Kritike - Razstava

Maruša Šuštar: Planetarij. Ljubljana, Galerija Equrna, do 13. 5. 2011

Ena od slikarskih kolegic je o Maruši Šuštar rekla, da je »zelo hitro potegnila«. To drži, vsaj v naših razmerah, določiti pa je mogoče tudi trenutek, ko se je to zgodilo – po sredi prejšnjega desetletja, ko se je začela ukvarjati s ciklom Izbranci. Najbolj očitna novost cikla so bile v (horizontalno ali vertikalno) vrsto postavljene figure telovadcev, zaradi katerih so gledalci slike vsi po vrsti imenovali »Telovadci« – vsaj za nekoliko starejše je bila asociacija na množične nastope na takšnih ali drugačnih proslavah neizogibna.

Zakaj toliko besed o slikah, ki jih v Equrni ni mogoče videti? Razloga sta predvsem dva. Prvič: na Izbrancih so se, kakor rečeno, uveljavile človeške figure, ki jih je že na slikah iz naslednjega cikla Nad/zor umetnica bistveno zmanjšala, hkrati pa tudi pomnožila, in ki so od takrat do danes na njenih delih imele ključno ali vsaj nedvomno pomembno vlogo. Na drugi razlog opozarja vsebinski nesporazum: slike Maruše Šuštar so vedno mnogoplastne, od gledalca, od njegovega védenja in prepričanja pa je odvisno, na katero od plasti bo – zavestno ali podzavestno – postal najbolj pozoren. Poleg tega so njena dela praviloma kritična in zato so v bistvu politične asociacije in reakcije še toliko manj presenetljive.

Eden od prvih elementov, ki so opozarjali na kritične poudarke del, je bila mreža, ki se je prvič znova pojavila na Izbrancih. Njena vloga je bila dvojna: v simboličnem smislu je poudarjala ujetost figur, v likovnem dvodimenzionalnost slikarske površine. Poudarek je bil v obeh smislih oster, zato se mu je umetnica v nadaljevanju, podobno kakor velikim figuram, odpovedala: zamenjala ga je motivika zemljevida z včasih še vedno poudarjenimi vzporedniki ali poldnevniki. Tudi ti pa so z najnovejših del (npr. Ne/sveta dežela, 2011) izginili. Tradicionalni kartografski pogled je zamenjal pogled tipa Google Earth, s tem pa se je simbolično težišče slik znova premaknilo h kritičnemu polu, k še bolj poudarjeni temi neprestanega nadzora: ta je od vseh, ki se jih loteva, za slikarko najbolj značilna.

Enak razvoj je mogoče opazovati tudi v njenih figurah, ki se niso samo zmanjšale, ampak so hkrati postajale vedno bolj slikovite. Izbranci so bili trdi, simbolično šablonski; poznejše figur(ic)e so bile vedno bolj razgibane, čeprav le redko resnično živahne, konture pa so z njih – z značilno izjemo simboličnih likov – izginjale; na stopnji, ki jo kažejo nekatere v preteklem letu nastale slike (predvsem X-topia, 2010) marsikatera sploh ni več oblikovana s potezo, ampak zgolj s pritiskom v barvo namočenega čopiča – poigravanje, ki ga v slikarstvu srečujemo vse preredko, morda najbolj blesteče v Rafaelovem opusu, torej v opusu slikarja, ki (neupravičeno) velja za vse prej ko igrivega.

Takšen razvoj vodi do najnovejših umetničinih del, s katerih so figure dokončno izginile, glavno vlogo pa prevzema barvno vedno bolj nasičena površina slik. (Zanimivo je, da se je pri tem spremenil tudi običajni format slik, saj je horizontalnega zamenjal vertikalni – Ne/sveta dežela npr. meri 240 x 135 cm, torej ravno obratno kakor leta 2010 nastali Črni NY, eno od sicer redkih slikarkinih – spet v vseh pomenih – »temnih« del.) Takšen pristop k problematiki slike spominja na stopnjo, ki so jo nekateri slovenski umetniki, npr. Emerik Bernard, dosegli v sedemdesetih letih, seveda pa na vprašanje, ali se bo umetnica v naslednjih delih dejansko obrnila v to smer, še ni mogoče odgovoriti; nedvomno je samo, da jo bo vredno spremljati na vsaki poti, ki se bo zanjo odločila.

Pogledi, št. 10, 11. maj 2011