Zgodba o zamujeni priložnosti
Na bežen pogled se nam zazdi, da na razstavi gledamo dokaj ozek izsek iz izobraževalnega procesa na Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo (FAGG) z začetka šestdesetih, a če si pozorno ogledamo tudi razstavljeno dokumentarno gradivo, različne članke, dopise, osnutke ..., hitro spoznamo, da gre za več od tega. Ko posamezne elemente, informacije začnemo sestavljati, se nam utegne celo zazdeti, da gre za precej zapleteno zgodbo s kar nekaj prvinami spletk, prestižnih bojev, nekakšno realpolitično štorijo iz akademskega sveta, v kateri pa ni nobenih pravih zmagovalcev, ampak je vsak od protagonistov le večji ali manjši poraženec. Najkrajšo pa, po tukajšnji trdovratni navadi, seveda potegne stvar sama, oblikovalska stroka, za katero v tej zadevi gre, in vse tisto, kar lahko ta prinese širši družbi.
Kakšna je torej zgodba, ki jo obiskovalec, če si vzame nekaj več časa, lahko razbere iz razstavljenega? Precej zapletena in z nekaj luknjami, hkrati pa takšna, da bi jo gotovo vsak od vpletenih povedal povsem drugače, iz svojega zornega kota pač. Informacije, ki jih na razstavi dobimo, bi bilo zato nesmiselno uporabiti za povzdigovanje ali kritiko delovanja katerega od protagonistov, bolje si je poskusiti ustvariti celovitejšo sliko. Osnovno dejstvo, na katerem ta sloni, je, da se je pri nas v petdesetih letih dovolj močno uveljavila zavest o pomenu oblikovanja kot specifične likovne discipline in tudi o nujnosti, da se vzpostavi formalni okvir, ki bi zadostil potrebi po izobraževanju kadrov s tega področja. V tistem času je pri nas delovalo Društvo likovnih umetnikov upodabljajoče umetnosti Slovenije (DLUUUS), v katerem so bili nekateri vodilni povojni arhitekti in oblikovalci (Ivo Spinčič, Jože Mesar, Dana Pajnič ...). Prirejalo je društvene razstave, predavanja, izdajalo glasilo, se udeleževalo mednarodnih razstav, ustvariti so nameravali Center za industrijsko oblikovanje in samostojno oblikovalsko šolo ...
Kot lahko opazimo na marsikaterem področju, je pri nas tako, da je vsakršne kritične mase in možnosti za kvalitetno delovanje pogosto le toliko, da lahko uspeva zgolj ena od sorodnih iniciativ. Zato je omenjeni pobudi najbrž vzela veter iz jader neka druga, na videz podobna, tista profesorja Edvarda Ravnikarja (1907-93) s FAGG. Ta je, kot se zdi, videl oblikovanje kot del študija arhitekture, kot vsebino, ki jo lahko pomaga bolj polno osmisliti, doprinese k njeni kompleksnosti. Pri uresničevanju svoje zamisli naj se Ravnikar ne bi povezal s profesorjem Edom Mihevcem, drugo močno osebnostjo na FAGG, čeprav je ta poučeval predmet notranja oprema, povezan z oblikovanjem. Ravnikar je, kot rečeno, prizadevanje članov DLUUUS za samostojno oblikovalsko šolo obšel, je pa k sodelovanju pritegnil enega od njih, prodornega Nika Kralja (rojen 1920), danes legendo tukajšnjega industrijskega oblikovanja. Ravnikar in Kralj sta imela različne poglede na vlogo študija oblikovanja znotraj celote programa FAGG: prvi ga je videl kot njegov del, fazo v njem, drugi kot samostojno smer. Ob različnih pogledih in tekmovalnosti posameznih osebnosti so svoje prispevali še nenaklonjena politična situacija, pod vplivom katere je prevladovala ozka, tehnicistična miselnost, pomanjkanje delavnic za praktično delo, pičli pedagoški kader in, seveda, finančni položaj, pri nas pogosto univerzalni hendikep, včasih pa tudi izgovor. Oblikovalska smer B na ljubljanski FAGG je zaradi vsega tega delovala le od sredine oktobra 1960 do poletja 1962, nato je bila ukinjena, njeni študentje pa so se prepisali na smer A.
Razstavljeno gradivo nam pokaže, da se je Ravnikar pri zasnovi predmeta tesno naslonil na zasnovo italijanskih šol arhitekture, predvsem pa na izročilo in tudi konkretni program slovite nemške avantgardne šole za umetnost in dizajn Bauhaus (istoimenska trgovina se dandanes škandalozno okorišča z njenim imenom), ki ga je spoznal tudi prek svoje povezave s Hochschule für Gestaltung v Ulmu, na kateri je enkrat predaval o jugoslovanski arhitekturi. Pri predmetu osnovni likovni tečaj se je tako zgledoval po konkretnih nalogah iz Bauhausovega Grundkursa (osnovnega tečaja), dovolj v tradiciji nemške, a tudi mnogih drugih šol, pa je bil tudi precej bolj individualiziran študij, kot so ga sicer izvajali na FAGG, na katerega so sprejemali vse več študentov. A tukaj se je podobnost z Bauhausom žal tudi končala.
Nemška šola je bila edinstvena tako zaradi izjemnega, na nekaterih področjih prav sanjskega profesorskega kadra (med drugimi Gropius, Klee, Kandinski, Moholy-Nagy) kot zaradi tesne povezave med teoretičnim in praktičnim delom, bivanja študentov in predavateljev na šoli, kar vse je porodilo plodno interakcijo idej in prineslo rezultate, ki jih še vedno občudujemo. Velika težava naše smeri B pa je bilo pomanjkanje delavnic (le med počitnicami so lahko uporabljali tiste s srednjih strokovnih šol), zaradi katerega se je praktični pouk, kot pokaže tudi razstava, pretežno omejil le na izdelovanje iz papirja. Niko Kralj, ki je v študijskem letu 196162 prevzel vodilno vlogo pri smeri B, se je sicer zelo dobro zavedal nujnosti praktičnega dela in sodelovanja z industrijo, ki ga je pri svojem oblikovalskem snovanju ves čas prakticiral, a razmer mu očitno ni uspelo spremeniti.
Pomembna prvina takratnih prizadevanj na področju oblikovalske pedagogike je bilo začeto sodelovanje s tujimi, švedskimi strokovnjaki, ki so nekaj svojega znanja posredovali predavateljskemu kadru smeri B, da pa je bilo novo izobraževalno področje deležno precejšnje pozornosti, pričajo tudi objave iz takratnih tiskanih medijev in dejstvo, da je bilo eno izmed del iz papirja, nastalih v prvem letu študija na smeri B, objavljeno tudi na naslovnici stanovske revije Arhitekt (št. 3, 1961).
Na razstavi vidimo precej študentskih izdelkov, ki se po oblikovni plati lepo povezujejo s fotografijami nekaterih arhitekturnih realizacij, predvsem Ravnikarjevih, na katerih zasledimo sorodne elemente. Opazna je tudi podobnost med takratnimi oblikovalskimi tendencami na zahodu (Skandinavija) in pri nas, ki priča o vpetosti pionirjev našega oblikovanja v širše evropske tokove (Niko Kralj je prejemal nagrade doma in v tujini). Zaradi tega je še toliko trpkejše spoznanje, da gre pravzaprav za razstavo o epizodi, ki je gotovo bila tudi zamujena priložnost. Po ukinitvi smeri B je Ravnikar pripravil še kakšen tečaj s področja oblikovanja, Kralj je na FAGG ustanovil Inštitut za oblikovanje, a nadomestilo za ukinjeno študijsko smer, na kateri bi se šolale nove generacije oblikovalcev, to seveda ni bilo. Šele leta 1984 je bil oddelek za oblikovanje ustanovljen na Ljubljanski ALU in pri zasnovi tamkajšnjega učnega programa so se sklicevali tudi na smer B ... Izgubljeni sta bili torej dobri dve desetletji in v tem smislu je razstava v MAO tudi odlična priložnost za ugibanje v smislu, kaj bi bilo, če bi bilo ali če bi bilo drugače. Če bi na primer akterji zgodbe znali strniti moči ali vsaj tolerirati napore kolegov, namesto da so dali prednost prestižnemu boju.
Zgodba o smeri B, kot jo nakazujejo fragmenti z razstave, se zdi zelo slovenska, že kar preslovenska, a ne bi bilo plodno, če bi njeno sporočilo razumeli kot novo priložnost za kalimerovsko jadikovanje ali pogrevanje starih zamer. Rajši naj bo poduk in spodbuda, da se bomo ob kakšni novi priložnosti, na katerem koli področju že, stvari lotili drugače. Ker če to ni mogoče, nam zares ni pomoči.
Pogledi, let. 4, št. 4, 27. februar 2013