Haris Pašović, gledališki režiser
Dolžnost umetnosti je dati glas tistim, ki ga nimajo
Pri le tridesetih je v Pašovićevo kariero zarezala vojna in ga usodno zaznamovala. Njegove predstave zadnjega desetletja, ki so prišle do Slovenije, od Hamleta (2005) do dveh slovenskih koprodukcij, Evrope danes leta 2011 s Slovenskim narodnim gledališčem v Mariboru in pred nedavnim Osvajanja sreče v Slovenskim mladinskim gledališčem, kažejo avtorja, ki ga mnogo bolj kot umetnost zanimata krivda za zločin in brezbrižnost ob njem. Takšna drža je kajpak potrebna in zavezujoča, a občasno tudi nekoliko selektivna do podatkov, s katerimi operira, in tudi bolj tolerantna do nekaterih, pri katerih prepoznava podobno usodo. Takšen odnos ni v prid ne razmerju med vsebino in formo teh del ne njihovemu političnemu naboju, seveda pa je nemogoče oporekati avtentičnosti pretresljivih človeških izkušenj, iz katerih črpa. Vsekakor pa gre za zanimivega sogovornika z enkratno življenjsko potjo, ki nikakor še ni rekel zadnje besede.
V najavah Osvajanja sreče ste izjavili, da v današnjem svetu nimamo osebnosti formata, kot sta bila Bertrand Russell (1872–1970) in Susan Sontag (1933–2004) – zakaj je tako? Od kod bi morala dandanašnji prihajati takšna osebnost, da bi lahko govorila univerzalno zgodbo?
Seveda je tudi vprašanje osebnostnega formata, mislim pa, da je za dogajanje zadnjega pol stoletja v Evropi najbolj odgovorna politika. Vseeno pa to ne pomeni, da se svoji odgovornosti lahko odrečejo intelektualci in umetniki, ki so se malo tukaj, malo tam umikali iz že osvobojenega ozemlja, zlagoma so postajali vedno bolj konformistični, vedno bolj zadovoljni z meščanskim ali celo malomeščanskim načinom življenja – in vedno manj pripravljeni obravnavati svet v vsej njegovi kompleksnosti. Posledica tega je, da se je občutek solidarnosti, ki bi moral biti v vsakem intelektualnem, sploh pa umetniškem diskurzu primaren, kratko malo izgubil. S tem imam v mislih popolnoma pozabljeno prepričanje o tem, da je dolžnost umetnosti dati glas tistim, ki ga nimajo – tako kot je v Evropi popolnoma pozabljen njen temelj, revolucionarni krik svoboda – enakost – bratstvo. To žal velja tako za politične kot za intelektualne, umetniške in kulturološke kroge. In to pomeni, da smo pozabili osnovni princip, na katerem smo zgradili moderno Evropo. S tem smo sami sebe in celino, na kateri živimo, spremenili v veleblagovnico, v kateri smo tudi mi sami blago, s katerim se trguje, večina pa v to resignirano ali morda cinično privoli – nekateri celo z navdušenjem!
Ta sistem je tako spretno strukturiran, da spodbuja avtocenzuro. Če vas financirajo skladi EU, se razume, da ne smete ničesar reči zoper Evropo. In v tem pogledu ne vidim nobene razlike med nekdanjo Jugoslavijo in današnjo Evropo. Zakaj bi bil bolj navdušen nad Evropo, v kateri Bruselj vse diktira na popolnoma enak način, kot je v Jugoslaviji zveza komunistov omejevala svobodo govora? In zakaj bi se navduševal nad Ameriko, ki vam nedvoumno in z uradne instance sporoči, da se obnašate protiameriško, če opozarjate na določene epizode iz njihove zgodovine, na katere niso ravno ponosni? Zakaj bi kritika Amerike pomenila protiameriški pogled na svet? Jaz mislim, da je ravno nasprotno, da bi svoboda govora in kritike morale biti temelj vsakega pogleda na svet, ameriškega pa glede na njihovo zgodovino še prav posebej in bi ga zato morali celo spodbujati, saj gre za temeljni vrednoti zahodne demokracije.
Kar vprašajte se, kako pogosto umetniki kritizirajo EU? Zakaj neki? Zato, ker taki kritiki sledi konec »fundinga«, kar pomeni, da lahko kritiziraš natanko enkrat, potem pa je zgodbe konec. Res temeljno vprašanje je, kako se na takšne razmere odzivajo umetniki – in rekel bi, da trenutno nimajo rešitve.
To je hkrati tudi odraz krize levice, mar ne?
Absolutno! Pa ne le krize, to je kolaps. Del te zgodbe je žal tudi vaš rojak Slavoj Žižek: pred kakšnega pol leta sem bral intervju z njim, v katerem je trdil, da so rešitev za Balkan še dodatne delitve. Bil sem šokiran – on meni, da se morajo že tako razdeljene države na Balkanu še bolj razdeliti, recimo Kosovo pa Bosna in tako naprej. Takšna površnost je resnično zaskrbljujoča: Žižek namreč velja za poznavalca Balkana. Kaj torej lahko pričakujemo od ljudi, ki vedo še manj od njega? On pa se zavzema za neupoštevanje mednarodno uveljavljenih meja in še nadaljnje drobljenje balkanskih držav, to pa argumentira z dobrim sodelovanjem balkanskih mafij. To je v tolikšni meri dobesedno kriminalen diskurz, da se mi je pod velik vprašaj postavila kredibilnost vsega preostalega Žižkovega početja, predvsem pa sem se vprašal, kje pridobiva takšne informacije. Vse to je medijski rock’n’roll, ki je skrajno neresen, celo neodgovoren do realnosti v državah, o katerih govori.
Kakšna pa je vaša ocena situacije v Bosni danes? Zdi se, da se slabša in da se od konca vojne leta 1995 ni skoraj nič spremenilo.
Politični proces gre v napačno smer, gospodarski položaj je zelo slab, oboje pa je posledica doslej v mednarodnem merilu neznane situacije, ker Bosna v več pogledih predstavlja precedenčni primer. Srbija in Hrvaška sta si 150 let poskušali razdeliti Bosno, nazadnje z dogovorom med Miloševićem in Tuđmanom ob razpadu Jugoslavije. Od zgodnje pomladi 1992 do poletja 1995 Bošnjaki štiri leta niso imeli pravice do obrambe, niso se mogli oborožiti, nihče jim ni zares pomagal – razen tega, da so televizijske mreže izkoristile redko priložnost neposrednega prenosa genocida. Šele po več kot sto tisoč mrtvih, po grozovitem pokolu v Srebrenici, pred katerim pa je bilo več drugih, denimo v Prijedorju, Višegradu in drugod – šele tedaj je prišlo do Daytonskega sporazuma, ki je bil sicer sklenjen Bošnjakom v škodo, a je vendarle vsaj končal vojno. In ta mirovni sporazum je zdaj že devetnajsto leto de facto ustava te države – tudi to se v zgodovini še nikoli ni zgodilo.
In zakaj se nič ne premakne?
Ker je mednarodna skupnost, predvsem seveda EU in ZDA, ki so zasnovale Daytonski sporazum, pozneje dvignila roke in nenadoma zahteva, da iste sile, ki so se prej vojskovale, zdaj mirno uredijo svoj konflikt. To je nemogoče – in to bi bil precedens.
Bosna pa v evropskem merilu ni nepomembno vprašanje – ne le zato, ker je šlo za prvi genocid v Evropi po koncu druge svetovne vojne, kar bi moralo vsakomur zaledeneti kri v žilah, temveč predvsem zato, ker se v Bosni odloča o vrednotah, ki jih Evropa mora spoštovati – ali pa je ne bo, kot je zapisala Susan Sontag v svojem eseju A Lament for Bosnia (Žalostinka za Bosno, objavljenem decembra 1995 v reviji The Nation): »Evropa bo multikulturna – ali pa je ne bo.«
Mislim, da se v Evropi trenutno bije resnično usodna bitka za multikulturalizem, za pravico do različnosti, ki bi morala postati temelj prerojene Evrope.
Amerika z multikulturalizmom že dalj časa nima težav, mar ne?
Amerika je multikulturalnost na svoj način sprejela, drži, zato je ob vseh svojih napakah še vedno mnogo boljša kot Evropa.
Tudi Bosno je na koncu rešila Amerika, predvsem tedanji predsednik Bill Clinton. Pomemben je bil tudi tedanji veleposlanik v Nemčiji Richard Holbrooke, ki je vojne strahote videl in ni mogel prenesti tolikšnega trpljenja in nehumanega ravnanja. V sodobnem svetu in pred TV-kamerami! Le malo uglednih osebnosti je tedaj delilo njegovo angažiranost: najprej Američanka Susan Sontag, nato Francoz in Jud Bernard-Henri Lévy, francoska gledališka režiserka Ariane Mnouchkine je leta 1995 v Parizu z gladovno stavko opozorila na dogajanje. Še nekaj glasov se je dvignilo, Josif Brodsky je denimo napisal posebno pesem, ampak vendarle mnogo manj, kot bi človek pričakoval, če gre za genocid.
Verjetno je k tej brezbrižnosti veliko prispevalo dejstvo, da je šlo za genocid nad muslimani. O konformizmu sva že govorila in o objektivnem kolapsu mednarodne levice, ampak v tem primeru je šlo še za šok ob dejstvu, da sredi Evrope popolnoma integrirano že več generacij živi populacija avtohtonih Evropejcev islamske veroizpovedi – ki so za povrh še belci. Vse to seveda govori predvsem o tem, kako malo vemo drug o drugem. Kaj pa mi vemo o Baskih ali Laponcih – nekaj malega vemo o Američanih, Nemcih in Francozih, Italijane povezujemo s pico in tiramisujem, o vseh drugih ljudeh, ki skupaj z nami živijo v Evropi, pa ne vemo praktično ničesar. Tudi Slovence že sosedje Italijani zamenjujejo s Slovaki – meni se vse to zdi prav odurno!
In ne smemo pozabiti, da je leta 1938 britanski premier Neville Chamberlain ob nemški zasedbi Češkoslovaške (zaradi krivic, ki so se dogajale sudetskim Nemcem) izjavil: »Kaj se pa nas v Britaniji tičejo spori nekih ljudstev, ki jih ne poznamo?« Posledica takšnega odnosa je bil njegov pakt s Hitlerjem in pozneje druga svetovna vojna. In tudi več kot pol stoletja pozneje je bilo za Bosno resnično katastrofalno delovanje še enega zelo pomembnega evropskega državnika, tedanjega francoskega predsednika Françoisa Mitterranda, pa ne le za Bosno, tudi za genocid v Ruandi leta 1994.
Če živimo v isti širši skupnosti, si ne moremo privoščiti, da ne bi imeli vsaj osnovnih informacij o denimo Latviji. Mi pa se vsi obračamo h gospodarjem, ki nas izkoriščajo le kot potrošnike ali trgovsko blago, in s tem se naša integriranost v Evropo konča. Meni se to zdi odurno in to, kar je Miroslav Krleža v eseju Evropa danes napisal že v tridesetih, danes še vedno drži. Pred premiero istoimenske predstave v Mariboru, v kateri so nastopali Miki Manojlović, Laibach in Edward Clug, mi je eden slovenskih novinarjev dejal, da je to preveč temačno gledanje, dopustil je kvečjemu možnost, da so stvari tako videti z Balkana, dodal pa je še, da »v Sloveniji ne mislimo tako«. Moj komentar je bil, da pogled s prelepih slovenskih gričev, kjer se pasejo lepe krave in kjer nabirate gobe, omogoča eno dimenzijo, pogled s Švedske pokaže drugo, če pa ste mati iz neapeljskega predmestja, ki so ji pravkar prišli povedat, da je bil njen sin ubit v mafijskem obračunu in da gre lahko pogledat truplo v policijsko mrtvašnico, ali če živite v Marseillesu ali v Bosni ali na Severnem Irskem – pa ta dimenzija verjetno ne pove vsega.
V tem smislu je Osvajanje sreče nadaljevanje Evrope danes, saj si želim, da bi se Evropa spremenila, se izboljšala, ker sem Evropejec in sem bil vzgojen na temelju evropskih vrednot. Seveda pa ni povsem jasno, kaj mislimo, ko rečemo »evropske vrednote«: ali spada mednje tudi Martin Heidegger, ki je bil sluga nacistov, spadajo mednje Antonin Artaud, markiz de Sade, George Orwell in kdo še? Jaz osebno med evropske vrednote štejem le delovanje tistih ljudi, ki so se s svojim lastnim življenjem zavzemali za etične principe in za svobodo, ne pa mefistov, ki so sodelovali z nacisti, z Miloševićem, s Francom, ne glede na to, kako dobro je bilo njihovo delo v tehničnem smislu. Tehnična dimenzija brez etike me ne zanima ne v filozofiji ne v umetnosti ne na nobenem drugem področju.
Kaj pa vas čaka v prihodnjih mesecih in letih?
Trenutno se ukvarjam s projektom za prihodnje leto, saj veste, 28. junija bo stoletnica sarajevskega atentata in povabili so me na festival v Edinburghu, samo nič še ni dokončno. Tudi iz Sankt Petersburga so me povabili, na isto temo, vsekakor pa bo šlo za takšno ali drugačno koprodukcijo.
Seveda sem kot rojen Sarajevčan tisočkrat šel mimo kraja atentata in četudi sam atentat ni povzročil vojne, jo je pa vendarle pomagal sprožiti – okrog tega se odpira vrsta vznemirljivih in pomembnih momentov, ki omogočajo refleksijo sveta, v kakršnem živimo danes.
O tem se seveda zdaj veliko govori – se vam zdi, da so med tedanjim in našim časom res tako močne vzporednice?
Seveda so. Kaj pa se je sploh spremenilo? Poslušajte ta citat Bertranda Russlla: »Patriotizem je pripravljenost na to, da ubijaš in si tudi sam ubit – iz trivialnih razlogov.« To se v sto letih ni čisto nič spremenilo.
Orožarska industrija – ki je temelj kapitalizma – vojno potrebuje, potrebujejo jo tudi nacionalne ekonomije, ki stremijo k nenehni rasti. To je bilo enako ob začetku prve in druge svetovne vojne, pa tudi vojn v Jugoslaviji – takšne in drugačne ideologije pa vse to še dodatno podkurijo. Nič se ni spremenilo zato, ker se civilizacijski odnos človeštva do samega sebe prav tako ni spremenil. Dokler ne bomo doumeli, da je medsebojna različnost naše dejansko bogastvo, da je nekaj fantastičnega – ne pa neskončen vir smrtnega sovraštva –, dotlej se bo ta vzorec nenehno ponavljal.
V intervjuju za Delovo Sobotno prilogo ste dejali, da je bila druga (socialistična federativna) Jugoslavija »najuspešnejši mirovni proces v zgodovini človeštva«; a ta proces se je vendarle končal v krvi. Zakaj se je po vašem to zgodilo?
Jugoslavija je bila v političnem smislu zelo zanimiva država, ker ji je v bipolarnem svetu hladne vojne uspelo stopiti na nekakšno »tretjo pot«, ki ni bila ne kapitalistična in demokratična (kot pač zahodni svet razume demokracijo) ne komunistična po sovjetskem vzoru, temveč individualna in zelo specifična. Vsi se spomnimo, kako je bilo to institucionalizirano z gibanjem neuvrščenih. Da ne bo pomote, ne mislim, da je šlo za brezmadežen politični projekt, mi, ki smo živeli v njem, se spominjamo številnih političnih napak, ga moramo pa vseeno razumeti v kontekstu balkanske zgodovine. Ljudstva na Balkanu so bila dolga stoletja vedno podjarmljena temu ali onemu zavojevalcu: turškemu imperiju, avstro-ogrskemu cesarstvu, nacistični Nemčiji, le kratka so bila obdobja neodvisnosti in ponavadi vezana na manjša področja. Šele leta 1945 je prišlo do zlitja več daljnosežnih zgodovinskih silnic in to je rezultiralo v nekakšnem mirovnem procesu, ki je v tedanji Jugoslaviji pripeljal do vznemirljive različnosti, tako narodnostne kot kulturne in verske. Je pa seveda dejstvo, da je sožitje teh različnosti šlo na rovaš odsotnosti političnih razlik – in pozneje se je to izkazalo za temeljni problem tega v osnovi kajpada političnega projekta.
Vseeno je tej državi v precej odmaknjenem, ruralnem delu sveta uspelo zgraditi kompletno infrastrukturo, napeljati elektriko, tlakovati ceste, vzpostaviti kakovosten šolski sistem in kulturno okolje, odličen zdravstveni sistem itn. – samoupravljanje pa je še danes predmet debat in lokalnih eksperimentov v tako razvitih državah, kot je Švedska. Očitno je bilo pol stoletja premalo za razvoj tako obsežnega političnega projekta, poleg tega pa zdaj bolje razumemo, da je bilo takšno razmišljanje in delovanje možno le v razmerah hladne vojne – ko sta tako Zahod kot Sovjetska zveza potrebovala nekakšen koridor za medsebojno komunikacijo. Predstavljala ga je Jugoslavija, ki je imela odlične odnose z zelo različnimi partnerj. Po propadu sovjetskega komunizma in padcu Berlinskega zidu pa ta koridor ni bil več nikomur potreben, Jugoslavija pa se kot uspešna socialistična država ni mogla pridružiti Evropski uniji – čeprav bi vanjo spadala. Gospodarsko je bila denimo precej razvitejša kot članici Grčija in Portugalska, ampak po tedanji neoliberalistični dogmi niso smeli dopustiti, da bi Jugoslavija ostala taka, in zahodna ekonomsko-politična strategija, ki je bila proti takšni Jugoslaviji, si je svoje zaveznike našla med jugoslovanskimi nacionalisti. Govorim seveda predvsem o Miloševiću, pa tudi o Tuđmanu in drugih nacionalistih (vključno s kulturniki in verskimi voditelji, zopet predvsem v Srbiji), mad katere je sodil tudi Alija Izetbegović, ki pa navzlic svojemu nacionalizmu ni imel osvajalskih ambicij.
Vzporeden projekt je tedaj tekel v Sloveniji in si prizadeval za več človekovih pravic in demokracije. Podobne urbane iniciative so se pojavljale tudi drugod po državi, a v Sloveniji so bile najbolje organizirane in znale so se prebiti v središče medijske pozornosti. Mi iz drugih delov Jugoslavije smo tedaj verjeli, da bo slovensko delovanje na sodobnejšo in bolj demokratično pot spravilo ne le Slovenijo, temveč vso državo. Zgodilo pa se je obratno: po izbruhu vojne in razpadu države, ko se je Slovenija dobesedno čez noč simbolno priključila Evropi, je enako čez noč izgubila svoj vizionarski potencial ter postala zelo konservativna, nacionalistična država – in se je najbrž tudi zaradi tega slabo znašla v svojem novem okolju.
Kako to, da se v tistih odločilnih letih konec osemdesetih v drugih delih Jugoslavije niso uspeli uveljaviti podobni glasovi kot v Sloveniji? Obstajali so, vi sami ste bili tesno povezani z njimi, a njihov vpliv je bil popolnoma marginalen.
Obstajali so, a bili so odrezani od odločanja, in to že takoj po Miloševićevem prevzemu oblasti v srbski zvezi komunistov spomladi leta 1987. Po tem dogodku so bile vse liberalne struje sistematično onemogočene, pri tem pa se je Milošević naslonil tako na vojsko in policijo kot na pravne instrumente, saj je poskrbel za ustrezne ustavne spremembe. V resnici je izvedel državni udar, čeprav na prvi pogled zaradi postopnosti to ni bilo tako jasno videti.
Slovenija je imela ob koncu osemdesetih številne prednosti: za začetek geografske, saj je bila na odmaknjenem koncu federacije, ki se je edini dotikal zahodnih držav, imela je gospodarske lastnosti, ki so ji omogočale naslonitev na lastne sile, skozi več let se je gradila osveščenost o človekovih pravicah in demokraciji, predvsem pa je bila v nasprotju z drugimi republikami nacionalno homogena. Če ne bi bila v tolikšni meri »mononacionalna«, je vprašanje, kako bi se stvari razvijale.
Vi ste kolaps Srbije spremljali od blizu, kajne? Režijo ste študirali v Novem Sadu, nato pa ste ob koncu osemdesetih na novosadski akademiji postali tudi pedagog.
Drži, tista leta sem se poklicno največ gibal na osi Sarajevo – Beograd – Novi Sad – Subotica (kjer je leta 1985 režiser Ljubiša Ristić osnoval zelo ambiciozno gledališko družino). Najbolj odločilno leto 1989–90 pa sem bil v ZDA kot Fullbrightov štipendist; iz Amerike sem se vrnil z veliko željo, da tudi sam prispevam k mirnemu razpletu tega, kar se je imelo zgoditi. Predstavljal sem si, da umetnost pri tem lahko pomaga – morda tudi bi, če bi bilo podobnih umetniških iniciativ več. Spomladi 1991 sem v beograjskem Jugoslovanskem dramskem gledališču (»JugoDrP«) režiral Beckettovega Godota, ki smo ga z izjemno zasedbo (Miki Manojlović, Miodrag Krivokapić, Žarko Laušević in Slavko Štimac) zasnovali kot nekakšen »Splav meduze«, kot poslednji poskus reševanja. Miki Manojlović je kot Vladimir na koncu spregovoril preroške besede: »Vazduh je pun naših jauka, ali navika sve zagluši i niko ne čuje taj krik.« Vsaj posredno se je to res zgodilo, iz Beograda so vsi, ki so to lahko naredili, pobegnili, Manojlović denimo v Francijo. Jaz sem naslednjo zimo v Subotici še režiral Kralja Ubuja, ki je imel premiero 4. aprila. Tedaj se je že začela vojna v Bosni, enako kot se je vojna v Sloveniji začela dan po premieri Godota. Nisem hotel ostati v Srbiji, v Bosno nisem mogel; najprej sem se umaknil v Amsterdam, nato pa mi je končno uspelo najti pot za vrnitev domov v Sarajevo.
Osvajanje sreče je tudi zgodba o Jugoslaviji in o vrsti drugih humanitarnih katastrof zadnjih desetletij – trenutno krvavi Siriji pa ste se izognili.
Poglejte, gledališče vendarle ni medij za posredovanje aktualnega dogajanja. Sirija je v središču pozornosti drugih medijev, mi pa smo dali glas tistim, ki drugje nimajo priložnosti.
Osrednja spodbuda zame je bilo življenje in delo Bertranda Russella, zlasti njegova predsmrtna gesta pisanja prispevka za konferenco o Palestini na dobesedno smrtni postelji 2. februarja 1970: končal je tekst in še istega dne umrl, dva dni pozneje pa so to njegovo goreče zavzemanje za palestinsko državo prebrali na konferenci. Mene je najprej fasciniralo dejstvo, kako človek dobesedno govori iz groba, bolj zavezujoče pa je seveda prepričanje, kako se moraš resnično do zadnjega diha boriti za svoje temeljne vrednote. Moje izhodišče pri predstavi je bilo vprašanje, ki sem si ga sam zastavil, namreč, kako bi se Russell opredelil do ključnih dogodkov po njegovi smrti. Prvi tak dogodek je bila krvava nedelja na Severnem Irskem leta 1972, leto pozneje je prišlo do Pinochetovega državnega udara v Čilu, sledil je konec vietnamske vojne in Pol Potov genocid v Kambodži, kjer je bilo ubitih dva milijona ljudi. To je bil prvi tak masaker po holokavstu (razen enega v petdesetih letih v Ruandi, ki pa je bil v pretežni meri zamolčan), ki pa se je v nasprotju z nacističnim zgodil pred očmi javnosti: enako velja za genocid v Bosni in v Ruandi v devetdesetih ter za 11. september in njegove posledice.
Zanimalo nas je, kako je svet reagiral na institucionalizirano ubijanje, prav tako pa tudi, kako so se odzvali posamezniki oziroma določene skupine, predvsem v smislu človeškega dostojanstva, civilizacijskih norm, ljubezni do svobode in njene obrambe. Zame sta namreč svoboda in pravičnost tisti temelj, na katerem gradimo tako osebno kot kolektivno srečo.
Zelo redko se umetnik znajde v položaju, ko post festum govori o tako travmatični izkušnji, kot je vojna, še zlasti tako dolga in tako totalna vojna, kot so moderne in kot je bila bosanska. Kako je vojna zaznamovala vašo umetnost?
Gre za nekaj, česar sam ne izpostavljam, posledica tega pa je, da tudi drugi tega ne poudarjajo; ampak dejstvo je, da sodim med preživele iz genocida v Bosni.
Zame je ta pečat evidenten, saj sem videl dve vaši predstavi iz osemdesetih, in dve, ki sta nastali po vojni.
Izkušnja preživelega v genocidu je zelo posebna. Da ti popolnoma nov diskurz in te definira na bistven način, torej vpliva na večino stvari, ki jih počneš, v mojem primeru na mojo umetnost. Ne bi rekel, da sem v svoji življenjski filozofiji, politiki ali umetnosti kaj bistvenega spremenil, saj še vedno verjamem v iste vrednote in tako kot pred vojno še vedno živim v skladu z njimi, temeljna razlika od prej je moja neposredna izkušnja zla, ki so ga ljudje sposobni.
Vojna in agresija nista cunami ali potres, nista naravna nesreča, pač pa sta proizvod človeškega delovanja. Je pa neopisljiva razlika med tem, če se o vojnah in o človeških grozodejstvih informirate v zgodovinskih knjigah ali celo v umetniških delih – in neposredno izkušnjo. Iz romanov ali filmov lahko marsikaj razumete, če pa ste to sami doživeli, ima to vaše razumevanje še neko dodatno dimenzijo. S tem sicer nekako živiš, postane del tvojega bitja, ni pa to nekaj, o čemer bi govoril. Najin pogovor je ena zelo redkih priložnosti, da se o tem pogovarjam.
Za režiserja je to verjetno tudi drugače kot za druge umetnike, pisatelje, slikarje, skladatelje, ki to izkušnjo vendarle nekako predelajo sami: režiser mora o tem s svojimi sodelavci nenehno govoriti.
Tudi zato je bil ta projekt tako zanimiv: Emma Jordan je prav tako režiserka in tudi ona ima neposredno travmatično izkušnjo krvave irske zgodovine. Na drugi strani pa je Slovensko mladinsko gledališče, ki neposredne izkušnje tako uničujočih dogodkov nima, ima pa dolgo tradicijo umetniškega soočanja s težkimi temami.
Pogledi, let. 4, št. 20, 23. oktober 2013