti s pojasnjevanjem, kako in zakaj, še manj s podatki, da je tudi moj očim imel očima, pa tudi polsestro in polbrata. Svoje zgodnje in bogate izkušnje naj ilustriram še s podatkom, da je bil moj prvi brat pripeljan z druge strani meje, govoril je – kolikor je pač govoril – nemško. Če sva se hotela sporazumeti, sva si morala ustvariti svoj jezik in sva si tudi ga – on je imel malo čez tri leta, jaz dobri dve. Baje se je slišalo kot jidiš. No, potem je počasi prevladala slovenščina. Že kot otrok sem opravljala dolžnosti tolmača.
V vaši knjigi ne izvemo veliko o tem, kako je Mira sploh spoznala Franceta, pogrešam tudi informacijo, kako boleča je bila zanjo ločitev od prvega moža Borisa Puca, saj je ponovila nekaj, kar je pred njo storila njena mama in kar jo je zelo prizadelo.
Kar zadeva ljubezenske zveze in razveze, strasti in spore, sem se odločila, da povem samo najnujnejše. Zdelo se mi je, da je v svojih spominih, to so Ure mojih dni, Mira izdala tisto, kar je mislila in si dovolila razkriti. Bralci že od leta 1985 lahko preberejo, kako je šel v franže njen prvi zakon, kje je spoznala Franceta Miheliča in kako je šla njuna zgodba dalje. No, v obeh primerih je šlo za zelo lep par, brez dvoma tudi za veliko zaljubljenost, v drugem tudi za medsebojno spodbudo k ustvarjalnosti – iz erotičnih razlogov in še česa drugega, recimo zanimanja za umetnost. Ne morem se pa strinjati s trditvijo, da je Mira ponovila dejanje svoje mame. Z ločitvijo kot razvezo zakona da, v ostalem pa niti zdaleč. Mirin oče je prepovedal vsak stik med njo in mamo, tudi dopisovanje, omenjanje njenega imena. Ona pa je imela z vsemi svojimi otroki vse življenje tesen in topel odnos, vsaj trije od petih so v hišo pripeljali stanovat tudi svojo družino. Z veseljem je sprejemala tudi prijatelje svojih otrok – sošolce, sopivce, zaljubljenke, snahe ..., čez čas vnukinje in vnuke. In pastorke! Res, to je čisto drugačna zgodba.
Kako je Mira usklajevala vsakodnevne družinske obveznosti, ki jih je predstavljala skrb za pet otrok, služenje denarja za preživetje in pa lastne umetniške ambicije?
Večino življenja je imela gospodinjske pomočnice, zmeraj se je lahko zanesla tudi na svojo taščo, vrlo »majko Puc«. Tja do srede šestdesetih let ni bilo težko najti deklet in žensk, ki so si hudo želele priti z dežele v mesto in prehod je bil najlažje izvedljiv po tej poti, z delom »služkinje«, ki je zagotavljalo streho nad glavo in nekaj zaslužka. Glavnina uspešne vožnje Mire Mihelič med različnimi funkcijami pa ima za podlago delavnost. Mira je bila pridna kot mravlja. Navsezgodaj je vstajala in pisala. Preden se je ob desetih dopoldne odpravila v društvo oziroma Pen postorit razne dolžnosti, je imela za sabo že pol šihta. V nasprotju z mnogimi kolegi ni bila »bogato upokojena« ali preskrbljena s kakšno sinekuro. Čisto vse si je zaslužila in pridelala z lastnimi rokami, list za listom.
Kako je gledala na svoje predvojno življenje? Ji je bilo po vojni kaj žal za luksuzom in premoženjem, ki ga je izgubila?
Ta luksuz v resnici ni bil tako zelo luksuzen. Tudi nimam občutka, da bi si dovolila jamrati za tistimi časi. Res pa je, da sem jo spoznala poldrugo desetletje po najhujših lomih in stiskah. Sem in tja je z rahlo ironijo omenjala »nove bogataše«, ki so si postlali z dobesedno ukradenimi pernicami. Trdila je, da so precej bolj pogoltni kot predvojni. Če pa naj le postrežem z bolj stvarnim podatkom ali vsaj anekdoto o njenem odnosu do zgubljene dediščine, tule je: nekoč, leta 1974, sem ji malo potožila nad službo pri Delu in velemožmi, ki so tam odločali. Pa me je povprašala, avec un certain sourire, v kakšno pisarno sem bila klicana na zagovor, hotela je opis scene, na kateri se je odigral zoprni prizor. In se je izkazalo, da se natančno spomni impresivnega črnega pohištva, sredi katerega zdaj kraljuje tovariš Gorjup! Bilo je staro, za vtis narejeno pohištvo, ki ga je dve desetletji prej uporabljal njen stric dr. Albert Kramer. In ki je svoj delež v Jutru v oporoki zapustil njej. Za njegovo/njeno črno pisalno mizo so nastajali sarkastični in omalovažujoči odgovori, ki jih je tolikokrat dobila pod nos od šefov Dela. Štiri desetletja je morala spremljati tisto varianto »zgodovine«, ki je oznanjala, kako se je Delo zgradilo na visokih moralnih standardih in revolucionarnih tradicijah Slovenskega poročevalca in Ljudske pravice in nikdar niso njegovi šefi niti črhnili o materialni dediščini, ki so si jo prilastili, ali si omadeževali jezika z besedo Jutro.
Na tem mestu je treba povedati, da je bil Mirin stric lastnik Jutra in da je bila lastnina tega časopisa po vojni zaplenjena in predana Delu. Ali so Mirini potomci po denacionalizaciji dobili odškodnino za to zaplembo?
So, dobili so odškodnino, po nekaj let dolgem postopku, začelo pa se je z vzvišenim začudenjem: Jutro? Kakšno zvezo pa ima s tem Jutro?!
Kaj iz zapuščine Mire Mihelič je za vas osebno najbolj dragocenega?
Naj pomislim. Dva predmeta sta, oba sem prinesla iz Žihovega sela. Eno so karte za pasjanso, ki jo je neznansko rada igrala – za razvedrilo, za pavzo sredi dela, ampak ponavadi je tudi kaj vprašala. To me je tudi naučila igrati. In imam tudi zelo staro Sveto pismo, iz leta 1914, hudo zdelano, s podpisom neznanega davnega lastnika. Mislim, da ji ga je prinesel Tone Vodnik, nekaj let po vojni, potem ko je dolgo jamrala, kako neki naj človek prevaja brez Svetega pisma?! Takrat se ga ni dalo kupiti, zato je imela taka starina posebno vrednost.
Ali je njen literarni opus ustrezno analiziran in ovrednoten? Je literarna stroka o njem povedala vse, kar je treba povedati?
Po mojem daleč od tega. Ali ne pove nekaj o tem podatek, da si je šele Malina Schmidt Snoj pred kratkim odšla pogledat originalno besedilo drame Svet brez sovraštva? Prej je bilo znano samo to, kar je leta 1985 o posegu sporočila avtorica sama, in nisem opazila, da bi to povzročilo kakšen pretres. Še prej pa štirideset let o tem ni bilo niti sledu! Malina pa je objavila nadomestilo za črtane besede in jaz zdaj tudi faksimile. In če nadaljujem v podobno smer: čisto slučajno sem odkrila, da je Lili Novy pisala o Miri in njenih dramah in da so ji v Naši ženi najprej zavrnili tekst, potem pa natisnili bolj »primerno« različico. Črtali so ji predvsem vso prvo stran, to je opis mlade lepotice v plesni obleki, dvorane v Kazini, ozračje srečnega vznemirjenja, ki vlada na prireditvi. Očitno urednici ni šlo v račun, da bi stare čase predstavljali v tako naklonjeni, bleščeči luči. Kdo ve, koliko takih listov je še šlo na odpad. Ta zavrnjeni članek sem z veseljem objavila, ker se mi zdi dobro, da so naše predstave o minulih časih poseljene tudi s plesnimi oblekami. Bolj tehnično in pritlehno o raziskanosti Mire Mihelič: ni narejen pregled kritik njenih del, tudi ne seznam intervjujev, osebnih predstavitev, referatov, ki jih je imela. Dela je še kolikor hočete.
Zakaj se je na stara leta odločila napisati avtobiografijo Ure mojih dni? Se ji je zdelo, da v romanih, ki so precej avtobiografski, ni povedala vsega?
Po pravici povedano mislim, da se je za pisanje spominov odločila predvsem zaradi dolgega prigovarjanja. Več založb se je pogosto zanimalo, kaj piše, ali ima kaj v predalu, ali ne bi mogoče ... Pa je popustila in se usedla za pisalni stroj. Seveda ji je bilo jasno, da je znatna razlika med literarno in »navadno« resnico, zato je poudarila nekatere stvari in doživetja, ki bi se sicer zdele samo »roman«.
Denis Poniž je na predstavitvi knjige izpostavil, da je Miro Mihelič šele potrebno postaviti na pravo mesto v smislu njene politične pripadnosti oziroma razdvojenosti med sodelovanjem s komunistično nomenklaturo in disidentskim delovanjem. Kaj menite o tem vprašanju vi, kam bi jo postavili?
Seveda, to je umestna misel. Po mojem bi jo morali posplošiti. Mislim, da bi kazalo vse vidnejše literarne ljudi umestiti, jim poiskati »pravo mesto« na lestvici med komunistično nomenklaturo in disidentskim delovanjem. Seveda skozi različne faze, skozi obdobja življenja. Zdi se mi velika pomanjkljivost, da se stvarnim podatkom te vrste posveča tako malo pozornosti. V zbranih delih, denimo, človek največkrat ne more najti podatka, ali je bil kdo član kakšne stranke, organizacije. Zelo sem se trudila izvedeti, od kdaj je bil Juš Kozak komunist, ali pa Ferdo Kozak, saj sta opravljala funkcije, kjer je bila ta včlanjenost oziroma vezanost zelo pomembna. Zdi se mi, kot da se to zdaj skriva, celo objava nekaterih tekstov je izpuščena, češ da gre za »davek času«. Ali pa se uporabljajo metafore, ko bi bil potreben jasen, precizen jezik – kaj neki naj, recimo, počnem s »kalvarijo« Ludvika Mrzela? K Miri: po mojem je bila tako politično kot značajsko izrazito sredinski človek. V njej je ostala matrica tiste liberalnosti, v predvojnem pomenu besede, ki je zajemala pripadnost osnovnim demokratičnim vrednotam, odpor do vseh strastnih zavzemanj za velike projekte in do fanatizma, tudi odpor do večine »klerikalnega«, precej skepse in previdnosti v vsem. Ampak previdnosti pri izzivanju oblasti, ne pa pri lojalnosti prijateljem v nesreči!
Ta njena dvojnost se najbrž kaže tudi skozi delovanje v obeh pisateljskih organizacijah. Če ne bi bila politično ustrezna, najbrž nikoli ne bi postala predsednica društva pisateljev in Pena, a hkrati je bila udeležena v več aferah in je branila pisatelje pred oblastniško samovoljo. Kaj menite?
Na vse to lahko prikimam, nekaj podobnega sem tudi napisala. Ampak, veste, dvojnost je bila značilna za vse ljudi. Vsi smo javno govorili eno, zasebno drugo – in poznala sem ljudi, ki so tudi doma med prijateljskim pogovorom pokrili telefon z deko ali bundo. Zato je malo krivično presojati ljudi samo po javnih izjavah, še posebej samo v določenem obdobju. Grdih in sramotnih dejanj je bilo neskončno, skoraj zadušili smo se od njih, zato se toliko ljudi še danes brani razčiščevanj in odkrivanja resnice. Ali ste mogoče opazili, da bi uredništvo Dela povabilo Igorja Omerzo v svojo dvorano, mu čestitalo za Dosje št. 584 in obljubilo vsestransko pomoč pri nadaljnjih raziskavah? Ali ste kdaj slišali, da bi ga povabili pisatelji in center Pen ter organizirali obujanje spominov na zlata sedemdeseta? Zrak je zagaten od »znojnega vonja neporavnanih računov«, kot se je tako imenitno izrazil Andrej Hieng.
Kot se zavzemam za umeščanje ljudi na političnem slalomu med konformnostjo in upornostjo, sem tudi za veliko natančnost in nekaj malega uvidevnosti. Zato moram najprej samokritično reči, da mi ni čisto jasno, kakšna je bila evolucija pisateljske obrambe pred »oblastniško samovoljo«, kot pravite. Tako na sploh lahko rečemo, se mi zdi, da so se v drugi polovici šestdesetih večinsko opredeljevali proti izzivanju oblasti s kljubovanjem. Nikdar nisem slišala, da bi na primer v zvezi s procesom proti Marjanu Rožancu (1967–68) pisateljsko društvo ali Pen organiziralo kakšen protest – to so počeli samo Tržačani, kapo dol pred njimi. Zdi se mi, da se je šele v sedemdesetih to začelo malo spreminjati. O tem, kaj je bilo prvih petnajst let po vojni, bom previdno tiho, da mi ne uide kaj zelo strupenega – mogoče bom na simpoziju o Miri Mihelič rekla kaj več.
O čem se boste še pogovarjali tem na simpoziju konec meseca v prostorih DSP?
Droben simpozij bo posvečen Mirini dramatiki, naslov je dobil po njeni najbolj znani in igrani drami Svet brez sovraštva, seveda bo po svoje osvetlil njen »svet«. Sama se bom osredotočila na stavek, ki ga je vodstvo Drame takoj po premieri prepovedalo, namreč – »Ljudi je treba prepričat, ne pobit!« Predstavila bom, zakaj se je vodstvu to zdelo pohujšljivo, kaj so ponudili za nadomestilo, kakšno sporočilo je s tem šlo v svet in tako naprej. Kot sem že prej rekla, se do Maline Schmidt Snoj nihče ni zmenil za ta poseg, tako da ni strahu, da bi ne mogla povedati kaj novega – pa čeprav smo zadnja leta veliko govorili o pobijanju, toliko, da gre baje nekaterim že kar na bruhanje. No, poziv za svet brez sovraštva se sliši kot sveta preproščina ali slaba šala v obraz stvarnosti, ki je množično klicala k sovraštvu in ga tako rekoč zahtevala. Vsi, ki so kaj dali nase, so dvigovali pesti in oznanjali: »Nobene milosti!« Trdi, jekleni fantje, ki sovražijo purgarje in bi zadavili kanarčke, to so bili idealna mladina, ne pa nekakšni pacifisti in spravljivci, ki razumevajoče odpuščajo na levo in desno. Drama Svet brez sovraštva sicer velja za agitko, a zanimivo se mi zdi, da je bila igra – domnevam, da tudi nepopravljena – popularna tudi tam in takrat, ko ni bilo vse v rokah agitpropa. Zgleda, da ima nekaj privlačnih univerzalnih potez. Ena zadnjih uprizoritev, za katero vem, je bila gimnazijska, pred več kot tremi desetletji. V Mariboru jo je postavila na oder gospa Milena Godina s svojim dramskim krožkom. Dekleta je pritegnila s pomočjo Boba Dylana, Blowing in the wind in splošnih pacifističnih idej. In kaj je Mileno Godina nagovorilo, da si je izbrala to igro? Verjetno predvsem lastne bridke izkušnje. Leta 1949, štiri leta po nastopu »krasnega novega sveta«, so najprej zaprli njenega moža in potem še njo. Zlahka se je vživela v vlogo ženske, ki se znajde pred hudimi moralnimi dilemami: komu bo bolj škodovala s priznanjem – možu, otrokom, sebi? Kaj naj stori, ko jo bodo spet vlekli na zaslišanje? Dva otroka sta jo čakala. Ali veste, koliko žensk je preživljalo tako usodo? Koliko otrok je ostalo v zaklenjenih stanovanjih ali pred zaklenjenimi vrati? Kaj naj vam rečem zdaj, s polnimi ušesi rohnenja proti 23. avgustu kot spominskemu dnevu na žrtve totalitarnih sistemov? »And how many times must a man turn his head / And pretend that he just doesn't see?«
Pogledi, št. 17, 12. september 2012