Matevž Luzar, filmski režiser
Dokler ne izgubiš udobja, se nikamor ne premakneš
Vaš celovečerni prvenec je tik pred distribucijo. Trenutek »usodnega« prvega srečanja s filmom se zdi najbrž daleč v preteklosti. Pa vendarle – se ga spomnite?
Spomnim. Moj prvi filmski spomin je Moj stric (Mon Oncle, 1958) Jacquesa Tatija. Star sem bil kakšnih osem let in najbrž sem ga videl na televiziji.
Je bila televizija pomembno orodje vaše filmske izobrazbe?
Pravzaprav sem pred televizijo odrasel. Skoraj bi lahko rekel, da je bila televizija član družine ... Odraščal sem v zlati dobi videa in videotek in pogledal sem vse, kar je bilo mogoče tam dobiti. Začel sem z največjim šundom, z akcijami in s podobnim, in počasi prišel do točke, ko sem želel videti še kaj več. Ampak doma sem iz Zagorja in nisem imel možnosti hoditi v Kinoteko, tako da sem veliko teh pomembnih filmov videl šele pozneje, v srednji šoli, ko sem začel prihajat v Ljubljano. Všeč so mi bili filmi in zgodbe nasploh.
Ste tudi veliko brali?
Tudi, zelo veliko. V osnovni šoli sem tudi pisal kratke zgodbe. Bilo mi je všeč, ampak se v tem vseeno nisem tako našel, da bi se hotel resno ukvarjati s pisateljevanjem.
Kdaj pa ste se zavedeli, da se želite ukvarjati z režijo?
V drugem letniku srednje šole sem videl razpis za Festival neodvisnega filma Slovenije in sem se prijavil. Napisal sem zgodbo in jo s pomočjo sošolcev posnel na VHS-kamero. V bistvu sem takrat nekako »izumljal«, kako se dela film. Internet še ni bil tako razširjen, nisem imel dostopa do filmske literature, niti nisem poznal nikogar, ki bi mi lahko pri delu svetoval. Gledal sem filme in se ob tem učil, se spraševal, kako bi jaz lahko posnel kaj takega ... In sem posnel. Ampak potem sem imel težavo, kako posneto zmontirati. Rešil sem jo s pomočjo dveh videorekorderjev in stalnega pritiskanja na play in pavzo. Pozneje sem izvedel, da je podobno montiral tudi ameriški režiser Robert Rodriguez (El Mariachi, 1992), in zdelo se mi je zabavno, da se je še kdo drug srečeval z istim problemom. Ta film je bil potem na festivalu tudi nagrajen in takrat sem dobil občutek, da je to mogoče nekaj, s čimer bi se želel v življenju ukvarjati. V športu sem poskusil vse, za muziko nikoli nisem bil, tu pa sem našel medij, v katerem sem se lahko izrazil ...
Ampak kljub temu ste se najprej vpisali na študij teologije.
Res je, ampak le zato, ker nisem bil sprejet na AGRFT. Tam sem namreč sprejemni izpit uspešno opravil šele v tretjem poskusu. Ko danes gledam nazaj, vidim, da takrat res še nisem bil pripravljen. Potem sem razmišljal, kateri študij bi bil najboljši približek temu, kar bi rad počel, in bi mi dal podlago v filozofiji, sociologiji in psihologiji, ki je, ker sem obiskoval srednjo ekonomsko šolo, praktično nisem imel. Vmes sem vsako leto delal sprejemne izpite na AGRFT in bil v tretje sprejet. Mislim, da je bilo tako prav.
Zakaj?
Ker sicer na akademiji ne bi mogel delati takšnih filmov, kot sem jih delal. V letih poskušanja sem se zares prepričal, da je režija tisto, kar želim v življenju početi – tudi če ne bom sprejet na akademijo. S pomočjo znanja, ki sem ga dobili na teologiji, sem nekako tudi dozorel in se obenem začel bolj intenzivno ukvarjati s scenariji. Gledal sem svoje filme, jih primerjal s konkurenco in se spraševal, zakaj moji niso tako dobri kot drugi. Zelo hitro sem prišel do spoznanja, da stvari niso urejene že v osnovi, torej pri scenariju. Potem sem začel obiskovati scenaristično šolo Pokaži jezik, ki jo je organiziral Zdravko Duša, kar je v mojem dojemanju filma in tega, kakšne filme želim delati, odigralo veliko vlogo. Če je scenarij slab, potem je slab tudi film. Papir prenese veliko več kot film.
Pokaži jezik vam je dal torej dobro popotnico za naprej ...
Ta šola mi je dala zelo veliko. Prvič sem prišel v stik z nekaterimi ljudmi iz branže, ki jih do takrat nisem poznal. Tam sem se pogovarjal recimo s Srđanom Karanovićem pa z Mogensom Rukovom in številnimi drugimi, ki so mi odpirali obzorja. Še danes se dobro spomnim nekaterih nasvetov in debat iz tistega obdobja.
Ste mogoče kdaj razmišljali, da bi poskusili še na praški FAMU?
Sem. Če ne bi bil v tretje sprejet na AGRFT, bi šel najbrž poskusit še tja.
To vas sprašujem zato, ker se mi zdi, da imajo vaši filmi, še zlasti zadnji, neko posebno senzibilnost, ki jo češki filmarji posebno dobro obvladajo. Način, kako pripovedujete – z neko mehkobo in humanostjo, s tragikomiko, skozi zgodbo, ki ima določeno težo, a je obenem tudi optimistična ...
Niste prvi, od kogar to slišim. Tudi nekateri igralci iz filma so ga tako doživeli. Ja, lahko rečem, da je recimo zgodnji Miloš Forman nekaj, kar mi je blizu.
Ste te filme tudi veliko gledali?
Niti ne. Gledal sem jih šele na akademiji, ampak to nikoli niso bili filmi, na katere bi se neposredno navezoval. Vendar ko jih gledam zdaj, vidim neke vzporednice. Tudi ko so bili moji filmi prikazani na Češkem in na Poljskem, so jih vzeli kar malo za svoje.
Kateri filmi pa so vam kot gledalcu najbolj blizu?
Gledam vse, od blockbusterjev do art filmov. Med najljubšimi je gotovo Tati. Zelo rad imam tudi filme ameriških bradatih otrok iz sedemdesetih let. S temi filmi in njihovim načinom pripovedovanja sem se zelo poistovetil. Zelo mi je všeč Coppola, blizu mi je tudi Scorsese, čeprav ne bi želel delati takih filmov, kot jih dela on. Se mi je pa že od nekdaj zdelo, da zelo dobro razumem njegovo izhodišče. Gledal sem njegove filme, bral njegove biografije in videl, da vedno izhaja iz sebe oz. iz okolja, ki ga dobro pozna. Temu hočem slediti tudi sam – izhajati iz opazovanj sveta okrog sebe, ne pa delati filme iz preračunljivosti. Tudi s Srečen za umret sem želel narediti film, ki bo predvsem iskren.
Nasploh lahko za vas rečemo, da imate že po dveh kratkih in enem celovečernem filmu zelo prepoznaven slog kot tudi tematiko. V bistvu se vsi vaši filmi tako ali drugače dotikajo vprašanja staranja. Zakaj vas ta tema tako zanima?
To je nekaj, kar me je v tem obdobju najbolj zanimalo, in nekaj, kar se mi zdi, da razumem. Svoja dva kratka filma in celovečerec dojemam kot neformalno trilogijo, ki je nisem načrtoval, a se je spontano zgodila, ker se teme povezujejo. Ne vem, zakaj se mi zdi, da te stvari tako dobro razumem ... Neki prijatelj mi je nekoč rekel, da sem se rodil star. Zdi se mi tudi, da so stvari, ki se dogajajo v tem obdobju življenja, zelo podobne stvarem, ki se dogajajo na začetku. Mislim, da je to, kar se zgodi v filmu Srečen za umret, zelo blizu temu, kar doživlja najstnik – v smislu osamosvajanja, tega, da nekaj narediš iz sebe. Ivan je morda res na koncu poti, ampak poanta je v tem, da ni nikoli prepozno za spremembo.
Torej dom za ostarele kot priložnost za novo rojstvo?
Da. Sam mislim, da je vsak tak velik dogodek lahko priložnost za nov začetek. Moja stara mama je vedno govorila, da je v vsaki stvari nekaj dobrega ...
Ampak ali je res treba, tako kot se zgodi Ivanu – najprej izgubiti vse, da bi končno našli sebe?
Ljudje smo narejeni tako, da želimo ohranjati status quo. Šele ko se ti v življenju zgodijo korenite spremembe, ko npr. zgubiš službo, zboliš ..., se začneš premikati naprej, iskati novo pot. Sam mislim, da bi morali to območje udobja zapustiti že veliko prej, ampak očitno je v človeški naravi, da dokler ti je udobno, se nikamor ne premakneš. Vsi skrbno čuvamo to udobje, ampak v resnici prav zaradi njega ne moremo biti kreativni, ne moremo narediti nič novega.
Na letošnjem Festivalu slovenskega filma je Srečen za umret pobral kar pet vesen, med njimi tudi nagrade za fotografijo, scenografijo in kostumografijo. Kako ste oblikovali vizualno podobo filma? Dom upokojencev bi lahko bil videti tudi zelo drugače, bistveno bolj temačno, vaš pa je nežen in prijeten, čeprav v filmu prevladuje hladna barvna paleta.
Vizualno podobo smo oblikovali skupaj s Simonom Tanškom (fotografija), Katjo Šoltes (scenografija) in Pio Šinigoj Premzl (kostumografija). O stvareh smo razmišljali zelo sistematsko – noben predmet, nobena barva se v kadru ni znašla po naključju.
Tudi vaš dom za upokojence ni ravno najbolj tipičen primerek svoje vrste ...
Moj namen ni bil v tem, da bi bila zgodba čisto realistična. Potem bi bil to povsem drugačen, bolj »zatežen« film. Jaz sem želel atmosfero premakniti na čisto malo bolj pravljičen nivo – tako da film še zmeraj ohranja stik z resničnostjo, ni pa duhamoren. Prvi del filma je precej bolj temačen v smislu svetlobe in okolja, v katerem Ivan živi. Potem se premakne nekam, kjer je v bistvu na boljšem.
Kje ste snemali?
V domu starejših občanov v Polzeli. Mislim, da imajo realne lokacije veliko prednost. Zdi se mi, da je ta dom postal kar neke vrste lik v filmu. Tudi statiste smo našli med njegovimi stanovalci. Nekajkrat se je celo zgodilo, da je kakšen stanovalec ali obiskovalec slučajno stopil v kader in nismo ustavljali posnetka. Rad imam takšne »napake«. Zdi se mi, da tudi če se jih ne opazi na prvi pogled, se filmu pozna, da je bil delan na tak način.
Kako pa sicer delate z igralci? Jim puščate veliko prostora?
Zelo rad delam z igralci. Veliko pozornosti namenjam vajam. Pri tem filmu smo imeli 30 dni intenzivnih vaj in srečo, da smo lahko vadili tudi na lokaciji. Zdi se mi dobro, da igralci osvojijo prostor, še preden se snemanje začne.
V filmu ste zbrali cel kup igralskih legend starejše generacije – tu so Evgen Car, Ivo Barišič, Dare Valič, Milena Zupančič in mnogi drugi ... Ste morda čisto malo posneli ta film tudi zato, da bi jih lahko ponovno skupaj videli na platnu?
Zavestno ne, res pa je, da so to igralci, ki so nekoč snemali po vsej Jugoslaviji in so res bili zvezde. In so še vedno. Zelo sem vesel, da sem lahko delal z njimi – z Evgenom, z Mileno, tudi s Poldetom Bibičem. To je namreč njegova zadnja filmska vloga.
Bi lahko za Evgena Carja, če se malo pošalim, celo rekli, da je neke vrste vaša muza?
Z Evgenom sva prvič delala skupaj pri Vučku in sva se zelo dobro ujela. Je meni zelo ljub igralec in mislim, da je že v Vučku naredil super vlogo, tu je šel pa še korak dlje. Ker Srečen za umret je v bistvu študija karakterja, ves film vidimo skozi oči njegovega lika. Dejansko film sloni na njem in zelo pomembno se mi je zdelo lik postaviti tako, da se bo gledalec z njim zlahka poistovetil.
Pravzaprav gre za zelo podoben lik, kot ga je Car odigral v Vučku ...
V izhodišču res, vendar se ta lik zdaj zelo razvije. Zato so moji trije filmi tudi tako povezani. Iz filma v film so se razvijale neke ideje in teme in se nazadnje prepletle. Prva scena v Srečen za umret, v kateri se skupaj pojavita Evgen Car in Janez Škof, je povezava s prvim filmom – Škof odigra isti lik kot v Prezgodaj dva metra spodaj, Evgen pa lik iz Vučka. S temi povezavami sem se poigraval.
Gre za nekaj podobnega tudi v sceni, ki jo skupaj odigrata Zupančičeva in Bibič? Ste mimogrede naredili majhen hommage Cvetju v jeseni?
Vsekakor. Pomislite: ko se Milena Zupančič ne usede poleg Evgena – h komu se bo usedla? K Poldetu Bibiču, seveda. Cvetje v jeseni je brez dvoma film, ki je zelo zaznamoval slovensko kinematografijo ...
Se je ideja porodila slučajno, med snemanjem, ali ste jo načrtovali vnaprej?
Predvidel sem jo že med pisanjem scenarija. Že med pisanjem scenarija običajno razmišljam o igralcih, ki jih bom zasedel v vlogah, ker hočem lik že v fazi scenarija nekako »umestiti«. Rad tudi vidim, da imajo določene geste še kak dodaten pomen od tistega očitnega. Zato se mi zdi zelo pomembno, da je v filmu igral tudi Polde. In njegova vloga, ne glede na to, da je majhna, zelo zaznamuje prizore, v katerih je prisoten. Način kako on sprašuje, kako reagira – vse to daje filmu neko avtentičnost. Sam bi najraje videl, da bi bil ves razred računalniškega tečaja napolnjen z igralci te generacije. Seveda gre za poklon, tudi za poklon Klopčiču. Ne nazadnje sem bil eden njegovih zadnjih študentov in me je zelo zaznamoval. Mogoče takrat, ko sem še študiral, nisem tako zelo dojel stvari, ki jih je govoril, ampak jih zato toliko bolj razumem zdaj.
Imate tudi sicer radi slovenski film? Kdo so vaši najljubši avtorji?
Zelo rad. Za vsak slovenski film si želim, da bi me navdušil. Včasih sem potem žalosten, včasih vesel, ampak če pogledamo v zgodovino slovenske kinematografije, ki je po obsegu skromnejša od večine ostalih nacionalnih kinematografij, imamo vendarle kar nekaj vrhunskih filmov. France Štiglic se mi zdi vrhunski režiser z zanimivim opusom. Njegov film Tistega lepega dne (1962) mi je zelo pri srcu. Potem so tu filmi Matjaža Klopčiča pa Cvitkovičev Kruh in mleko (2001), Burgerjeve Ruševine (2005), tudi Šterkov Ekspres, ekspres (1996) mi je v določenem obdobju življenja veliko pomenil ...
Kako sicer vidite razmere za filmsko ustvarjanje pri nas?
Grozne so.
In kaj porečete na vrnitev Igorja Prodnika, ki je bil pred kratkim imenovan za direktorja Viba filma?
Mislim, da je to nedopustno. Slovenski film zadnjih 20 let ni zadihal prav zato, ker se je politika stalno vtikala vanj in ker niso vzpostavili osnovnih pogojev za filmsko ustvarjanje. Imam občutek, da je zadnjih 20 let vsak slovenski film, ki pride v kino, čudež. Filmska iniciativa, ki se dogaja zdaj, pomeni zelo velik premik naprej. Filmsko področje je treba nujno urediti. Pri tem ne mislim le na državne vire financiranja, ampak tudi na zunajproračunske vire, ki jih poznajo vse države v naši okolici. Recimo to, da se odstotki od kabelskih operaterjev, internetnih ponudnikov, prodaje kart, televizije idr. stekajo nazaj v branžo. S tem se razbremeni državo in stimulira gospodarsko panogo.
Obenem pa so potrebne davčne spodbude. Te so recimo v zadnjih letih na Hrvaškem in v Srbiji dale filmski industriji velik zagon. Gre za to, da tuje produkcije pridejo snemat k nam, mi pa jim določen delež, recimo 20 odstotkov, vrnemo. Pri tem ne gre za to, da bi mi njim nekaj dajali pod ceno. Tujci pridejo k nam, zapravijo recimo 10 milijonov dolarjev in dobijo nekaj nazaj. Če pogledamo samo snemaje filma Zgodbe iz Narnije v Posočju, kjer je ekipa v nekaj dneh zapravila 5 milijonov dolarjev ... Ko je prišla ekipa, je mesto podvojilo prebivalstvo, in ko je en dan snemanje odpadlo zaradi dežja, je zmanjkalo hrane, ker so šli vsi jest v gostilne ...
Te spodbude vplivajo na mikroekonomijo države in mest, kjer snemanja potekajo, hkrati pa se obujajo filmski poklici, ki so že izumrli. Tako postaja boljši tudi domači film. Ker, roko na srce, film je umetnost, je pa tudi industrija – in dejstvo je, da kvantiteta rodi kvaliteto. Če bodo več delali, bodo boljši tako režiserji in producenti kot lučkarji in vsi ostali filmski delavci.
Kako pa vi vidite film – je bolj umetnost ali gospodarska panoga?
Film je oboje. Je umetnost in je gospodarska panoga. Če obvladaš obrt, lahko ta obrt postane nekaj več. Umetnost ne nastane iz nič. Najprej potrebuješ vajo, kvantiteto, da lahko iz filma v film rasteš in postajaš vedno boljši. Pri nas pa se to trenutno dela tako, kot da bi šel športnik na vsake štiri leta na olimpijske igre, vmes pa ne bi bil na nobenem svetovnem prvenstvu. Želim si, da bi film razumeli tudi kot gospodarsko panogo. Hkrati pa mislim, da če neka družba nima umetnosti, ne more preživeti.
Vas zanima tujina?
Me. Če bi dobil ponudbo, bi imel najbrž takoj, ko bi odložil telefon, spakirano potovalko. Zanima me, ker bi v tujini lahko delal nekatere stvari, ki jih tukaj ni mogoče delati, obenem pa to odpira nova obzorja, prinaša sodelovanje z novimi sodelavci ...
Ste takrat, ko ste ob nominaciji za študentskega oskarja v Los Angeles pospremili svojega Vučka, tam morda navezali kakšne stike?
Kar dosti stikov sem navezal in jih še zdaj vzdržujem. So mi pa takrat svetovali, naj najprej naredim celovečerni film. S tem si pri producentih lažje pridobiš zaupanje, agenti te lažje »prodajajo«. In takrat sem se tudi hitro po akademiji začel s producentom dogovarjati za prvenec.
Torej vam niti ni bilo tako zelo težko priti do prvenca?
V bistvu sem imel pri tem kar srečo. Najbrž tudi zaradi uspeha kratkih filmov.
Nam lahko zaupate, če snujete že kakšen konkreten nov projekt?
Nekaj delam, ampak je vse skupaj še v preveč začetni fazi, da bi govoril o tem. Najprej moram sam pri sebi razmisliti, kakšen film točno želim narediti, potem pa bom lahko povedal kaj več.
Bo pa drugačen od prvih treh?
Gotovo.
Pogledi, let. 4, št. 6, 27. marec 2013