Wes Anderson, ameriški režiser
Če igralcem ne daš veliko denarja, moraš vsaj poskrbeti za dobro počutje
V svoji zadnji stvaritvi, ki je pravkar prišla v kinematografe po Sloveniji, Anderson nadaljuje nezgrešljivi avtorski rokopis, obenem pa se potaplja v temačne vode, po katerih doslej še ni plaval. Intervju z Wesom Andersonom je potekal med berlinskim filmskim festivalom, kjer je film doživel svetovno premiero. S svojo komunikativnostjo, izjemno simpatičnostjo in odprtostjo ter rahlo sramežljivostjo spominja na mladega Woodyja Allena – v hipsterski izvedbi.
Grand Budapest hotel je komedija, a zgodovinsko ozadje je zelo temačno …
Res je, je najtemačnejšimi med mojimi filmi doslej. Dogaja se v enem najbolj zloveščih zgodovinskih obdobij in ne vem, ali sem že posnel film, v katerem toliko ljudi umre ali se pobije med sabo. Poleg tega nad dogajanjem visi slutnja katastrofe – vojna. Po eni strani je bržčas tudi najbolj komičen, in po tem bi ga lahko primerjali s hollywoodskimi komedijami zgodnejšega datuma, a s temnejšimi podtoni.
Ali odseva zdrs na desno, ki smo mu ta čas priče v Evropi, in morda poskuša izraziti bojazni, kam bo to pripeljalo?
Ja, verjetno to drži. V njem je lik postreščka, ki je z Bližnjega Vzhoda. Ne vemo, ali je iz Palestine ali iz Izraela, je Arabec ali je Jud. Je zmes obojega. Je brez države, kar v zgodbi sčasoma dobi močno sporočilo. Hkrati velja poudariti, da je država Zubrowka izmišljena – ime je dobila po znamki vodke. Vojna v tej državi izbruhne leta 1932, na oblast pridejo fašisti, vendar ne vemo točno, kako se bo vojna končala. Gre za neko drugo realnost. Toda mislim, da je odgovor na vaše vprašanje, kako se vse to nanaša na dogajanje v Evropi danes: tako, kot bi se zgodba, ki bi eksplicitno govorila o resničnih dogodkih. Tako vsakomur pripoveduje nekaj svojega.
Vsi člani filmske ekipe so bili nastanjeni v hotelu v bližini kraja, kjer ste snemali. Ko ste snemali Kraljestvo vzhajajoče lune, ste vsi stanovali v najeti hiši. Ali je to najprimernejši način, da so vsi člani ekipe na kupu?
V mestece Görlitz smo se odpravili, ker smo videli nekaj fotografij iz veleblagovnice, kjer smo na koncu posneli film. Iskali smo hotel. Šli smo na sprehod po središču mesta in zagledal sem ta hotelček, katerega notranjščina mi je bila neznansko všeč. Zdelo se mi je, da izžareva nekaj pozitivnega. Rezervirali smo ga po spletni strani in nato sprevideli, da bi pravzaprav lahko zavzeli celoten hotel. To smo tudi naredili, s seboj smo pripeljali kuharja, hotelsko vežo smo spremenili v maskirnico, prostor nasproti pa v montirnico – čudovito je bilo.
Vam je po godu to nekakšno družinsko vzdušje, ki se razvije, če ljudje živijo na enem mestu? Vam je v pomoč pri delu?
Glede na to, da vse pripelješ nekam, kjer ni še nihče prej bil in da jim ne daješ preveč visokih honorarjev, moraš vsaj poskrbeti, da se bodo vsi dobro počutili. Poleg tega pa smo v vseh teh letih ugotovili, da se mnogo bolj zabavamo, če smo vsi na kupu.
Veliko sodelujete z istimi igralci …
Vsi so igralci, s katerimi sem se spoznal, ker sem oboževal njihovo delo in sem si želel sodelovanja z njimi. Pravo razkošje je, da lahko pridobim te ljudi za nastop v svojem filmu. Da jih lahko prepričam, da vdihnejo življenje mojim likom. Hkrati pa gre za ljudi, s katerimi se neznansko zabavam, kadar skupaj delamo. In ker moji filmi nastajajo v nekoliko odmaknjenem okolju, je jasno, da si želim okrog sebe ljudi, s katerimi je užitek delati in so drug drugemu v navdih.
Zakaj so po vašem mnenju privolili v sodelovanje?
Ne vem točno, nekako nam jih je uspelo prepričati. Vsi za svoje delo dobivajo velikanske honorarje in zelo dobro zaslužijo. Sam sem na tem filmu, recimo, delal nekaj let, oni pa so med tem časom naredili še cel kup drugih reči. Vem, da so mnogo bolj bogati od mene. Toda prvi film, kjer se je res pojavil problem, kako bomo plačali igralca, Billa Murrayja, je bil Rushmore. Vedel sem, da je za vlogo v filmu pred mojim dobil devet milijonov dolarjev, to je bilo nekako v času Neskončnega dne, in devet milijonov je bil celoten proračun našega filma. Vedel sem, da nam ne bo uspelo zbrati še devet milijonov zanj, zato smo odšli k njemu in ga vprašali, kaj predlaga. Rekel je, da je že v redu in da bo delal za simboličen znesek. Dali smo mu 9000 dolarjev. To je pozneje postalo model, po katerem smo delali z vsemi. Danes v resnici plačujemo več, ampak to naj samemu sebi pripiše. (smeh)
Ali se s katerim od igralcev v vaših filmih družite tudi, kadar ne snemate?
Hm, odvisno. Kleč pri teh ljudeh je, da eden, na primer, živi v Angliji, vendar dela po celem svetu, drugi živi v Franciji, a je prav ta trenutek v Avstraliji, prej pa je snemal film v Budimpešti. Spet tretji večino leta prebije v Italiji in nekdo drug živi v Los Angelesu. Nekdo pa je dosegljiv samo v določenih terminih – kdaj, ne ve nihče …
Vlogo vodje recepcije Gustava ste napisali za Ralpha Fiennesa. Kaj mora imeti igralec, da si ga za svojega izbere Wes Anderson?
Na to vprašanje ne znam odgovoriti, vem pa, da sem si z Ralphom želel delati, odkar sem videl prvi film, v katerem je nastopal. Zdi se mi, da je moj film še izboljšal in ga naredil takšnega, kakršnega si sploh ne bi mogli zamišljati, če bi samo brali scenarij. Prava redkost in privilegij je delati z nekom takim.
Ali obstaja kakšna možnost, da bi za nastop v naslednjem filmu pridobili Gena Hackmana?
Izmislil sem si lik, za katerega sem celo napisal nekaj prizorov, ki bi jih prav on imenitno odigral. Ampak na žalost se ne pogovarjava. Ne morem mu kar poslati maila in potem upati, da mi bo odgovoril , npr.: »Ne vem, Wes, bom še malo razmislil.« Sploh mi ne bo odgovoril. Dvomim, da bi ga lahko prepričal. Poleg tega je v pokoju in upokojil se je tako rekoč pred mojimi očmi. Ko smo zaključili snemanje Veličastnih Tenenbaumovih, ni prišel k meni in me prosil, naj mu dam naslednjo vlogo. Končal je snemanje in rekel: »Tako, zdaj sem končal.«
Kje ste dobili navdih za film Grand Budapest hotel? Kaj vam je bilo najbolj všeč iz obdobja med obema vojnama v Vzhodni Evropi?
Najprej sem hotel preprosto posneti evropsko zgodbo. Film, ki se dogaja v Evropi – pri čemer nisem natančno vedel, kje v Evropi. Tega sem se domislil, ker sem tu v zadnjih letih preživel kar precej časa. Potem mi je prišlo na misel, da bi naredil kaj v povezavi s Stefanom Zweigom, kar me je napeljalo na Lubitscha, pa tudi Maxa Ophülsa, in pred mojimi očmi se je narisala os Dunaj–Berlin, nato sta se ji pridružila še Praga in Budimpešta. Vsa ta mesta so zibelke tako filmske kot gledališke zgodovine. Vzel sem vsega po malo in vse zmešal ...
Vam je bilo pisanje scenarija v užitek?
Da, pisal sem ga v tandemu s prijateljem Hugom, s katerim se poznava že vrsto let, in to deloma v New Yorku, deloma v Parizu, nekaj pa tudi v Angliji. Začela sva pred mnogimi leti in najprej nisva prišla dlje kot do prvih 15 ali 20 strani. Potem nama je, čez nekaj časa, v glavo šinilo nekaj idej in v hipu se nama je posvetilo, kako nadaljevati. Potem sva hitro napredovala.
Tehnologijo uporabljate na zelo poetičen način ...
Všeč so mi staromodne tehnike, na primer miniature. V filmu je nekaj slik, ki smo jih uporabili za ozadje in za popestritev. Toda ko smo jih na koncu vse združili, ni bilo vse skupaj nič več kot digitalna datoteka. Pravzaprav je vsak film samo digitalna datoteka, in to dopušča ogromno svobode. Če uporabimo polovico tega posnetka in polovico nekega drugega kadra, mogoče lahko najdemo neki drugi zorni kot, in če hočemo spremeniti hitrost nečesa ali spremeniti neko stvar v ozadju, to preprosto naredimo. Kot bi šlo za neko drugo razsežnost. Zdi se mi, da sem od digitalnega pristopa ogromno pridobil. Po drugi strani pa sem najbrž eden najmanj digitalno navdahnjenih ljudi.
Kakšen je vaš odnos do interneta in družbenih omrežij?
No, moj odnos do interneta je tak, da sem ves čas na njem. Družbenih omrežij pa nikoli nisem poskusil uporabljati, zato niti ne vem, ali bi mi bila všeč ali ne. Nimam profila na Facebooku ali česa podobnega. In ne uporabljam Twitterja. Nikoli še nisem ničesar čivknil. Zdi se mi, da bi porabil preveč časa, da bi obdelal tvit. Po mojem sploh nikoli ne bi pritisnil na »Send«.
Pogledi, let. 5, št. 6, 26. marec 2014