Kritike - Razstava

Arjan Pregl: Razstava z razmeroma dolgim naslovom, sestavljenim iz devetih besed. Ljubljana, Galerija Equrna. Do 26. 11. 2010

Naslovu razstave ni kaj očitati, saj je dejansko dolg in sestavljen iz devetih besed. Poleg tega je prismojen in tako učinkovito napoveduje ton precejšnjega dela predstavljenih slik.

Smer likovne umetnosti, ki jo lahko še najbolj preprosto poimenujemo »ludistična«, seveda ni nova, v zadnjem času pa (tudi) pri nas postaja vedno bolj opazna. Najbolj pogosta je v slikarstvu, v glavnem pa jo ustvarjajo predstavniki in predstavnice mlade in srednje generacije, v katero sodi tudi Arjan Pregl. Vplivi so najrazličnejši in segajo od »ikon« campa in potrošniške kulture (v tem smislu je likovni ludizem daljni potomec poparta) preko sodobnih stripov (tovrstni odmevi so opazni tudi v novem Preglovem ciklu, posvečenem dogodivščinam »slike v sliki«) do odmevov formul t. i. »nove podobe« in grafitarske umetnosti. Likovno torej smer še zdaleč ni enotna, povezuje jo samo osnovni ton del; ta vsaj na prvi pogled spominja na opuse umetnikov, kakršen je pri nas Marko Kovačič, vendar se od njegovih in od del drugih sorodnih ustvarjalcev tudi bistveno razlikuje, saj je likovni ludizem kvečjemu – a nikakor ne nujno – posmehljiv, nikoli pa ni kritičen.

Ne glede na naslov tokratne razstave pa Pregl sodi bolj na obrobje kakor v središče tovrstne umetnosti. Po letih takšnih in drugačnih iskanj se je najprej našel v upodobi-tvah narave, ki jih je delal sredi tega desetletja: prijazne, neškodljive in predvsem dekorativne slike. Za umetnike, ki delajo takšna dela, pa je pogosto značilno, da prijaznost pojmujejo kot pomanjkljivost in se zato nenadoma odločijo, da bodo postali strahoviti: Preglu se je to očitno pripetilo leta 2008, ko je naredil serijo »slik s podnapisi«, od katerih jih je nekaj razstavljenih tudi v Equrni. Takšni poskusi se pogosto končajo katastrofalno, a ne v Preglovem primeru, saj je ekspresionistično podivjane barvne nanose in kombinacije učinkovito obvladal s pomočjo (samo)ironičnih, v slike vključenih podnapisov, ki – tudi likovno – onemogočajo prenapeto patetiko.

Glavnino razstave sestavljata dve seriji iz tega leta, najprej Slike na kilo; naslov je treba razumeti dobesedno, saj je cena del odvisna od teže barv, ki jih je avtor zanje porabil. Takšen koncept zabavno komentira odnos, ki so ga naročniki do slikarstva gojili dolga stoletja, nekateri kupci in slikarji pa ga še vedno gojijo tudi danes. Kljub tovrstnemu nauku pa slike – bolj natančno sličice – ne učinkujejo zateženo. Likovno gre za daljno nadaljevanje poskusov, s kakršnimi se je Pregl ukvarjal na začetku samostojne poti, pa tudi za neposredno redukcijo izkušenj z »ekspresionističnimi« slikami, ki pa so jim Slike na kilo nasprotne, saj so znova vedre in dekorativne.

Takšna so tudi očitno nasprotja zadnjega cikla: z upodobitev dogodivščin Slike v sliki sta dokončno izginili tako ekspresivna poteza kakor barva. Čopič je v glavnem nadomestil svinčnik, nevtralne barvne ploskve so praviloma omejene na očitno neskončno zalogo telovadnih copat glavne junakinje, drugače pa na delih prevladujejo sivine. Likovni poudarki tako sledijo vsebini slik, saj so tudi dogodivščine v glavnem vsakdanje, »sive«; delna izjeme so samo tri, na katerih se avtor poigrava z reki (denimo Slika v sliki afne gunca). Serija skratka učinkuje bolj melanholično od drugih Preglovih del, tako tistih, ki jih ta trenutek lahko vidimo v Equrni, kakor starejših; zdi se, da (ne samo likovni) ludizem predstavlja in hkrati komentira kot izraz apatije, s kakršno se on sam in njegovi sodobniki prepuščajo toku življenja.

Pogledi, november 2010