Kritike - Kino

Sneg na Kilimandžaru (Les neiges du Kilimandjaro). Režija Robert Guédiguian. Francija, 2011, 107 min. Ljubljana, Kinodvor

Potem ko se je že zazdelo, da se je Robert Guédiguian, ta francoski trubadur proletariata, naveličal biti le »pripovedovalec zgodb iz delavskih četrti Marseilla«, saj je v zadnjih nekaj letih postregel z nizom del, ki so se močno oddaljila od njegovih običajnih časovno-prostorskih in estetsko-tematskih koordinat (medtem ko je svojo militantnost vsaj v nekaterih izmed teh del celo ohranil), pa se s filmom Sneg na Kilimandžaru vrača v marsejsko četrt Estaque, kjer je ustvaril nekaj svojih najboljših del.

Estaque, nekoč ribiška vasica poleg Marseilla, ki so jo v preteklosti za svoj dom in vir navdiha vzeli že številni impresionisti s Paulom Cézannom na čelu, pozneje pa tudi nekateri režiserji poetičnega realizma, je danes delavsko predmestje Marseilla in hkrati nekakšen zaščitni znak Guédiguianovega opusa, pa čeprav mu je, kot smo že omenili, v zadnjih nekaj filmih poskušal uiti. Koncept angažmaja, najsi bo politični, družbeni ali nenazadnje čustveni, ki je v središču tega filma, je avtor »odkril« prav v tem delavskem okolju, kjer je ideja sindikalnega boja še kako živa. Zato ne preseneča, da ga nekako ne more zapustiti. Nenazadnje je to okolje, ki ga daleč najbolje pozna in v katerem se najbolj suvereno giblje, to pa mu s svojimi številnimi protislovji in ekstremnimi bivanjskimi situacijami nudi tudi nešteto pripovednih izhodišč.
Tako se je Guédiguian s Snegom na Kilimandžaru, za katerega je navdih našel v pesnitvi Victorja Hugoja z naslovom Les pauvre gens (Revni ljudje), znova vrnil vanj, da bi nam podal zgodbo o sindikalnem voditelju Michelu ter njegovi ženi in aktivistični tovarišici Marie-Claire. Michel je nedavno izgubil službo v marsejski ladjedelnici. In čeprav sta oba zelo ponosna na svoj pretekli sindikalni in politični aktivizem, pa se tokrat, čiste vesti in jasnega pogleda (vsaj tako se prepričujeta, saj menita, da Michel, ki je bil tik pred upokojitvijo, preprosto nima več možnosti za ponovno zaposlitev), odločita, da bosta Michelovo odpustitev sprejela in uživala preostanek življenja obkrožena z otroki in številnimi prijatelji, ki so jim zelo blizu. A njuna sreča se nekega dne, ko zamaskirani par nasilno vdre v njun dom, ju napade in oropa, nenadoma sesuje. Razočaranje in občutek prizadetosti pa nato dosežeta vrhunec, kot Michel in Marie-Claire odkrijeta, da sta ju napadla nekdanja Michelova sodelavca.   
Tako kot v večini njegovih filmov je torej tudi tu v ospredju družbeni boj, a Guédiguian tokrat k temi pristopi na povsem svež način, ki ga v njegovih filmih še nismo videli. Michel in Marie-Claire (igrata ju stalna člana Guédiguianove igralske zasedbe, Jean-Pierre Darroussin in Ariane Ascaride) ter njun tesni prijatelj Raoul, pripadniki revolucionarne generacije, ki se je v poznih šestdesetih letih družbeno angažirala, se namreč zdaj, na »stara« leta, odpovedo boju za svoje revolucionarne ideale in se raje prepustijo lagodnemu življenju. Pri tem pa ne opazijo, ali pa nočejo opaziti, da družba iz dneva v dan drsi v večji kaos, ki je prav tako posledica družbenih razlik in krivic. Guédiguian tako v tem čudovitem in iskrenem delu prevprašuje dosežke svoje generacije, pod vprašaj postavlja domnevne zmage, ki jih je na družbenem področju izborila, še posebej v luči dejstva, da ji svojih dosežkov očitno ni uspelo prenesti na mlajše generacije. In ob tem znova dokazuje svoje mojstrstvo v pripovedovanju, saj zgodbo, v kateri se prepletajo komični in dramatični elementi, mestoma pa celo elementi detektivke, ter v katero na ravni dialoga znova vdirajo zanj tako značilni didaktični toni, čudovito uravnoteži in pripelje do konca, ki znova ježi kožo in nam jemlje dih. Sneg na Kilimandžaru se na prvi pogled, tako kot Kaurismäkijev Le Havre, morda res zdi malce naivno delo, a na koncu si moramo vendarle priznati, da je le čudovito optimističen, utopičen protistrup razraščajoči se družbeni depresiji.

Pogledi, št. 2, 25. januar 2012