Sugestivna postapokaliptična prilika
Distopični filmi so se pojavljali v vseh obdobjih zgodovine filme, in sicer tako znotraj studijske, primarno žanrske produkcije – tu so se še posebej izrazili v postrevolucionarnih sedemdesetih, ko so se pojavila dela, kot so Pobesneli Max (Mad Max, 1979), The Omega Man (1971), Loganov pobeg (Logan’s Run, 1976), THX 1138 (1971) in številna druga –, kot tudi v kontekstu avtorskega filma – na primer novovalovska filma Alphaville (1965) in Fahrenheit 451 (1966). Vseeno pa je bilo povečanje tovrstnih del zaznati predvsem takrat, ko je bila družba soočena z negotovostjo, naj je bila to hladna vojna ali čas po družbeni revoluciji 68’. Tako ne preseneča, da lahko danes, ko se družba znova srečuje s številnimi negotovostmi, od ekonomske, ki je sledila globalnemu finančnemu zlomu, do okoljske, kot posledice globalnih klimatskih sprememb, sledimo pravi renesansi tovrstnih del.
Posebno poročilo (Minority Report, 2002), Koda 46 (Code 46, 2003), zadnja dva dela trilogije Matrica (Matrix, 2003–2004), Otroci človeštva (Children of Men, 2006), Babylon A.D. (2008), Sodni dan (Doomsday, 2008), Kako je propadel svet (Southland Tales, 2008), Okrožje 9 (District 9, 2009) so le nekateri naslovi distopičnih filmov preteklega desetletja. Zadnje tovrstno delo, ki je prišlo v domače kinodvorane, pa je postapokaliptična Cesta (The Road, 2009), ameriška produkcija pod režijsko taktirko avstralskega režiserja Johna Hillcoata.
Hillcoat, s katerim smo se pri nas nazadnje srečali leta 2006, ko smo si ogledali njegov mračni vestern Ponudba (The Proposition, 2005), se je tokrat lotil priredbe knjižne uspešnice, tudi pri nas prevedenega istoimenskega romana (Cesta, Mladinska knjiga, 2008) Cormaca McCarthyja. Cesta nas popelje v opustošeno deželo, v Združene države, ki jih v nedoločljivi prihodnosti prizadene prav tako neopredeljena katastrofa. Ta je prizadela vse, tako naravo kot človeško družbo, in svet ovila v neskončno zimo. Po tej razdejani in opustošeni deželi, posuti s pepelom ter posejani z golim in trohnečim drevjem, ki se ruši samo od sebe in med katerim izgubljeno blodijo še zadnje, že močno degenerirane živali ter redki preživeli ljudje, ki se v boju za preživetje zatekajo h kanibalizmu, neutrudno hodita brezimna oče in sin. V nasprotju s preostalimi predstavniki človeške vrste, ki ali resignirano blodijo, ali bežijo, ali pa zbrani v tropih lovijo, sta oče in sin očitno namenjena proti nekemu cilju, proti jugu, kjer naj bi ju čakala nejasna obljuba boljšega jutri. A tega Hillcoat pušča ovitega v meglo, medtem pa vso pozornost usmeri v njuno pot.
Ta pot je zanju oziroma predvsem za dečka neke vrste iniciacija, priprava na življenje – na življenje po očetovi smrti, ko bo fant ostal sam in se bo moral sam soočati z grozotami, ki ju obkrožajo. A čeprav gre za to, da ga oče uči, kako preživeti, pa oče še zdaleč nima v mislih le tega, kako se ubraniti pred drugimi predstavniki njune vrste, ki bi ju takoj vključili v svojo prehranjevalno verigo, in kako sebi poiskati hrano, ampak predvsem, kako ohraniti tisto, kar ga opredeljujejo kot človeka. Cesta tako z boja za preživetje pozornost preusmeri v nekakšen boj za ohranitev humanosti, za ohranitev tistega »ognja«, ki ga nosimo v sebi. In čeprav se Hillcoat ni mogel izogniti grafično eksplicitnim prikazom pobijanja in klanja med ljudmi, pa iz tega vendarle ni delal cenenega spektakla. Pokaže nam to sugestivno, življenja oropano deželo, kjer ceste, nekoč vezno tkivo civilizacije, postanejo blodišče kanibalističnih duš, ter njuno pot po tej deželi, kjer iz vsakega srečanja, ki ga imata, naredi nekakšno priliko. Tako je Hillcoatu uspelo ustvariti epsko, a hkrati intimno in tu in tam skoraj lirično dramo, eno najlepših distopičnih del zadnjih let.
Pogledi, september 2010