Velika nihanja
»Festival Seviqc Brežice je danes v Sloveniji sinonim za staro glasbo.«
Zahvaljujoč svojemu statusu in dolgi tradiciji ima bogate vire financiranja: glavni so ministrstvo za kulturo, pariški Institut Français ter njegova ljubljanska podružnica Francoski inštitut Charles Nodier, poleg njih pa še kar sedem slovenskih občin, RTV Slovenija, Veleposlaništvo Republike Avstrije ter številna podjetja. Kljub tako številnim podpornikom glasbene umetnosti pa festivalske vstopnice dosegajo primerjalno visoke cene (tudi za festivalski avtobus). Vprašati se moramo, kam gre ves ta denar, kajti nekatere lokacije festivalskih dogodkov zagotovo ne zahtevajo dragih najemnin, obiskovalcem (in tudi izvajalcem) pa ponujajo le minimalno udobje.
»Na koncerte vabimo zgolj najuglednejše umetnike, ki izvajajo vrhunski program najvišje kvalitete.«
Letošnji festival je ponudil kar 14 sporedov oz. izvajalskih zasedb. To ga uvršča med srednje velike slovenske festivale resne glasbe. Približno enak obseg ima npr. Mednarodni cikel Imago Sloveniae skupaj s ciklom Noči v Stari Ljubljani. Z omenjenima Seviqc Brežice sovpada tudi časovno. V toku poletja lahko sledimo tudi Festivalu Radovljica, ki v približno dveh tednih predstavi 10 koncertov in kljub precej bolj skopim virom financiranja ponuja cenejše vstopnice ter brezplačen prevoz do koncertnih prizorišč. Noben izmed teh festivalov se po obsegu ali finančni plati delovanja ne more primerjati s Festivalom Ljubljana, po robu se mu lahko postavijo kvečjemu s svojim ugledom in dolgoletno tradicijo.
Če se vrnemo k programu letošnjega Seviqca – obljubljen je bil »program najvišje kvalitete«. Kot obiskovalec in strokovni ocenjevalec dobre polovice letošnjih dogodkov si upam trditi, da organizatorji festivala niso v celoti izpolnili te obljube. Nekateri izmed koncertov so vsekakor bili vrhunski, ostali pa precej oddaljeni od tega.
Presežki
Če najprej omenim vrhove letošnje sezone, ki upravičujejo sloves in tradicionalni ugled Seviqca, je treba začeti pri otvoritvenem koncertu. Viteška dvorana graščine v Brežicah je gostila baročni godalni orkester Les Ambassadeurs iz Francije pod vodstvom flavtista Alexisa Kossenka, kot solist pa je nastopil mladi tenorist Reinoud van Mechelen. Predstavili so se s programom, posvečenim 250. obletnici smrti dveh izmed najprepoznavnejših skladateljev francoskega visokega baroka – mojstra opere Jean-Philippa Rameauja ter virtuoznega violinista Jean-Marieja Leclaira. Izvedbe so bile nepozabno, lahko bi rekli celo hedonistično doživetje – slog je bil zgleden, muziciranje pa temperamentno, povsem ponotranjeno, čustveno zelo ekspresivno, na trenutke kar pretresljivo.
Posebno prijetno izkušnjo smo doživeli na Ptujskem gradu – kombinacijo giba in zvoka, baročne glasbe in sicer sodobnega, a vendar z baročnim navdihnjenega plesa. Xavier Díaz-Latorre na lutnji ter plesalka Tanja Skok sta se predstavila s programom Bach eMotion, katerega rdečo nit je stkalo kontemplativno, skoraj melanholično, a vendar temperamentno, z energijo prežeto vzdušje. Izvajalca sta očarala z izvedbo na visoki umetniški ravni, z globoko izpovednostjo in s poosebljeno interpretacijo skladb oz. zgodovinskih plesov.
Kristalna dvorana v Rogaški Slatini je gostila orkester Purpur ter skupino mladih vokalnih solistov. Zasedbo tvorijo predvsem mladi glasbeniki iz vse Evrope, ki jim projekt omogoča dragocene odrske izkušnje in dodatno izobraževanje. Uprizorili so Haydnovo komično opero Orlando paladino. Odlični solisti, predvsem tenorista Rafael Vazquez Sanchis v glavni vlogi ter Alberto Sousa kot Pasquale ter sopranistka Dorothée Lorthois so izvedbi dali posebno prepričljivost, tako v dramskem poteku dogajanja kot tudi v humorističnih momentih. Pohvaliti je treba tudi izvrstno pripravljen orkester bogatega zvena in natančne igre pod vodstvom Michaela Fendreja, pa tudi izvirno in zelo učinkovito scenografijo in kostumografijo Emilie Lauwers.
Zagate
Med dogodki nižje kakovosti lahko omenim nastop orkestra Helsinki Baroque. Sopranistka Kajsa Dahlbäck se je izkazala kot zelo solidna solistka, sposobna slogovno korektnega interpretiranja raznovrstnega repertoarja. Zvok celotnega ansambla pa ni pustil ravno najboljšega vtisa ne po zvokovni ne po izrazni plati. Kot izjemen solist in tudi zgledni oblikovalec continua je sicer izstopal vodja orkestra Aapo Häkkinen.
Podoben vtis je pustil tudi nastop italijanskega kvarteta Oberon, ki je predstavil glasbo z dresdenskega dvora, enega pomembnejših glasbenih središč 18. stoletja. Muzicirali so solidno, vendar nikakor zgledno ali navdušujoče. Tak dogodek lahko zadovolji ne preveč zahtevne poslušalce ter drži umetniško podobo celotnega festivala na solidni obrtniški, nikakor pa ne na umetniški ravni.
Poljska zasedba Silva Rerum arte je pripravila obetaven spored baročnih del čeških skladateljev 18. stoletja. Člani ansambla so igrali živahno in vživeto, kljub solidni tehniki pa sta bila žal vseskozi moteča neuglašena intonacija ter grobo oblikovan ton. Temperament je sicer pri muziciranju zaželen, vendar mora biti nadzorovan in kultiviran. Člane ansambla je pogosto zaneslo v nemuzikalno igro, pri čemer sta trpela barva in intonacija tona, manjkalo pa je tudi prefinjenosti, nujne za avtentično poustvarjanje izbranega repertoarja.
»... predstavljamo evropsko in svetovno glasbeno zapuščino, pri čemer posvečamo posebno pozornost izvajanju glasbe, ki je nastala na slovenskih tleh.«
Na letošnjem sporedu ni bilo opaziti ne neevropske ne slovenske glasbe ...
»Program festivala ... se odvija zgolj v prostorih slovenske kulturne dediščine, na zgodovinsko pomembnih lokacijah ...«
Dejstvo je, da so dogodki v veliki večini na precej zanimivih in privlačnih lokacijah – predvsem gradovih Štajerske in Dolenjske. So pa te lokacije precej oddaljene od Ljubljane, kar pomeni, da so koncerti sorazmerno slabo opaženi. To je le ena izmed pomanjkljivosti t. i. decentralizacije kulturnega dogajanja. Začetek koncertov ob 20. uri ali še celo pozneje pomeni, da so obiskovalci iz Ljubljane doma šele sredi noči, kar pomeni, da so predvsem primerni za tiste, ki jim naslednje jutro ni treba v službo. To je tudi del odgovora na vprašanje, zakaj se naša koncertna publika »stara«.
Res nedopustni pa so nekateri drugi organizacijski spodrsljaji. Na večini koncertov smo v roke dobili nestrokovno napisan, enostavno brezvsebinski koncertni list. Vzdušje kvari tudi nesmiselno dolgo ustno predstavljanje dogodkov tik pred začetkom ter promoviranje številnih pokroviteljev, ki bi svoje (dosti bolj smiselno) mesto lahko našli v bogateje opremljeni programski knjižici. Operno predstavo smo spremljali brez nadnapisov ali priloženega besedila oziroma vsaj opisa dogajanja. Nastop hrvaške a capella zasedbe Antiphonus smo namesto na gradu Borl spremljali kar na parkirišču pred gradom. Neudobnost sedežev ter roji žuželk, ki so motili tako pevce kot občinstvo, niso nič v primerjavi z absurdnostjo situacije – peljati se 2 uri v eno smer zato, da prisostvuješ koncertu na parkirišču z zelo slabim (nočnim) pogledom na obljubljeni kulturni spomenik – to zagotovo ne šteje kot uživanje v dogodku, umeščenem v zgodovinsko scenografijo. Koncert v samostanu Studenice pri Poljčanah prav tako ni bil v čudovito ohranjeni in akustični samostanski cerkvi, temveč v precej neugledni, neakustični ter le delno prenovljeni samostanski kleti. Take napake so nedopustne, saj motijo estetsko doživetje glasbe. Ponižujoče so tako do izvajalcev kot do poslušalcev, hkrati pa znižujejo ugled festivala in tudi gostitelja dogodka. Na omenjene pomanjkljivosti želim le opozoriti kot na dejstva, ki jih je mogoče izboljšati.
Ni pa vse tako črno – Festival Seviqc sicer v veliki meri popestri glasbeno dogajanje zunaj redne koncertne sezone, za kar v prvi vrsti skrbi umetniški vodja Klemen Ramovš. Festival prav tako vsako leto izda zgoščenko z izborom najboljših posnetkov iz pretekle sezone. S tem ustvarjajo dragocen arhiv, ki priča tudi o kakovosti izvedb, akustičnih lastnostih posameznih prostorov ter raznovrstnosti repertoarja.
Pogledi, let. 5, št. 18, 24. september 2014