Kritike - Glasba

Leonard Cohen: Old Ideas. Sony Music 2012, od 8,99 €

Je mogoče zavidati človeku pri sedeminsedemdesetih? Človeku, ki pravi: »Nimam prihodnosti, malo je še mojih dni«? Človeku, ki poje: »Izgovarjal bo te besede modrosti kot mislec in videc, čeprav ve, da ni drugega kot kratek namig pesmi«? Človeku, ki zase pravi, da je »lena baraba, živeča v obleki«?

Če je temu človeku ime Leonard Cohen, potem vsekakor. Komaj bi namreč v vsej zgodovini umetnosti našli človeka, ki se je iz najbolj čaščenega pesnika svoje domovine (Kanade) spremenil v čisto pravega globalnega pop zvezdnika, in to takšnega, ki mu za to ni bilo treba nikoli ogroziti osebne in umetniške integritete. Prej nasprotno, z leti se je njegov položaj modreca in »preroka«, tistega, ki »občuje neposredno z bogom« (kakršenkoli ta že je), samo krepil. Pravzaprav sem prepričan, da je Cohen najboljši pesnik, kadar svoje pesmi tudi sam interpretira ob (pičli) spremljavi glasbil in ženskih glasov. In kadar nam tak mojster ponuja nov obrok »starih idej« o ljubezni, poželenju, izdaji, hrepenenju, bogu in smrti, moramo prisluhniti.
Pa saj v resnici ne gre za zavist. Prej gre za spoštovanje, za zadovoljstvo, da ga poznamo in poslušamo. Čeprav je nemogoče reči, kaj je najpomembnejše: preproste, počasne in spevne melodije, poezija z duhovitimi, pogosto (samo)ironičnimi obrati in izjemnimi podobami ali brezhibna izvedba z rezkim glasom, ki ga dopolnjuje angelski zborček ženskih vokalov. Vse to deluje kot celota že dvanajst plošč in dobrih štirideset let, še toliko bolje pa na koncertih, kot so se pred dobrim letom tudi v Ljubljani lahko prepričali mnogi. In verjemite mi, deluje tudi na novi, težko pričakovani plošči s pomenljivim in hkrati ironičnim naslovom Old Ideas. Deluje brezhibno! Deset pesmi, deset novih življenjskih miniatur je Cohen ustvaril tako, kot smo si lahko samo želeli. Z veliko spremljevalnimi glasbeniki in pevkami, pa vendar z aranžmaji, ki so minimalistični, brez balasta in nepotrebnih mašil. Z glasom, ki je skrhan od življenja, vendar poln modrosti in razumevanja, hkrati pa navihan, kot bi hotel reči: prisluhnite in se učite, dragi moji, ampak vsega vam ni treba jemati stoodstotno resno.
Vse pesmi – izjema je morda zaključna Different Side – so počasne in prinašajo vzdušje, ki najbolj spominja na intimno druženje v kakšnem majhnem klubu, med samimi znanci, in to globoko v nočnem času, ko je prepozno, da bi šli spat, in prezgodaj, da bi vstali. Ko se v misli prikradejo najrazličnejše, ne zmeraj najbolj dobrodošle ideje, ki jim navadno ne damo dihati. Ko se spominjamo vseh neizkoriščenih priložnosti, toplih teles, ki so nam spolzela med prsti, rok, ki jih nismo stisnili. Zdi se, da so tudi v Cohenu še ostale nepotešene strasti. V pesmi Amen prosi: »Povej mi še enkrat, sama sva in poslušam, / poslušam tako napeto, da boli.« Toda bolj ko premišljujem o teh njegovih strasteh, o tej neizživeti ljubezni, ki se pojavlja v bolj ali manj polovici njegovih novih pesmi, bolj se mi dozdeva, da tukaj ne nagovarja ženske ali deklice, ki jo je nekoč (ali včeraj) poznal, pa čeprav se ga drži sloves ženskarja (dovolj je prisluhniti plošči Death of a Ladies' Man – pravzaprav ne dovolj, temveč nujno!), ampak da nagovarja tisto edino, ki ji je služil vse svoje odraslo življenje, namreč muzo ali poezijo. Pred njo pada na kolena, meče se ji pred noge in upa, da ga ne bo zapustila. Izpoved brezmejne (in morda enostranske) ljubezni doseže vrhunec prav sredi plošče, v pesmi Had to Go Crazy, v edini popolnoma akustični pesmi, v kateri se Cohen spremlja na akustični kitari kakor čisto na začetku kariere, v pesmi, ki je prav gotovo med bolj enkratnimi v njegovem opusu in ki bo dobila svoje mesto med njegovimi najlepšimi: »Moral sem znoreti, da sem te ljubil, / moral sem v pekel, / moral sem živeti v stolpu, / moledovati svojo norost, naj popusti.« Pa seveda ni popustila, trajala je in bo očitno trajala do smrti. Tudi zato, ker: »Norost pozna mesta, kamor se skriješ, / ki so globlja od vsakega slovesa«, kakor pravi kakšno kitico dalje.
Old Ideas je elegantna, intimna plošča, kot nalašč za tiste, ki Cohena intimno poznajo, ki so ga dolga leta ali desetletja spuščali v svojo samotno, mračno sobo in so mu zaupali skrivnosti, ki jih včasih še sebi niso. Ti bodo Stare ideje dali na neskončno ponavljanje in uživali v vsakem zasuku fraze, v vsakem angelskem ženskem pripevu, ki se precizno oglaša tu in tam, v vsakem glasbilu, ki od časa do časa povzame preprosto spevno melodijo, v vsaki besedi, ki jo izreče veliki Mojster. Kajti to, kar že dolgo izreka, so zelo osebne molitve in himne (Show Me the Place s te plošče je ena vrhunskih), ki imajo takšno moč in sposobnost, da se priljubijo mnogim in postanejo univerzalne. Kot se za stare ideje spodobi.

Pogledi, št. 3, 7. februar 2012