Zrasel je fantič v moža in ugotovil, da so krivi pralni stroji
Televizijski dokumentarec govori o bloku na Smrekarjevi 6 (danes Šaranovićevi 4) v Celju, moj pa o bloku na Aškerčevi 24, 26, 28 in Kersnikovi 7, 9, 11, 13 v Mariboru. Naš je bil zgrajen pred točno petdesetimi leti, tisti celjski pa po mojem najmanj pet let prej.
V dokumentarcu sem pogrešal letnice: kdaj točno je bil blok zgrajen; kdaj so bili rojeni stanovalci, ki s spomini na otroštvo nastopajo pred kamero; kdaj so bile posnete fotografije iz arhivov; kdaj se je konkretno kaj od omenjenega zgodilo in dogajalo.
V Sloveniji pogrešamo neformalen, a ne neoprijemljiv muzej novejše zgodovine, ustne zgodovine, pop sociologije preteklosti, stalno in razpoložljivo cloud razstavo spominov, utrinkov, skupnih doživetij in izkušenj, materializiranih in šeranih na najrazličnejše načine. Agregatno stanje eksponatov – zaradi mene lahko tudi v narekovajih – in muzejski status pri tem nista bistvena, je pa vendarle treba biti natančen. To so resda stvari, ki ne morejo biti podvržene pravilom zgodovinske in muzejske znanosti, toda kljub temu ali prav zato pa rabijo orientacijske točke, ki presegajo poljubnost in nezanesljivost spomina.
Dokumentarec Otroci iz socialističnega bloka je pomemben in spodbuden korak v to smer – ni pa zgled.
Najboljši deli filma so tisti, v katerih scenarist in režiser nekdanjim stanovalcem pusti govoriti o tem, kar jim je pač priplavalo na površje spomina. Iz teh drobcev je mogoče rekonstruirati življenje v tistem času. Pričevanja govorijo o partikularnih izkušnjah, ki pa niso brez posploševalne vrednosti.
Martičevi nekdanji sosedje se imajo po lastnih izjavah za srednji sloj in kot vsi pošteni pripadniki srednjega sloja nočejo preveč sociologizirati in se delati pametne. Iz njih govori življenje. V tem je čar ustne zgodovine: razlagamo jo brez razlage sami, ne razlagajo nam je drugi. Tako recimo pravi ženska v filmu: »Ko smo dobili stanovanje, smo imeli občutek, da je naše, čeprav je bilo družbeno.«
Nisem še slišal ali prebral boljše definicije socializma.
Je pa značilno, da je v enournem dokumentarcu od vseh nekdanjih stanovalcev samo Zvezdan Martič tisti, ki sociologizira in se dela pametnega. Ključen je njegov stavek, da se je s pojavom pralnih strojev »začela delitev«. Prosim? Ali mar misli, da je Jean-Jacques Rousseau, ki je začetek neenakosti lociral v trenutek, ko je prvi človek ogradil zaplato zemlje in jo razglasil za svojo? Če nisi ravno Rousseau – ali vsaj sociolog s pravico do sociologiziranja ali serviser pralnih strojev –, potem je bolje biti tiho. Katera delitev? Kakšna delitev? Razslojevanje? Neenakost? Martič pravi temu »konec skupnosti, kot smo jo poznali takrat«.
Spolitizirali smo že marsikaj in skoraj vse, zdaj je pa prišel na vrsto pralni stroj. Moja mama je ob vselitvi na Aškerčevo 24 kupila pralni stroj – castor relax, ki se cela desetletja ni in ni hotel (dokončno) pokvariti, prej sem šel jaz od hiše – in je vedno govorila, da bi si izumitelj pralnega stroja zaslužil Nobelovo nagrado.
Martič pa je iz fantiča zrasel v moža in ugotovil, da so pralni stroji uničili pristne medčloveške odnose in zrahljali socialno kohezivnost.
Fenomen nekdanjih dvorišč kot prostorov odraščanja, socializacije in ritualov prehoda iz otroškega sveta v svet odraslih ne pove veliko o tedanji družbeni ureditvi. Po eni strani so bila dvorišča takrat na družbeni margini, v bistvu subkultura, pomembna samo za otroke, po drugi pa prav oni sami že zaradi specifike svojega pogleda dandanes niso zanesljive priče tedanjih razmer.
Snemanje dokumentarcev o mladosti na dvorišču govori o nostalgiji in samozadovoljstvu prvih povojnih generacij slovenskih babyboomerjev med predmestji in urbanimi središči. Govori o tem, kam vse nas je življenje odpeljalo, pa čeprav smo živeli skoraj dobesedno drug zraven drugega. A vedeti o tem kaj bolj konkretnega in zanesljivejšega je ugibanje. Zato je z današnjega stališča še najbolj zanimivo to, kaj nam dvorišča lahko povejo o dandanašnjih časih, ko jih več ni – ko otroci ne hodijo več na dvorišča. Zakaj?
Brigajo me pralni stroji, socializem in socialna kohezija. Rad bi vedel le, zakaj se otroci dandanes ne igrajo več na dvoriščih.
Kaj se je zgodilo? Drugo polovico šestdesetih in prvo polovico sedemdesetih sem preživel na dvorišču, torej najmanj deset najbolj aktivnih let otroštva. Cele popoldneve smo se igrali z vrstniki, nekaj let mlajšimi in starejšimi. Tekmovali smo s kolesi v spretnostni in vztrajnostni vožnji (slalom med s kredo narisanimi vratci oz. sto, dvesto krogov okrog garaž) ter v rajsanju (puščanje čim daljše sledi gume pri zaviranju). Na dvorišču smo kičkali (metali frnikole) in delali spominčke (zakopavali pisane papirčke pod črepinje stekla pod rušo). Na dvorišču smo igrali namizni tenis, tenis (improviziran), nogomet, košarko, badminton, med dvema ognjema. Skakali smo gumitvist. V kleti smo si fantje kazali luleke. Menjavali smo sličice nogometašev, košarkarjev, psov, avtomobilov in opice Vali. Nalašč smo jezili zoprne sosede. Včasih smo razbili kakšno šipo, seveda nehote. Včasih je koga ugriznil pes. Včasih je kdo padel z drevesa. Preizkušali smo prve pony expresse.
Za starejše generacije ne vem, najbrž so tudi to doživljale, čeprav verjetno manj urbano, spomnim pa se mlajših, da so še v osemdesetih letih, že v časih MTV, hodile na dvorišče.
Bloki z začetka šestdesetih so bili ravno prav veliki za ustvarjanje prijetne, neklavstrofobične skupnosti in ravno prav majhni, da je bilo vse pod kontrolo. Vsi smo se poznali. Dvorišče je bilo svet v malem za majhne ljudi. Staršev ni skrbelo, če nismo bili v vidnem polju. Okolje je bilo varno. Narkomani, prekupčevalci in pedofili so bile samo grde, abstraktne besede. Šoferji in motoristi še niso divjali po mirnih ulicah. Preživljali smo otroštvo na asfaltu, vendar ne v džungli. In preživljali smo ga srečno.
Bil sem ravno malo prestar, da bi vzel Srečo na vrvici (1977) za svoj film. Za kakšno leto ali dve sem ga prehitel s svojo prvo resno kulturno preobrazbo, ko naenkrat nisem več maral za take infantilnosti. Vendar ta film še danes cenim kot simbol otroštva v sedemdesetih. In če smo že pri filmih, podoben simbol je za naslednjo generacijo, generacijo osemdesetih, Poletje v školjki (1985). V tem filmu se pa že vidijo zametki novega lifestyla, ki z lokalnimi, domačimi dvorišči nima in noče več imeti prav nobene zveze.
Eden od razlogov je urbanizem. Dokler in kolikor so jih še gradili, so soseske postajale prevelike in za otroke neobvladljive. Toda še bolj pomembno kot to je bil pojav mešane rabe prostora. Navznoter so prišle v modo bivalne kuhinje, navzven pa stanovanjsko-poslovne zgradbe. Za otroka to ni več dvorišče, če je del bloka odvetniška pisarna, trgovina z medicinskimi pripomočki ali kafič. To je tako, kot če bi se šel igrat v center. In ne, seveda se ne bi šel.
Naslednji razlog je šola. Šola zahteva več kot v mojih časih, čeprav od tega ni kakšne druge koristi kot to, da otrokom zmanjkuje časa za kaj manj pametnega. In tudi če bi jim ga kaj ostajalo, jim starši ne bi dovolili, da bi ga preživljali na dvoriščih.
Ne boste verjeli, a tudi moja generacija je obiskovala krožke kot šahovskega ali matematičnega in hodila v glasbeno šolo ali se zunaj šole učila kakšnega tujega jezika, nekateri so celo hodili k verouku. Nismo pa imeli natrpanih popoldanskih urnikov in starši nas niso vozili dan za dnem od ene aktivnosti do druge. Bili smo pridni ali ne, toda v vsakem primeru nam je ostalo nekaj časa za na dvorišče.
Današnji starši poskušamo imeti otroke pod nadzorom do te mere, da že meji na histerijo. S tem najbrž kompenziramo pomanjkanje vsebin, ki bi jim jih morali dajati, pa nam nekako ne gre. Vedno hočemo biti zraven. In če že nismo mi, mora biti nekdo, ki je za to kvalificiran. Stežka in samo izjemoma dopuščamo možnost, da se lahko otroci veliko naučijo tudi sami, med sabo, zlepa ali zgrda, s poskušanjem in na napakah, predvsem pa neformalno in s popolnoma nepedagoškim pristopom.
Kaj se je zgodilo in zakaj, je bolj smiselno vprašanje kot problem pralnih strojev v socializmu. Dokumentarec, ki bi poskušal odgovoriti na to vprašanje, bi bil veliko zanimivejši kot Martičev – čeprav bi iz njega prej nastal kak običajen Polnočni klub.
Pogledi, let. 5, št. 12, 24. junij 2014