50 odtenkov njive
Zahtevnejši humor za slehernika
Še pred tremi leti se je zdelo, da štoserji ne bodo prav kmalu zmožni sestaviti celovečernih solističnih nastopov. Za uro in pol šova potrebuješ res spoštovanja vredno količino materiala, ki naj bi bil po možnosti avtorski, torej izviren. Peščici je vendarle uspelo narediti ta preskok, kar bi delno lahko povezali s tem, da so v zasebnem življenju postali starši in jih je lenoba iz prejšnjega življenja v hipu zapustila. Nekateri so v vlogi TV-voditeljev prej kot na zrelo naleteli na otroško in najstniško občinstvo, svoje pa je naredilo tudi poglabljanje krize in zaostrovanje preživetvene nuje. Stendap komiki, še včeraj zelenci, outsiderji, nerazumljenci in humoristične »kešpičke«, so zdaj, ko niso več nikakršna posebnost, enostavno primorani dajati vse od sebe …
Na sceni se trenutno ponujata dva ducata komičark in komikov, vsak četrti pa ima tudi svojo predstavo – Ranko Babić je Moška copata, Perica Jerković je Rojen v Jugi, Vid Valič in Denis Avdić sta si, namesto da bi nastavila drugo lice, še v drugo rekla Udar po moško!, nekateri pa se denimo ponašajo s stendap monokomedijami (Matjaž Javšnik izvaja slovencološki Striptiz) ali so ultra dejavni v več projektih hkrati (Tin Vodopivec, Tadej Toš, Lucija Ćirović itn.). Če je slovenski stendap v prvi fazi sledil neusahljivi tematiki odnosov med ženskami in moškimi, se je v drugi fazi razvoja nalezel slovencološkega novinarstva, slovencoloških spletnih komentarjev, pa tudi slovencološke kolumnistike (Če ti ni kaj prav, se pa izseli) in slovencoloških (državljanskih) esejev. Iz takšnega duha, ki prevladujoče definira živo blato, v katerem smo za zdaj obtičali, se je rodila tudi Pižamova predstava Petdeset odtenkov njive. Ne gre za parodijo na svetovno sado-mazo uspešnico, temveč za pristno duhovno-psihološko verzijo le-te, pač po slovensko, kjer se (za zdaj še) razume, da biči, lisice, preveze in vrvi niso najbolj priročna orodja za kakovostno medčloveško sporazumevanje.
Gorenjec Boštjan Gorenc, voditelj dogodkov, nekdanji raper in žmohtni prevajalec mladinske in fantazijske literature, se je dolga leta kalil v različnih komičnih kombinacijah. Od kolegov ni izstopal samo zaradi brade, temveč tudi zato, ker je na drevesu humorja znal negovati kulturniško vejo. Njo so – tako pravijo govorice – porezali pradavnega leta 1988 s Partljičevo zbirko Kulturne humoreske, prosim, v vsakem primeru pa se ta veja zdi povprečnemu ljubitelju previsoka in preblizu sonca, torej nedostopna in dolgočasna. Toda med nabiranjem kilometrine tako v popularnih kot tudi v intelektualnih sferah je komik naletel na mnoštvo stičnih točk med popularno umetnostjo, groteskno politiko in večno priljubljenimi najnižjimi strastmi v nas, zaradi česar uspe v samostojni predstavi približati zahtevnejši humor sleherniku, slehernikove zablode pa narediti za zablode vseh zahtevnejših gledalcev oz. poslušalcev. In ob tem ne izpade zatežen – kar je uspeh že samo po sebi.
Tretja faza slovenskega stendapa
Komiki preverjajo svoje novo gradivo na manjših odrih, in tudi Pižama je v preteklosti izkusil, da se bedancasto odstopanje od zapovedane značajske dobrodušnosti na odru ne obnese. Šala o izgledu soproge nekdanjega predsednika Türka, ki jo je pripovedoval pred kakšnim letom ali dvema, ni nikoli prišla dobro skozi, iz česar je bržčas potegnil kak drobni nauk o zakonitostih stendapovske umetnosti. Na premieri Njive v SiTi teatru smo slišali brezhibno pretehtan nabor šal, tako rekoč neustavljiv rafal dostopne in inteligentne govorice, ki ni bila žaljiva do nikogar. Namesto tega je humorist ubral prebrisano taktiko, kakršne se poslužuje še en »dobrodušni možak«, George Martin, avtor romaneskne zbirke Pesem ledu in ognja (TV-serija Igra prestolov), ki jo prevaja prav Gorenc: svojih likov ne žali, temveč jih ubije v trenutku, ko so najbolj priljubljeni. V Petdesetih odtenkih njive taka usoda doleti dolgo četico osebkov od Ivana Cankarja prek Aljoše Bagole do Hilde Tovšak. Ne uporablja jih torej samo zato, da bi po njih prostodušno pljuval, temveč s plemenitejšim namenom, da bi z njihovo pomočjo poantiral specifične fenomene, ki so zrasli na naši njivici.
Pižama je najmočnejši, kadar druge tipe humorja (tudi starševskega) usmerja v angažirano kulturologijo, najšibkejši pa, ko poskuša za svoje narediti šale o narečjih (nekatere so izvirne in simpatične, na komičnih deskah pa že nekoliko obrabljene) ali šale o popevkarjih (to veliko bolje uspeva Ladu Bizovičarju v Slovenski muski od A do Ž in tudi drugim komikom). Tudi šale o praznih nabojih slovenskih kletvic niso nove, čeprav Pižama najde v njih obrate, v katerih mu večina humoristov ne pride blizu. Čeprav je del predstave predvidljiv, ni težko razbrati, da imamo opravka z glavnim znanilcem tretje faze slovenskega stendapa. Ta se ne bo naslanjala le na aktualne trende, temveč se bo prej ali slej dotaknila nadčasovnih značajskih (avto)refleksij, s katerimi je bil domač že Teofrast.
Z mirno roko na srcu je treba uspešnost stendapovskega dogodka naposled izmeriti v tem, koliko gledalcev se je v dveh urah (štango mu je držal Tomaž Stanovnik) zvrnilo s stola. V trenutno živih predstavah je v tem še vedno najbolj učinkovit Denis Avdić, medtem ko smo s Petdesetimi odtenki njive končno dobili humor, ob katerem ni treba, da padeš s stola, da bi se imel dobro. Osebno sem na stolu ostal tudi potem, ko je gospa ob meni – po dopoldanski malici z drobnim fižolom – štirikrat spustila toplodušni či-či-puhhhh. Vso predstavo je nasmejano uživala in se brezglasno hihitala, zaploskala pa je le takrat, ko so jo sile narave premagale – češ, jaz pri tem nimam nič, poglejte, kako zavzeto poslušam. Vonj je bil vreden izogiba, zato bi svojo kulturniško rit predčasno odstranil, če ne bi bil dovolj dobre volje.
Pogledi, let. 5, št. 6, 26. marec 2014