Zaostrene življenjske situacije
Tokrat se nam bo na sporedu male dvorane Kinodvora predstavila Lucy Walker, mlada britanska cineastka, ki pa se je v relativno kratkem času in z zgolj štirimi celovečernimi deli (dve od teh je posnela v lanskem letu) v mednarodnem prostoru uveljavila kot ena najbolj prepoznavnih figur sodobnega dokumentarnega filma. Uspelo ji je namreč razviti izrazito oseben pristop k dokumentarcu, ki bolj kot na slogovnih posebnostih temelji na izboru teme in načinu, kako k tej pristopi. Tako je v vseh svojih dosedanjih delih kamero usmerila v ekstremne oziroma vsaj neobičajne, zaostrene življenjske situacije oziroma v ljudi, ki v teh živijo. S prvencem Devil’s Olayground (2002) se ji je tako uspelo prebiti v eno sicer zelo zaprtih ameriških skupnosti Amišev in si pridobiti zaupanje tamkajšnjih najstnikov, ki so ji razkrili, da kljub rigidnemu okolju, v katerem živijo, nič manj intenzivno ne izživljajo svojih najstniških fantazij. Med snemanjem filma Blindsight (2006) pa se je pridružila skupini šestih slepih tibetanskih najstnikov in se z njimi podala na najvišjo goro sveta. Z delom Countdown to Zero (2010), v katerem problematizira ravnanje z jedrskimi odpadki, je sledila vlaku, polnemu izrabljenega jedrskega goriva, in na poti (ki jo je vodila tudi preko Slovenije) dokumentirala upor lokalnega prebivalstva. Za vsa našteta dela je prejela osupljivo veliko mednarodnih nagrad, toda vrhunec njene dosedanje kariere jo je še čakal.
Tega je dosegla s svojim zadnjim delom, impresivnim dokumentarcem Življenje na smetišču, za katerega je prejela vrsto prestižnih festivalskih nagrad (med drugim nagradi občinstva v Berlinu in na Sundanceu, nominacija za oskarja) in s katerim se tokrat prestavlja slovenskemu občinstvu. Lucy Walker se tudi v njem ni izneverila svoji avtorski viziji, saj nam predstavi, tokrat tudi dobesedno, življenje na družbeni margini, na robu urbanega središča, kjer konča vse, kar njegovi prebivalci zavržejo – na smetišču. Konkretneje, na največjem svetovnem smetišču poleg brazilskega velemesta Rio de Janeiro, na katerem dnevno konča preko 9.000 ton odpadkov vseh vrst. Na samem začetku filma Lucy Walker gledalca sicer zavede, saj ima ta občutek, da bo gledal bolj ali manj klasični portret nekega umetnika, Brazilca Vika Muniza, ki se je v Združenih državah uveljavil s svojo »reciklirano umetnostjo«. A sčasoma je vse bolj očitno, da junak filma ni Muniz, pač pa ljudje, ki živijo in delajo na tem smetišču. Čeprav Muniza vseskozi ohranja v središču zgodbe, saj sledimo njegovemu projektu, s katerim v svoj proces reciklirane umetnosti vključuje tamkajšnje pobiralce smeti, t. i. catadores, pa je prav življenje slednjih, njihov nenavadni vsakdan, njihova konstantna borba za preživetje, v kateri kljub nemogočim okoliščinam vseskozi ohranjajo svoje dostojanstvo in presenečajo s svojim zvedavim, pogosto celo iskrivim duhom, tisto, kar gledalca osupne, razbije njegove stereotipe in ga sili v razmišljanje. Lucy Walker nam z Življenjem na smetišču nedvoumno pokaže, da je lepoto moč uzreti tudi tam, kjer vsi ostali vidijo le smeti.
Pogledi, št. 12, 8. junij 2011