Začarani z glasbo
Pravzaprav je pred nami več zgodb, ki bi jih lahko opredelili kot zlitje zgodovinskih poročil z mitologiziranimi, nepojasnjenimi, po vsej verjetnosti ne v celoti izmišljenimi dogodki. Legenda o čudežnem piskaču, ki naj bi z igranjem na svojo piščal spodil iz mesta Hameln vse podgane in miši ter tako mesto rešil pred lakoto in kugo, je skozi čas dobila nadgradnjo: ker piskač za uslugo, ki jo je naredil meščanom, ni bil primerno plačan, se je čez nekaj časa vrnil v mesto, vendar je ob ponovnem prihodu svojo čarobno piščal uporabil za to, da je začaral mestne otroke ter jih skoraj vse odpeljal v bližnji gozd, od koder se niso več vrnili ... Neko poročilo iz Lüneburške kronike (15. stol.) pravi: »... leta Gospodovega 1284, natanko na dan Janeza in Pavla. Po mostu čez reko Weser je v mesto prišel tridesetletni mladenič. Bil je tako lepo in sijajno oblečen, da so ga občudovali vsi, ki so ga videli na lastne oči. Nosil je s srebrom okrašeno prečno piščal nenavadne zunanjosti in nanjo je igral, ko je hodil skozi mesto. Vsi otroci, ki so ga slišali – bilo jih je približno sto trideset –, so mu sledili skozi vzhodna vrata ter se podali proti Kalvariji ali mučeniški gori. Odšli so in izginili brez vsakršnega sledu, tako da nihče ni mogel najti niti enega. (...) In kakor štejemo leta Gospodova, štejejo Hamelnčani prvo, drugo in tretje leto po izginotju svojih otrok.«
Poleg podgan, ki so s kugo vred nadlegovale evropska mesta v srednjem veku, v tej zgodbi prepoznamo tudi fascinacijo nad srednjeveškimi potujočimi glasbeniki – minnesängerji. Ti umetniki so bili v očeh prebivalcev nekega kraja eksotični prišleki, njihovo poreklo pogosto ni bilo razkrito, talent in znanje pa nepojasnjena. Skozi pesem in ples so pripovedovali zgodbe, ki so povezovale staro pogansko (germansko ali slovansko) mitologijo s skrivnostnimi dogodki iz ne tako davnih časov že pokristjanjene Evrope. Take pripovedi so se – zaradi poučnosti, zgodovinske pričevalnosti ali preprosto zaradi privlačne skrivnostnosti – obdržale skozi stoletja. Zato ne preseneča, da zgodbo o piskaču iz Hamelna poznamo tudi v različici, ki sta jo na začetku 19. stoletja zapisala brata Grimm.
Ljubljanskim poslušalcem, ki so se 22. aprila zvečer zbrali v Atriju ZRC SAZU, sta opisano zgodbo predstavila Norbert Rodenkirchen na srednjeveških prečnih flavtah in dramski igralec Tadej Pišek. Ta je med glasbenimi točkami bral citate iz starih poročil o dogodkih leta 1284 v Hamelnu, citate raznih sočasnih pesmi in molitev ter odlomke pripovedi izpod peresa bratov Grimm.
Glasbeni del večera je bil sestavljen iz pesmi srednjeveških potujočih glasbenikov, ki izvirajo iz približno istega časa in geografskega okolja kot zgodba o piskaču iz Hamelna. Tako so se na sporedu znašle pesmi Vislava III. Rügenskega (1265–1325), Petra von Ahrberga (1350–86) in Heinricha Frauenloba (1260–1318) ter nekaj staroslovanskih napevov in plesov. Norbert Rodenkirchen, virtuoz na srednjeveških pihalih in harfi, je iz različno uglašenih prečnih flavt izvabljal tako lirične kot plesne melodije, s harfo pa je spremljal tudi govorne nastope igralca Tadeja Piška, ki je interpretiral tekste v prevodih Domna Marinčiča. Rodenkirchen je slovenskim ljubiteljem stare glasbe sicer znan iz zasedb Sequentia in Dialogus, s katerima je večkrat nastopil na Festivalu Radovljica. Zvočna podoba tega glasbenega dogodka nas je približala avtentičnemu vzdušju, ki smo si ga lahko živo predstavljali, kot bi bili zbrani okrog skrivnostnega pripovedovalca, potujočega glasbenika, ki nam predstavlja skrivnostne, nikoli zares pozabljene zgodbe iz preteklosti.
Nastop Norberta Rodenkirchna in Tadeja Piška je zaradi svoje glasbeno-dramske zasnove in specifične tematike deloval kot svojevrstna posebnost. Ne glede na visoko izvajalsko raven in privlačnost vsebine pa dogodek žal ni privabil tako številčnega občinstva, kot smo ga vajeni pri izvedbah baročnega repertoarja v sklopu istega koncertnega cikla.
Pogledi, let. 5, št. 9, 14. maj 2014