Verodostojnost na kocki
Poglejmo konkretneje. Enega prvih in hkrati tudi najbolj znanih primerov prestopa brez dvoma predstavlja Charlie Chaplin, ki se tako v vlogi igralca kot režiserja umešča med največje. Pozneje so mu sledili še drugi: Woody Allen, Sydney Pollack, Clint Eastwood, Rob Reiner, Ron Howard in – če upoštevamo tudi tiste, ki so bili z eno nogo v Hollywoodu, z drugo pa zunaj njega – denimo še John Cassavetes. Njihov prestop se je zdel smiseln in povsem upravičen, saj so njihova dela pričala o tem, da je pobuda zanje izhajala iz ustvarjalne nuje in ne drugih, z dimenzijo ustvarjalnosti pogosto nepovezanih razlogov. V zadnjem desetletju in nekaj več pa je med hollywoodskimi igralci, predvsem težkokategorniki, tovrsten prestop postal svojska modna muha oziroma celo stvar prestiža. Vrsta igralcev, ki so se odločili spoprijeti se tudi z režijo, je postala skoraj nepregledna: Gary Oldman, Sean Penn, Ben Stiller, Morgan Freeman, Sylvester Stallone, Julie Delpy, Tim Robbins, Denzel Washington, Sarah Polley, celo Keanu Reeves, v svoji najbolj izrojeni obliki, pravem artističnem snobizmu, pa se je tak prestop izkazal z Angelino Jolie in njenim neokusnim razkrivanjem resnice o vojni v BiH, ki ga ponuja njen celovečerni prvenec V deželi krvi in medu. No, vseeno velja dodati, da je kar nekaj igralcev dokazalo, da premorejo (bolj ali manj) artikulirano avtorsko vizijo oziroma vsaj tehten razlog za svoje odločitve. Med igralci iz zadnjega vala prestopnikov je v svojih delih morda še najbolj izrazit avtorski pečat pustil Ben Affleck, čigar Misija Argo je navdušila mnoge, že pred njim pa tudi George Clooney, čeprav se zdi, da so njega do režije pripeljali bolj idejni kot ustvarjalni vzgibi.
Že vse od svojega prvenca, filma Izpovedi nevarnega uma (2002), nekakšne biografske vohunske drame Chucka Barrisa, TV-voditelja in producenta, ki je zatrjeval, da je za vladno vohunsko agencijo (CIA) dolgo časa opravljal naloge poklicnega morilca, se je Clooney usmerjal k anomalijam oziroma kontroverznim pojavom iz preteklosti in aktualnega trenutka ameriške družbe ter s tem, sicer precej zadržano, razkrival mehanizme in delovanje represivnih organov oziroma samega sistema. S tem je nadaljeval tudi v filmu Lahko noč in srečno (2005), v katerem obračuna z obdobjem mccarthizma ter tudi v sodobnih Marčevskih idah (2011). Rekli bi lahko celo, da je videti, kot da si je Clooney naložil ne le nalogo, da pri svojem občinstvu obudi spomin na madeže v sicer močno idealizirani podobi družbe, ki jo ameriškim državljanom vcepljajo preko ideoloških aparatov, pač pa tudi to, da jih ubrani pred izbrisom iz kolektivnega spomina.
No, seveda ne bi bilo korektno, če Clooneyju ne bi priznali, da je vendarle tudi na slogovni ravni poskušal iskati lasten izraz, kar je v največji meri opazno v njegovem močno stiliziranem poklonu neodvisnemu žurnalizmu v filmu Lahko noč in srečno. Vsaj delno pa tudi v njegovem novem celovečercu, zgodovinsko-vojnemu filmu Varuhi zapuščine, pa čeprav se hkrati zdi, da gre za njegovo celo najbolj konvencionalno delo doslej. Videti je, kot da se je v tej zgodbi o mednarodni (a še vedno pretežno ameriški) enoti, ki se je ob zaključku druge svetovne vojne oblikovala pod okriljem ameriške vojske s ciljem, da pred uničenjem oziroma nacistično krajo obvaruje najpomembnejša umetniška dela, na slogovni ravni želel približati klasičnemu hollywoodskemu vojnemu filmu, pri tem pa sem ter tja posejati prizore, ki nosijo njegov prepoznavni avtorski pečat (prizor srečanja enote s tavajočim nemškim vojakom, ki se sklene s ščepcem humorja in obvezno cigareto). To mu na nek način celo uspe, a hkrati je morda še bolj evidentno to, da gre za izrazito »bolehno«, skorajda pohabljeno delo, ki vseskozi šepa in preprosto ne najde pravega ritma na svoji poti.
Nepričakovano izrazito pa je pohabljena tudi njegova »duša«. Clooney sicer znova poskuša iztrgati pozabi eno izmed poglavij zgodovine in ga pri tem, kot je za njegove obravnave dogodkov iz preteklosti že značilno, naveže na aktualni družbeni trenutek (vloga umetnosti v družbi), a pri tem je osupljivo amerikocentričen (seveda je videti, kot da so Umetnost reševali pretežno Američani), nenazadnje pa si dovoli celo popačenje nekaterih dejstev (ta mu zamerijo predvsem Britanci). Varuhi se zaradi tega iz pripovedi o ogroženosti dediščine prelevijo v grožnjo Clooneyjevi avtorski zapuščini.
Pogledi, let. 5, št. 4, 26. februar 2014