Portret hrvaškega pisatelja Predraga Matvejevića
Balkan se začne na ljubljanskem kolodvoru, kjer pečejo dober burek
Iz Hrvaške je pobegnil pred Tuđmanom, kaj pa poreče na Berlusconija, mar si ne bi tudi medijski mogotec, ki se je polastil Italije in Italijanov, zaslužil kakšnega karajočega pisma? Ah, Berlusconija sem prepustil Italijanom, odvrne in spet kot v opravičilo začne pojasnjevati, kako mu je Luigi Scalfaro podelil italijansko državljanstvo, pa kako je osemnajst let preživel v izgnanstvu (in o specifičnem stanju duha – »Začasnost je lastnost življenja v emigraciji« – izdal knjigo z naslovom Med eksilom in azilom, in to v italijanščini). Najprej sem štiri leta predaval na pariški Sorbonne Nouvelle-Paris III, potem pa na rimski La Sapienzi, kjer sem bil na stolici za južnoslovanske književnosti, razlaga. Tam se je postavil po robu načrtu vodstva univerze, da bi odpravili poučevanje slovenskega jezika in književnosti, takratni slovenski predsednik Milan Kučan pa ga je za to odlikoval s srebrnim znakom svobode. Ah, do slovenskega jezika sem vedno čutil posebno naklonjenost, nadaljuje Matvejević za mizo v prostorih Društva slovenskih pisateljev na Tomšičevi, ki se je takih izjav najbrž že naposlušala. Njegov oče, v Odesi v Ukrajini rojeni Rus, se je slovenščine naučil sam od sebe in tako je čar našega jezika premamil tudi sogovornika. Slovensko in slovenščina sta se mu usedla v srce, na struških večerih poezije je zagovarjal Edvarda Kocbeka, »tudi Tarasa Kermaunerja sem cenil, pa tudi Janeza Janšo sem svoj čas branil, čeprav danes nisem več prepričan, da je bilo to dobro …« Prekinjati tok spominov z vprašanji, ki naj bi bila ogrodje obširnejšega intervjuja, bi bilo skoraj kot sogovorniku podstavljati nogo. Kdo ve, ali bi se v zanosu pobral? Eno redkih podvprašanj, ki se prilega v kratek premolk med plazom besed, je tisto o njegovih občutkih ob vrnitvi v domovino. Zadnji dve leti živi v Zagrebu, obdržal pa je stanovanjce v Benetkah. Bi lahko o snidenju s prijatelji in znanci po skoraj dveh desetletjih, v katerih je zgoščeno za skoraj še enkrat več hrvaške zgodovine, napisal kaj podobno osebnoizpovednega kot Milan Kundera v Nevednosti? Ne morem reči, da so me na Hrvaškem vsi veseli, pravi Matvejević, a v isti sapi spet mehko pripomni, da je pač izpolnil starost za upokojitev in da si ne predstavlja pokloniti zadnjih let svojega življenja drugi državi kot svoji domovini. Veste, kaj so mi naredili, se spet vrne v preteklost, na prag razburkanih devetdesetih: prestrelili so mi poštni nabiralnik. »Proti puški se ne moreš bojevati s peresom, sem si rekel in odšel.« Pero, ki v nekaterih okoliščinah menda res premaga strelno orožje in fizično silo, je simbol mednarodnega pisateljskega združenja PEN, katerega podpredsednik je bil Matvejević. V tej vlogi se je zavzemal za številne pisateljske oporečnike, ki jih po zrušitvi berlinskega zidu in padcu komunističnih diktatur menda ni bilo nič manj. »Demokratura« je njegova skovanka za čudno stanje (ne) svobode in (ne)demokratičnosti v vzhodnoevropskih državah. Tranzicija iz starega v novi družbeni red je bila najmanj gladka (in še traja) v nekdanji Sovjetski zvezi in Matvejević se je redno oglašal proti tamkajšnjim nepravičnostim, med drugim je leta 2007, nekaj mesecev po uboju Ane Politkovske, napisal pismo Vladimirju Putinu.
Knjiga Kruh naš, ki smo jo te dni dobili v slovenskem prevodu (izšla je pri založbi V.B.Z.), z njo pa na obisk tudi njenega avtorja, je obrat iz angažiranih tem v intimnost. Zgodovina kruha in zgodovina dežel, v katerih je zorelo žito in dišalo iz peči, je resda univerzalna, vendar je Matvejevićev slog pisanja prepleten z osebnimi spominjanji. V zadnjem poglavju se skriva ključ za razumevanje, odgovor na vprašanje, zakaj se je univerzitetni profesor, erudit in morda eden tistih redkih, ki bi mu še lahko pritaknili oznako »polihistor«, čeprav ti v resnici ne obstajajo več, poglobil v izraze za žito, dele žitnega klasa – vsa poimenovanja, nad katerimi je nemočno stokal prevajalec Vasja Bratina ob predstavitvi slovenskega prevoda.
Matvejevićev oče se je na začetku štiridesetih let 20. stoletja znašel na prisilnem delu na severu Nemčije. Po koncu druge svetovne vojne se je vrnil domov, do kosti shujšan in skoraj do smrti oslabljen, a bogatejši za spoznanje, da nacistov in Nemcev ne gre enačiti. Prvi so ga pahnili na rob življenja, eden izmed Nemcev, protestantski pastor, pa mu je na božični večer ponudil razkošje toplote, britja, kopanja, nato pa še sveže pečenega kruha in požirka vina – prijetnosti, o katerih si taboriščnik ne drzne niti sanjati. Spomin na okus tistega kruha se je v gospodu Matvejeviću zasidral tako trdno, da je vplival na njegova prihodnja ravnanja: dobroto je povrnil z dobrim, ko je na ulicah manjšega mesta, »kamor so se umaknili k revnim sorodnikom«, zagledal trpeča nemška ujetnika. Svojega sina, malega Predraga, je poslal k njima s hlebcem kruha, in jetnika sta se, ganjena nad darilom, razjokala, otroku pa je prizor segel v srce in prve vrstice knjige so bile v duhu najbrž napisane že takrat. Nato je bilo treba čakati še nekaj desetletij, vsega skupaj je delo nastajalo dvajset let, je povedal avtor. Tisti, ki so radi brali Mediteranski brevir, bodo ugriznili tudi v Kruh. Naslednje zemljepisno območje, ki bi ga Predrag Matvejević v svojem značilnem slogu, nevsiljivem naboru citatov in zgodb iz svetovnih književnosti in mitologij, rad obdelal v knjigi, je Balkan. »Ste vedeli, da obstajajo reki, po katerih ta sega do Soče?« hote provokativno vpraša. Krleža je mejo postavil pri hotelu Esplanade v Zagrebu, Matvejević meni, da se Balkan začne na ljubljanskem kolodvoru, kjer pečejo dober burek.
Pogledi, 21. april 2010