Vedno v modi
Njihova zvočno-lirična rapsodija traja že od leta 1991 in debitantskega albuma A Reverse Willie Horton. Ta je v svoji originalni, številčno omejeni vinilni izdaji v nakladi zgolj 500 izvodov izšel pri Pubic Pop Can in takoj postal kultni.
Njegovi avtorji so napovedovali drugačno razvojno os rockovske godbe, ki se je v tistem prelomnem obdobju za ta glasbeni žanr krepko razlikovala od razvpitega in razvejenega grungea. Kajti Jon Spencer, Russell Simins in Judah Bauer so preigravali blues, cepljen oz. prestreljen z visokooktanskim punk rockom. Seveda z nujnim poudarkom na punku. The Jon Spencer Blues Explosion namreč prihajajo iz New Yorka, mesta, ki je bilo in ostalo, ne glede na svoj glasbeni kozmopolitizem in žanrsko razpršenost v vse smeri popularnih kitarskih in drugačnih godb, najprej zibelka punka, šele potem pa rocka in punk rocka. Morda zato niti ne preseneča dejstvo, da so se Blues Explosion na svojem zadnjem albumu Freedom Tower – No Wave Dance Party 2015 poklonili prav takšnemu mestu. Svojemu New Yorku.
Tisto, kar je ta zunajserijski virtuozni trio začrtal na začetku devetdesetih let, se v grobi in širši zvočni sliki ni spremenilo v vseh skoraj petindvajsetih letih njihovega ustvarjanja. Jon Spencer je vedno zagovarjal ultimativno tezo rockovske ustvarjalnosti: da se vse, kar je dobrega načrpano iz preteklosti, mora slej ko prej reflektirati v sedanjosti.
Ko je skupina leta 1994 izdala album Orange, je bilo jasno, da fantje izpisujejo zgodovino rokenrola. Ni ga bilo rockovskega junaka ali kitarskega poznavalca, ki se ne bi strinjal z analitično-kritiško presojo, da je Orange eden najboljših rock albumov vseh časov. The Jon Spencer Blues Explosion so na njem združili prvine »zimzelenega« bluesa, katerega trdoživo okostje je bilo osnova za aranžersko kombinatoriko kitaram komplementarnih glasbenih žanrov. Dobilo smo biblijo novodobnega rocka, iz katere kapilar in por so brizgali punk, soul, pop, disco, hip hop … Seveda na samosvoj, unikaten in neponovljiv eksploziven način. Jon Spencer & co. so v tistem času uspeli distorzirati soul in lastne duše do klimaksa, v katerem nihče ni ostal suh ali ravnodušen.
Ta načrtna fermentacija bluesa, ki je na začetku (kot bo to pozneje primer tako pri skupini The White Stripes kot tudi pri skupini The Black Keys) naletela na srd in kritiko bluesovskih tradicionalistov in puristov, je uspela ohraniti zanimanje za tisto najboljše v žanru. Kajti od teh, ki so se spustili po diskografiji skupine do Spencerjeve prve glasbene ljubezni, skupine Pussy Gallore, je bilo neprimerljivo več tistih, ki so globoko zakorakali in zaplavali v delto Misisipija na izvor bluesa.
Leta 1996 je newyorški trio izdal album Now I Gotta Worry, ki jim je prinesel globalno prepoznavnost in poleg koncertnih odrov tudi nastope v televizijskih oddajah, kjer bi jih najmanj pričakovali. Vse pod pretvezo, da je njihov distorzirani hrup v modi, da so The Jon Spencer Blues Explosion v modi. In tako je ostalo vse do današnjih dni. Dokaz za to je že omenjeni album Freedom Tower – No Wave Dance Party 2015, ki ga bodo The Jon Spencer Blues Explosion septembra promovirali na nekakšni »mini ex-Yu« turneji: obiskali bodo namreč Ljubljano, Zagreb, Beograd in Skopje.
Novi album je hommage New Yorku skozi prvovrsten kolorit tamkajšnjega življenja in dogajanja. Skozi oči skupine, ki je v vseh teh letih izpisovala njegovo glasbeno zgodovino in sedanjost. Četudi gre za monumentalno rockovsko izpoved, ki bi jo najlažje simbolno označili kot veliko vrnitev skupine, gre bolj za novo poglavje v ustvarjalnosti trojice. Prvič, ker so na njem zastavonoše bluesa glasni kot nikoli doslej, in drugič, ker po vseh teh letih še niso povedali zadnje besede na svojih inštrumentih in s svojimi glasilkami.
Ob poslušanju dobimo občutek, kot bi pluli s časovnim strojem, ki ga ne določajo letnice, temveč le vibracije in utrip srca. Če je predhodni album Meat And Bone iz leta 2012 začrtal aranžerske postojanke, po katerih se bo v prihodnje gibal eksplozivni zvočni bolid, smo na novem albumu priča zacementirani in koherentni zvočni stavbi, ki premore dosti več od sklicevanja na lastno preteklost. Navsezadnje, The Jon Spencer Blues Explosion niso nikoli sloveli kot skupina, ki bi posnemala tuje ali lastne glasbene vzorce. Zato je tudi tista ultimativna besedna zveza v naslovu njihovega novega albuma, »no wave«, dokaj kritičen ozir na dandanašnje iskanje »tople vode« v raznorodnosti popularnih glasbenih žanrov. Jon Spencer pravi, da je za iskreno glasbo treba imeti le dovolj strasti … In razuma, dodajamo mi.
Oboje boste slišali (če ob poslušanju novega albuma zamižite, pa tudi videli) v scenosledu skladb – od uvodne Funeral pa vse tja do zaključne Cooking For Television. Album Freedom Tower je umazan in lep hkrati; je zbirka zgodbic iz stvarnega življenja, kar nikakor ne pomeni, da ni pravljičen. Skozi prepoznavni zvočni kaos, ki ga vselej nadzorujeta virtuoza Russell Simins na bobnih in drugi kitarist Judah Bauer, Jon Spencer poje o New Yorku razkošja in bede, ljubezni in sovraštva, življenja in smrti. Toda tako kot sama godba skupine nam tudi lirična plat ne ponuja le barvnega antagonizma črnega in belega, temveč široko razpotegnjen barvni kontrast, ki je zmožen tudi združevanja.
Igrati blues na punkovski način je eden od prvobitnih razlogov velike ljubezni do skupine The Jon Spencer Blues Explosion. Drugi pa je zagotovo njihova lucidna, premišljena in malodane globoka lirična filozofija o vsem. Še kako držijo besede avtorjev, ki poslušanje novega albuma priporočajo v krogu družine, na piknikih, v diskotekah, na maturantskih plesih, v gasilskih domovih, na rojstnih dnevih, na pogrebih – kajti to je album, ki skozi neoporečen rockovski izraz prinaša vpogled v splošno stanje duha in družbe. New York se v takšni primerjalni kombinatoriki zdi kot katerokoli mesto, ki ga poznate ali v katerem živite.
Slednje pa ne bi mogel trditi za skupino The Jon Spencer Blues Explosion. Če so na začetku svoje kariere delovali kot partibrejkerji, ki iz kaosa ustvarjajo novo ritmiko zabave, so danes žive legende. Kot rockovski spomenik, ki ga morate videti tudi v živo, da bi na lastni koži doživeli vso strast elektrificirane kitarske godbe. Godbe, ki prav zaradi takšnih, kot so oni, še zdaleč ni zrela za upokojitev, da o njeni defenzivni vlogi v današnjem prepletu glasbenih žanrov niti ne govorimo.
Zato The Jon Spencer Blues Explosion z vso pravico lahko postavimo ob bok glasbenim imenom, kot so Sonic Youth ali Nirvana. Ob bok tistim, ki so s svojo glasbeno ustvarjalnostjo in družbeno-kulturnim angažmajem postale generacijske ikone. Pravzaprav rockovski idoli, katerih glasba se je kot plaz spustila globoko v naša srca in je na tej poti predramila vsa naša čutila.
Malo skupin je, ki se lahko pohvalijo s tisto staro koncertno legendo, ki pravi, da se po vsakem njihovem koncertu nekdo iz občinstva odloči ustanoviti svojo rockovsko skupino. Koliko se jih bo za to potezo odločilo po novem ljubljanskem snidenju z newyorško trojico, bomo videli septembra. A ne glede na to, bodite tam, kjer se srečujejo njihove distorzirane miniature, umazani soul, oktanski disco, razcapani pop, surovi hip hop in blues jutrišnjega dni.
Pogledi, let. 6, št. 15-16, 5. avgust 2015