Virtuozno vsemirje
Na takšno izjemno duhovno potovanje sta nas odpeljala iranska glasbenika Ali Bahrami Fard, ki je igral na basovski santur oziroma oprekelj s kladivci, in Kayhan Kalhor, ki je v rokah držal šah kaman oziroma posebno različico petstrunskega godala, ki izhaja iz glasbila kamanča, gosli, ki jih držijo navpično, nekako tako kot gusle v Srbiji in Črni gori. In čeprav se je mladi Fard izkazal za odličnega glasbenika na zelo zahtevnem glasbilu, je predstavljal samo spremljavo pravemu virtuozu in enemu najboljših glasbenikov, kar jih lahko danes slišimo.
Nomen est omen, pravi rek: Kayhan je namreč »vsemirje« oziroma univerzum in boljšega imena si za tega kurdskega glasbenika, rojenega leta 1963 v Teheranu, skoraj ne bi mogli izmisliti. S trinajstimi leti je že igral v Nacionalnem orkestru iranske RTV, v Ottawi in Rimu pa je študiral tudi evropsko klasično glasbo. Kalhor je veliko sodeloval z mednarodnimi zasedbami: v Silk Road Ensemble, ki skrbi za ohranjanje in plemenitenje glasbenega izročila na poti med Kitajsko in Evropo, ga je sprejel sloviti čelist Yo-Yo Ma, snemal je z godalnim kvartetom Kronos, sam pa ustanovil zasedbo Ghazal, ki je povezala sorodni in sosednji tradiciji, namreč perzijsko in indijsko.
Na ljubljanskem koncertu je Kalhor potrdil, da sodi med najbolj enkratne glasbenike našega časa. Klasična perzijska glasba je le izhodišče njegovega ustvarjanja, Kalhor jo nadgrajuje z elementi kurdskega izročila in z drobci, ki segajo marsikam, od armenske glasbe Arama Hačaturjana in Gasparjana pa vse do elementov evropske in svetovne popularne glasbe. Vse to povezuje v trdno, navdušujoče lepo zvočno celoto zaradi izjemne barve zvoka njegovega glasbila z razkošjem alikvotnih tonov in basovskega santurja, ki je služil hkrati kot bas in tolkalo, z množico strun pa je na trenutke ustvarjal nadvse gost harmoničen kontrapunkt in podporo za solistična raziskovanja šah kamana.
Toda od vsega najpomembnejše je, kako kameleonsko postaja to glasbilo v Kalhorjevih rokah. V uvodnem delu koncerta je bila njegova zvočna barva tako zelo podobna duduku oziroma neju, da bi lahko prisegli, da ga poslušamo – če ne bi videli drugače. Kalhor je virtuozno oponašal tudi način igranja z »vdihi« in razpiral izjemne čustvene razsežnosti in toplino »glasu«, ki je brez besed pripovedoval zgodbo.
In ravno čustvena razsežnost Kalhorjevega igranja je tista, ki ga ločuje od drugih glasbenikov, naj bodo ti še tako virtuozni. V spremni besedi k novi plošči I Will Not Stand Alone (World Village, 2012) glasbenik piše o obdobju nemirov v njegovi domovini (od leta 2009 dalje), ki je pomenilo najtežje obdobje v njegovem življenju, ko se je počutil popolnoma osamljenega in ko je kazalo, da bosta prevladala tema in nasilje. Nazadnje se je znova prepričal, kako pomembna je glasba in kako odpira vrata upanja. Odločil se je, da bo ostal z ljudmi in jim igral, na ta način pa se je počutil z njimi bolj povezanega kot kdaj prej. Od tod tudi naslov Ne bom ostal sam.
To potovanje iz teme v svetlobo je na plošči zelo razvidno, enako pa je bilo tudi na ljubljanskem koncertu, na katerem sta glasbenika skladno z izročilom sicer poustvarila del glasbe s plošče, toda ta je bila marsikdaj izpeljana drugače, s samosvojimi poudarki in rešitvami. Vse, kar sta igrala, pa je imelo čustveno globino, ki jo v današnjih revnih časih komaj še slišimo ali doživimo. Ustvarila sta štiri ali pet »skladb«, ki so segale v brezdanje globine, v katere se zna spustiti človeški duh, in se nato dvigale v najbolj vznesene višine, ki jih ta duh lahko doseže. Predvsem pa sta nas odpeljala na čudovito osebno in duhovno potovanje ter s tem dokazala, da nas politika sicer lahko ločuje, glasba, še zlasti če je tako enkratna in iskrena, pa vedno znova izpričuje, da smo si bližji, kot se morda zdi.
Pogledi, št. 23-24, 12. december 2012