Pogovor s senegalsko pisateljico Ken Bugul
Biti moderna ženska pomeni biti kot jaz
Ken Bugul z osmimi izdanimi romani velja za eno najpomembnejših frankofonskih afriških pisateljic. Roman Riwaan ali peščena pot (Riwan ou le chemin de sable, 1999) je bil uvrščen med sto najpomembnejših afriških romanov 20. stoletja. Poleg pisanja se Ken Bugul, tako kot večina afriških umetnikov njene generacije, ukvarja še s številnimi drugimi dejavnostmi: med drugim je bila regionalni programski vodja mednarodne federacije za načrtovanje družine v Afriki. Pozneje je predavala na številnih univerzah doma in v tujini, vodila kreativne delavnice za deprivilegirane, se udeležila na desetine konferenc za afriške ženske, za afriško literaturo, za svobodo govora, prejela pa je tudi francoski viteški red za zasluge na področju umetnosti. S hčerko in možem trenutno živi v Porto Novu v Beninu, kjer vodi prodajno galerijo z afriškimi umetninami, v prihodnosti pa si želi odpreti muzej za tekstil.
Vaš prvenec Nori baobab (Le Baobab Fou) je leta 1982 izšel pod psevdonimom Ken Bugul. Menda vas je v to prepričal urednik založbe v Dakarju, da bi se zaradi kontroverznosti knjige izognili škandalu, ki pa se je potem vseeno zgodil. Čemu ste se tudi v svojih naslednjih romanih podpisovali s psevdonimom in ne kot Mariètou Mbaye Biléoma?
Moj prvi roman je resnično izšel pod psevdonimom, vendar to ni toliko zasluga urednika, kot moja osebna odločitev. Ker je roman avtobiografsko delo in ker se Ken Bugul imenuje tudi junakinja v romanu, sem se odločila za tovrsten podpis. Pozneje, ko je ime Ken Bugul zaslovelo, se mi je zdelo smiselno, da psevdonim obdržim. Hkrati pa sem tudi odkrila, da se Ken Bugul sklada s kontekstom mojega pisanja, ki je vedno nekoliko provokativno.
V jeziku volof, enem izmed osrednjih jezikov v Senegalu, pomeni »tista, ki je nihče noče«. V preteklosti, ko je ženska izgubila dva ali tri otroke, se je vse naslednje otroke, zlasti če so bile deklice, klicalo Ken Bugul. Nihče je noče, še smrt ne. Ime naj bi otroku torej pomagalo preživeti. Danes je to ime precej razširjeno. Mnoga dekleta se imenujejo Ken Bugul, čeprav njihove matere niso nikoli izgubile otroka. Poznamo tudi druga tovrstna imena, kot je na primer Sagar, kar pomeni stara krpa, ali pa Seun za dekleta, kar pomeni kup smeti, oziroma Amoul Yakar, kar pomeni brez upanja.
V svojem pisanju si prizadevate za avtentičnosti? Sprašujem namreč, ker se skoraj vsi vaši romani gibljejo po tanki meji med poezijo in prozo, med antropološkim diskurzom in političnim manifestom. Sami ste sicer dejali, da je vaš prvenec Nori baobab avtobiografija …
Pisanje je več kot samo želja po avtentičnosti. Pisanje je način dojemanja sveta, je nekakšen magični aspekt percepcije.
Verjamete v magični realizem afriškega leposlovja?
Absolutno. Ne samo v magični realizem afriškega leposlovja, temveč v magijo realnosti, ki jo v Afriki živimo. Vedeti morate, da Afrika ni samo kontinent, Afrika je vesolje. Magično vesolje, v katerem se odvija neskončno veliko življenj, neskončno veliko usod.
Če se še nekoliko pomudiva pri romanu Nori baobab. V njem popisujete odisejado mlade izseljenke. Kako so roman – glede na to, da obravnava temo homoseksualnosti in prostitucije – sprejeli v Senegalu?
Prvenec je mišljen kot del trilogije. Sledita romana Pepel in žerjavica (1994) ter Riwaan ali peščena pot (1999). Prvenec tematizira zgodbo mladega senegalskega dekleta, ki je odpotovalo v Evropo ter doživelo razočaranje. Podoba realne Evrope je v neskladju s tistim, kar je slišala v šoli. Njena iluzija se torej preobrne v deziluzijo, posledično zapade v drogo in prostitucijo. Homoseksualnost sem vključila zato, ker se jo v Bruslju, kjer sem svoj čas bivala, povezovali z drogo. V tistem času je bilo celo v Evropi nenavadno, da je imela ženska, še posebno Afričanka, razmerje s homoseksualnim moškim. Kar pa se tiče recepcije romana v Senegalu, moram reči, da je doživel ugoden sprejem. Pripovedoval je namreč o stvareh, s katerimi so se ljudje srečevali v vsakdanjem življenju. Nekateri so knjigo seveda zavračali, predvsem zaradi obravnavanih tem, ki niso v skladu s tradicionalnimi afriškimi vrednotami. Nori baobab je bil sicer med prvimi avtobiografskimi romani v Senegalu. Toda stvari so se od tedaj spremenile in roman je danes predmet obravnav na univerzah. Govoriti o spolnosti v razmerju do tradicije ni več nikakršen tabu.
Pa vendar, je danes v Senegalu in drugod po Afriki mogoče javno razpravljati o homoseksualnosti?
V Senegalu se danes precej razpravlja o homoseksualnosti tako v klasičnih medijih kot na forumih, večkrat nas na to opozarjajo tudi borci za človekove pravice. V preteklosti so bili homoseksualni pari tolerirani, v dakarskih nočnih klubih si na primer zlahka naletel na transvestite, čeprav se je ta odnos spremenil. Ljudje v iskanju nekakšne integritete izgubljajo smisel za toleranco. V zadnjih desetih letih tako opažam, da se homoseksualce omalovažuje, preganja, ponekod tudi zapira.
Lahko nekoliko bolj natančno pojasnite religiozno in socialno hierarhijo družbe, v katero ste vstopili kot osemindvajseta žena tradicionalnega marabuja?
Za tistega, ki ni integriran v afriško družbo, bo roman Riwaan verjetno zelo nenavaden. Vseeno pa je verjetno znano, da v Senegalu večinsko prakticiramo islam. In islam dovoljuje poligamijo, se pravi zvezo z največ štirimi ženami, če ima moški, ki vstopa v takšno razmerje, dovolj sredstev. Danes poligamijo v Afriki prakticirajo predvsem politiki ali pa slavni ljudje, medtem ko si moški iz srednjega sloja luksuza štirih žena ne more privoščiti. Toda v primeru poligamije ne smemo gledati samo na aspekt moških – pogosto so tudi ženske tiste, ki moškega prisilijo, da jih poroči kot drugo ali tretjo ženo. Poroka namreč ni toliko stvar čustev, kot je družbena pogodba. In mnogo afriških žensk v želji po urejenem družbenem statusu pogosto položi oči na že poročenega moškega.
V mojem primeru, ki sem ga popisala v romanu Riwaan, je bila situacija nekoliko drugačna. Gre za izjemo. Marabu, s katerim sem se poročila, je bil lokalni patriarh in seveda musliman. Dovoljeno mu je bilo poročiti štiri žene, vse ostale ženske v njegovi bližini so bile samo »sužnje«.
Sužnje? Marabujeve žene v romanu Riwaan so privilegirane, samozadostne …
Saj, saj, počakajte trenutek, da povem do konca. Torej, večino teh »suženj« je družba že prej zavrgla. Na primer ženska, katere mož nekaj mesecev po poroki umre, nosi odgovornost za njegovo smrt, zato se z njo noče nihče poročiti. Ali pa poročena ženska, ki ne more zanositi in zato postane izobčenka. V preteklosti so bile iz družbe izločene tudi ženske, ki so imele takšno ali drugačno fizično deformacijo. Marabu jih je predvsem zaradi svojega simbolnega družbenega statusa vzel pod okrilje. Večina teh žensk ni živela z marabujem, razen če niso imele svojega bivališča ali če so z njim dobile otroka. Tako imenovane sužnje so marabuja lahko kadarkoli zapustile in se ponovno vključile v družbo, saj so ljudje verjeli, da jih je zveza z marabujem duhovno očistila.
Toda takšen tradicionalni način rehabilitacije je povsem izginil. Nasledniki marabujev so spremenili svoje navade. Poročajo se z bogatimi ženskami, potujejo po svetu, prenočujejo v dragih hotelih, vozijo najnovejša vozila in živijo v razkošnih vilah; ne želijo nikogar več zaščititi, še najmanj pa ženske v deprivilegiranem položaju. Takšne ženske v današnji družbi seveda še vedno obstajajo, čeprav svoje nevroze večinoma premagujejo s pomočjo zdravnikov, zeliščarjev ali antidepresivov. V Riwaanu biti osemindvajseta žena marabuja torej ni pomenilo biti legalna žena; pomenilo je biti del skupine zavrnjenih žensk.
Je poroka usoda vsake ženske? Njena dokončna izpolnitev? Salman Rushdie je v enem od svojih zadnjih romanov zapisal, da je zahteva po nespremenljivem poročnem dnevu pravzaprav pravljična zvijača. Tisto, kar smo v trenutku zaroke, ne moremo biti čez pet ali deset let. Dokončnost naj namreč ne bi obstajala …
Tudi sama bi se strinjala. Moj zadnji roman Mes Hommes à moi (Moji moški, 2008) se ukvarja s klasičnim parom moškega in ženske, ki po mojem nasprotuje določilom narave. Toda takšen aspekt je moderen, splošno sprejet način gledanja na zakon. Vemo, da je bila zakonska zveza tudi v Evropi nekoč razumljena kot usoda, izpolnitev. Ljudje so živeli v skupnostih, v katerih zakon ni bil stvar ljubezni, temveč družbene pogodbe. Seveda gre za judovsko-krščansko percepcijo.
Ženske so šele na začetku 20. stoletja izpostavile vprašanja o seksualnosti, užitku, ljubezni. Toda ta čas je zelo minoren v primerjavi s stoletji, v katerih je bila poroka razumljena kot usoda žensk. Tovrstno gledanje so z manjšimi odstopanji razvile vse družbe. Primer, opisan v romanu Riwaan, je izjema. Junakinja, ki se odloči za poroko z marabujem, ima univerzitetno izobrazbo, določeno obdobje svojega življenja je preživela v Evropi, zaljubljena je bila v homoseksualca, uživala je droge, bila je del hipijevskega gibanja in poslušala je Pink Floyde ter Jefferson Airplane. Ker njeno bivanje v Evropi ni imelo več smisla, je izbrala bolečo vrnitev na štartno črto. Toda brez moža, otrok, denarja je tudi v Afriki niso sprejeli. Srečanje z marabujem je zanjo torej pomenilo priložnost za novo življenje. Pod njegovo zaščito je tako preživela dve leti, ne da bi bivala z njim v isti hiši. Vem, da je takšno sobivanje zahodnjakom težko razumljivo, toda če nekdo svobodno vstopi v poligamni zakon in v njem celo najde srečo, ne razumem, čemu bi bil to problem. Tisto, za kar se moramo boriti in o čemer se je vredno pogovarjati, so enake pravice – dostop do izobrazbe, enakih plač, dostop do zdravstvene oskrbe, do kredita. Sicer pa naj bi vsak imel pravico do smeha, do joka, do pripadnosti svoji rasi, svoji kulturi, pravico biti drugačen.
Riwaan torej ni toliko roman o poligamiji, kot je roman o iskanju identitete?
Trilogija romanov Zapuščeni baobab, Pepel in žerjavica ter Riwaan se ukvarja predvsem z vprašanjem identitete posameznika. Junakinja v romanu Riwaan poligamije niti ne postavlja pod vprašaj. Kot pisateljica in kot ženska se sicer zavedam, da obstajajo poligamni zakoni, ki niso srečni, in da ni nič drugače v monogamnih zakonih. Ne gre torej za poroko, temveč za preživetje. Kako preživeti kot ženska.
V romanu Riwaan sem naredila še korak dlje in se osredotočila na izkušnjo ženske, ki je prepotovala od Amsterdama do Wrocława in se tako pregnetena, da ne rečem ranjena, skušala ponovno vključiti v tradicionalno družbo. Srečanje z marabujem je bilo zanjo izjemna izkušnja, predvsem pa se je zgodilo v izjemnih okoliščinah. Danes lahko rečem, da nikoli nisem živela v klasičnem razmerju z moškim. Tudi ko sem se pozneje, po marabujevi smrti, »normalno« poročila, nisem živela z možem. Poroka ni moj cilj. Moj cilj je svoboda. Da živim, kot hočem. Verjamem namreč v individuum.
Vprašanje individuuma je pogosto zvezano tudi z vprašanjem spolnosti. V romanu Riwaan spolnost zavzema izjemno pomembno mesto, čeprav je opisana diskretno, veliko bolj diskretno kot na primer v romanu nigerijske pisateljice najmlajše generacije Chimamande Ngozi Adichie, Polovica rumenega sonca. Imate občutek, da je govoriti o spolnosti neposredno še vedno tabu tema?
Nič več. O spolnosti se danes javno razpravlja v medijih. V Afriki smo, tako kot vsi, izpostavljeni vplivom drugih kultur. Vidimo torej, kako spolnost pronica v vse pore družbenega življenja. Afrika se tudi v tem pogledu spreminja sočasno s preostalim svetom. Še nedavno tega so v Evropi obstajali tabuji, predsodki, ki jih je sproducirala predvsem religija. Danes se v nekaterih evropskih državah in v Združenih državah homoseksualni pari lahko poročijo. Pomeni torej, da se vse družbe, vključno z afriško, spreminjajo.
»Razlog, da sem sprejela poligamijo, ko sem pozneje razbrala še njene druge vidike, je bilo odkritje, da je zelo povezana s spolnostjo,« pravi pripovedovalka v romanu Riwaan. Med drugim razume tudi, zakaj je v nekaterih predelih Afrike spolna vzgoja najpomembnejši del iniciacije deklic. V kakšni funkciji so ti iniciacijski obredi?
Poučevanje deklic je tradicionalna skupnost zaupala specialistkam iz svoje sredine, ki so se z njimi umaknile na skriven kraj, da bi jih posvetile v tehnike zapeljevanja, ljubezni, spolnega akta. Cilj? Zadržati moškega, moža, se ga polastiti, ga manipulirati, ga nadvladati. Ga ubiti.
S spolnostjo?
Po potrebi. Moškega se je dalo likvidirati z enim samim spolnim aktom, le znati ga je bilo treba izčrpati. Temu pravim popoln zločin. In ko je bila iniciacija končana, so ta dekleta poznala skrivnosti in vzvode odloženega užitka, neprestanega poželenja, neomejene želje. Ta iniciacija, ki so jo v osnovi motivirali gospodarski in ekonomski razlogi, je omogočala tudi določeno stabilnost, saj je preprečevala ločitve, ponovne poroke, ločitev od otrok, skratka, pomagala je povezati klan, tako da je okrepila družino. Ker je bila spolnost odločilna prvina v zakonu ali v vsakršni zvezi, čeprav svobodni, je ta iniciacija služila tudi preprečevanju pretiranih izbruhov ljubosumja.
Junakinja v romanu Riwaan se mora v nekem trenutku spopasti tudi z ljubosumjem?
Ja, v trenutku, ko si marabu vzame mlajšo, devetindvajseto soprogo. Ljubosumje je zanjo prav toliko boleče kot smrt, vendar mu ne more uiti. Začne jesti pesek, bleščeči pesek svoje vasi, in prav s tem peskom se očisti. To je njena preizkušnja, da preseže svoj trpeči jaz, se utrdi in živi naprej.
Kako to, da se ne zateče k pomirjevalom, antidepresivom, kot je navada v moderni družbi, iz katere se je pravkar vrnila in kateri, kot ste dejali, prav tako pripada?
Očitno je v njej prevladalo obredno okolje. Ljubosumja ne more zanikati. V nekem trenutku se zave, da gre za preprosto človeško lastnost, in kot takšno ga tudi sprejme. To, čemur se mora izogniti, so pretirani odkloni v čustvovanju.
Marabu je opisan kot idealen moški. Pripovedovalka z njim doživi ekstazo, ljubezen v tišini, z njim drhti od jutra do večera. Se morate kot afriška pisateljica soočati tudi s stereotipom o afriškem moškem, ki je v zahodni literaturi zreduciran na spolno bitje?
Afričani niso zreducirani zgolj na spolna bitja in torej primerljivi z živalmi; zreducirani so na človeški minimum, in sicer na vseh ravneh. Seveda vse to gledano z očmi zahodnjakov, ki ne poznajo Afrike, ki se zgolj obešajo na kolonialne, zastarele stereotipne obrazce. To je pomilovanja vredno.
Sicer pa Riwaan lahko berete tudi na ta način, seveda, zakaj ne? Marabu ni opisan zgolj kot nekdo, s katerim je pripovedovalka delila telesne užitke. Ob njem spozna, da tako čustva kakor odnosi med moškim in žensko temeljijo na načelih spoštovanja, svobode drugega. Marabu je torej duhovni vodja in kot tak subverzija stereotipnega Afričana.
Zanimiv obrat v romanu Riwaan je, ko zahodnjaki postanejo Drugi? Kako so predstavljeni ti Drugi?
Zahodnjaki so v romanu res imenovani Drugi, toda junakinja je zaradi svoje izobrazbe in predvsem izkušnje tudi del te Druge kulture. Sploh pa sem v trilogiji težila k razbijanju stereotipov. Zanimalo me je, kako združiti obe kulturi, ki ju junakinja nosi v sebi. V Afriki boste težko našli ločnico med nami in drugimi, bolj gre za vprašanje obstoja človeških bitij kot takšnih.
Svet postaja enoten in Afričani veljajo za zelo odprte. Stoletja so bili namreč v stiku s tujci. Razen stereotipa, da zahodnjaki živijo v razkošju, pa še tako razmišljajo le ljudje, ki niso izobraženi in ki niso nikoli potovali, stereotipi o Drugih v Afriki komaj obstajajo.
V romanu kar nekajkrat vpletete imena afriških filmskih ustvarjalcev. Če bi že morali, za koga bi se odločili? Sembena Ousmana ali Djibrila Diopa Mambétyja?
Oba sta mi blizu. Spoštujem Ousmanovo delo in teme, ki se jih je loteval, hkrati pa se navdušujem nad poetiko Mambétyja, nad njegovo senzibilnostjo in percepcijo sveta. Toda ne prisegam samo na afriško kinematografijo. Blizu sta mi tudi Polanski in Almodóvar.
Do osemdesetih let, ko so na prizorišče stopile frankofonske afriške pisateljice, je bila literarna pokrajina posejana predvsem z moškimi protagonisti. Kdo od njih je po vašem mnenju ženske opisoval na najbolj sofisticiran način?
Ženske v delih moških pisateljev so bile bodisi žrtve patriarhalne družbe, kar je z veliko simpatije popisoval Ahmadou Kourouma v Soncih neodvisnosti, bodisi legendarne revolucionarke, kot na primer v romanu Življenje in pol Sonyja Labouja Tansija, še večkrat pa se je o njih govorilo kot o materah. Romanov, ki žensko reducirajo na vlogo matere, je v frankofonski književnosti preveč, da bi jih naštevala.
V zadnjih letih je sicer izšlo kar nekaj romanov, ki tematizirajo močno, dejavno žensko, kakršno poznamo že iz Božjih puščic Sembena Ousmana. S tem naj bi moški pisatelji revidirali svoje lastno pisanje, zgodovino, v kateri so ženske nedvomno odigrale pomembno vlogo.
Lahko razložite, zakaj se v frankofonski literarni produkciji podsaharske Afrike prva ženska imena pojavijo šele v drugi polovici sedemdesetih let, medtem ko imamo v anglofonski književnosti že sredi šestdesetih let imeni, kot sta Flora Nwapa in Grace Ogot? Ima to kaj opraviti z izobraževalnim sistemom in njegovo dostopnostjo za dekleta ali celo s centralistično francosko kolonialno politiko?
Tudi v frankofonskih afriških državah so ženske pisateljice stopile na prizorišče že pred letom 1980. Večinoma so pisale poezijo, kot na primer Annette Mbaye d’Erneville, Ndèye Coumba Diakhaté, Kiné Kirama Fall in še mnogo drugih. Toda v osemdesetih se je resnično usul nekakšen plaz in romani ženskih pisateljic so temeljito spremenili literarno krajino. Tega zapoznelega nastopa sicer ne gre pripisovati francoski politiki. Gre bolj za to, da se ženske niso soočale s problemi, ki so jih zadevali. V sedemdesetih, ko se je začelo razpravljati o vprašanjih spola, so ženske spoznale, da morajo govoriti same zase. Aminata Sow Fall je v Senegalu objavila svoj prvi roman leta 1976.
V romanu Riwaan pripovedovalka trdi, da teorije o svobodi in o emancipaciji razkrajajo odnose, ker uničujejo nežnost, poleg tega zaradi njih ne zaznamo več lepe kretnje, sledi parfuma, fine dlani … Je Riwaan pravzaprav rokavica v obraz zahodnega feminizma?
Ne, na noben način ne mečem rokavice v obraz zahodnemu feminizmu. Imam veliko prijateljic feministk v Franciji, Italiji in drugod po Evropi; niti v svojem romanu ne govorim o tem, da emancipacija razkraja odnose, uničuje nežnost.
V hipijevskih komunah, kjer sem svoje čase živela, smo bile ženske emancipirane, toda hkrati smo poznale nežnost, senzualnost, erotizem. Nežnost ne izključuje emancipacije. Je pa pri tem treba biti čuječen in ne zamenjati emancipacije s čustvi.
Zame emancipacija pomeni imeti dostop do izobrazbe, do zaposlitve, pravico spati sama, če si to želiš, ali pa celo pravico do ločene sobe v skupni hiši. To naj ne bi vplivalo na nežnost, erotiko, naklonjenost, ki jo dva človeka čutita drug do drugega. Pomembno je torej ločevati. Spominjam se, da sem se leta 1978 udeležila srečanja feministk. Ena izmed organizatork srečanja me je vprašala, čemu imam na roki svetleč prstan. Lahko sem dobro oblečena, naparfumirana in nosim prstan, pa to še ne pomeni, da se ne borim za emancipacijo žensk. Naš boj se mora osredotočiti na ekonomsko neodvisnost, spoštovanje, obzirnost, lasten kapital; ženske morajo nehati igrati vlogo žrtev, postaviti se morajo zase in se boriti za svoja življenja. Seveda v patriarhalnih družbah, recimo v »tretjem svetu«, to ni lahko. Verjetno pa situacija ni idealna niti v tako imenovanem razvitem svetu.
Toda ali kot afriška intelektualka lahko govorite na primer v imenu žensk iz vaše vasi? Ali to, da govorite pozitivno o njih, opravičuje vašo reprezentacijo? Ali se v tem ne skriva tudi določena past?
Govorim lahko le v svojem imenu. Dosegla sem točko individualnosti, zaradi katere nočem biti zagovornica nikogar. Ljudje smo si izjemno različni, na ravni izobrazbe, intelekta, rase, religije, družbenega, ekonomskega statusa. Delam torej predvsem na sebi, s čimer skušam dokazati, da se je mogoče spremeniti in postati to, kar sem jaz sama, v tem trenutku.
Bi lahko rekli, da so ženske prvi moderni literarni subjekti? Predvsem zaradi zmožnosti utelesiti se v mnogoterih likih, kot matere, sestre, ljubice, soproge, ljubimke, prijateljice …
Da. Ženske v sebi skrivajo ogromno potencialov, ki pa jih pogosto zanemarjajo. Zaklenjene so v svojo samopodobo in opravljajo bodisi vlogo ljubimke, matere ali pa izrabljajo svoje telo za promoviranje novega avtomobila. Vsakič, ko potujem v Evropo, sem presenečena, kako voljno se ženske razgaljajo na velikih panojih, da bi spravile v promet kopalke, čevlje, mobilne telefone. To se je zdaj preselilo celo na internet in Facebook. Kakšna redukcija ženske! Toliko žensk po vsem svetu počne fantastične stvari, pa si jih nikoli ne vzamemo za zgled. Odkar na kreativnih delavnicah pisanja sodelujem z deprivilegiranimi, na primer z zaporniki, z ljudmi, ki jim primanjkuje samozavesti, ki imajo psihične težave, razumem, da problem žensk ni vezan na en sam kontinent. Gre za vprašanje sistema, ki je ukleščil ženske. Ženske povsod po svetu imajo ogromne potenciale.
Pomaknimo se torej proti sanjam in nehajmo razpravljati o moških, o poligamiji v Afriki, priležnicah v Zahodni Afriki. Pogovarjati se moramo o ekonomskih investicijah in o izobrazbi žensk, o možnosti svobodne izbire, o tem, kako zaščititi naše otroke in okolje, kako posaditi drevesa in kako eliminirati ali vsaj zmanjšati noro potrošnjo, ki nam jo vsiljuje liberalizem.
Kaj pomeni biti sodobna afriška ženska? Sprašujem namreč, ker očitno s svojim pisanjem iščete alternativo temu, kar danes pomeni biti moderen?
Biti moderna ženska pomeni biti kot jaz. Tako preprosto.
Še vedno nosite oblačila senegalske kreatorke Claire Kane?
Da, Claire Kane je čudovita, čeprav ni edina, obstaja še cela vrsta afriških modnih oblikovalk od Oumou Sy, Collé Ardo Sow, Dioume Dieng Diakhaté do Binte Salsao. Vsekakor se stvari v Afriki spreminjajo na bolje, tudi ali pa predvsem zaradi dinamizma afriških žensk.
Pogledi, št. 19, 28. september 2011