Matevž Čelik, direktor Muzeja za arhitekturo in oblikovanje
Arhitekti kot spodbujevalci družbenih sprememb
Foto: Jože Suhadolnik
03. 05. 2013
Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO) se zadnja leta razvija v dinamično in uspešno ustanovo, kar potrjujejo dobro obiskane razstave, delavnice in izobraževalni programi ter predavanja, prav tako pa je našel mesto znotraj primerljivih evropskih muzejskih in izobraževalnih ustanov – od septembra 2010 ga vodi arhitekt Matevž Čelik.
»Arhitektura se je v preteklosti zatekala v zahteve po večji avtonomiji, a je žal hkrati dopuščala, da je postala ključno orodje za izvajanje nepremičninskih špekulacij. Postala je proizvajalec komercialnih izdelkov./4«
25. aprila ste odprli pregledno razstavo o modernih javnih zgradbah z naslovom Pod skupno streho. Katera dela boste predstavili?
Najzanimivejše na razstavi bodo originalne risbe nekaterih znamenitosti, ki jih vsi dobro poznamo. Če samo na kratko naštejem: zgradba NUK, slovenski parlament, Moderna galerija, Delavski dom v Trbovljah, Klinični center v Ljubljani ... Potem so tu tudi zanimivosti, kot so projekti za ureditev Blejskega otoka in rimskega arheološkega najdišča v Šempetru. Poleg tega pa še železniške postaje, sejmišča, javna kopališča, šole in bolnišnice. To so dela skoraj vseh pomembnih slovenskih arhitektov 20. stoletja, od Plečnika, Vurnika, Rohrmana, Glanza in Ravnikarja, do Župančiča, Fürsta, Kristla, Jugovca, Severja in Miheliča. Večina teh risb predstavlja najzanimivejši in najlepši del arhitekturne zbirke MAO, ki je nastajala od konca sedemdesetih let do danes. Nekaj gradiva za razstavo pa prihaja tudi iz drugih javnih in zasebnih arhivov.
Na kakšen način se ta dela umeščajo v sodobna razmerja med arhitekturno stroko in državnimi politikami, ki dandanes na različnih nivojih krčijo obseg javnih institucij?
Skozi projekte javnih zgradb lahko lepo beremo zgodovino moderne slovenske arhitekture. Načrti govorijo o preteklih idealih in ambicijah. V njih je mogoče prepoznati glavne obsesije in ponavljajoče se teme slovenske arhitekture. Obenem pa jih želimo kritično soočiti s sodobnostjo ter z njimi spodbuditi razmišljanje o bodoči arhitekturi. To ni nepomembno, ker so bile metode, ki so jih za izvedbo svojih nepremičnin uporabljale javne ustanove, vedno zgled tudi za druge graditelje. V njih so se mesta in država izkazala kot lastnik in naročnik arhitekture. Kot vzorčni projekti so bile javne zgradbe pogosto priložnost za eksperiment, za uveljavljanje novih konceptualnih pristopov, materialov, konstrukcij in tehnologij. Analiziramo lahko, kako so mesta reševala infrastrukturne probleme, kako se je država soočala s posegi v naravno okolje ali povezovala načrtovanje pomembnih vladnih zgradb z urbanizmom. Projekti za šole, bolnišnice ali prostore za kulturo govorijo o razvoju socialne države.
Danes so seveda javne institucije in vlaganja v javne zgradbe v popolnoma drugačnem položaju kot takrat, ko so nastajali razstavljeni projekti. Slovenija od osamosvojitve naprej drsi v vse večjo razdrobljenost. Ko govorimo o rasti ali krčenju obsega javnih institucij, se moramo najprej zavedati, da s teritorijem, ki ga je pred dvajsetimi leti pokrivala ena občina, danes upravlja 4 do 5 občinskih administracij. Mislim, da je ta razdrobljenost ena glavnih ovir, ki v Sloveniji onemogočajo racionalno in učinkovito implementacijo kakršnih koli državnih politik v prostoru. To pa ovira tudi razvoj močnih institucij.
MAO je lani praznoval štiridesetletnico ustanovitve. Od septembra 2010 deluje pod okriljem Vlade Republike Slovenije in se odtlej razvija v vitalno, dinamično ustanovo, vpeto v živahno mednarodno dogajanje. Kje je v tem trenutku njegovo mesto znotraj primerljivih evropskih muzejskih in izobraževalnih ustanov?
V muzej sem prišel kot arhitekturni kritik in urednik, vendar sem vodil tudi svojo arhitekturno prakso. MAO z zbirkami po eni strani vidim kot banko idej, ki jih moramo zaščititi in ohraniti, vendar jih je treba tudi vedno znova reaktivirati. Po drugi strani muzej razumem kot kritično prakso, ki obiskovalcem odpira oči za probleme in tako spodbuja iskanje alternativnih rešitev ter nastajanje novih idej. Naloga in izziv muzeja je torej ideje, shranjene v kleteh, na novo osvetliti in jih soočiti s problemi in vprašanji, ki nas mučijo danes. Namen tega je vzdrževati raznolikost kreativnega mišljenja in skrbeti, da se bosta arhitektura in oblikovanje razvijala naprej.
Ko se primerjamo s sorodnimi evropskimi ustanovami, smo muzeji v Sloveniji v nenavadnem paradoksu. Slovenija ima skoraj dvakrat več muzejev in muzejskih zbirk na prebivalca kot sosednja Avstrija, na leto pa zanje potroši več kot bogata Norveška. Zaradi velikega števila pa smo posledično prav vsi muzeji kadrovsko podhranjeni in programe izvajamo z zanemarljivimi vsotami, ki nam niti slučajno ne omogočajo, da bi lahko dosegali nivo primerljivih evropskih institucij. Navedeni podatki so iz leta 2006, vendar se verjetno niso bistveno spremenili. Situacija kliče po korenitih spremembah.
Prejšnja vlada je s 1. marcem (začasno) ukinila Slovenski kulturno-informacijski center (Skica) na Dunaju. Je to kakorkoli vplivalo na delovanje muzeja? Vemo, da ste v sodelovanju s Skico sploh prvič predstavili delo Nika Kralja mednarodni javnosti, skupaj ste na ogled postavili tudi do konca aprila aktualno potujočo razstavo sodobnega slovenskega oblikovanja.
S Skico smo zelo dobro sodelovali. Izkazala se je kot pobudnik dobrih skupnih projektov in učinkovit soorganizator na Dunaju. Veseli me, da ostaja, ob tem pa se mi zastavlja tudi vprašanje, kako v bodočih razvojnih programih slovenske kulture lahko preseže svojo dosedanjo vlogo koproducenta in preraste v za vse odprto kulturno zastopništvo. Krivičen bi bil, če bi rekel, da podpora veleposlaništev, s katerimi smo sodelovali pri svojih projektih v Londonu, Eindhovnu in Helsinkih, ni bila vsaj tako kakovostna.
Če govorimo o delovanju muzeja, moram reči, da na MAO najbolj vpliva dejstvo, da delamo v hiši, ki je že 20 let nedokončano gradbišče. Mislim, da ni treba podrobneje opisovati, kako to vpliva na varnost in stanje nacionalnih zbirk ter na vsakdanje delo ljudi, ki morajo zanje skrbeti. Prenova Fužinskega gradu se je pričela dolgo nazaj, gradnja pa nikoli ni bila zaključena. Ena od prioritetnih nalog v prihodnjih treh letih je torej dokončati na pol opravljena gradbena dela in zapreti gradbišče.
Petra Čeferin je marca v oceni štirih arhitekturnih razstav za Poglede zapisala, da smo – tudi zaradi gospodarske krize – priče vse večji trivializaciji arhitekture, njeni redukciji na dejavnost, ki zgolj izpolnjuje dane zahteve, obenem pa že zaznava povečano zanimanje in premike tako v teoretski kot projektantski praksi. Kaj opažate vi?
Vsekakor smo v času, ko se veliko razpravlja o tem, kam se bo arhitektura obrnila v prihodnosti. Eden od vzrokov za njeno marginalizacijo je kriza odgovornosti arhitektov do družbe. Arhitektura se je v preteklosti zatekala v zahteve po večji avtonomiji, a je žal hkrati dopuščala, da je postala ključno orodje za izvajanje nepremičninskih špekulacij. Postala je proizvajalec komercialnih izdelkov, ki naj bi v prvi vrsti hitro povrnili investicije vlagateljem. To je velika erozija civilnodružbene odgovornosti poklica, katerega poslanstvo je predvsem skrb za kakovost življenja v grajenem prostoru!
Predvsem v praksi se kot odgovor na to dogajajo zanimivi premiki. Arhitekti ne nastopajo več kot veliki individualni avtorji, temveč delujejo kot spodbujevalci sprememb v širših družbenih skupinah. Prevzemajo vlogo novih pragmatičnih intelektualcev, katerih naloga ni dati obliko, temveč tolmačiti temeljne zakonitosti dinamične realnosti. Predvsem pa je v novih praksah prisotno razumevanje, da kompleksnost današnjih problemov zahteva združevanje znanj in da rešitev vsake arhitekturne naloge ni nujno nova zgradba. Temu bodo namenjene tudi letošnje MAO Debate, ki bodo pod naslovom Institucija kot praksa potekale 9. maja.
Pogledi, let. 4, št. 8, 24. april 2013