Vrnitev k izvorom ali le nostalgija
Pompozno obhajanje različnih obletnic se povsem sklada z izvirnim Laibachovim duhom, njegovo dvojno negacijo ideologije, ne morem pa se znebiti vtisa, da gre ob tokratni razstavi ob obletnici tudi za več kot simbolno »očiščenje in pomlajenje«. Razstava nas v času namreč vrne za tri desetletja nazaj, od takrat pa je po potoku sredi Ljubljane preteklo kar precej vode, nekaj čiste, še več pa motne. Medtem si je Laibach pridobil nedvomni status legende, legende, ki se svojega slovesa zaveda, zato me je zanimalo, ali bodo skrbniki slovečega imena razstavo poskušali izkoristiti tudi za manipuliranje s pravovernim ohranjanjem »lika in dela« skupine. A na razstavi (dopolnjujeta jo še postavitvi v ljubljanski galeriji Luwigana in blejski Galeriji 14) česa takega pravzaprav ni opaziti, nasprotno, zdi se nenavadno iskrena, manipulatorno poigravanje pa se omeji domala zgolj na instalacijo s prizorom prihoda velikega ljubitelja (zelo specifične) umetnosti Adolfa Hitlerja na tivolsko razstavo.
Prvi del razstave, povsem dokumentarna kronologija delovanja skupine, je prepleten s podatki o takratnem družbenem dogajanju, brez poznavanja katerega, vsaj tistim mlajšim, marsikaj ne bi bilo razumljivo. In verjetno jim vseeno ni. Specifični kontekst tistih časov lahko pravzaprav v celoti dojame le tisti, ki ga je živel, brez osebne izkušnje pa gre pač le za klasični muzejski konstrukt, za nizanje in razvrščanje dejstev in izbranega arhivskega materiala (seveda je tudi to nekakšna manipulacija), za zgodbo, ki se v socialističnih časih začne v črni trboveljski dolini, polni turobnih industrijskih dinozavrov, konča pa z deklaracijo o suverenosti Republike Slovenije in z izidi plebiscita. Nepoučeni obiskovalec bi utegnil pomisliti, da so to »svetlo slovensko bodočnost« skovali kar laibachovci sami, je pa navajanje zgodovinskih vzporednic na razstavi takšnega tipa najbrž neizogibno. Za tiste, ki Laibach poznamo dlje časa in smo njegovo delovanje v obravnavanem obdobju spremljali živo, je ta del razstave priložnost za obujanje spominov in za vnovičen premislek o nekaterih dogajanjih. Meni se na primer zdi zelo zanimivo poglavje o odnosih med Laibachom in takratnim vodstvom Zveze socialistične mladine Slovenije. Oboji so bili po svoje progresivci, a na povsem različnih ravneh, prvi resnični umetniški (retro) avantgardisti in drzni družbeni provokatorji, drugi pa zmerni uporniki znotraj izrazito toge strukture, katere narave pravzaprav niso v celoti presegali. In Zveza socialistične mladine Slovenije, ta čisto uradna organizacija, je Laibach tako rekoč posvojila, ga nagrajevala, na svojem kongresu zahtevala njegovo legalizacijoin ga na koncu, skupaj z drugima skupinama NSK, izbrala za nosilca projekta Titove štafete. Pri tem ni šlo zgolj za razvpiti plakat, variacijo naciumetniške predloge, ampak tudi za načrt osrednje prireditve na splavu sredi enega naših mitičnih jezer. Že takrat, ko se je to dogajalo, nisem mogel verjeti svojim ušesom. V redu, uporniški mladi politiki so podpirali uporniško skupino mladih umetnikov, a ob tem so s svojim ravnanjem postali tudi predmet manipulacije, tako rekoč del udejanjanja subverzivnega umetniško- političnega projekta, ki ga prav gotovo niso v celoti dojemali. Šlo je za fantastičen, morda celo največji dosežek skupine, ki je takrat (zaradi refleksnega nasprotovanja vsemu totalitarnemu) niti vsi na punk in postpunkovski sceni niso sprejemali tako odprtih rok, skoraj za uresničitev programske ambicije, da Laibachi nastopajo kot »državni umetniki «, umetniki politiki.
V drugem delu razstava govori o bistvu fenomena Laibach, o skupinici zelo pametnih in razgledanih mladcev iz socrealistične, ideološko preobložene trboveljske depresije, ki so se navduševali nad moderno umetnostjo (Magrittom, Malevičem, Mondrianom, ekspresionizmom, futurizmom …) in veliko razmišljali o odnosu med umetnostjo in državo, politiko. Ta je še posebej izpostavljen v totalitarnih družbah, zasnovanih na preprosti ideologiji, zato nanašanje na nacistično Nemčijo, a tudi na sovjetsko Rusijo, kar marsikdo spregleda. Razstava prikazuje tudi najzgodnejše, čisto humanistično zastavljene pesniške in likovne stvaritve (na primer plakat s figuro z Munchovega Krika pred trboveljsko industrijsko veduto) in tako olajša razumevanje naslednje, »totalitarne« faze delovanja.
Ob tej zgodovinski rekapitulaciji se lahko natančnejši opazovalec dokoplje tudi do nenavadnih podobnosti med biografskimi dejstvi iz zgodnjih let Laibacha, povzdignjenimi na raven ideoloških postulatov, in podobnimi elementi totalitarnih političnih ideologij. Skoraj vse je tu: izročilo ideologa, ustanovnega člana skupine (Tomaža Hostnika, 1961–1982), njegova mlada, mučeniška smrt, težko obdobje zgodnjih bojev, delovanje v ilegali, brezkompromisna pot do priznanja, uveljavitve, prevlade … Čisto tako kot pri nacionalsocialistični in boljševiški stranki, Titovih komunistih … in, seveda, ne brez vpliva na delovanje skupine. Zelo pomenljivo.
Posebna zgodba je tista o sprejemanju skupine, tako pri občinstvu kot medijih, o tem na razstavi priča gradivo v fasciklih. Oboji so se v veliki večini vedli tako, kot je bilo pričakovati in kot je bilo za Laibach najbolje; bodisi odklonilno, sovražno ali po ovčje, nekritično apologetsko. Tudi večina teoretikov, ki se je s tem pojavom zunaj običajnih kategorij ukvarjala, je to počela znotraj svojih siceršnjih miselnih vzorcev in navadno simpatično ali pa trapasto tolkla mimo. A vse to se Laibacha, zaradi njegove strukture in načel, ni moglo dotakniti. Dotaknilo, sklatilo z roba večnosti ga je šele nekaj drugega – njegov uspeh.
Laibach je bil v svojem zgodnjem obdobju tako radikalna in artikulirana sprostitev zatiranih energij, da je žel precej občudovanja, čeprav večina občudovalcev ni čisto dobro vedela, za kaj pravzaprav gre. Bilo je preprosto kul, »in«, pa še z vznemirljivostjo se je družilo. Težko se je bilo upreti in tako je skupina brez težav rekrutirala vedno nove kadre, ki jih je, na nekaterih področjih ne pretirano vešča, potrebovala za uresničitev svojih ustvarjalnih hotenj. Laibach je tako med svojim delovanjem posrkal in v svojo strugo preusmeril kar nekaj kreativnih energij, tako okrepil svoje in osiromašil kakšno drugo snovanje. Skupina, ki je v začetku delovala kot večmedijski Laibach Kunst, se je okrepila, se razčlenila, s somišljeniki oblikovala sestrske naveze, »ude«, združene v NSK, sama pa postala predvsem glasbena skupina. V začetku je sicer lahko računala na podporo »udov«, a so se ti sčasoma od nje odmaknili, šli po svoje, o tem pričajo tudi neuglašene, polemične časopisne izjave njihovih članov, objavljene v zadnjem času. Ob prodoru na zahodno glasbeno sceno je bil Laibach, izvzet iz svojega izvirnega konteksta, v najboljšem primeru razumljen zgolj približno, potem pa se mu je izmaknil še družbeni okvir, v katerem in za katerega je nastal, in za nekaj časa se je znašel na suhem, a se nekako vendarle ujel in svoj repertoar razširil na konfrontacijo z ideologijo sodobnega kapitalizma. V glasbenem smislu se zdi, da se je na stara pota vrnil z albumom s himnami – ideološkimi prstnimi odtisi posameznih držav, v širše umetniškem smislu morda kaj obetajo tivolska razstava in spremljevalni razstavi novejših del v obeh manjših galerijah. Vse to morda razkriva željo po povrnitvi izgubljene granitne integritete in »dobrega imena«, odločitev o vrnitvi k izvorom. Ali pa gre morda vendarle le za nostalgijo, njihovo in mojo.
Pogledi, maj 2010