Pavol Rankov, slovaški pisatelj
Človekovi spodrsljaji so idealna snov za roman
Avtor je Slovenijo obiskal nedavno v okviru predstavitve obeh svojih v slovenščino prevedenih zgodovinsko-psiholoških romanov Zgodilo se je prvega septembra (ali pa kdaj drugič) in Matere (oba izšla pri KUD Sodobnost International), ki ju je umestil v srčiko razburkanega 20. stoletja. V pogovoru, v katerem se razkrije kot skromen človek hudomušne narave, nam ne približuje le lastnega ustvarjanja, temveč podaja širši pogled na slovaško družbo in kulturo, zlasti z vidika položaja knjige in književnega ustvarjalca, s čimer se navsezadnje ukvarja tudi znanstveno na oddelku za knjižnične in informacijske vede Univerze Comenius v Bratislavi.
Od vašega prvenca je minilo dvajset let. Kako se spominjate svojih literarnih začetkov?
Nisem odraščal v družini literatov ali akademikov, tako da moje zanimanje za literaturo, branje in pozneje tudi pisanje izhaja izključno iz mene samega. Ker nisem imel nobenega »zavetnika«, ki bi poskrbel za izdajo mojih prvih kratkih zgodb v revijah, sem izkoristil edino realno pot – literarne natečaje. Moja ambicija ni bila izdajanje knjig, ampak enkrat ali dvakrat na leto v reviji objaviti kratko zgodbo. V prvi knjigi so bile tako zbrane predvsem revijalne zgodbe. Spomnim se, da sem po izidu zbirke izjavil, da v prihodnje ne nameravam pisati knjig, ampak kratke zgodbe.
Poudariti velja, da je kratka zgodba na Slovaškem prominenten žanr. Najprestižnejša nagrada za literaturo se podeljuje za prozo v celoti, ne le za roman. Kako vi gledate na fenomen kratke zgodbe na Slovaškem?
V devetdesetih letih je na našo literarno sceno veliko avtorjev vstopilo s kratko prozo. To so bili ljudje najrazličnejših poklicev, ki so imeli radi literaturo, bili so nadarjeni, vendar ob zaposlitvi niso imeli časa, da bi tedne, mesece sedeli ob romanu. Tako je nastal ta fenomen kratke zgodbe – vsi mladi avtorji so pisali kratke zgodbe, romanov ni bilo. Literarni kritiki so trdili, da je Slovaška zasičena s kratko prozo. Ko so ti pisatelji v novem tisočletju začeli pisati romane, pa so isti kritiki tarnali, da na vsem lepem vsakdo misli, da mora napisati roman.
Vendar je, paradoksalno, pobuda za pisanje romana v vašem primeru prišla ravno od zunaj …
Za prvi roman Zgodilo se je prvega septembra sem imel dva vzgiba – ekonomskega in ustvarjalnega. Najprej o ekonomskem: ko se je rušila ena od demokratičnih vlad – demokrati pri nas večinoma ne zdržijo niti eno volilno obdobje –, je kulturni minister v zadnjih dneh svojega mandata precejšnjo vsoto denarja namenil izključno podpori novim slovaškim romanom. Nastala je absurdna situacija, ki se ni nikoli več ponovila – avtorji kratkih zgodb, skupno okoli trideset pisateljev, so za obljubo, da bodo napisali roman, takoj prejeli štipendijo. Takšne ponudbe seveda ne zavrneš. V tistem času sem tako in tako imel že osnovanih nekaj romanesknih epizod. Nastale so iz pripovedovanj mojega očeta o zapletenih usodah njegovih sošolcev in prijateljev iz Levic. V otroštvu mojega očeta je bil to miren madžarski malomeščanski kraj, ki je od konca prve svetovne vojne pripadal Češkoslovaški. Madžarske uradnike so sicer zamenjali češki, vendar so pripadniki različnih narodnosti živeli v medsebojnem sožitju. V drugi svetovni vojni ni umrlo le več milijonov ljudi, umrl je ves tedanji svet. Očetovi spomini nanj so bili moj ustvarjalni vzgib.
Vaš osebni literarni razvoj je za vašo generacijo na Slovaškem kar tipičen. Niste namreč edini, ki se je po uspešni kratkoprozni »karieri« in nagrajenih zbirkah lotil romana. Vsi tudi sodite tudi k fenomenu založbe Bagala, ki s kratkoproznim literarnim natečajem Poviedka od leta 1996 aktivno podpira in formira mlade avtorje.
Natečaj Poviedka je prišel v idealnem trenutku. Bilo je veliko avtorjev, ki so pisali kratke zgodbe, hkrati pa so bili tudi bralci željni nove slovaške kratke zgodbe. Povrhu vsega pa je Bagali okrog svojega natečaja uspelo ustvariti tudi medijski pomp, tako da je dobesedno več tisoč ljudi z napetostjo pričakovalo, da bodo v neposrednem radijskem prenosu razglašeni zmagovalci. Bagala je zbral sponzorje iz privatnih podjetij, ignoriral je državni sistem subvencioniranja, ki je bil takrat povsem v rokah nacionalističnih združb, ki so častile našega poldiktatorja Mečiarja. Tako je mlada kratka zgodba pridobila tudi določen opozicijski kontekst, brati mlade slovaške »kratkoprozaše« je bilo demokratično in evropsko. Poviedka obstaja še danes, praktično z nespremenjeno dramaturgijo, le njen družbeni in kulturni pomen je že povsem drugačen, časi so se spremenili.
Kako je danes s tradicionalnim nezaupanjem v slovaškega pisatelja, ki se je do pred kratkim vleklo še iz komunističnih časov?
Bralec proze in poezije je povsod po svetu nacionalist. Med najbolj prodajanimi knjigami v Franciji je večina knjig francoskih avtorjev, v Italiji prevladujejo italijanski avtorji, Poljaki radi berejo Poljake in Čehi Čehe. Na Slovaškem še pred desetimi leti ni bilo tako. Slovaški bralci, med njimi pogosto intelektualci, so s ponosom izjavljali, da slovaške literature ne berejo. Ko so jih vprašali, katero slovaško knjigo so prebrali, so samozavestno odgovorili, da niti ene, saj to niso dobre knjige. Mislim, da je k temu pripomogla literarna vzgoja, ki še dandanes temelji na književnosti 19. stoletja.
A do pred kratkim je vladal podoben odnos tudi do slovaškega filma – prvi val odpora se je dvignil, ko so razglasili datum premiere. A položaj se je korenito spremenil. Slovaki zdaj že berejo tudi slovaške avtorje, kar velja tudi za žanrsko literaturo, imamo razvito trivialno literaturo, dobro se prodaja tudi slovaška fantazijska literatura in detektivka.
Večkrat omenjate, da vas je zgodovina 20. stoletja »nagovorila« s svojo absurdnostjo, iracionalnostjo in fantastičnostjo, ki si jo človek le težko zamisli. Ravno te prvine pa so značilne za vašo kratko prozo, ki je časovno-prostorsko neoprijemljiva. Kaj ta dejstva povedo o naši sedanjosti in vašem pisateljskem odnosu do nje?
Ko sem v mladosti odkril Julia Cortázarja, sem bil očaran. Naenkrat sem slutil smisel vsake razpoke v asfaltu, jate vran na nebu so bile zame sporočila v neznanem jeziku. Skozi njegove oči sem ponovno bral Kafko in druge. Nekatere moje zgodnje kratke zgodbe so bile napisane pod neposrednim vplivom latinskoameriške, zlasti argentinske fantazijske literature. Pozneje me je prevzelo spoznanje, da se tudi v življenju dogajajo fantazijske stvari, torej dogodki, ki si jih nihče ne bi izmislil, le življenje samo. Kafkova iracionalnost je dosegla svoj višek v političnih procesih v petdesetih letih v komunističnih državah. Obsojeni so priznavali zločine, ki jih povsem očitno niso mogli zagrešiti, njihovi otroci so zahtevali smrtno kazen za starše, ki so izdali ideale. In ko so obsojene komuniste po petih ali desetih letih njihovi tovariši izpustili iz zapora, so bivši zaporniki verjeli v partijo še bolj neomajno kot prej. A ni to iracionalno? Na neki način se mi zdi celo magično, kot da so bili uročeni. Orwellov roman 1984 je lahko le Zahod poimenoval antiutopija, zame je to realističen, zgodovinsko-kritičen roman o 20. stoletju.
V povezavi s vašo pisavo kritiki govorijo o »renesansi zgodbe«. Je celovita zgodba na neki način tudi vaš odgovor na razdrobljenost časa, v katerem živimo? Poskus ujeti celovitost, ki jo nemara išče tudi sodobni bralec?
Roman Zgodilo se je prvega septembra je celovit in hkrati fragmentaren. Trideset let v življenju mojih junakov sem sestavil iz drobnih epizod vsakdanjih mikrozgodb. V romanu Matere sicer pripovedujem le o devetih oz. desetih letih, vendar sem si na sredi romana privoščil lakoničen premik v času (»Osem let pozneje«). Mimogrede, eden od kritikov je to potezo ocenil kot cinično, manjkal mu je vesten opis vsakodnevnih naporov, muk in bolečin.
Če me sprašujete o celovitosti oz. njenem lovljenju, moram odgovoriti, da je celovitost preveč zapletena, preveč mrežasta, n-razsežna. O resničnosti ni mogoče sporočiti nič takega, kar bi bil vsaj poskus celovite podobe sveta. Kar ne velja le za roman, še veliko bolj za sociologijo ali zgodovino. Jezi nas, da nas pitajo z enostranskimi informacijami, vendar te drugačne niti ne morejo biti.
Zelo podobno misel je zapisal David Albahari: v trenutku, ko je svet postal knjiga, se je spremenil v interpretacijo. Vi ste pred tem omenili očeta in njegovo generacijo, o kateri pravzaprav pripovedujeta oba vaša romana. Kakšen je bil njihov odziv na vašo interpretacijo njihovih usod, na vaš poseg v kolektivni in individualni spomin?
Zanimiv je bil zlasti očetov odziv, saj je knjigo prebral večkrat. Rekel mi je, da to počne zato, ker ob njej rad obuja spomine. Moja fikcija (sicer aplicirani nekateri njegovi spomini) je postala orodje za oživitev avtentičnih spominov na resničnost. Fikcija je v nekem smislu nadomestila resničnost, kar je Albaharijeva trditev o konkretni bralski izkušnji. Roman Zgodilo se je prvega septembra se dogaja v Levicah. To mesto sem prvič obiskal, ko sem šel tja na predstavitev knjige. Ko so najstarejši prisotni bralci izvedeli, da nisem živel v Levicah, da tam celo nikoli nisem bil, so bili razočarani, počutili so se ogoljufane. Najprej so pripovedovali, da je knjiga avtentična in opisuje določene podrobnosti, ki se jih spomnijo, potem pa jih je neprijetno presenetilo, da je njihove individualne spomine v podobi romana posplošil nekdo, ki z njimi teh spominov ne more osebno deliti.
Vas je njihov odziv spodbudil, da ste se lažje odločili pisati o življenju v gulagu? O tematiki, ki je običajno rezervirana za pričevalce. In koliko, če sploh, vas je k temu spodbudila misel Anne Applebaum, da Zahod te teme »umetniško« še sploh ni obdelal, vsaj ne način, kot so obdelana koncentracijska taborišča.
Zanimivo je, kako mnogi zaporniki iz gulaga, podobno kot tudi iz koncentracijskih taborišč, o tej izkušnji ne želijo govoriti. Na primer slovaška mati, ki je rodila sina v gulagu in katere usoda me je navdihnila za pisanje romana, svojemu sinu vse do svoje smrti ni želela pripovedovati o podrobnostih in dejstvih. V njihovi družini je bila ta tema praktično tabu še nekaj let po padcu komunizma, ko je gospa Irena Kalaschová še živela. Čeprav je bilo v gulagu, podobno kot v koncentracijskih taboriščih, na milijone ljudi – pričevalcev, ki so se iz gulaga vrnili živi, je pravzaprav še veliko več –, pa knjig in filmov o tem groznem kraju ni prav dosti. Dosti?! Kdaj bo »dosti« umetniških del o totalitarnih režimih 20. stoletja? Očitno šele takrat, ko ne bo več enega samega človeka, ki se bo z nostalgijo spominjal ali sanjal o komunizmu in fašizmu.
V obeh romanih se ukvarjate s fenomenom spomina kot osnove človekove identitete, a tudi njegovega preživetja. Kaj pa se dogaja s človeškim kolektivnim in individualnim spominom v današnji, z informacijami zasičeni družbi?
Aktualno zanimanje zahodnega človeka za zgodovino vsakdana, za ustno zgodovino, za beleženje avtentičnih pričevanj je poskus obvarovanja lokalnega spomina pred globalnimi vplivi. Danes smo namreč izpostavljeni celi množici različnih kolektivnih spominov, ti pa slabijo naš lasten spomin. Tudi prevod mojega romana v slovenščino je takšen droben poskus konkurirati elementom kolektivnega spomina, ki ga v sebi nosi slovenski bralec.
V vaših romanih ni privlačna zgolj zgodba, temveč tudi srednjeevropski družbeni kontekst, s katerim soočate bralca. Vas je pri tem vodila določena angažiranost, ki jo je vaša generacija v kratkoproznem ustvarjanju načelno odklonila?
Ko smo v devetdesetih pisali kratke zgodbe, je bilo enostavno biti angažiran. Dovolj je bilo, če si se izogibal določenim revijam in objavljal v drugih, pošiljal kratke zgodbe na natečaj založbe Bagala, in že je bilo jasno, da si proti Mečiarju in njegovim nacionalistom.
Danes je to povsem drugače, slovaška družba je pisana, če jo pogledaš še nekoliko bolj od daleč, pa je brezbarvna, pisanost se zliva v sivino. Brez mnogih kompromisov pri nas dandanes ne le da ni mogoče podpreti politika ali stranke, temveč niti tretjega sektorja ne. Tudi ljudje iz nevladnih organizacij imajo za seboj določeno preteklost – spodrsljaje, sodelovanje s tistimi, ki so si pozneje oblatili ime. Jaz se ne jezim nanje, takšni spodrsljaji so idealna snov za roman. Morda jo kdaj uporabim.
Najbolj občutljiva poglavja slovaške zgodovine slikate z veliko mero humorja, ki je tako značilen za češko kulturo in literaturo, ne pa tudi za slovaško.
Moram vam priznati, da ne prenesem t. i. humoristične literature. Dolgočasi me. Rad imam humor, ki sprva niti ni vesel, prej šokanten. Naj vam povem primer. Iz Svetega pisma, iz Evangelija. Okrog hiše, kjer je Jezus pridigal, se je zbrala množica, tako da mladeniči, ki so svojega hromega prijatelja prinesli v dobri veri, da ga bo Jezus pozdravil, z nosili niti niso mogli noter. Zato so razkrili streho in bolnika spustili noter. Jezus je v tistem trenutku hromemu povedal, da mu odpušča grehe. In ga pustil nemočnega ležati na nosilih. Predstavljajte si to situacijo. Ni bilo šokantno le to, da neki bradati možak odpušča grehe, temveč tudi to, da po toliko čudežih kakor da nima več razumevanja in nemočnemu ne pomaga. Seveda, v tem je skrit krščanski nauk, da je brezgrešnost pomembnejša od zdravja, vendar ima tudi velikanski dramatičen naboj. Po mojem mnenju pa tudi določeno humorno absurdnost. Prijatelji so bili prepričani, da bo Jezus bolnega pozdravil, on pa je storil nekaj povsem drugega.
Takšna absurdnost navsezadnje nespremenjena velja še danes – koliko časa in energije moderni človek posveti telesnemu zdravju in kako brezbrižen je do notranje čistosti. Že zgolj s to absolutno nemoderno besedno zvezo »notranja čistost« sem se kompromitiral, kajne?
Ne bi rekla. Notranja čistost je za ustvarjalca bistvena. Pri mnogih pa je prav pisanje način, kako jo doseči …
Zame konkretno je ravno pisanje proze tisto področje, kjer si prizadevam za notranjo čistost. Etično načelnejši in pogumnejši sem na papirju, v življenju je slabše. Dejansko sem precej bojazljiv. Še kot mladenič v komunizmu sem dvakrat razmislil, kaj bom povedal naglas. Mimogrede, ko sem podoben stavek izrekel na nekem srečanju z bralci, me je tolmačka vprašala, ali naj to res prevede. Pozneje mi je povedala, da ni v navadi, da bi pisatelji tako govorili o sebi. S pisanjem se notranje očiščujem, tako se znebim navlake iz resničnosti. Vendar to za bralce ni pomembno, bistveno je besedilo, ne pa vzroki, zakaj ga je avtor napisal.
Zakaj vas fascinira materinstvo? Tej temi ste konec koncev posvetili cel roman.
Ja, materinstvo me fascinira, ob njem sem ganjen. Še celo ob materinstvu v kraljestvu živali sem ganjen. Pogum in odločnost matere narediti vse za svojega otroka. Materinstvo je mati vseh arhetipov.
Česa vsega je mati sposobna, se najizraziteje pokaže v skrajnih razmerah, s katerimi se srečujemo tudi v našem vsakdanu, ne le v gulagu. V romanu Matere ste spodkopali idealizirano podobo matere …
Mati je pripravljena storiti čisto vse. Konec koncev prav to »čisto vse« poskušam v svojem romanu zajeti. Prav to, da te stvari počne kot mati, pa nekoliko relativizira naše vrednotenje. Če se komu zdi njeno ravnanje moralno sporno, bo odgovor vedno – ampak to je naredila kot mati v interesu svojega otroka. Če je naredila kaj dobrega, je prav tako mogoče reči – seveda, razumljivo, mati mora za svojega otroka narediti vse. V tem smislu me materinstvo fascinira – materinski ljubezni do otroka se podredi vse.
V Materah ima veliko težo tudi vera, ki ljudem pomaga preživeti najhujše, hkrati pa pokažete tudi na to, da je v sodobnem svetu že izgubila svoj pomen. Je tako tudi v sodobni slovaški realnosti?
Na Slovaškem je cerkev tako kot kjerkoli drugje po Evropi na robu družbenega življenja, a Slovaki so preveč konservativni, da bi se razglašali za ateiste. Večino slovaških katoličanov je t. i. »enoletnikov«. Tako se imenujejo katoličani, ki grejo v cerkev enkrat na leto, praviloma za božič. Mimogrede, v času komunizma so se naši komunisti notranje delili na komuniste katolike in komuniste luterance, kot posledica trenj med katoličani in protestanti, ki so trajala vse do 19. stoletja. Tako da ima ta princip, da se imaš za katoličana, si pa v bistvu ateist, pri nas že dolgo tradicijo.
Imate literarno agentko, kar je na Slovaškem bolj izjema kot pravilo. Kakšne so njene prednosti?
Moja literarna agentka živi v Pragi in med drugim dela tudi za češki radio. Spoznala sva se, ko je z mano naredila radijski intervju. Med drugim me je vprašala, kdaj bo roman Zgodilo se je prvega septembra izšel tudi v češkem prevodu. Ko sem odgovoril, da se z menoj glede prevoda ni še nihče pogovarjal, je bila tako ogorčena, da se je odločila, da bo poskrbela za prevod. V prvem oz. drugem poskusu ji je to tudi dejansko uspelo. Literarna agentka poskrbi za finančno in pravno plat izdaje romana, jaz potem pridem kot dober in prijazen pisatelj, ki ga denar ne zanima. To je prednost, ki jo imam jaz. Prednost za agentko pa mi ni povsem jasna, kajti za prevode dobim razmeroma majhen denar, od katerega ona vzame le majhen del. To je obupno neperspektivna dejavnost.
Najbrž pa ji gre pripisati zahvalo za številne knjižne prevode vaših del? Že samo romana sta prevedena v osem jezikov.
Ja, samo da je to večja korist zame kot zanjo. Knjige slovaških avtorjev nikoli niso bile izrazito prevajane, jaz sem postal v zadnjih letih eden najbolj prevajanih avtorjev prav po zaslugi literarne agentke. Več naših literarnih kritikov bi temu dodalo, da izključno po njeni zaslugi in ne na podlagi kakovosti knjig samih.
V nasprotju s Slovenijo se na Slovaškem knjige prodajo, ne izposojajo v knjižnicah. Kaj to pomeni za slovaškega pisatelja?
Slovaške javne knjižnice so v zelo slabi finančni situaciji. Njihovo življenje je odvisno od lokalne uprave, od predsednikov krajevnih skupnosti in županov občin, torej od ljudi, ki knjige berejo le redko. S težavo prispevajo denar za knjižnico, če pa v njej nikoli niso bili. Na knjižnem trgu zato javne knjižnice niso ne vem kako pomemben igralec. Knjige si pri nas ljudje kupujejo sami, tudi zato, ker so naše knjige ene najcenejših v Evropi. Prevodi mojih del stanejo dvakrat toliko kot izvirnik, v Sloveniji celo še več. Ne vem, kako je to mogoče. Verjamem, da po zaslugi prevajalcev raste tudi njihova umetniška vrednost, zato so lahko dražje kot tisto, kar sem napisal sam brez pomoči prevajalcev.
Upam, da dobra prodaja pomeni tudi boljši honorar za avtorje in večjo pripravljenost založnikov izdajati domače avtorje …
Težko rečem. Na primer slovaška založba, ki je izdala Matere, je v tistih dveh tednih med oddajo knjige v tiskarno in njenim dejanskih natisom bankrotirala. Ko je bila knjiga natisnjena, ponjo v tiskarno ni šel založnik, temveč knjižni distributer, ki mu je založnik poceni prodal celotno naklado, saj je po bankrotu potreboval vsaj nekaj denarja. Jaz sem si potem kupil nekaj izvodov. Tako da moram zdaj, kadar se javijo iz tujine, da želijo izvod knjige, ker bi jo radi prevedli, poklicati sorodnike in znance, da mi podarijo prav tisto dotično knjigo, ki sem jim jo pred leti podpisal. Natančneje, tako je bilo do konca preteklega leta, saj sem se takrat z drugo založbo dogovoril za ponatis. Tako da imam Mater zdaj na zalogi.
Pogledi, let. 6, št. 5, 11. marec 2015