Ljudje - Portret

Fotografija v pesniški zbirki Drevo na samem – pesnik Cene Vipotnik in njegov sin Matjaž Vipotnik. Cene Vipotnik prevede Marxov Komunistični manifest, Matjaž Vipotnik nekaj desetletij pozneje Marxa na plakatu upodobi kot slehernika ob kolesu s sloganom Dušana Jovanovića Je prihodnost že prišla?, še nekaj desetletij zatem nova slovenska izdaja Komunističnega manifesta. Zgodovina kot utopija, zgodovina kot farsa, zgodovina kot revival utopične farse.

Je prihodnost že prišla, smo jo morda zamudili ali pa spregledali?
Nič nenavadnega, da imajo osemdeseta leta prejšnjega stoletja v slovenski zavesti kultni status. Šlo je za čisti užitek dekonstrukcije totalitarnega režima in demontaže njegovih mitov ter filozofskih, ekonomskih in nenazadnje kulturnih premis. Užitek je bil še toliko večji, ker ob tem ni bilo treba razmišljati o vzpostavljanju novega družbenega modela, prevladala je teza (ki se je pozneje izkazala za popolnoma zmotno), da bo dovolj formalna sprememba z deklarativno razglasitvijo parlamentarne demokracije in zadeva bo opravljena. Nihče ni pričakoval, da bo petinštiridesetletni komunistični eksperiment pustil tako globoke in trajne deformacije, ki bodo vedno znova producirale spervertirane »elite« in da bo potreben dolgoročen proces, da se slovenska družba vzpostavi kot zares odprta, svobodna in tolerantna skupnost.
Osemdeseta leta so nam na tem področju lahko za zgled, ena največjih napak poznejšega razvoja dogodkov je bila na eni strani pasivizacija tako imenovane civilne družbe, predvsem pa kulturne sfere, ali pa njihova umestitev v en ali drug politični blok, saj je bilo s tem delo le napol zaključeno. Osemdeseta imajo tudi nekaj velikih junakov, ki pravzaprav še danes obvladujejo slovensko politično in kulturno sceno, kar nekaj pa je takšnih, ki sicer uživajo sloves na svojem strokovnem področju, manj pa so prisotni v širši zavesti državljanov, pa četudi je bil njihov prispevek h kreiranju novih družbenih paradigem neprecenljiv.
Matjaž Vipotnik je eden takšnih. Danes je morda v kolektivnem spominu le še njegova znamenita priponka s prečrtanim 133. členom jugoslovanskega kazenskega zakonika, ki je predvideval drakonske kazni za tako imenovane verbalne delikte, medtem ko so njegovi gledališki plakati za večino le še muzejski in galerijski artefakti. Vendar so pred tremi desetletji sodili med najbolj subverzivne akcije, še zlasti ker so bili odkrit manifest v javnem prostoru, torej na ulicah in trgih, saj je bil to čas zelo omejene javne vizualne produkcije, ko še nismo poznali inflacije podob, urbani prostor še ni bil zatrpan s komercialnimi oglasi, prostora za kulturni plakat je bilo veliko. In Vipotnik ga je tudi odlično izkoristil.

Subtilen angažma
V nasprotju s kolektivom Laibach sicer ni posegal po direktnih provokacijah, njegov angažma je bil bolj domišljen in subtilen in morda prav zato tudi bolj učinkovit, saj je sprožil počasno, vendar nepovratno erozijo sistema s pozicij mainstreama, kar je vedno bolj učinkovito kot posamezni ekscesni udari marginalnih skupin.        
Vipotnik je formalni in neformalni normativizem brisal in rušil na različne načine, bodisi s pionirskim uvajanjem vrhunskega oblikovanja v sedemdesetih letih, ko je bilo to področje še izrazito zapostavljeno in pravzaprav v nasprotju z deklariranim modelom ekonomske vizije, ali pa z jasnim angažmajem v osemdesetih letih, ko je skupaj s Slovenskim mladinskim gledališčem ustvaril izhodiščni poligon za drugačno artikulacijo družbe in posameznika, ki je na koncu rezultirala v sesutju režima.
Predstava Missa in A minor v režiji Ljubiše Ristića je bila eden začetnih klinov v razpoke socialističnega modela, saj je Ristić s specifično montažo tekstov Danila Kiša in fragmentov Lenina, Trockega, Proudhona, Bakunina in Kropotkina ustvaril travestijo, ki je navzven dajala vtis resnobnega in spoštljivega projekta, v bistvu pa je ustvaril monumentalno farso. In nič manj monumentalen ni bil niti Vipotnikov plakat z motivom Leonardovega človeka, razpetega na zvezdi. Še precej več zapletov je nastalo s plakatom za predstavo Ujetniki svobode, saj je javni tožilec delo označil kot poskus »rušenja bratstva in enotnosti«, zato je bila celotna naklada uničena. In nato še cela vrsta plakatnih projektov, od Smradu opere z elementi panka in izzivalnega plakatnega triptiha za predstavo Balkon do uprizoritve Kocbekovega dela Strah in pogum. Kjer je Vipotnik, tako kot še v vrsti drugih dramskih projektov v številnih slovenskih gledališčih, ustvaril tudi scenografijo.
Gledališče, ki je zanj »središče vesolja«, kjer je s plakati, kot obenem integralno gledališkimi in povsem avtonomnimi objekti, ulico spremenil v del odrskega prostora in posledično gledališče v novodobno agoro, pa je le ena od Vipotnikovih ljubezni. Naštevati njegova brezštevilna dela na področju grafičnega in industrijskega oblikovanja, celostnih grafičnih podob, monografij in ovitkov plošč, predvsem pa knjižnih oprem, bi bilo nesmiselno. Na vseh teh področjih se je izkazal s sintezo umetniške kreativnosti in tehnične popolnosti, kar je odraz dvojnega študija, torej vzporedno na milanski akademiji za likovno umetnost Brera in na visoki šoli za industrijsko oblikovanje Castello Sforcesco, ter izredna senzibilnost za domači kulturni in splošni družbeni utrip. Verjetno tudi posledica domačega okolja, ko je pri očetu poslušal živahne razprave številnih obiskovalcev, pisateljev, intelektualcev, od Kristine Brenkove, Jožeta Udoviča in Dušana Pirjevca do Borisa Pahorja, Vitomila Zupana in Cirila Kosmača. Vipotnik je med drugim uveljavil fotografijo kot enakovreden, pogosto celo dominanten element grafičnega oblikovanja ter na novo definiral celo paleto dizajnerskih prijemov, od domiselne in pomensko relevantne izrabe črkovne teksture v plakatu in strukturi knjižne opreme do barvne simbolike in reinterpretacije znanih motivov, pri čemer mu eksperiment nikoli ni pomenil cilja, temveč vedno le sredstvo za stopnjevanje sugestivnosti.

Knjiga kot telo
Od sredine devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je zaključilo sodelovanje s Slovenskim mladinskim gledališčem, se zdi, da se je umaknil v intimo vile v Rožni dolini, kjer domuje studio Vipotnik. Obkrožen s predmeti iz antike in baroka ter lastnimi slikarskimi deli, predvsem z motivi s Krete, se seveda ni izoliral od okolja, še manj je prenehal z delom; zdi se, da je začutil, da je vznemirljivo prevratniško obdobje zaključeno in se je posvetil predvsem knjigam. Ki jih ne zgolj opremlja, temveč jih prej tudi prebere in analizira. Kot pravi, »je knjiga telo, treba jo je obravnavati kot celoto, njeno zunanjo podobo, tipografijo, material in seveda prelom; če je izum pisave najusodnejši dogodek predantičnega sveta, je izum tiska nedvomno največji dogodek renesanse. Tiskana knjiga je v kratkem času bistveno spremenila svet.«
O tem ni dvoma, poleg tega pa knjiga ni zgolj nosilec informacije, za marsikoga je tudi posvečen, celo fetišističen artefakt, in morda zato kljub napovedim elektronska knjiga še zdaleč ni dosegla takšne ekspanzije, kot jo že nekaj časa napovedujejo. Kot je dejal Vipotnik, je že računalniška tehnologija prinesla dramatične spremembe v postopke grafičnega oblikovanja, poleg pozitivnih aspektov, kar se tiče hitrosti, predvsem nekritičnost glede estetike in berljivosti, saj je stavčna tehnika sama včasih omejevala površnost in nesmisle. Prej ali slej pa se bo to verjetno zgodilo in takrat bo z izjemo redkih bibliofilskih izdaj odveč tudi delo, poklic in poslanstvo knjižnega oblikovalca. Še sreča, da imamo Slovenci na tem področju izjemno dediščino, eden najzaslužnejših za njen obseg in predvsem kvaliteto pa je ravno Matjaž Vipotnik. In morda je zdaj čas za nov angažma; paradigma o ujetnikih svobode se zdi danes vsaj tako ali še bolj aktualna kot pred tridesetimi leti.

Pogledi, št. 3, 7. februar 2012