Andrej Rozman - Roza in Milan Jesih
Iz oči v oči
Dragi Roza,
nekdo je rekel, da piše eseje zato, da bi vedel, kaj misli. Na prvi videz samoironična domislica, a je globlje usoljena. Sam že dolgo malo zviška ponavljam, da strojevodji ni treba poznati natančne vrednosti Ludolfovega števila, pa se kolesa vseeno vrtijo po železni cesti, po drugi strani pa v sebi ravno to premlevam; saj je najbrž človeško, če en takle poskuša po desetletjih malo razumeti, kaj da sploh dela. Posebno v času in v deželi, ko in kjer se zdi, da je stihoklepaštvo docela anahrona dejavnost. Kaj delam?, to je torej glavni motiv za predrznost, da poskušam občasno tudi bolj javno, v kakšnem pogovoru za časnike ali radio, izraziti poglede na naš metje. Tega gotovo ne počnem zato, da bi poskušal koga prepričati v svoj prav, ki ga itak ni, saj je v te vrste diskurzu toliko neulovljivega. Povrh tega od študentskih let naprej kakšne teorije nisem prav dosti bral, pa že po naravi nisem kakšen analitičen um, in slutim, da tudi nasploh ne prav pameten. Ponavadi pa se odzovem na kakšno povabilo, ker me pri tem dogovorjeni časovni okvir disciplinira; te vrste pisanje mi gre, kolikor mi gre, bolj pod prisilo dogovora. Ko človek zbrano piše, se misel bolj izčisti; seveda ne mislim, da bom odkril kaj velikega; a tu je pač pot najbrž pomembnejša od cilja.
Tokrat naj premišljujem o teh rečeh v dialogu s Teboj. Saj vem, da je najino dopisovanje namenjeno javnemu branju, tega ni mogoče odmisliti, a bo vendar ta kratki niz izmenjanih pisem vsaj tehnično naslovljen na posameznika, in nadvse vesel sem, da si to ravno Ti. Tvoja vloga na tukajšnjem sodobnem literarnem prizorišču je nadvse dragocena; tako kot imamo – in je to dobro – nekaj peres, ki pišejo s pogrebno črno tinto, imamo v blagovni znamki tvojega podpisa jamstvo za vedro, igrivo, širokemu občinstvu odprto literaturo. To spoštujem in najsi se še toliko mučim, da bi pri naših rečeh odrezal delo od avtorja, češ edino važno je delo, to pri sodobnikih nekako ne gre. Saj veš, ko greš gledat sijajnega igralca, s katerim včasih podrgneš kakšen šank, pravzaprav saj že res vidiš Hamleta, a na odru je vendar človeški tovariš. Podobno se mi zlivata v eno Tvoje pisanje in Ti. Saj se poznava več kot štiri desetletja. Spominjam se Te kot zadržanega, umaknjenega mladeniča, Tvojega nekoliko preiskujočega pogleda, malo nejevernega, malo nezaupljivega, malo strogega, ne vem pa, če ne vse to s teatralno distanco; in spominjam se Te iz Osijeka v vojaški uniformi in da si potem kar zginil iz tiste žalostne armade; spominjam se Te s pouličnega in Gledališča Ane Monro in Rozinteatra in Tvojega obsežnega in pomembnega dela v gledališču in spominjam se Te iz televizijskih prizorov z Dergijem. Iz zadnjih let pa se spominjam predvsem dveh malo daljših pogovorov, enega v Pragi, drugega v Mariboru. Obakrat in o čisto človeških in o delovnih rečeh, prijetno in sproščujoče. Tako da lahko rečeva – saj midva to veva, podatek velja morebitnim bralcem –, da sva si naklonjena stanovska tovariša, nisva pa kakšna intimusa; v tem primeru bi bilo najino dopisovanje prejkone nespodoben blef.
Pri Tebi cenim predvsem tisto, v čemer sva si, mislim, različna. (Trudim se govoriti samo o takšnem, kar je očitno tudi Tvojim in morebitnim mojim bralcem.) Tvoj odnos do našega metjeja je v primerjavi z mojim neznansko bolj sproščen: nezadrt, nepobožen, nesentimentalen, lahko bi nemara rekel celo neumetniški, zagotovo pa neumetnjakarski, a zato toliko bolj avtentičnokulturen. Zdi se mi, kot da pišeš in nastopaš v duhu naše mladosti v sedemdesetih letih; mogoče brez tiste očitne in deklarirane želje po provociranju za vsako ceno, ki se je spominjam nekje v želodcu ali kjer že; celo tega imperativa si osvobojen v svoji neponovljivi igrivosti. Neskončno bolj si svoboden. Ne nazadnje se mi to izkazuje recimo tudi v Tvoji verzni tehniki, ki bi ji, kar nas je zateženih vernikov forme, lahko sem ter tja kaj poočitali recimo pri rimanju ali ritmu. Če nisem pri vsem tem usekal čisto mimo – povej mi, prosim Te: kako zmoreš to neutrujeno prostost duha? Ali imaš, tako kot nas je bilo več, se mi zdi, v oni davnini, srečo, da ne premišljuješ kaj dosti in delaš bolj po intuiciji in instinktu? Ali sploh verjameš, da lahko cerebralni mož kroti in vodi kreativno pošast, s katero mora živeti pod istim temenom? (Sam ne vem, kaj mislim o tem; saj predvsem ko sem znotraj pesmi, kadar jo ravno delam, imam vtis, da pesem vodi mene, da tisto nekaj pameti, preračunljivosti, želje bodisi po všečnosti ali umnosti ali celo filozofičnosti ali recimo dober okus pravzaprav nič ne zaleže, ker sem tu samo zadnji hlapec.) Ali si tako sproščen tudi zato, ker si gledališki človek, ki je spričo neposrednosti ali človeškosti gledališkega metjeja zavezan trenutku in vsaj nekoliko razbremenjen z možnostjo omejene improvizacije, se pravi ne ene same edine prave pesmi, kot imam mogoče malo vraževeren občutek, ko jo klepljem? Ali ti prav to omogoča tako dober občutek za odprto komunikativnost? Kako krotiš pretiran nevarni apetit po aplavzu?
Dragi Roza, kakor sem Te vesel zmeraj, kadar naju naključje prinese skupaj, tako se tudi veselim Tvojega odgovora.
Milan
Dragi Milan,
tudi jaz sem vesel, da bom spet poklepetal s Tabo, pa čeprav na organiziran in oddaljen način, s samo metaforičnim pogledom iz oči v oči, tako da v resnici bolj iz monitorja v monitor. Res bo že štirideset let, ko sem kot literarno blodeči gimnazijec zataval v nočni svet ljubljanskih umetnikov. Do Tebe sem gojil globoko strahospoštovanje in se Te spomnim bolj od strani. Bilo je obdobje »duha naše mladosti v sedemdesetih«, ob čemer moram nujno omeniti, da so bili Tvoji Grenki sadeži pravice prva predstava, pred katero sem zazijal od navdušenja nad spretnostjo toka misli in besed. In edina predstava, ki sem jo videl, če se prav spomnim, štirinajstkrat. Večer za večerom sem jo hodil gledat v času, ko nisem še niti pomislil, da se bom nekoč tako hudo spletel z gledališčem. Najbrž me je tisto briljantno besedilo v nič manj briljantni izvedbi zaznamovalo bolj, kot se zavedam. Ko zdajle pomislim nase, kako sedim na balkonu starega Gleja, se mi zdi, da si še zdaj želim, da bi tudi jaz enkrat napisal tako dober tekst.
Nekaj let pozneje pa se Te spomnim, kako si mi na kasarniškem dvorišču rekel, da je Osijek ena dolga vas, medtem ko je mene fasciniral s korzom ob Dravi, tramvaji, za katere sem pozneje izvedel, da so tako kot midva tja prišli iz Ljubljane, in lastovkami, ki se po vojni menda niso več vrnile. Zdaj se mi zdi, da je bil Osijek zate dolga vas, ker si ostal in si to že takrat vedel. Jaz, ki sem uspel pobegnit, sem vsem tamkajšnjim absurdnim mukam navkljub na tisto obdobje ohranil predvsem kopico zanimivih spominov. Ker pa se nameravava sukat okrog najinih pesniških praks, naj tule povem, da sem si velik del svoje osamljenosti za kasarniško ograjo prepeval Dylanovo This Wheel's On Fire in sestavljal svojo slovensko verzijo. Od originala sem razumel samo koščke, pa še teh ne vseh pravilno. Nastalo je nekaj nekoliko patetičnega in zgolj za notranjo rabo. Za javnost sem takrat namreč ravno prišel do konca svojega jezikovnega eksperimentiranja, v katerega sem padel potem, ko sem v »zelenih« Problemih prebral pesmi Hlebnikova, Kručoniha in Jelene Guro. Ko sem sčasoma prišel do podobe in zvoka posameznih črk, se mi je vse skupaj ustavilo in nisem več vedel, o čem in kako sploh še kaj napisat.
Po vrnitvi v »civilizacijo« sta me prijazna usoda in želja po družabnosti pripeljala med ljudi, s katerimi smo se trudili delat ulično gledališče. Začel sem pisat pesmi, ki niso bile namenjene branju, ampak petju in recitaciji. A je trajalo še nekaj let in sem moral vmes prebrat hrvaški prevod Danila Harmsa, preden me je obiskala muza, s katero se ujameva v resda enem samem položaju, v katerem pa najdeva neskončno zgodb, ki jih želiva povedat.
Pesmi se rojevajo včasih tako počasi, da tudi po dva dni iščem en sam verz. Spet drugič planejo ven tako silovito, da jih komaj dohajam. Pri teh drugih je treba ponavadi potem še kaj popravit, a vsej skrbi navkljub včasih pošljem katero v svet prekmalu in ne dovolj donošeno. Ker so vse namenjene živemu govorjenju in ker je vsak nastop enkraten dogodek, jih hvalabogu lahko še popravim vsaj pred poslušalci, če jih že pred bralci ne morem, razen v kakšni novi popravljeni in dopolnjeni izdaji knjige, kar je kot nalašč za današnji čas nenehnih novih izboljšanih verzij vsega možnega. Tako da imaš prav, najbrž sem res bolj sproščen in manj zavezan občutku dokončnosti. A moram sebi v bran pristavit, da je tudi med Prešernovimi prvimi in zadnjimi objavami, recimo Povodnega moža in Sonetnega venca, zelo opazna razlika.
Kar se krotenja sle po aplavzu tiče, se iz že omenjenih sedemdesetih iz enega od takratnih počasnih dopoldnevov v dobri stari gostilni Koper spomnim uglajenega in vedno urejenega gospoda Alberta, ki je izjavil: »Boj se tistih, ki ti ploskajo.« To si večkrat ponovim in vem, da so tako aplavzi kot nagrade prijetni, a tudi nevarni. Zato jih je treba sproti pozabljat in vedet, da si zmeraj znova na začetku.
Prav iz te potrebe po zmeraj novih začetkih pa mogoče izhaja težava, ki je iz mojega dosedanjega pisanja najbrž nisi razbral. Tako Tebi kot ostalim bralcem sem najbrž dal vtis, da sva z muzo našla trajno srečo. A žal ni tako in Ti moram vendarle tudi nekoliko potožit in Te povprašat, če imaš tudi sam izkušnje s podobnimi težavami. Zadnje čase me pri mojem razmerju z muzo namreč zelo motita dve stvari. Prva se tiče rim, s katerimi sva tako jaz kot Ti zapletla svoja poklicna jezika. Kakorkoli jih obrneš, pa so na koncu vendarle omejene na določeno količino možnosti. Kako Ti dosežeš, da se ne ponavljaš in da ne dobiš občutka, da so rime tiste, ki vodijo tebe, in ne ti njih?
Druga frustracija, ki mi ohlaja odnos z mojo pesniško muzo, izhaja iz spoznanja, da imam po njeni zaslugi v pesmih veliko besednih in vsebinskih, jezikovno in literarno tipično slovenskih iger, ki so deloma povsem neprevedljive, deloma pa iz lastne prevajalske izkušnje vem, da jih je mogoče prevest le z veliko ljubezni in potrpežljivosti. Zato zadnje čase svojo muzo vse bolj pogosto krivim, da me je ujela v ta ozek slovenski prostor, in jo načrtno varam z njeno prozno kolegico, s katero sicer veliko manj leživa drug drugemu, a se trudim, da sem tudi do nje enako pozoren, kot bi bil, če bi me k temu silila ritem in rima pesmi.
Ali se tudi Ti kdaj počutiš ujetega v ozko zamejen prostor, na katerega je vezan najin jezik? Ali misliš, da smo mi, ki smo s svojim poklicem še posebej vezani na slovenščino, mučeniki ali lažni preroki jezika, ki je prevelik za majhno število svojih uporabnikov?
Dragi Milan, upam, da Ti moja vprašanja niso nadležna. Veselim se Tvojega odgovora, kot tudi skupnega fotografiranja, ko se bova vsaj za kratek čas srečala tudi materialno,
Roza
Dragi Roza,
praviš, da »je treba vedet, da si zmeraj znova na začetku« – celo več, zmeraj znova si na ničli. Z enim samim utešnim pridržkom: da si že velikokrat z ničle bolj ali manj uspešno odtaval globlje v nič in tam našel prvi spolzki kamen poti in da zato lahko malček verjameš – saj jamstva ni nobenega –, da si na začetku poti. Sam imam občutek, da neki sedemnajsti čut zasluti ta kamen, ta začetek, to besedo, dve, tri, najrajši besedo, redko podobo, skoraj nikoli misel, ki kar sama začne priklicevati nove; zato tako pogosto rečem, da se je pesem napisala. Seveda pa sem moral biti zraven prav rad za kretničarja.
A naj se za hipec vrnem k osiješkim spominom: veš, zakaj sem vedel, da bom vojaščino odslužil? Zdelo se Ti bo domišljavo, in je tudi bilo. Veš, da sem bil pri študentskem revoltu v zgodnjih sedemdesetih malo zraven; vodila me je vera v možnost vzpostavitve socialno pravične družbe, bil sem – in ostal – zagrizen egalitarist, moje zamisli so občasno segale do kategorične uravnilovke, predvsem pa se mi je, kot še kakšnemu tribunašu, zdela absolutno nedotakljiva svoboda izrekanja. In sem si domišljal, da se bom moral še kaj javno oglasiti, in takrat, sem si govoril, nočem, da me kdo ustavi z očitkom, »Tiho bodi, vemo, zakaj nisi odslužil vojaščine!« Saj veš, da so v vojski vsako nenavadno obnašanje hitro proglasili za asocialnost in že očitno hlinjenje drugačnosti imeli za duševno motnjo, in je bilo na ta način razmeroma lahko sleči uniformo. Posebno nezaupljivi so bili do kriminalcev in »intelektualcev«. Tako sem bil priča tudi odhodu Tomaža Pengova iz Našic, celo malo sem mu nosil hrano, da ni čisto omagal, ker je abstiniral menzo. Že po naravi vitek in še shujšan je bil prepasan videti kot mravlja. Menda sem ga samo jaz videl jesti. Odšel je čisto neverjetno hitro. (Hitreje je, relata refero, odšel samo Jurij Detela iz Zagreba.) – Odslužil sem slabo leto, in mi niti ni bilo hudega; Osijek mi je ostal v lepem spominu, premožno, zeleno mesto. Svinjsko klorirana voda, ki smo jo pili na sekretu. V mestu pa gosto kutjevačko crno. Edino to mi je ugrenilo tisti čas, da bi bil lahko kakšne mesce več z mamo, ki je umrla tri tedne po moji vrnitvi. Sedemdeseta.
Pa še to. Tudi jaz se spominjam od nas precej starejšega gospoda Alberta Kisovca, a predvsem nekega drugega nauka, ki ga je občasno namenjal damam: »Lepa ženska je redko srečna.« Sam je bil še kot starec vpadljivo lep mož. In na bifejsko ponudbo, kaj da bo použil, je rad odgovarjal: »En lambar socializma,« in sicer brez kakšne šaljive distance. In: »Za svojim pogrebom iz principa ne grem.« Lepo, da sva se ga spomnila. Včasih me obide, koliko ljudi smo v letih spoznali, nekatere tako kot njega boljkone bežno, in si za nekatere očitam – pa tudi kaj hitro odpustim, roko na srce – površnost, ki je najbrž lastnost mladostnega hlepenja po čim več doživetjih, hitenja od ene senzacije k drugi; in za vsemi je bila celota življenjske usode, za vsakomer je bilo neko célo, ki smo ga komaj načeli … Pa se je vendar vsaj pozno blagodejno zavedeti, da je vsak človek neskončno zanimiv.
Tvoji okrajšani infinitivi so mi neznansko všeč. Seveda jih govorim tudi sam, vendar jih pišem težko, še v dramatiki mi ne grejo. Imam sicer dve knjigi pesmi, v katerih sem jih striktno pisal (Kobalt, 1976, in Volfram, 1980), mogoče malo pod vplivom poljščine, ki sem se je učil en dober semester. Začutil sem pa neko nezadostnost tako nekoliko spuščenega jezika: o resnih, relevantnih rečeh mi je govoril neresno, nekako skrito, nesramno parodično. Tako kot lahko opaziš, da govorec, ki je doslej pletel čisto spodobno grdo ljubljansko pogovorščino, ob nekoliko zahtevnejšem argumentiranju preklopi na bolj strukturiran govor, odnese ga v bližino zbornega in je kot učiteljica ali govorjenja nevešč športnik pred mikrofonom. To, da se s kratkimi infinitivi zabriše posebna določnost namenilnika, se mi zdi manjša stranska škoda. Bojim pa se, da takoj ko skrajšaš nedoločnik, pride zraven nujno še kup redukcij … In polglasnikov: bik bo bək, kruh bo krəh, bolj bo bəlj ... Kako jih pisati?
Boš rekel, i seveda, kanonozirani jezik je bolj varen. Kaj pa hočem, Ti bom kar pritrdil.
Roza, še nekaj o Tvoji sproščenosti, pa tudi o moji zavrtosti. V Pragi si mi pripovedoval o svojem nagnjenju do češke kulture. Zanima me, koliko je to veselo, nezateženo češko, haškovsko gledanje na resne reči sveta lahko navdihovalo tvoje gledališko in literarno delo. Ta srednjeevropska kabarejska tradicija. Se spominjaš, ko je pred leti dobil Nobelovo Dario Fo? Sam sem se zgražal nad zgražanjem dela evropske kulturne javnosti, ki se je oglašala v slogu, »saj je zabaven, kritičen, spreten, ampak …« Ampak ta ampak je tudi moj! Moram biti iskren: sam močno, kar boleče čutim nekakšno dvojnost svojih pogledov ali še raje rečeno občutkov. (Ne morem reči kriterijev.) Ne vem, ali v meni živita dva, v eni izbici oni odprti, radoživi fant, ki mu nič ni sveto, noče pa nikomur škodovati – dvaindvajsetletnik, ki je tovarišem za zabavo na gostilniški mizi stoje recitiral take kot »na vrtu je divan, na divanu Ivan«, fant, ki je takrat napisal Grenke sadeže pravice –, v drugi pa en borniran, polizan, v resnici pa zadrt in neavtentičen snob, zavrt kislobec, ki ga imam na sumu, da doma nosi kravato. (To ni, da bi se oni fant kdajpakdaj nespodobno pogospodil. Prav dva sta!) Še naprej recimo obožujem frivolnost Montyja Pythona, se nesramežljivo režim ob kakšni burleskni odštekani komediji, a že čez dve uri bo sproščenčev siamski bratranec zadrtec po Shakespearu iskal šibka, preveč všečna, šmirantska, cenena mesta. Isto je pri lastnem pisanju.
Če vzamem za primer vulgarne besede, nikoli nisem imel do njih čisto sproščenega odnosa: ko sem z njimi nastlal prvo knjigo, sem jih vtikal kot provokacijo, če mi zdaj kakšno prinese v pesem, jo opravičujem z nepogrešljivostjo v danem kontekstu in se petelinim, kaj mi pa kdo more.
Sicer pa ni treba, da je ravno prvo ime za sicer legitimne organe, tudi kakšne druge besede mi delajo težave, nekatere pa sem si, nekako via facti, čisto prepovedal. Mogoče se Ti bo zdelo smešno, ampak ne pišem besed: vedno, toda, kajti. Zato pa imam prepogosto kakšen vdilj ali vsevdilj in recimo nebes. Sploh me ves čas spremljajo nekakšne boljkone nenujne omejitve; saj nekatere precej popustijo, ko me kontekst prinese na določeno točko, vendar še takrat notranji policaj govori o enkratnem spregledu, sicer pa zahteva strogo spoštovanje nekakšnih neznanih kanonskih pravil literarne spodobnosti in utirjenosti v znano.
Se mi zdi, če bi bil pri pisanju malo manj zahteven, bolj sproščen, če bi torej delal malo slabše – da bi napisal marsikaj boljšega. Ta zavora, s katero krotim onega pesniškega intuitivca, naju, in njega in mojo civilno osebo, mogoče preveč stane.
Ob tem dopisovanju Ti moram povedati še nekaj. Ne vem, če mi je mogoče vse verjeti. Se morava enkrat dobiti za ves popoldan in se o teh rečeh meniti čez šank, takrat boš lahko vse verjel. Drugače pa me stavki odnašajo. Tudi v pisnih intervjujih. Spominjam se, pred kakšnimi desetimi leti me je najina tokratna urednica povabila k pisanju mesečnih kolumn za kulturno stran Dela. Zelo sem se trudil in tudi mučil in bil dvakrat ali trikrat celo zadovoljen z napisanim. Ampak. Zdelo se mi je, da če bi postavil ali drugačno tezo ali pa čisto nasprotno, da bi bilo pisanje enako verjetno. To je ta moj spor med kaj in kako. Če bi pisal slavilne pesmi – kaj, a sem, takoj ko tipkam, čisto brez hrbtenice? To je za pesmi če že ne dobro, pa vsaj občasno dobrodošlo, zato pravim, da se je pesem napisala, ko pa gre za civilno izražanje, je pa nerodno. Lahko bi kdaj pohvalil kakšno barabo!
Spet me ta trenutek obhaja strahoten sram pred tako javno pisano prvo osebo. Nisem, mislim, tako silno skromen, a vendar: kakšen mislec pa sem, da bi bilo važno, kaj mislim? Vem, da sem napisal kakšno spodobno pesem, ampak pesem ne govori o tem, kar mislim, da mislim.
Sploh imam, tudi v pesmih, s prvo osebo hude težave. Ondan sem si za neki spletni intervju sicer dal malo popusta, češ saj pa hvalabogu, da se ljudje še zanimajo za ljudi, zato smo skupnost in po tem smo skupnost človeška. In tudi, Roza, oba veva, da je v pesmih drugače. Pesemska prva oseba je samo subjekt izjavljanja. Vendar ravno forma prve osebe ostaja in namiguje in mi gre nekoliko na živce. Ampak če pride v pesem, bo pač v pesmi. Saj je sama hotela.
Zdaj pa k Tvojemu vprašanju o rimah; praviš, kako mi uspe, da jih ne ponavljam. Saj jih. Ne zapisujem si, kaj sem že porabil, že narejene pesmi pa pridno pozabljam. Da se naredi prostor za morebitne nove. In sploh se mi ne zdi narobe, da me rime vodijo pri pisanju. Podobno se je izrekel Brodski. Zato toliko bolj po pravici rečem, da se mi pesem piše sama. Pesem je, definirana čisto tehnično, niz besed. (Hanžek, se spomniš, ima knjigo z naslovom Iščemo pesmi, kje so?) Prepoznam verjetni začetek, naprej besede naletavajo, tedne časa imajo za to, jaz pa sem kretničar, ta gre v kompozicijo, ta na stranski tir. Tudi posebnosti našega jezika rad izkoristim, in se s prevedljivostjo sploh ne trapim. V slovenski prostor sva ujeta, in Ti in jaz, to je nespremenljivo. Nisem noben patriot, smešno se mi zdi, če kdo reče, da je ponosen, ker je Slovenec, saj je človek lahko ponosen samo na nekaj, za kar je zaslužen. (»Ponosen, da nisem bolha.«) Ampak sram me pa tudi ni, ker tudi ni moja krivda. Tudi krivoversko, v resnici pa vraževerno mislim, da je pesem predvsem treba napisati (najti), koliko ljudi jo bo prebralo, je pa tako v božjih rokah. V ravno onih rokah, ki delajo vse dobro in vse hudo na tem svetu.
Moje civilno bitje bi za tretjino mlajše najbrž razmišljalo o odhodu iz te dežele, kjer postaja tako tesno, in o drugem življenju. Ampak lahko tudi razmišljam kot Stalin, ki je vprašal za papeža, koliko divizij da ima: ko slišim napihnjenega loleta vse vedeti, vprašam svoje generale: kakšne sonete pa tale piše?
Pisanju se ne bi maral odreči. Zadoščenje ob tem, da sem dobro zašpilil dobro pesem, to poznaš, je neskončno sladko. Tudi zato se nimam za mučenika našega jezika in ne za njegovega preroka. To je pač ena taka bogato poplačana strežajska služba.
Ta tvoja, razumljena širše, da je naš jezik prevelik za tukajšnjo majhnost, pa je antološka. Bravo, Roza!
Milan
Dragi Milan,
dvojnost med okravatenim urejencem in nonšalantim veseljakom, ki jo omenjaš, mi je zbudila nekaj asociacij. Ravno dobro sem prebral kratek roman letos umrlega Antonia Tabucchija Navaja Pereira, kjer je omenjena teorija, da je vsak človek konfederacija jazov, od katerih ni zmeraj dominanten isti. Sam o svojih jazih nisem nikoli kaj prida razmišljal, domnevam pa, da tisti jaz, ki piše, nikakor ni isti kot tisti, ki nastopa. Kadar me doleti razkošje časa za pisanje in moram po enem mesecu tihega pregovarjanja s samim seboj stopit pred občinstvo, se mi pogosto zapleta jezik in je potrebno kar nekaj vaje, da se spet prebije v ospredje moj gobezdač nastopač, ki izrine tihega iskalca pesmi v zadnji kot mene. Ko smo z Ano Monro na odru sistematično improvizirali, je postal ambiciozni pisatelj v meni naravna ovira, ki jo je bilo treba čim bolj zatret in ponižat, saj se je v nasprotnem primeru vse prevečkrat vtikal v kvaliteto sproti izmišljanih stavkov. Zato se najbrž tudi nisem prav dolgo ukvarjal z improvizacijskim teatrom in mi je bolj pogodu, če moja najopaznejša jaza opravljata diametralno nasprotna poklica.
Da gre za dva zelo različna mene, pa je bolj izgledalo kot bilo zares takrat, ko so me po vsej Sloveniji poznali po loterijskem tandemu z Markom Dergancem in so tisti, ki me niso poznali od prej, od mene pričakovali bolj enostavne štose, jaz pa sem k njim prišel s provokativno, neukročeno in težkohumorno Ano Monro. A tu je šlo predvsem za nesporazum pri moji javni podobi, ki mi je šel zmeraj bolj na živce.
Bližje razcepljenosti, ki jo omenjaš, je fenomen Karla Hynka Mache. Ta pesniški genij je najprej razburil svoje literarne sodobnike, ki so za njegovega kratkega življenja vsi po vrsti kritizirali njegove svobodne verze, po smrti pa počasi odkrili, da je pesnitev Maj največji biser češke romantike, Macho pa razglasili za poosebljeno krhkost, čistost in milino. S takšno podobo velikega pesnika, ki ga bogovi ljubijo in zato umre mlad, so pridno futrali narodno zavedno češko ljudstvo in še posebej šoloobvezno mladino. Nakar se je zgodila nerodnost, da so se pojavili Machovi dnevniki, v katerih na žalost samo s kratkimi opombami opiše svoj obisk Ljubljane junija 1834, kjer navede, da se je pilo čez vsako razumno mero, da je Prešeren kričal: »Kje jo imate, Nemci?« in da nima pojma, kako je prišel do postelje pri Crobathu. A hujši kot potopisni je bil šifrirani dnevnik, v katerem je Macha podrobno opisoval svoje spolne prakse. Človek, ki je ta dnevnik dešifriral, ga je dolgo skrival, potem pa izročil Romanu Jakobsonu v jezikoslovno analizo. Ta se očitno ni držal obljube, saj je dnevnik prišel v roke nadrealista Jana Nerude, ki ga je dal v javnost, tako da so ob stoletnici Machove smrti potekale ostre polemike okrog tega, ali je prav, da se na tako vulgaren način uniči angelska podoba narodnega velikana.
Vem, Milan, da je Tvoj radoživi fant drugačen od Machovega. Machovo posmrtno zgodbo sem povedal predvsem zato, ker se mi zdi res zanimiva. Dnevnike, ki so Macho sto let po smrti iztrgali iz krempljev licemercev in iz njega naredili človeka iz mesa in krvi, je ta evidentno pisal samo zase; medtem je Tvoj radoživi fant svoj čas poezijo celo objavljal in se pustil uprizarjat, zdaj, če Te prav razumem, pa le še recitira v sproščeni družbi, saj gre za Tvoj notranji spor glede tega, kaj je primerno in kaj ni. Pri čemer je Tebi očitno včasih žal, da je tisti Tvoj radoživi fant odrinjen na rob in v senco moralno neoporečnega urejeneža.
Sam imam moralne pomisleke in težave predvsem takrat, kadar kakšno mojo pesem, ki sem jo radoživo in drzno napisal za odrasle, uvrstijo v šolski učbenik za otroke. Poskušal sem prepričat urednico tistega učbenika, da to ni prav, saj desetletni otroci vsebine pesmi ne morejo razumet tako kot odrasli, katerim je bila namenjena. Pa je ona skoraj prepričala mene, da otroci razumejo več, kot si mislim. Jaz nje nikakor nisem in sem rajši odnehal in pogoltnil občutek, da izgledam večji prasec, kot pravzaprav sem. In moram k temu pristavit, da sem prepričan, da tudi pri nedoločnikih brez -i, ki jih omenjaš, nisem tako nizko nizko pogovoren, kot mi nekateri pripisujejo. Zelo se namreč trudim, da v tistih tekstih, ki niso napisani pogovorno, v ničemer drugem ne odstopam od pravopisa. Če se trudim bit natančen (kar pa mi ne uspe zmeraj, saj me zanese avtomatski pilot utečene prakse), potem uspem celo ločit med različnimi nedoločniki. Lažje namreč vidim travo rasti, kot pa moram krompir okopavati. Za »morati«, »hoteti«, »treba je« mi tisti -i prav tolče v ušesa, medtem ko me v enih drugih legah nedoločnik na -i niti ne moti. Pri čemer ne gre samo za uho nas, Ljubljančanov, ampak tudi Štajerci ne uporabljajo več nedoločnikov z -ijem. Zato sem prepričan, da smo ga že opustili, le da jezikoslovci tega še ne priznajo. Tudi v ruščini je namreč nedoločnik nekoč imel končni -i, pa so ga opustili, če se ne motim, v 14. stoletju. V češčini so to uradno storili leta 1953. Pred tem je postopoma izginjal, tako da pri Švejku enkrat je in ga drugič ni, in je po istem principu kot v slovenščini izginil najprej za glagoli »morati« ipd.
Jeziki se pač razvijajo in nobene logike ni, da bi morali z opustitvijo nedoločniškega -ija spremenit tudi karkoli drugega. A bi kljub temu zelo rad dočakal dan, ko bi si upal napisat, da »Mihata že spet ni bilo v šolo«. Pa si tega v svojih tekstih za otroke še zmeraj ne drznem.
Naslednja omembe vredna težava slovenščine se mi zdijo vsi ti j-ji, ki se jih najbrž ne da več depilirat ali kako drugače odstranit, čeprav jih še zdaj ne izgovarjamo in je še kar očitno, da so nam jih jezikotvorci v 19. stoletju sistematično in zelo umetno namontirali v kljuke, ključavnice, pljuvalnike, ljubezni in vljudnosti, da bi s tem slovenščino približali jezikom naših južnih bratov. Pri Trubarju, Linhartu in Vodniku so skriti dokazi, da tega včasih ni bilo. A s temi j-ji se je po mojem treba sprijaznit, ker bi borba z njimi, oziroma z nimi, povsem zamajala zborno slovenščino. In pri svoji veri v nič prisegam, da mi ni do tega. Bi pa želel, da bi stari dobri germanizmi zgubili svoj negativni prizvok, saj sem pred par dnevi opazil, da si ne upam napisat pesmi o dežniku, ker nimam moči, da bi provociral s špriklami, druge besede zanje pa ne poznam. Na sumu sicer imam, da so to uradno »napere«, a tega res ne morem napisat, še sploh ne za otroke.
Milan, bojim se, da sva prestara, da bi šla okrog tega stavit, a prepričan sem, da se bo nedoločniku na -i nekoč zgodilo isto kot elkanju, ki so ga leta 1930 končno tudi uradno ukinili in se je temu najbolj argumentirano, a brez uspeha, upiral naš nekdanji župan Ivan Hribar, ki je imel po mojem popolnoma prav, ko je trdil, da je najbolj čista in najbolj starosvetna slovenščina s tem ostala na Hrvaškem, v Zagorju. Njemu se to s političnega stališča ni zdelo problematično, saj mu je srce bilo projugoslovansko. Od naših sedanjih kljukcev pa bi človek pričakoval več interesa za osvoboditev Krapine in Kumrovca.
Ko omenjaš literarni subjekt, ki ni identičen s svojim avtorjem, naj zvrhano poln samega sebe, kot sem, pridam prigodo, ki se mi je zadnje čase parkrat ponovila na šolah, na katerih sem nastopil ob zaključku bralne značke. Nekoč sem namreč napisal zgodbo o tem, kako da sem na začetku pisal strogo resne tekste, ki pri bralcih niso naleteli na zanimanje. Ko pa sem na nekem literarnem večeru besedilo prebral s poudarjeno patetičnim glasom, so poslušalci mislili, da se norčujem, in se tako zabavali, da od takrat pišem humorna besedila. In to povsem izmišljeno zgodbo zdaj poslušam pred svojim nastopom kot povsem resno predstavitev svojega dela. Pri čemer se ne smem niti smejat, da ne bi prizadel učiteljic, ki so besedilo sestavile v najboljši veri.
Kot Ti mene, Milan, prijazno sprašuješ, od kod mi sproščenost, bi jaz Tebe vprašal, od kot Tebi toliko prijaznosti, za katero vem, da je iskrena? Pri Tebi občudujem nevsiljivost opazovalca, ki z ljubeznijo gleda in popisuje svet. Sam se počutim veliko bolj zategnjenega in sem večkrat jezen nase, ker se mi zdi, da bi, če ne bi vedel, da mi škodi, samo še pizdil. Tako pa se takrat, ko bi popizdil, trudim globoko dihat, in potem včasih celo dočakam misel, ki me spravi v dobro voljo. Pri Tebi se mi zdi, da si veliko bolj ponižen pred življenjem in predan svetu, s tem pa seveda tudi nekaterim navadam in normam, ki se meni zdijo prazne. Pa enkrat so, drugič pa niso.
A naj se za konec še malo vrnem k zapisovanju jezika. Pri nedoločnikih sem nehal pisat -i zato, ker sem hotel, da bi bil jezik čim bolj živ. Ker tisti -i pomeni en zlog, ni vseeno, če je ali če ga ni, medtem ko je pri biku za ritem vseeno, ali ima polglasnik ali -i. Zato pa zame to ni vseeno pri gledaliških besedilih, kjer hočem bit čim bolj jasen pri zapisu jezika, ki ga govori posamezen karakter. Ko sem pred par leti za knjižno izdajo zbral trinajst svojih že uprizorjenih gledaliških tekstov, sem bil najprej malo zgrožen, potem pa prav navdušen nad dejstvom, da je zapis v vsakem komadu drugačen, vendar znotraj teksta kolikor toliko konsistenten. Tako sem iz teksta v tekst sčasoma izpilil zapis pogovornega jezika, v katerem mi ni težko napisat, da je »bk skp padu in bl k so ga ožiulal, slabš je blo«.
Lepo se imej in se že veselim Tvojega pisma,
Roza
Dragi Roza,
to s konfederacijo jazov je precej dobra prispodoba, jo jemljem kot priporočilo za knjigo, hvala. In ko tako neženirano govoriva o občutkih pri delu, naj Ti omenim še enega, čeprav sem pravzaprav to že drugače povedal. Ne ko pišem ne ko prevajam to pravzaprav nisem jaz; zmeraj se mi zdi, da oponašam svojo predstavo o tem, kako prevajalec prevaja, da pravzaprav glumim prevajalca ali pesnika. (Mimogrede, veliko bolj gosposko se mi izkazuje glumiti prevajalca.)
Za del tako imenovanih vulgarnih besed pa mogoče nisem bil natančen. Ne gre za moralnost – ne za spodobnost –; gre za sram, ker kot da se s tem iz mene nekakšen zelenec dere, »tu sem, lejte, kaj si upam!«
O nedoločniku na -i Ti dam prav, da se v govoru zgublja, a v pisanju pa, boš priznal, vendar trmasto vztraja; in skrajšani vendar za moj čut, ki ga, seve, ne vsiljujem, potegne s seboj še kaj redukcij in drugih znižanj. Recimo ne imeti, ampak met; ne mati, ampak mat; skoraj vsak lj bo l. Za moj čut kratki zbija jezik. Je pa zame čisto naravno reči mesca in tudi prijatlja. Pa še o popačenkah: rajši kot o dežniku napiši pesem o mareli, brez šprikel je ni. – Zašla sva v podrobnosti, za kakršne bi bil nemara res primernejši kakšen popoldan brez razočaranega bralca, zato pa z blagim rdečim in kakšno presto; imam namreč vtis, da se od naju na tem mestu pričakuje, da družno rešiva svet. Predlagam ti zaroto: ga ne bova. Zmeraj pravim, če je prišel tako daleč, da je odvisen od mene, naj propade.
To spodmikanje piedestala Hynku Machi – zanimivo bi bilo zbrati te mite o nacionalnih veličinah, večidel mož iz dobe romantike: Puškinova ikona, Mickiewicz, Petöfi, Prešeren ... Zelo poučna razstava o nacionalnih zablodah. Na ravni zgodovine literature pa je to večno poljudno biografiziranje s ceneno psihologijo »duševnih profilov« v svoji poljubnosti odurno in škodljivo, saj ko si umišlja, da ne vem kaj pojasnjuje, se literarno delo čisto po nepotrebnem mistificira in oddaljuje.
Prešernova slovenska slava je seveda precej značilna. Ono pol mlajše dekle je bilo nedosegljivo, ergo: revež. Imel je nezakonske otroke: pacek. Pisal je sonete: izpoved. Ni ga ven pljunil: pijanec. Treba ga je občudovati in opravljati; še gospodje akademiki pišejo o njem takšno, kar bi pri svojih očetih na vse kriplje prikrivali. Idol pljuvalnik. Tudi šola ga prijemlje na čisto napačnem koncu, namesto da bi ga porabila saj ne za osnove verzologije, marveč zgolj za slastni prikaz dobrega verza in sijajnih možnosti našega jezika. (Saj pa tudi radio proda Schumannovo mojstrovino kot ilustracijo in dokaz nekega nesrečnega življenjskega obdobja.) Tudi zato je v naši deželi neka imaginarna poezija – in vsa umetnost – silno pomembna in cenjena, literat in kulturnik pa zmerljivki.
Seveda mi godi, da me imaš za tako prijaznega. Res pa je, in to nekoliko štejem za eno svojih malih vrlin, da sem previden pri obsojanju ljudi – tudi v svojih igrah razumevajoč, a ta dialoškost je dramatiki imanentna –, manj pa sem popustljiv pri obsojanju dejanj ali izjav; gre za čisto nemočno psovanje doma pred televizorjem, saj seveda nimam kje ropotati, in najbrž je bolje tako. Zavedam se tudi, da na svetu vsi manipuliramo z vsemi, da je torej tudi vsak manipulant zmanipuliran. Zdaj ko je toliko govora o pogubnem pohlepu na tem svetu, gledam na pohlepneže kot na boljkone žrtve, nesrečnike. Verjetno se lahko za marsikaj zahvalim proletarsko skromni naravi staršev, nisem ambiciozen in ne tekmovalen, hitro sem zadovoljen. (Edino pri delu nikoli, tu sem si rabelj.) Takšne ljudi, tako si razlagam, pač okolica laže sprejme, in res se ne morem pritožiti, da na svetu ne bi bil sprejet, in za ta del mi ni treba biti zagrenjen, maščevalen in hudoben. Sem pa kako drugače kakšno kratko potegnil. Ne bi ti tega pisal, če ne bi vedel, da se to izkazuje tudi v pesmih in igrah, saj imava pač človek in njegov pišoči gospodar samo en fundus skušenj in eno zavest in eno črevesno floro in favno, čeprav sva najmanj dva.
V tem dopisovanju me je kar naprej odnašalo točno tja, kamor nočem: v osebno in celo zasebno, v svetove občutkov in dozdevkov, najbrž tudi utvar. Saj ne, da bi imel kaj skrivati, ampak mislim, da je nepotrebno in nespodobno govoriti o sebi. Pravzaprav, da se meni ne spodobi. Kadar pišejo drugi, pa čisto rad berem. No, forma pisem z dolgoletnim tovarišem me je tokrat nemara speljala predaleč.
Na nekaj vprašanjc si nisva odgovorila. Tako si v krajih, kjer se dobro počutim, pustim zmeraj še kakšno obetavno točko »za naslednjič«. Tako bom imel v naslednjem življenju kar nekaj potovalnih dolgov; midva pa si bova te male dolgove poravnala že prej, ob rečenem rdečem, a ne?
Tako, tu končujem. Hvala Ti za potrpljenje, in najinim morebitnim bralcem tudi. Želim Ti, in vsem Tvojim, kakor vselej vse dobro. Se kaj vidiva.
Milan
Dragi Milan,
čeprav sva najbrž res natresla veliko podrobnosti, ki bi jih bilo bolj primerno premlevat v dvoje in ob rdečem, za ene bralce vseeno upam, da jim ne bo čisto nezanimivo, kar sva nakvačkala. Drugi se bodo pa že kako znašli in malo preskakovali ali pa čisto preskočili najino prejo. Meni je bilo v veselje brat tako Tvoje misli kot tudi njihovo bravurozno pretakanje skozi jezik. Škoda bi po mojem nastala le v primeru, če bi si že tukaj vse povedala in nama ne bi nič ostalo za samo najin popoldan ob kozarcu. A mislim, da marsikaterega vprašanja nisva še niti odprla, tako da se nama za dolgčas v dvoje ni za bat. S tistimi vprašanji, na katere si nisva odgovorila, je pa najbrž tako zaradi narave naše družbe, v kateri je vsak tako zelo ujet v svoj svet, da drugih v mnogih pomembnih rečeh sploh ne razume. Čeprav živimo na istem prostoru in v istem času in počnemo podobne stvari, imamo popolnoma različne izkušnje. Če se omejim samo na nas, ki proizvajamo sodobno slovensko umetnost, smo tako različno prišli do sem, kjer smo zdaj, da se še vedno bojim, da se bomo pobili med sabo, ko bomo hoteli uredit svoje razmerje do države, od katere smo hočeš nočeš odvisni, medtem ko država ni več odvisna od nas, saj v nasprotju s prej zdaj tudi uradno obstaja, in slovenski politiki ne potrebujejo več slovenskih umetnikov za opravičilo za svoj obstoj. Zato je velika škoda, da se o tem, kakšno umetnost naš narod potrebuje in zakaj, nismo uspeli dogovorit takrat, ko je bil čas še prijazen.
A čas pravzaprav nikoli ni prijazen, saj, naj se nam še tako smilijo, ubogi psihopati nenehno zadovoljujejo potrebe po uveljavljanju svoje surove moči, da na koncu pametnemu ne ostane drugega, kot da odneha. Toliko neumnosti se je nabralo v tej naši suvereniji samo zato, ker so eni bolniki hoteli imet svoj prav, drugi pa čim več vsega, da je res dobro, da se nisva lotila reševanja sveta in sva rajši samo malo pokramljala.
Zdajle, ko bralci to berejo, je že julij. Ker ima moje malo gledališko podjetje svojo spletno stran, sem zato, da se vidi, da vsaj enkrat na mesec nekdo na njej nekaj postori, začel pisat kratke sestavke o mesecih. Tako vsakič, ko se bliža konec enega meseca, začnem razmišljat, za kaj je dober naslednji. O juliju sem ugotovil, da ga zaradi njegove prijazne počitniške ležernosti težko povežemo s čim tako dinamičnim in nasilnim, kot je vojna. In vendar se imenuje po silnem vojskovodji Juliju Cezarju. Ko sem malo poguglal, da bi našel povezavo med julijem in vojnami, sem nemudoma odkril, da se je v tem vročem poletnem mesecu začela prva svetovna, katere stoletnica se počasi bliža.
Eno od tvojih vprašanj, ki sem jih nehote preskočil, je bilo v zvezi z mojim odnosom do Češke, ki jo imam za svojo najpomembnejšo dodatno duhovno domovino. Če bi začel naštevat vse, kar me v njihovi kulturi navdušuje, bi se razpisal še bolj, kot sem se ob nedoločniku brez -i. Zato naj omenim le enega od stavkov, ki se mi je zarezal v podzavest. V Hrabalovem Stregel sem angleškemu kralju glavni junak na zahtevo, da se vključi v vojno, reče: »Mi Čehi se ne vojskujemo.« Ne glede na to, koliko je to, da se Čehi ne vojskujejo, res in koliko je to v konkretnih okoliščinah prav, sem z vsem svojim bitjem prepričan, da je vojna zmeraj zlo in da je edino mir lahko konstruktiven. Zato je zame švejkovski odnos do vojne tako dragocen in odrešujoč. Pri nas, se mi zdi, na proslavah od Dražgoš do osamosvojitvene vojne vse preveč slavimo vojno in junake in vse premalo obžalujemo grozote, ki jih vojne puščajo za sabo.
Ker so časi danes spet težki, se spet enkrat v zgodovini zdi, da množicam ne ostane drugega, kot da se s silo uprejo. A midva, Milan, kot trmasta individualista dobro veva, da so množice zmeraj slepe za pomembne podrobnosti in da na koncu zmeraj profitirajo tisti, ki znajo splošno nesrečo speljat na svoj račun. Hkrati pa je res, bo ljudem vsem dobrim željam po miru navkljub prekipelo, če jim bodo njihove vlade še naprej samo jemale pravice in se obnašale, kot da so brezposelni reveži sami krivi, da nimajo služb. In bojim se, da prav na to, da bo ljudem prekipelo, eni čakajo.
Vem, dragi Milan in drage bralke in bralci, da tole niso prijetne misli za konec. A ne morem pomagat, če je včasih tudi težko.
Ostanite v miru,
Roza
Pogledi, št. 13-14, 11. julij 2012